Ustavno sodišče je v postopku odločanja o pobudi dr. Milana Ličine iz Borovnice na seji dne 4. decembra 1997

1. Določba drugega odstavka 344. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94) ni v neskladju z ustavo.
2. Določba drugega odstavka 337. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90) ni bila v neskladju z ustavo.

1. Pritožnik je dne 1. 2. 1994 vložil ustavno pritožbo, o kateri je ustavno sodišče odločilo s sklepom št. Up-7/94 z dne 30. 11. 1995. Hkrati je vložil tudi pobudo za oceno ustavnosti določb zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP77), ki urejajo spremembo obtožnice. Pobudnik meni, da stranki v postopku nimata zagotovljenih enakih možnosti, če lahko med obravnavo tožilec predlaga spremembo obtožnice. Zato naj bi bila zakonska ureditev v nasprotju s 14. in 22. členom ustave. Če sodišče dovoli takšen postopek v skladu z zakonsko ureditvijo, naj bi to po mnenju pobudnika pomenilo tudi zlorabo procesnih pravic, zagotovljenih z ustavo. Pobudnik meni, da zakonodajalec ne sme omejevati ustavne pravice do obrambe (29. člen ustave) s tem, da lahko sodišče prosto odloča, ali bo preložilo glavno obravnavo brez razrešitve predhodnega vprašanja, ali je sprememba obtožbe sploh dopustna. Pritožnik meni, da mora biti obtožba precizirana, da se na njenem temelju lahko pripravi obramba. Zaradi spoštovanja načel pravne države naj ne bi smeli biti dovoljeni učinki presenečenja, ki jih lahko tožilec doseže s spremembo obtožnice, še posebej ne, če se ob tem onemogoči priprava obrambe. Ker je zahteva po primernem času in možnosti za pripravo obrambe ustavna pravica, je zakon ne bi smel omejevati. Pobudnik meni, da je takšna ureditev tudi v nasprotju s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP), ki zagotavlja pošteno sojenje. Pošteno sojenje pa naj bi pomenilo tudi enake možnosti za uveljavljanje pravnih in dejanskih okoliščin ter naj bi zagotavljalo zaslišanje in primeren čas za odvijanje postopka.
2. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-289/95 z dne 30. 11. 1995 začelo postopek za oceno ustavnosti 337. člena ZKP 77 in za oceno ustavnosti določbe 344. člena zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Državni zbor se je o navedbah v pobudi izjavil. Meni, da izpodbijane določbe niso v nasprotju z 22. členom in prvo ter tretjo alineo 29. člena ustave. Možnost spremembe obtožbe je vezana na spremembo dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. Po mnenju Državnega zbora bi bile možnosti tožilca v primerjavi z obtožencem bistveno okrnjene, če ne bi smel v takem primeru spremeniti obtožbe. Kadar sodišče odloča po določbi drugega odstavka 344. člena ZKP, mora odločiti skladno s prej navedenimi ustavnimi določbami, ker je sodnik po določbi 125. člena ustave pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Če se obtožba spremeni le v majhnem in nebistvenem delu na način, ki ne zahteva dodatnega časa za pripravo obrambe, po mnenju Državnega zbora prekinitev obravnave ni potrebna. Sodišče je vezano tudi na določbo 23. člena ustave in mora skrbeti, da postopek ne teče brez nepotrebnega zavlačevanja.

3. Določba 344. člena ZKP se glasi:

“(1) Če tožilec med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico.

