Uradni list

Številka 68
Uradni list RS, št. 68/1996 z dne 29. 11. 1996
Uradni list

Uradni list RS, št. 68/1996 z dne 29. 11. 1996

Kazalo

3744. Odločba o ugotovitvi, da določbe 8., 16. in 22. člena zakona o žrtvah vojnega nasilja niso v neskladju z ustavo; ugotovitvi, da je v neskladju z ustavo zakonska ureditev pokojninskega zavarovanja, kolikor ne ureja posebnega varstva..., stran 5804.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Združenja mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko v času 1941–1945, Kranj, na seji dne 14. novembra 1996
o d l o č i l o:
1. Določbe 8., 16. in 22. člena zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96) niso v neskladju z ustavo.
2. Ni v skladu z ustavo zakonska ureditev pokojninskega zavarovanja, kolikor ne ureja posebnega varstva (posebnih pravic) prisilnih mobilizirancev tako, da bi jim bila omogočena odprava posledic, nastalih zaradi odvzema dejansko pridobljene pokojninske dobe.
3. Ni v skladu z ustavo, da zakonodajalec ni uredil pogojev in postopka za uveljavljanje pravice žrtev vojnega nasilja do povrnitve vojne škode (s posebnim zakonom).
4. Zakonodajalec je dolžan protiustavnost, navedeno v 2. in 3. točki izreka, odpraviti v šestih mesecih po objavi te odločbe v Uradnem listu.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko v času 1941–1945 (v nadaljevanju: združenje mobilizirancev) je predlagalo presojo ustavnosti dejstva, da zakonsko še vedno ni urejen položaj prisilnih mobilizirancev v redno nemško vojsko, ki so bili ves čas od 1945 do 1991 v neenakopravnem položaju oziroma zapostavljeni v primerjavi z drugimi žrtvami vojne. V pobudi navaja:
– da je po njegovem mnenju nesprejem zakonskih in podzakonskih aktov na področju pokojninskega, invalidskega oziroma socialnega zavarovanja, ki bi uredili položaj mobilizirancev kot žrtev vojnega nasilja, v neskladju s 1., 2., 3., 5., 8., 14., 15., 26., 30., 50., 51., 52. in 153. členom ustave,
– da naj bi bilo v nasprotju z ustavo neenakopravno obravnavanje mobilizirancev v nemško vojsko v primerjavi z drugimi žrtvami vojnega nasilja in še posebej v primerjavi z mobiliziranci v italijansko vojsko, katerih položaj in pravice so urejeni,
– da bi bilo zakonodajo o pokojninskem, invalidskem oziroma socialnem zavarovanju treba uskladiti z obveznostmi iz podpisanega sporazuma z Zvezno republiko Nemčijo v letu 1956, oziroma ustrezno urediti pravice mobilizirancev z Nemčijo, česar bivša SFRJ ni storila (odškodnine, rente, ipd.),
– da bi bilo pokojninsko-invalidsko zakonodajo treba ustrezno dopolniti in uskladiti s spremembami, ki izhajajo iz črtanja drugega odstavka 263. člena KZ SFRJ z ustavnim zakonom o spremembah in dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k ustavi (Uradni list RS, št. 4/91). S tem so v Sloveniji prenehale veljati določbe pokojninske zakonodaje iz leta 1964, po katerih je bila mobilizirancem odvzeta pokojninska doba, dosežena v letih 1941–1945 (pred mobilizacijo oziroma po njej).
2. Ustavno sodišče je s sklepom z dne 6. aprila 1995 sprejelo pobudo in začelo postopek za oceno ustavnosti zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Presodilo naj bi, ali je “zakonska neurejenost” pravic mobilizirancev na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja skladna z ustavo in s sklenjenimi mednarodnimi pogodbami.
