Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Zofije Komar z Rečice ob Savinji na seji dne 10. oktobra 1996

1. Določbe 1. točke 8. člena odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za prostorsko celoto Občine Mozirje (Uradni list RS, št. 51/92, 14/93 in uradno glasilo občin Mozirje, Nazarje, Gornji Grad, Ljubno ob Savinji in Luče ob Savinji, št. 3/95) niso bile v skladu z ustavo in zakonom, kolikor so dopuščale le gradnjo izrecno naštetih objektov in ne tudi drugih podobnih objektov, in kolikor so gradnjo teh objektov dovoljevale le kmetijskim proizvajalcem, ki jim je kmetijstvo osnovna dejavnost.
2. Ugotovitev neustavnosti in nezakonitosti iz 1. točke izreka te odločbe ima učinek odprave.

1. Pobudnica navaja, da ji je Urbanistična inšpekcija Inšpektorata Skupščine Občine Mozirje z odločbo št. 356-57/92-93-03 z dne 21. 11. 1994 naložila, da odstrani lesen gospodarski objekt, ki ga je postavila na svoji njivi. Navaja, da občina opira svojo odločitev na 8. člen odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za prostosko celoto Občine Mozirje (v nadaljevanju: odlok), ki določa, da so na zemljišču kategorije “A” dovoljeni le posegi, ki neposredno služijo primarni kmetijski dejavnosti oziroma proizvajalcem, ki jim je kmetijstvo osnovna dejavnost. Poudarja, da je leseno uto zgradila le za shranjevanje orodja, ki ga potrebuje za obdelovanje svoje njive, ki je oddaljena 3 km od njenega doma. Stara je preko 70 let in orodja ne more vsakodnevno nositi s seboj. Lesena uta ji omogoča, da svojo njivo še obdeluje. Meni, da je izpodbijana določba v nasprotju s 67. členom ustave, kolikor ji ne dovoljuje, da bi svojo zemljo lahko obdelovala za lastno preživetje.
2. Občina Mozirje v svojih pojasnilih z dne 15. 5. 1996 navaja, da je občina sprejela nov odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za prostorsko celoto Občine Mozirje, ki je objavljen v uradnem glasilu občin Mozirje, Nazarje, Gornji Grad, Ljubno in Luče, št. 3/96 z dne 9. 4. 1996, ki je kriterij za postavitev vrtne ute z 1 ha kmetijskih površin zmanjšal na 0,5 ha, od tega minimalno 0,2 ha za intenzivno pridelavo.

3. Glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno sodišče pobudo sprejelo in takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
4. Inšpektorat za gospodarski razvoj, finance in urejanje prostora Občine Mozirje je z odločbo št. 351-401/94 z dne 21. 11. 1994 zavrnil izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del oziroma odločbe o legalizaciji lesene lope, ki jo je pobudnica postavila na svoji njivi. V obrazložitvi je navedeno, da spada parcela, na kateri stoji lesena lopa v območje “A” kmetijskih zemljišč in da 8. člen odloka določa, da so na tem območju dovoljeni samo posegi, ki neposredno služijo primarni kmetijski dejavnosti oziroma proizvajalcem, ki jim je kmetijstvo osnovna dejavnost. Iz obrazložitve je torej razvidno, da je bila zahteva pobudnice zavrnjena, ker 8. člen odloka ni dopuščal graditev lesenih lop na območju “A” kmetijskih zemljišč in ker pobudnica ni imela statusa kmetijskega proizvajalca, ki mu je kmetijstvo osnovna dejavnost.
5. Izpodbijani odlok je Skupščina Občine Mozirje sprejela na podlagi 39. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93, v nadaljevanju: ZUN) in predstavlja prostorski izvedbeni akt, ki ga občina sprejme samostojno, upoštevajoč temeljna načela za urejanje naselij in drugih posegov v prostor, določena v zakonu, in v skladu s svojimi planskimi akti. Izpodbijana 1. točka 8. člena odloka na 1. območju kmetijskih zemljišč /A/ dovoljuje gradnjo, nadzidavo, dozidavo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti le tistih objektov, ki neposredno služijo primarni kmetijski proizvodnji in jih v šestih alineah taksativno našteva (1. stanovanjske hiše, 2. nadomestne stanovanjske hiše, 3. hlevi, 4. silosi, gnojišča in gnojne jame, 5. kozolci in skednji ter 6. strojne lope). V drugem odstavku 1. točke pa odlok vsebuje še nadaljnjo omejitev in sicer določa, da so ti posegi dovoljeni le kmetijskim proizvajalcem, ki jim je kmetijstvo osnovna dejavnost, s tem da pridobijo soglasje Kmetijske zemljiške skupnosti Občine Mozirje.
6. Izpodbijane določbe 8. člena odloka so temeljile na 11. členu zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in Uradni list RS, št. 9/90, 5/91, 46/92 – odl. US in 58/95 – odl. US (opomba 1), v nadaljevanju: ZKZ), ki v 1. alinei četrtega odstavka dopušča, da se lahko izjemoma v sredjeročnem planu občine določi, da se zemljišča, ki so razvrščena v 1. območje kmetijskih zemljišč, namenijo za nekmetijsko rabo, če ni mogoče uporabiti manj primernih zemljišč, in če gre za gradnjo objektov, ki neposredno služijo primarni kmetijski proizvodnji (stanovanjske hiše, hlevi, silosi, strojne lope in podobno). Kakor je razvidno iz besedila navedene določbe, ZKZ ne našteva taksativno objektov, ki neposredno služijo primarni kmetijski dejavnosti, ampak jih samo v oklepaju primeroma navaja in izrecno dopušča tudi druge podobne objekte. ZKZ za gradnjo navedenih objektov ne določa nadaljnjega pogoja, ki ga vsebuje izpodbijana določba odloka, in sicer, da se navedeni objekti lahko dovolijo le kmetijskim proizvajalcem, ki jim je kmetijstvo osnovna dejavnost.
7. Izpodbijana določba odloka dopušča graditev objektov, ki pomenijo neprimerno hujši poseg v prostor, kot bi pomenila zgraditev lesene lope za shrambo orodja, katere pa odlok ne dopušča. Takšna omejitev, ki dopušča večje posege, celo stanovanjske hiše, manjše posege – lope za shrambo orodja – pa prepoveduje, ni v skladu z 11. členom ZKZ, katerega namen je varstvo pred spreminjanjem prvega območja kmetijskih zemljišč za nekmetijsko rabo.
8. Izpodbijane določbe 1. točke 8. člena odloka določajo za posege na 1. območju kmetijskih zemljišč tudi pogoj, da je takšen poseg dovoljen le kmetijskim proizvajalcem, ki jim je kmetijstvo osnovna dejavnost. Ustava v tretjem odstavku 153. člena določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in z zakoni. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih je splošni akt občine, ki mora biti v skladu z zakoni in z ustavo. Ker izpodbijana 1. točka 8. člena odloka določa za posege na 1. območju kmetijskih zemljišč dodaten pogoj, ki ga ZKZ ne predvideva, je torej v nasprotju z zakonom. Izpodbijane določbe odloka prav tako niso v skladu s 67. in 71. členom ustave, ki določata, da le zakon, in ne podzakonski predpis, lahko uredi način pridobivanja in uživanja lastnine, posebne pogoje za uporabo zemljišč ter posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih kot splošni predpis občine ne more določati pogojev, ki bi mimo zakona lastniku omejevali uživanje in rabo njegovega zemljišča.