(2) Za pripravo obrambe sme sodišče v takem primeru prekiniti glavno obravnavo.
(3) Če senat dovoli prekinitev glavne obravnave zaradi priprave nove obtožnice, določi rok, v katerem mora tožilec vložiti obtožnico. Izvod nove obtožnice se vroči obdolžencu; zoper to obtožnico ni ugovora. Če tožilec v danem roku ne vloži obtožnice, nadaljuje senat glavno obravnavo na podlagi prejšnje.”
4. Ustavno sodišče je začelo postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka citiranega člena, po katerem je sodišču prepuščena odločitev o tem, ali bo v primeru spremembe obtožnice za pripravo obrambe prekinilo glavno obravnavo ali ne. Ustavno sodišče je moralo za presojo skladnosti izpodbijane ureditve z ustavo odgovoriti na dve temeljni vprašanji: 1) ali je sploh dopustna sprememba obtožnice na glavni obravnavi, in če je, 2) pod kakšnimi pogoji je dopustna, da se ne bi zaradi spremembe obtožnice ali zaradi postopka na podlagi spremenjene obtožnice kršile ustavno zagotovljene pravice obdolžene osebe.
5. Ustava v 22. in 23. členu opredeljuje temeljno pravico do poštenega sojenja. V 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o (...) obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V skladu z določbo 22. člena ustave je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic. Člen 22 daje obdolžencu v kazenskem postopku enak obseg pravic oziroma enak pravni položaj, kot ga ima nasprotna stranka v postopku, se pravi (državni ali zasebni) tožilec. Določba 29. člena ustave pa še dopolnjuje določbi 22. in 23. člena s posebno opredelitvijo pravnih jamstev v kazenskem postopku: “Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti v popolni enakopravnosti zagotovljene naslednje pravice: 1) da ima primeren čas in možnosti za pripravo obrambe, 2) da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom, 3) da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in 4) da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde.”.
6. Člen 29 ustave zagotavlja obdolžencu minimalno raven pravic (sklep ustavnega sodišča, št. Up-88/94 z dne 31. 5. 1996 – OdlUS, V, 201; odločba ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 – OdlUS V, 40), kar pomeni, da le primeroma našteva posamezne pravice. Njihov krog je mogoče zaključiti šele ob upoštevanju 1) tega, da določene pravice izhajajo še iz 22., 23. ter zlasti še 27. in 28. člena ustave, ter 2) tretjega in petega odstavka 15. člena ustave. Po določbi tretjega odstavka 15. člena ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Po petem odstavku citiranega člena pa nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. Člen 29 ustave ponovno že v svojem napovednem stavku poudarja enakopravnost, ki ima v bistvu vse atribute enakosti, ki jo vsebuje 22. člen ustave, torej tudi enakost orožij med strankama sodnega postopka. Temeljna predpostavka za zagotovitev pravice do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe (prva alinea 29. člena ustave) je, da je posameznik seznanjen z obtožbo - to pomeni, da mora biti seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo. Ta predpostavka predstavlja sestavni del pravice iz prve alinee 29. člena ustave, ki jo EKČP varuje posebej in izrecno v določbi točke a) tretjega odstavka 6. člena.
7. Navedene pravice ustrezajo pojmu “fair trial”, kakor ga opredeljuje tudi EKČP v prvem in naslednjih odstavkih 6. člena. Po prvem odstavku tega člena ima vsakdo pravico, da o (...) kazenskih obtožbah(1) zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Določba drugega odstavka 6. člena EKČP opredeljuje domnevo nedolžnosti, določba tretjega odstavka tega člena pa določa minimalne pravice osebe, ki je obdolžena kaznivega dejanja in med njimi tudi pravico obdolženca: a) da ga takoj in nadrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni, in b) da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe.
8. Drugi in tretji odstavek 6. člena EKČP predstavljata po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice specialno izvedbo splošnega načela, ki ga vsebuje določba prvega odstavka tega člena. Domneva nedolžnosti, ki ji je posvečen drugi odstavek, in različne pravice, primeroma navedene v tretjem odstavku (“minimalne pravice”), so med drugim sestavni del pojma pošteno sojenje v kazenskih postopkih (zadeva Deweer, sodba z dne 27. 2. 1980; Publications ECHR, Ser. A, Vol. 35; p. 56). Pri tem je po ustaljeni praksi sodišča tudi zahteva po enakosti orožij v smislu “fair balance” med strankami v načelu enako uporabna tako v civilnih kot tudi v kazenskih zadevah (zadeva Dombo Beheer proti Nizozemski, sodba z dne 27. 10. 1993, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 274, p.33). Evropsko sodišče za človekove pravice pogosto poudarja, da je namen EKČP varovati ne pravice, ki so teoretične ali iluzorne, ampak pravice, ki so dejanske in učinkovite; to še posebej velja za pravice obrambe z vidika prominentne vloge, ki jo ima v demokratični družbi pravica do poštenega sojenja, iz katere pravice do obrambe izhajajo (zadeva Artico, sodba z dne 13. 5. 1980, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 37; p.33.