3. V oktobru 1995 je bil sprejet zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 – v nadaljevanju: ZZVN), ki je status žrtev vojnega nasilja in določene pravice iz tega naslova priznal tudi prisilnim mobilizirancem. Na poziv sodišča je Združenje mobilizirancev sporočilo, da kljub temu še vztraja pri pobudi in jo razširja na ZZVN, ker da ta ni odpravil vseh posledic prejšnje neustavne zakonske (ne)ureditve. ZZVN naj tudi ne bi obravnaval mobilizirancev nepristransko in enakopravno v primerjavi z drugimi žrtvami vojnega nasilja. ZZVN oziroma njegove posamezne določbe (8., 13., 15., 16., 22. in 28. člena) naj mobilizirancem ne bi zagotavljale pravice do odprave posledic kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin enako kot vsem drugim žrtvam vojnega nasilja. Posebej naj jim ne bi zagotavljale pravice do povračila škode oziroma do odškodnine, kar naj bi posegalo tudi v njihovo pravico do socialne varnosti in pravico do posebnega zakonskega varstva. Zato naj bi bil ZZVN v neskladju s 14., 15., 22., 26., 30. in 50. členom ustave.
4. Državni zbor v odgovoru na pobudo (poslanem še pred njeno dopolnitvijo in razširitvijo na ZZVN) navaja, da je tudi po njegovem mnenju predlog, naj se pravno uredijo položaj in pravice prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko, utemeljen. V večini primerov je šlo za nasilne ukrepe okupatorja, ki so bili v nasprotju z mednarodnim pravom. Zato naj bi se tudi položaj in pravice mobilizirancev uredili v posebnem zakonu, tako kot za druge žrtve vojnega nasilja. Za ureditev v posebnem zakonu govori tudi okoliščina, da se posebno varstvo po tretjem odstavku 50. člena ustave ne more omejevati zgolj na pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč mora obsegati tudi nekatere druge pravice, zlasti pravico do zdravstvenega varstva.
B)
5. Ustavno sodišče je sprejelo tudi pobudo Združenja mobilizirancev za oceno izpodbijanih določb ZZVN in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) v tem delu takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
I. PRIZNANJE STATUSA ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
6. Po določbi tretjega odstavka 50. člena ustave je žrtvam vojnega nasilja zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom. Ta ustavna določba obvezuje državo, da uredi takšno posebno varstvo žrtev vojnega nasilja, ki presega pravice iz obveznega socialnega zavarovanja. Posebno varstvo torej pomeni zagotovitev posebnih pravic ali večjega obsega pravic. ZZVN določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih pomagačev (1. člen ZZVN). V 2. in 4. členu ZZVN so našteta nasilna dejanja in prisilni ukrepi, zaradi katerih imajo osebe, ki so jim bile izpostavljene med drugo svetovno vojno in v letu 1991, priznan status žrtve vojnega nasilja ter iz tega naslova priznane deloma različne pravice glede na vrsto nasilnega ravnanja. Kot splošni pogoj za priznanje statusa je določen še minimalni čas trajanja prisilnega ukrepa (3. člen ZZVN), kot pogoj za uveljavljanje pravic pa dopolnjena starost 50 let ali trajna in popolna izguba delovne zmožnosti (prvi odstavek 9. člena ZZVN). Zakon določa tudi prepoved kumulacije zahtevkov (drugi odstavek 9. člena ZZVN): žrtev vojnega nasilja lahko uveljavlja pravice iz ZZVN, če enakih ali podobnih pravic ne more uveljaviti po drugih predpisih ali v tuji državi.
7. Nekatere žrtve vojnega nasilja so že do sedaj po pokojninskih in invalidskih predpisih lahko uveljavljale določene pravice, o čemer imajo tudi ustrezno odločbo. Prisilnim mobilizirancem pa je status žrtve vojnega nasilja priznan šele z ZZVN. Zato je tudi postopek uveljavljanja statusa in pravic žrtev vojnega nasilja za ene ali druge nekoliko drugačen. Prisilni mobiliziranci uveljavljajo status in pravice po ZZVN s posebno zahtevo, o kateri odloči upravna enota v ugotovitvenem postopku po zakonu o upravnem postopku (18., 20. in 21. člen ZZVN). Šele na podlagi te odločbe bodo prisilni mobiliziranci vpisani v evidenco žrtev vojnega nasilja, kar bo podlaga tudi za uveljavljanje tistih pravic, o katerih bo odločal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (19. člen ZZVN). Tiste osebe pa, ki že imajo odločbo o priznanju določenih pravic iz pokojninskega ali invalidskega zavarovanja, iz katere izhaja tudi, da izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN, bodo že na podlagi obstoječe (praviloma tudi dokončne in pravnomočne) odločbe lahko zahtevale vpis v evidenco žrtev vojnega nasilja (22. člen ZZVN). Glede na tako različen dejanski in pravni položaj različna ureditev postopka ne posega v pravice mobilizirancev do enakosti pred zakonom (14. člen ustave) oziroma do enakega varstva pravic (22. člen ustave).
