Uradni list

Številka 68
Uradni list RS, št. 68/1996 z dne 29. 11. 1996
Uradni list

Uradni list RS, št. 68/1996 z dne 29. 11. 1996

Kazalo

3742. Odločba, da so določbe 10. člena zakona o dohodnini v neskladju z ustavo, kolikor ne izvzemajo v celoti od obdavčenja tistih zneskov, ki jih roditelj mora nameniti preživljanju svojega otroka, da bi bil le-temu zagotovljen življenjski..., stran 5800.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Marjetice Nosan iz Celja, na seji dne 14. novembra 1996
o d l o č i l o:
1. Določbe 10. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93 in št. 7/95) so v neskladju z ustavo, kolikor ne izvzemajo v celoti od obdavčenja tistih zneskov, ki jih roditelj mora nameniti preživljanju svojega otroka, da bi bil le-temu zagotovljen življenjski minimum.
2. Državni zbor mora to neskladnost odpraviti najkasneje v enem letu od objave te odločbe v Uradnem listu RS.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnica je vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 10. člena zakona o dohodnini, ki sicer določa, da se zavezancem, ki vzdržujejo družinske člane, prizna posebna olajšava, ta olajšava pa je po njenem tako majhna, da zajame le manjši del stroškov preživljanja nepreskrbljenega otroka. Pobudnica opozarja na mnogo višje stroške, ki jih država prizna in plačuje za rejo otrok, kar po njenem nasprotuje ustavnemu načelu enakosti. Ureditev v izpodbijanem členu po njenem mnenju nasprotuje tudi določbam ustave o pravicah in dolžnostih staršev (54. člen), ker niso deležni olajšave v višini potrebnih stroškov za preživljanje svojih otrok, in o pravicah otrok (56. člen), ker naj bi otroci, ki so pri starših, potrebovali za preživljanje mnogo manj od otrok v reji.
2. Nasprotni udeleženec meni, da država z že uzakonjeno olajšavo posredno financira del stroškov za oskrbo otrok, medtem ko so stroški rejništva neposredni izdatki države in zato neobdavčeni. Opozarja še na neobdavčeni del dohodka po 7. členu zakona o dohodnini.
3. Ministrstvo za finance, posebej pozvano, poleg tega navaja, da ni mogoče upoštevati dejanskih stroškov vzdrževanja otrok, ker bi bilo tedaj treba natančno določiti, kaj šteje med nujne stroške vzdrževanja, to pa bi povzročilo vrsto vprašanj, poleg tega pa je višina dejanskih stroškov, ki jih ima zavezanec z vzdrževanjem otrok, lahko zelo različna.
B)
4. V skladu s tradicionalnim in globoko zakoreninjenim razumevanjem vloge starševstva in družine sodi – ob vsem drugem – tudi materialna plat odgovornosti za otrokovo zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo med vsebine roditeljske pravice. Ta pravica in dolžnost staršev je hkrati pravica otrok nasproti staršem. Pravni red in družbeni sistem varuje in vzpodbuja, po potrebi tudi s silo zagotavlja izpolnjevanje roditeljske pravice in dolžnosti, še posebej tudi njene gmotne plati. Pri tem so mu prvo merilo upravičeni otrokovi interesi, hkrati z njimi pa varuje prvinski interes družbe za samoohranitev. Tudi ta, družbeni interes, ima seveda svojo tvarno plat: kadar in kolikor ni mogoče preživljanje otroka v okviru roditeljskih dolžnosti, nadomesti roditelje država.
5. Ustava Republike Slovenije določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke (54. člen ustave). Predvsem pri vzdrževanju, čeprav ne samo pri njem, gre poudarjeno tudi za dolžnost, vlagati v korist otrok gmotna sredstva.
6. Roditelj, ki zanemarja mladoletno osebo, za katero mora skrbeti, tako da hudo krši svoje dolžnosti skrbi in vzgoje, zagreši kaznivo dejanje (201. člen kazenskega zakonika). Tako zanemarjanje je lahko tudi opustitev gmotne skrbi za otroka.
7. Ker pa družba breme vzdrževanja otrok prepušča in celo nalaga v prvi vrsti in pretežno roditeljem, jim je s svoje strani dolžna skrb in pomoč. Že splošna deklaracija o človekovih pravicah (Generalna skupščina OZN, 10/12-1948) ugotavlja, da sta materinstvo in otroštvo upravičena do posebne pomoči in skrbi. Članice mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Jugoslavija ga je ratificirala 1971) med drugim priznavajo, da “mora biti družina… deležna čim širšega varstva in pomoči, zlasti… tisti čas, dokler je ona odgovorna za preživljanje in vzgojo otrok, za katere skrbi”. V skladu s tem določa Ustava Republike Slovenije, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere (tretji odstavek 53. člena ustave), da država zagotavlja … razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstvo svojih otrok (drugi odstavek 55. člena) in da uživajo otroci posebno varstvo in skrb (prvi odstavek 56. člena ustave).