9. Kazenski postopek se začne s preiskavo zoper določeno osebo, če je utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. Preiskava je namenjena temu, da se zberejo podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek (167. člen ZKP). V kazenskem postopku velja tako imenovano akuzatorno načelo, ki pomeni, da se postopek vselej uvede in teče na podlagi zahteve upravičenega tožilca in v njenem obsegu. Ko je končana preiskava, kot tudi takrat, kadar se brez preiskave lahko vloži obtožnica, sme teči postopek samo na podlagi obtožnice državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca (prvi odstavek 268. člena ZKP). Kazenski postopek pa se ob zakonsko določenih pogojih lahko uvede tudi na obtožni predlog državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca ali na podlagi zasebne tožbe. ZKP določa, kaj mora vsebovati obtožnica, v 269. členu. Po 2. točki prvega odstavka tega člena mora obtožnica obsegati tudi opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet, na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Takšen opis kaznivega dejanja zahteva ZKP tudi za obtožni predlog oziroma zasebno tožbo (prvi odstavek 434. člena v zvezi s 429. členom ZKP). Obtožnica torej predstavlja podlago in okvir za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je predmet glavne obravnave.
10. Zahteva se subjektivna in objektivna identiteta obtožbe in sodbe (354. člen ZKP), nespoštovanje tega pravila pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. in 9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Ker je mogoče, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje pristojni tožilec, mu zakon daje možnost spremeniti obtožnico tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku, pač pa ima spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja. Ta pravica pristojnega tožilca sama po sebi ni v neskladju z nobenim od zgoraj navedenih ustavnih jamstev, če je tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku - v tem primeru obdolženec, lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Prepoved zlorabe procesne pravice izhaja iz načela enakega varstva pravic in zavezuje obe stranki v postopku, tako tožilca kot obdolženca. Za zlorabo pravice gre, če nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. Nastane konflikt dveh pravic, ki se med seboj izključujeta. Do konflikta pride zato, ker sta si nasproti dve pravici in je ena izmed njiju izvrševana tako, da bodisi delno bodisi v celoti onemogoča aktivirati in uresničevati drugo. Že okoliščina, da se upravičenje uveljavlja na način, ki škoduje zavezancu ali pa mu “otežuje njegov položaj”, predstavlja zlorabo pravice(3). V skladu z določbo 22. člena ustave mora zato v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne pravice, sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenje(4) in torej predstavljajo njegovo zlorabo. Zato mora sodišče ob izdaji sodbe tudi s tega vidika preveriti spremembo obtožnice.
11. Sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe. Njeno spoštovanje, kakor izhaja iz zgoraj navedenih ustavnih določb, posamezniku zagotavlja, da 1) je obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita, in 2) ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Pravica do vnaprejšnjega natančnega obvestila ne daje obdolžencu samo možnosti, da bo lahko vnaprej pripravil obrambo, ampak zagotavlja tudi, da obdolženi zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.
12. Sodnik je pri odločanju po določbi 125. člena ustave vezan na ustavo in zakon. Pri tem mora upoštevati tudi določbo 23. člena ustave, po kateri mora o obtožbah proti posamezniku odločiti brez odlašanja. Vendar pa se prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja ne sme končati v kršenju obdolženčevih pravic v kazenskem postopku po 29. členu ustave (odločba ustavnega sodišča št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, OdlUS 129, IV). Po določbi prvega odstavka 15. člena ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Če sodnik meni, da je zakonska določba, ki jo mora uporabiti v konkretnem primeru oziroma na podlagi katere mora postopati v konkretnem primeru, protiustavna, mora prekiniti postopek in začeti postopek pred ustavnim sodiščem (156. člen ustave). Sicer pa mora ravnati v skladu z zakonom, vendar nobene zakonske določbe ne sme uporabljati ali razlagati tako, da bi s tem kršil ustavne pravice strank v postopku. Izpodbijana zakonska določba daje sodišču pooblastilo, da presodi, ali je treba procesno dejanje (glavno obravnavo) prekiniti ali ne. To pooblastilo je sodišču dano zato, da lahko v primeru nebistvenih sprememb v obtožnici tudi zaradi spoštovanja pravice iz 23. člena ustave in brez škode za druge ustavne pravice strank v postopku zagotovi ekonomično procesno vodenje kazenskega postopka. Tak namen pooblastila ni ustavno sporen. Ali sodnik ravna v skladu s tem pooblastilom in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo dano, pa je vselej lahko le predmet presoje konkretne sodnikove odločitve.
13. Kadar torej sodnik presoja po določbi drugega odstavka 344. člena ZKP o tem, ali je zaradi spremembe obtožnice v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP treba prekiniti glavno obravnavo, mora sprejeti takšno odločitev, s katero ne poseže v nasprotju z ustavnimi pravicami v obdolženčev procesnopravni položaj. Zlasti mora presoditi, ali bo z njegovo odločitvijo spoštovana obdolženčeva pravica do obrambe, kakor jo določa prva alinea 29. člena ustave. Zato zakonska določba, s katero je sodniku dano pooblastilo, da presoja, ali je zaradi varovanja obdolženčevih ustavnih pravic treba prekiniti obravnavo zaradi spremenjene obtožnice, sama po sebi ni v neskladju z določbama 22. in 29. člena ustave. V neskladju z njima bi bila lahko le konkretna odločitev sodnika v posameznem primeru, ki pa ne more biti predmet presoje v okviru ocene ustavnosti zakona, ampak je lahko le predmet presoje konkretne sodne odločitve ob vloženi ustavni pritožbi. Pobudnikova ustavna pritožba je bila zavržena s sklepom, citiranim v 2. točki te obrazložitve, kot preuranjena, ker je imel po določbi 559. člena ZKP pobudnik na razpolago posebno pravno sredstvo, s katerim je zatrjevane kršitve lahko uveljavljal v postopku pred vrhovnim sodiščem. Če pritožnik s tem pravnim sredstvom ne bi uspel, bi lahko uveljavljal varstvo svojih ustavnih pravic z ustavno pritožbo po določbah 50. do 60. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS).