II. PRIZNANJE ODVZETE MEDVOJNE DELOVNE (POKOJNINSKE) DOBE
8. Pokojninska zakonodaja v nekdanji Jugoslaviji je ves čas poznala ureditev, po kateri se v pokojninsko dobo niso štela obdobja (pa čeprav dejansko dosežena in zavarovana) od 6. aprila 1941 do 15. maja 1945 tistim zavarovancem, “ki so med NOB z orožjem aktivno sodelovali v boju na strani okupatorja ali njegovih pomagačev…” in to “ne glede na to, ali je bil za to od sodišča obsojen ali ne” (tako npr. 50. člen zakona o pokojninskem zavarovanju, Uradni list FLRJ, št. 51/57; 163. člen temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju, Uradni list SFRJ, št. 51/64). Tudi kazenski zakon SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76), z uveljavitvijo katerega so sicer prenehali veljati vsi predpisi, ki so bili z njim v nasprotju, je z določbo drugega odstavka 263. člena izrecno ohranil v veljavi določbe o pokojninskem zavarovanju, ki so predvidevale izgubo pokojninske dobe zaradi udeležbe v boju na strani okupatorja. Zakonske določbe, na podlagi katerih je bila tudi prisilnim mobilizirancem odvzeta medvojna pokojninska doba, so bile v Sloveniji odpravljene šele z ustavnim zakonom o spremembah in dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k ustavi (Uradni list RS, št. 4/91). Iz uporabe je bila izvzeta določba drugega odstavka 263. člena kazenskega zakona SFRJ, s tem pa posredno tudi sporne določbe pokojninske zakonodaje.
9. Z uveljavitvijo ustavnega zakona so tudi prisilni mobiliziranci pridobili možnost, da ponovno uveljavijo odvzeto pokojninsko dobo oziroma sploh uveljavijo pokojninsko dobo, dopolnjeno v medvojnem času. Na podlagi odločitve ustavnega sodišča o razveljavitvi 308. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92; OdlUS I, 85) jim je bilo omogočeno tudi dokazovanje te pokojninske dobe s pričami.
10. Praktične posledice pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega zavarovanja pa ima taka naknadno priznana pokojninska doba le pri tistih prisilnih mobilizirancih, ki so se upokojili s krajšo pokojninsko dobo od polne. Pomeni ustrezno povišanje pokojnine – od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev za nazaj (271. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96 – v nadaljevanju: ZPIZ).
11. Pri tistih prisilnih mobilizirancih, ki so se upokojili s polno pokojninsko dobo, naknadno uveljavljena pokojninska doba na višino pokojnine ne bo vplivala. Ti naj bi bili zato dodatno oškodovani s tem, da so morali delati dlje ter so za ta leta plačevali polne prispevke za pokojninsko zavarovanje. V zadevi U-I-150/94 (OdlUS IV, 63) je ustavno sodišče odločilo, da ni v neskladju s 14. členom ustave določba četrtega odstavka 52. člena ZPIZ, ki daje pravico do povišanja pokojnine le tistim zavarovancem, ki so bili zaradi spremenjenih zakonskih pogojev za upokojitev prisiljeni delati dlje od polne pokojninske dobe. V zakonodajnem postopku ni bil sprejet amandma k ZZVN, da bi tudi prisilni mobiliziranci zaradi dela preko polne pokojninske dobe imeli pravico do enakega povišanja pokojnine. Položaj tistih prisilnih mobilizirancev, ki jim je bila medvojna zavarovalna doba odvzeta, je namreč v osnovi enak: tudi oni so bili prisiljeni delati dlje od polne pokojninske dobe kljub temu, da so morda že imeli dovolj zavarovalne dobe, dosežene v letih 1941–1945.
