Ustavno sodišče je o ustavni pritožbi D. R. iz M., ki ga zastopa N. G., odvetnik v M. na seji dne 12. decembra 1996

Ustavna pritožba D. R. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 409/93 z dne 9. 3. 1994 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, št. Cp 1491/92 z dne 2. 3. 1993 in sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, enota v Mariboru, št. III P 445/92 z dne 14. 9. 1991 se zavrne.

1. Pritožnik izpodbija sodbo vrhovnega sodišča, s katero mu je bila kot neutemeljena zavrnjena revizija zoper prvostopno in drugostopno sodno odločbo, po katerih mora izprazniti stanovanje, ki mu ga je z odločbo 1. 8. 1992 dodelila v Mariboru Komanda garnizona JLA Maribor.
2. Prvi sodbi in izpodbijana sodba vrhovnega sodišča temelje na pravnem stališču, da je 1. 8. 1991 veljala določba tretjega odstavka I. točke temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS in določba prvega odstavka 9. člena ustavnega zakona o izvrševanju te temeljne ustavne listine (Uradni list RS, št. 1/91, zaradi katerih organi SFRJ v RS niso več imeli pravic in pristojnosti, ki so bile poprej z ustavo RS in z ustavo SFRJ prenesene nanje; premoženje, s katerim so na ozemlju RS poprej upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA, pa je bilo v kritičnem času v upravljanju Republike Slovenije.
3. Pritožnik smiselno predvsem očita izpodbijani sodbi napačno uporabo materialnega prava. Zatrjuje, da 9. člen že navedenega ustavnega zakona ne pomeni takojšnjega prenosa upravljanja premoženja, temveč napoveduje postopen prevzem, ki se pa 1. 8. 1991 še ni zgodil; razen tega pa da zaradi 90-dnevnega moratorija, ki je veljal od 10. 7. 1991 dalje, predpisi, na katere se sodba sklicuje, še niso veljali.
4. Pritožnik ponavlja še očitek o nepravilni uporabi procesnega prava: kot tožnik da je namreč v pravdi neupravičeno nastopalo Ministrstvo za obrambo, v drugih enakih primerih pa da nastopa Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora.
5. Pritožnik očita izpodbijani sodbi kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen ustave) in kršitev prepovedi retroaktivne veljavnosti predpisov.
Predlaga, naj ustavno sodišče sodbo odpravi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.
6. Senat ustavnega sodišča je s sklepom z dne 6. 3. 1996 pritožnikovo ustavno pritožbo sprejel v obravnavo.

7. Za kršitev načela o enakem varstvu pravic po 22. členu ustave očitno ne gre: pritožnik je imel sodno varstvo in se ga je tudi poslužil, ne navaja pa, da bi v podobnih primerih izselitvenih zahtevkov Republike Slovenije sodišča odločala drugače kot v obravnavanem primeru.
8. Spoštovanje pravnega pravila, da ni dopustno uporabljati predpisov za nazaj, je v postopku za nastajanje posamičnega akta sestavni del uporabe tako materialnega kot procesnega prava.
9. Ustavno sodišče ni ena od inštanc rednega sodstva in zatrjevana nepravilna uporaba materialnega in procesnega prava sama po sebi ne more biti predmet ustavne pritožbe.
10. Zaradi večjega števila sodnih primerov, kakršen je obravnavani, zaradi socialne pomembnosti in občutljivosti njihove vsebine in ker v njih sodišča neposredno uporabljajo pravne norme z ustavno veljavo, je ustavno sodišče pritožbo vendarle sprejelo in sklep o sprejemu pojasnilo s pomembnima vprašanjema o pravni naravi tako imenovane skupne deklaracije (Uradni list RS, št. 1/91), ki jo je Skupščina RS sprejela 10. 7. 1991, in o uporabi načel pravne in socialne države za konkretne primere, izvirajoče iz procesa osamosvajanja Republike Slovenije oziroma v zvezi z njim.
11. Ob vseh zadržkih, navedenih v 8. točki, ustavno sodišče vendarle ugotavlja, da temeljna ustavna listina in ustavni zakon o njenem izvrševanju ne dopuščata drugačne uporabe od te, ki je pojasnjena v izpodbijanih sodbah: tretji odstavek 1. točke temeljne ustavne listine pomeni takojšen prenos pravic in dolžnosti, kolikor gre za Republiko Slovenijo, spet nanjo; prvi odstavek 9. člena ustavnega zakona o izvrševanju te ustavne listine pomeni takojšen prehod pravne oblasti nad tam navedenim premoženjem na Republiko Slovenijo, določbe drugega in tretjega odstavka tega člena pa urejajo le postopek dejanskega prevzema premoženja.
12. S sprejetjem skupne deklaracije (sklep Skupščine RS z dne 10. 7. 1991) se je Republika Slovenija zavezala za tri mesece ustaviti oziroma odložiti nadaljnje izvrševanje, uresničevanje ali dopolnjevanje svojih ustavnih aktov o osamosvojitvi, ne pa k suspendiranju ali celo derogiranju pravnih in dejanskih razmerij, ki so bila vzpostavljena s sprejetjem temeljne ustavne listine in ustavnega zakona o njenem izvrševanju kot celote; suspenzivno naravo imajo le nekatere točke priloge I., ki pa se izrecno nanašajo na posamezna ožja področja delovanja oziroma na konkretne ukrepe.
Zato se zaradi nedvomne obligatornosti skupne deklaracije, izvirajoče iz omenjenega sklepa Skupščine RS o sprejemu te deklaracije, vsebina pravne ureditve, ki jo določa prvi odstavek 9. člena ustavnega zakona o izvrševanju temeljne ustavne listine za čas od 7. 7. do 7. 10. 1991, ni spremenila.
13. Izpodbijana sodba tudi v praktičnem pogledu nima takih posledic, da bi bilo mogoče govoriti o posamezniku kot žrtvi osamosvajanja države. Zaradi nezakonitosti dodelitve stanovanja se pritožniku njegove stanovanjske razmere iz časa pred dodelitvijo ne poslabšajo. Nezakonito uporabljanje stanovanja enako prej kot slej utemeljuje izselitveni zahtevek. Socialna in druga upravičenja za dodelitev stanovanja lahko vsakdo uveljavlja hkrati in enakopravno z drugimi v okviru stanovanjske politike Republike Slovenije. Očitna posledica samo osamosvojitvenega procesa in dogajanj znotraj njega je ravno dodelitev spornega stanovanja pritožniku: do tega in številnih takih dodelitev je moglo priti ravno zaradi odhajanja JLA s slovenskega ozemlja, kar je sprostilo vojaške stanovanjske fonde. Pritožnik je zaradi izpodbijane sodbe prikrajšan le za izboljšanje stanovanjskih razmer, ki se mu je v zvezi z izrednimi razmerami in dogodki obetalo, a se ni uresničilo, ker za to ni bilo zakonite podlage.
14. Po vsem obrazloženem je ustavna pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 59. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Krivic, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.