8. Nezdružljivo je z omenjenimi ustavnimi določbami, a tudi z načelom o Sloveniji kot socialni državi, če zakon terja, naj roditelj tudi od tistih svojih sredstev, ki jih mora namenjati preživljanju otrok, da bi jim bil zagotovljen življenjski minimum, hkrati prispeva še za skupne državne potrebe.
9. Prav to pa se pri izpolnjevanju zakona o dohodnini zgodi. Zakon upošteva roditeljevo dolžnost preživljanja tako, da prizna (10. člen) davčnemu zavezancu posebno olajšavo za vsakega preživljanca. Olajšava pa nikakor ni tolikšna, da bi iz obdavčenja izvzela vsaj tisti znesek, ki ga zavezanec mora vložiti v preživljanje svojega otroka, da bi mu (so)zagotovil eksistenčni minimum. Iz gradiv Državnega zbora ob sprejemanju zakona o dohodnini in njegovih sprememb, tudi iz odgovorov Državnega zbora kot nasprotnega udeleženca v tej zadevi, jasno izhaja, da to niti ni bil zakonodajalčev namen ne pri oblikovanju izpodbijanega člena ne kako drugače.
10. Zato in v tej meri je zakon o dohodnini v neskladju z ustavo in ga bo treba z njo uskladiti.
11. Ne bo mogoče izvzeti iz obdavčenja z dohodnino vseh izdatkov, ki jih je imel kateri od roditeljev z otrokom, saj bi to lahko bilo v večji meri neupravičeno, ne bi se dalo nadzorovati in bi vodilo v izmikanje prispevanju za skupne potrebe. Zakonodajalčeva stvar je, da izbere vsebinsko sprejemljivo pa hkrati racionalno metodo ugotavljanja primerne višine olajšave iz 10. člena zakona ali da se morda odloči za drugačno pot ugotavljanja in upoštevanja nujnih roditeljskih stroškov. Da bi zakon v tem delu ne bil v neskladju z ustavo, pa bo moral zakonodajalec izhajati iz stališča, da sredstva, ki jih roditelj – davčni zavezanec mora nameniti preživljanju svojega otroka, da bi mu bil zagotovljen življenjski minimum, ne smejo biti obdavčena, in bo moral to stališče v zakonskem besedilu tudi razvidno izpeljati.
12. Določbe 7. člena zakona o dohodnini ni mogoče šteti za del uresničevanja tega načela. Ta določba namreč pušča del dohodka neobdavčen vsem davčnim zavezancem, z njo torej zakonodajalec generalno, za vse enako, uravnava mero privitosti davčnega vijaka. Če bi to mero neobdavčenja upoštevali pri neobdavčenju nujnih preživninskih stroškov, bi to pomenilo kršitev ustavnega načela, da so pred zakonom vsi enaki (drugi odstavek 14. člena ustave), saj bi tisti, ki morajo preživljati, za razliko od vseh drugih davčnih zavezancev ne bili deležni ugodnosti iz 7. člena zakona o dohodnini.
13. Zakonodajalec bo pri ugotavljanju eksistenčnega minimuma, ki ga morajo zagotoviti starši, upravičeno upošteval dopolnilne prejemke družine za delno pokrivanje stroškov pri vzdrževanju otroka, ki jih zagotavlja država in so zdaj uzakonjeni z zakonom o družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 65/93), saj po svoji namembnosti sodijo v okvir otrokovega eksistenčnega minimuma. Ne bo pa pri tem mogoče upoštevati tudi vseh drugih družbenih vlaganj, ki vplivajo na položaj in možnosti otrok, h katerim pa prispevajo vsi davkoplačevalci, in ki niso sestavine otrokovega eksistenčnega minimuma ter nanj neposredno ne vplivajo.
14. Ni mogoče pritrditi pomislekom nasprotnega udeleženca, da bi se te uskladitve ne dalo pravno tehnično zadovoljivo izpeljati; že ugotavljanje zajamčene plače ali stroškov za rejo otroka dokazuje nasprotno. Ker pa je reja bistveno drugačen institut od roditeljstva oziroma družine, tudi ne more držati stališče – in predlog – pobudnice, da bi morali pri reševanju obravnavanega vprašanja obe kategoriji povsem izenačiti.
15. Po vsem obrazloženem izpodbijana določba ni v neskladju z ustavo s tistim, kar določa, to je z olajšavo, temveč je v neskladju z ustavo zato, ker ne določa nadaljnjega celovitega izvzemanja nujnih preživninskih stroškov od obdavčenja. Zato ustavno sodišče v skladu z 48. členom zakona o ustavnem sodišču Slovenije neskladnost z ustavo ugotavlja in nalaga zakonodajalcu odpravo te neskladnosti v roku enega leta.
C)
16. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 48. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu; proti je glasoval sodnik Jerovšek.
Št. U-I-19/94
Ljubljana, dne 14. novembra 1996.
Predsednik
dr. Tone Jerovšek l. r.

AAA Zlata odličnost