12. Pritrditi je Združenju mobilizirancev, da vprašanja poprave teh posledic ne ureja noben predpis. ZPIZ o tem ne govori, ZZVN pa tudi nima posebnih določb, ki bi jim iz tega naslova omogočale uveljavljanje posebnih pravic. Še najbližje namenu poprave krivic v tem delu bi bila pravica do doživljenske mesečne rente po 7. točki 8. člena ZZVN. Ta posebna pravica je v 16. členu opredeljena kot “oblika delnega materialnega zadoščenja” in se tudi valorizira tako kot pokojnine. Vendar jo zakon priznava samo taboriščnikom in zapornikom, izgnancem in internirancem ter delovnim deportirancem in beguncem.
13. Ni v neskladju s 14. členom ustave, da se pravica do doživljenjske mesečne rente priznava samo nekaterim žrtvam vojnega nasilja, ne pa vsem oziroma ne tudi mobilizirancem. Ustava v tretjem odstavku 50. člena pridržuje določitev (ureditev) vsebine in obsega posameznih pravic (naknadni) zakonski ureditvi. Gre torej za zelo širok zakonski pridržek, pri katerem je v okviru ustavnosodne presoje take zakonske ureditve treba presoditi, do kod je pri opredeljevanju vsebine in obsega takega posebnega varstva zakonodajalec ustavno vezan in od kod dalje gre že za polje njegove lastne (proste) presoje.
14. Z ustavo ni določena vsebina pravice do socialne varnosti. Ustava tudi ne zagotavlja nekih točno določenih socialnih pravic. Iz ustavne določbe izhaja le obveznost države, da ustvari pogoje in možnosti za uresničevanje socialne varnosti. Kakšne ukrepe bo država za to izbrala, Ustava ne določa. Posebne človekove pravice na področju socialne varnosti (socialne pravice) se uresničujejo “pod pogoji, določenimi z zakonom” – torej na podlagi zakonov, ki določijo krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic.
Ustavnosodna presoja zakonske ureditve ekonomskih in socialnih pravic je glede na njihovo naravo nujno zadržana in omejena na ugotavljanje, ali je zakonodajalčeva rešitev v skladu z ustavnimi načeli in določbami ter v skladu z bistvom ustavne pravice.
Ustava zakonodajalca ne zavezuje, da sprejme določene ukrepe, ampak mu daje možnost izbire. Zakonodajalec torej lahko sprejme vsak ukrep, ki bo pomenil izpolnitev njegove obveznosti. Pri tem je seveda vezan na ustavna načela in spoštovanje ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vendar mu to ne preprečuje, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih vezal različne pravne posledice. Tovrstna diskrecija, s katero zakonodajalec zasleduje ustavno dopustne cilje, je bistvena sestavina zakonodajne pristojnosti. Upoštevati je treba, da so zakoni splošne in abstraktne norme, sprejete na podlagi posploševanja in ne na podlagi posamičnega, individualnega primera.