9. Izpodbijani odlok je med postopkom za oceno njegove ustavnosti in zakonitosti prenehal veljati. Občinski svet občine Mozirje ja sprejel nov odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za prostorsko celoto Mozirje na svoji seji dne 28. 3. 1996, objavljen v uradnem glasilu občin Mozirje, Nazarje, Gornji grad, Ljubno ob Savinji in Luče ob Savinji, št. 3/96 z dne 9. 4. 1996. Navedeni novi odlok v 1. točki 8. člena dopušča posege na 1. območju kmetijskih zemljišč v skladu z ZKZ. Nova določba dovoljuje gradnjo tudi “drugih podobnih objektov” in ne vsebuje več pogoja, da so ti posegi dovoljeni le kmetijskim proizvajalcem, ki jim je kmetijstvo osnovna dejavnost. Izpodbijane določbe prejšnjega odloka so torej usklajene z 11. členom ZKZ.
10. Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Če predpis preneha veljati med postopkom za oceno ustavnosti in zakonitosti, ustavno sodišče s sklepom ustavi postopek. Na podlagi 47. člena ZUstS pa ustavno sodišče lahko ugotovi, da predpis, ki je bil med postopkom usklajen z ustavo in zakonom oziroma je prenehal veljati, ni bil v skladu z ustavo in zakonom, če niso bile odpravljene posledice neustavnosti oziroma nezakonitosti. Na podlagi izpodbijanih določb odloka je bila pobudnici zavrnjena njena zahteva za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del oziroma odločba o naknadni legalizaciji priglašene gradnje, glede na to, da je pobudnica leseno lopo že zgradila. Posledice nezakonitosti izpodbijane določbe odloka torej niso odpravljene. Zato je ustavno sodišče v izreku te odločbe ugotovilo, da so bile izpodbijane določbe odloka v neskladju z zakonom in ustavo in da ima ugotovitev neustavnosti in nezakonitosti učinek odprave izpodbijanih določb odloka. Ustavno sodišče pa ni našlo razlogov za ugotovitev nezakonitosti drugih določb izpodbijanega odloka, ki prihajajo v poštev pri odločanju o zahtevi pobudnice.
11. Člen 46 ZUstS določa, da ima vsakdo, ki so mu nastale škodljive posledice s posamičnim aktom, ki je bil izdan na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, pravico zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta pri organu, ki je odločil na prvi stopnji. Na podlagi navedene določbe ZUstS je vsakdo, ne samo pobudnica, upravičen, da zahteva spremembo ali odpravo posamičnega akta, ki ga je upravni organ na prvi stopnji izdal na podlagi določb, za katere je bilo s to odločbo ugotovljeno, da so bile v nasprotju z zakonom in z ustavo. Rok za zahtevo je tri mesece od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, in če od vročitve posamičnega akta do vložitve pobude ni preteklo več kot eno leto.

12. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 47. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, Franc Testen in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-184/94 z dne 14. 9. 1995 (OdlUS IV/2, 73) z odložnim rokom enega leta v celoti razveljavilo tudi ZKZ, ker je ugotovilo, da ZKZ zaradi drugačnega pojmovanja lastnine v prejšnjem pravnem sistemu ureja nesorazmerno strožje ukrepe za varovanje kmetijskih zemljišč in socialnega položaja kmeta (4. člen ZKZ) kot bi to zahteval drugi odstavek 71. člena ustave.