14. Ustavno sodišče je že v sklepu, citiranem v 2. točki te obrazložitve, pojasnilo razloge, zaradi katerih je v skladu z določbo 47. člena ZUstS začelo tudi postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 337. člena ZKP77. Tudi glede te določbe je bilo treba prav iz istih razlogov kakor glede določbe drugega odstavka 344. člena ZKP odločiti, da izpodbijana določba v času svoje veljavnosti ni bila v neskladju z ustavo.

15. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. in 47. člena ZustS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Jambrek in Zupančič, ki sta dala odklonilno ločeno mnenje.

(1 )V francoskem izvirniku besedila prvega odstavka 6. člena EKČP je zapisano, da morajo biti kazenske obtožbe “bien-fondé‚”. Po razlagi Evropskega sodišča to predpostavlja, da je obtožba dobro utemeljena tako v dejstvih kot v pravu. Pri tem pa postopek ne bo pošten, če se bo odvijal pod takšnimi pogoji, ki bodo obdolženca postavili nepošteno v slabši položaj (zadeva Delcourt, sodba z dne 17. 1. 1970, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 11 p. 34).
(2 )Še nekoliko podrobnejša stališča do teh vprašanj so razvidna iz poročil Komisije za človekove pravice:
1. Tako je komisija poudarila, da je določbo točke c tretjega odstavka 6. člena treba upoštevati v kontekstu z vsemi zahtevami tega člena in da je v resnici logična povezava med točko a in b tretjega odstavka 6. člena, to je med pravico “biti takoj (promptly)... obveščen o obtožbi” in pravico “imeti zadosten čas in možnosti za pripravo obrambe”... (Dec. Adm. Com. Ap. 4080/69, Digest of Strasbourg Case - Law relating to the ECHR, Vol, 2 (Article 6), 1984, str.772).
2. Kot del pravice do poštenega postopka, zagotovljenega z določbo 6. člena kot celote, ima obtožena oseba pravico, da je obveščena ne samo o temeljih za obtožbo, to je, ne samo o dejanjih, ki jih je obtožena in na katerih temelji obtožnica, ampak tudi o naravi obtožbe, namreč o pravni opredelitvi dejanj in vprašanj. Ker je dejansko logična povezava med a in b točko tretjega odstavka 6. člena, lahko posledično informacija vsebuje takšne posamične podatke (particulars), da bi lahko onemogočila obtoženemu, da pripravi svojo obrambo skladno z njimi. (Dec. Adm. CO. Ap 524/59, Digest of Strasbourg Case - Law relating to the ECHR, Vol, 2 (Article 6), 1984, str. 776).
3. Komisija meni, da je to, kar se splošno imenuje “enakost orožij”, procesna enakost obtoženega z javnim tožilcem, in je nujen element poštenega postopka. Ali ima ta enakost svoj pravni temelj v tretjem odstavku, je odvisno od interpretacije točk b in c. Komisiji se do tega ni treba izrecno opredeliti, ker je nedvomno, da v vsakem primeru širša in splošna določba o poštenem postopku iz prvega odstavka 6. člena vsebuje pojem “equality of means”. (Op. Com, Case of Ofner and Hopfiger, Digest of Strasbourg Case - Law relating to the ECHR, Vol, 2 (Article 6), 1984, str. 786).
(3 )Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, CZ, Ljubljana 1991, str. 215 do 217.
(4 )Pavčnik, kakor v zgornji opombi, str. 225.