15. Ustava Republike Slovenije izhaja iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z dne 25. 6. 1991 (v nadaljevanju: TUL). TUL v preambuli ugotavlja, da nekdanja Socialistična Federativna Republika Jugoslavija ni delovala kot pravno urejena država in da so se v njej hudo kršile človekove pravice. Ustava zavezuje državo, da na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine (5. člen) in zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihovih kršitev (četrti odstavek 15. člena). V odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (OdlUS III, 33) je ustavno sodišče sprejelo stališče, da v pojem pravne države “sodijo tudi predpisi, ki bodisi neposredno izločujejo iz pravnega sistema posledice prejšnjih predpisov, bodisi omogočajo odpravo pravnih posledic uporabe predpisov prejšnje nedemokratične družbene ureditve.” Ustavno sodišče je ugotovilo, da v Republiki Sloveniji ni bil sprejet predpis, ki bi omogočil odpravo vseh v procesnem in vsebinskem smislu krivičnih odločb, izdanih na podlagi predpisov revolucionarne medvojne in povojne oblasti. Odločilo je, da je bila zaradi te pomanjkljivosti zakonska ureditev kazenskega postopka v nasprotju s 30. členom ustave, ki po krivem obsojenim osebam in osebam, ki jim je bila neutemeljeno odvzeta prostost, zagotavlja pravico do odškodnine, do rehabilitacije in druge pravice po zakonu. Iz enakih razlogov terja ustava ureditev postopka, v katerem bodo lahko prizadete osebe zahtevale odpravo posledic neopravičenih kaznovanj oziroma odvzemov določenih pravic s predpisi, ki so bili z ustavnim zakonom iz leta 1991 “izvzeti iz uporabe” kot neskladni s pravnim redom v Sloveniji in bi bila njihova uporaba tudi v nasprotju s sedanjo ustavo. Prisilnim mobilizirancem je bila pokojninska doba odvzeta celo brez obsodbe za kaznivo dejanje, na podlagi zgolj politične in pavšalne obsodbe, da so bili sodelavci okupatorja. Z odločitvijo o tem, da se prisilne mobilizirance uvrsti med žrtve vojnega nasilja, se je zakonodajalec zavezal, da v okviru posebnega varstva po tretjem odstavku 50. člena ustave zagotovi odpravo tudi tistih posledic, ki so prisilnim mobilizirancem nastale zaradi očitno neustavne zakonske ureditve.
16. V neskladju z ustavo je zato zakonska ureditev pokojninskega zavarovanja, ker ne ureja posebnega varstva (posebnih pravic) prisilnih mobilizirancev tako, da bi jim bila omogočena odprava posledic, nastalih zaradi odvzema dejansko pridobljene pokojninske dobe. Zakonodajalec bo moral to neustavnost odpraviti z ustrezno ureditvijo v ZPIZ (podobno kot v četrtem odstavku 52. člena ali kako drugače) ali pa s priznanjem posebnih pravic po ZZVN (na primer: doživljenska mesečna renta), s katerimi bo dosežen isti namen.
III. ČAS MOBILIZACIJE
17. Enake posledice kot upoštevanje odvzete medvojne pokojninske dobe bo imela za prisilne mobilizirance pravica do štetja časa prisilne mobilizacije kot posebne dobe po ZZVN (4. točka 8. člena in 13. člen ZZVN). Na višino pokojnine bo vplivala le pri tistih, ki se niso upokojili s polno pokojninsko dobo (ampak npr. zaradi dosežene starosti).
18. Vendar obstaja bistvena razlika med upoštevanjem medvojne pokojninske dobe in pravico do priznanja pokojninske dobe po ZZVN. Medtem ko gre pri prvi za priznanje dejansko dosežene pokojninske dobe in posledično za uveljavljanje pravic iz pokojninskega zavarovanja, gre pri drugi za posebno pravico v okviru posebnega varstva žrtev vojnega nasilja. Doseženo medvojno pokojninsko dobo bi prisilni mobiliziranci lahko uveljavljali v pokojninskem zavarovanju, če ne bi bilo zakonodaje, ki jim je to neutemeljeno preprečevala. Priznanje posebne pokojninske dobe za čas mobilizacije pa je posebna pravica, ki jo ZZVN priznava prisilnim mobilizirancem kot obliko posebnega varstva žrtev vojnega nasilja – torej kot odškodovanje oziroma delno materialno zadoščenje za čas trajanja prisilnih ukrepov okupatorja. Ne gre pa za pravico iz pokojninskega zavarovanja in je prisilni mobiliziranci tudi ne bi mogli uveljavljati pred uveljavitvijo ZZVN.
19. Morebitna škoda, ki naj bi prisilnim mobilizirancem nastala zato, ker jim je pokojninska doba za čas mobilizacije priznana šele z ZZVN in ne že prej, bi se lahko uveljavljala v okviru pravice do vojne odškodnine. Zakonodajalec pa se ni odločil za priznanje pravice do povrnitve škode tistim, ki bi ob zgodnejšemu priznanju tega obdobja v pokojninsko dobo morda lahko ob upokojitvi uveljavljali višjo pokojnino, analogno kot tisti, ki jim je bila odvzeta med vojno dosežena zavarovalna doba. Glede na različen dejanski in pravni položaj obeh obdobij, taka različna ureditev pravic, ki iz enega ali drugega izhajajo, ni v neskladju s 14., 26. in 50. členom ustave.
IV. ODŠKODNINA
20. Ena od pravic, ki jih ZZVN priznava žrtvam vojnega nasilja – tudi prisilnim mobilizirancem, je pravica do vojne odškodnine po posebnem zakonu (6. točka 8. člena in 15. člen ZZVN). Že v zadevi OdlUS III, 113 je ustavno sodišče odločilo: “Če je zakonodajalec z zakonom napovedal, da bo določeno vprašanje uredil s posebnim zakonom, pa tega ni izpolnil, zakon oziroma njegove posamezne določbe, katerih vsebino mora posebni zakon dopolniti, niso v skladu z načelom zaupanja v pravo kot enim od načel pravne države (2. člen ustave)”.
21. ZLPP (sprejet konec leta 1992) je predvidel sprejem posebnega zakona o Skladu za poplačilo vojne škode (33. člen ZLPP) – predlog tega zakona je bil za prvo obravnavo predložen Državnemu zboru šele sredi leta 1995 (Poročevalec št. 18/95). Zakonodajalec si je z ZLPP naložil obveznost, da bo sprejel poseben zakon, s katerim bo uredil vprašanja uporabe tistega dela likvidnih oziroma denarnih sredstev Sklada RS za razvoj, ki bo namenjen za plačilo vojne odškodnine.
22. Dejstvo, da naj bi se postopek za uveljavitev pravice do vojne odškodnine uredil v posebnem zakonu (kar določa 15. člen ZZVN) samo po sebi ustavnopravno ni sporno. V okviru proste, le s splošnimi ustavnimi načeli vezane presoje zakonodajalca je, da pravice in obveznosti pravnih subjektov ureja v enem ali več zakonih. V neskladju z načeli pravne države pa je, če zakonodajalec brez stvarno utemeljenih razlogov odlaga zakonsko ureditev, ki je nujna za uveljavitev priznane pravice posameznika. Pravica, ki je ni mogoče uveljaviti, je prazna. Ureditev pravice do vojne odškodnine v ZZVN tako, da napotuje na drug, neobstoječ zakon, ima enak učinek, kot če pravice ne bi bilo.
23. Vprašanje zagotavljanja sredstev za uveljavljanje in uživanje posameznih pravic po ZZVN ureja njegov 28. člen, ki to obveznost nalaga državnemu proračunu. Zagotovitev pravic po ZZVN zato ni neposredno odvisna od sprejema zakona o ustanovitvi Sklada za plačilo vojne odškodnine po 33. členu ZLPP. Vendar pa upravičenci vojne odškodnine ne morejo uveljaviti, ker še ni bil sprejet zakon, ki bi določal višino odškodnine in postopek za njeno uveljavljanje. V uvodni obrazložitvi predloga ZZVN je izrecno navedeno: “Odškodninska vprašanja se bodo urejala v skladu s 33. členom zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, po katerem se sredstva Sklada Republike Slovenije za razvoj uporabijo tudi za poplačilo vojne odškodnine”.
24. Z neutemeljeno opustitvijo zakonske ureditve pogojev in postopka za uveljavljanje pravice do vojne odškodnine je zakonodajalec porušil načelo varstva zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države (2. člen ustave). Taka neustavna ureditev ne omogoča razveljavitve. Ni namreč neustavno to, da ZZVN priznava žrtvam vojnega nasilja pravico do vojne odškodnine. Neustavno je to, da te pravice ne uzakonja tako, da bi bila uresničljiva. Zato je ustavno sodišče le ugotovilo neskladnost take ureditve z ustavo in je zakonodajalcu naložilo, da v določenem roku sprejme zakon, s katerim bo v celoti uredil vprašanja vojne odškodnine.
C)
25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. in 48. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-I-86/94
Ljubljana, dne 14. novembra 1996.
Predsednik
dr. Tone Jerovšek l. r.

AAA Zlata odličnost