Uradni list

Številka 40
Uradni list RS, št. 40/1994 z dne 8. 7. 1994
Uradni list

Uradni list RS, št. 40/1994 z dne 8. 7. 1994

Kazalo

1657. Odločba o razveljavitvi 5. točke 126. člena in drugega stavka drugega odstavka 127. člena zakona o dedovanju, stran 2607.

Ustavno sodišče je na pobudo Franca Wurnika iz Münchna, ki ga zastopa Zdravko Rus, odvetnik v Radovljici, v postopku za oceno ustavnosti na seji dne 16. 6. 1994
odločilo:
Peta točka 126. člena in drugi stavek drugega odstavka 127. člena zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78) se razveljavita.
Obrazložitev
A
Pobudnik izpodbija v izreku te odločbe navedene določbe zakona, po katerih državljan ni vreden; da deduje tudi v primeru, ko je pobegnil iz države, da bi se izognil obvezni vojaški službi ali da bi sovražno deloval proti državi, pa se do zapustnikove smrti ni vrnil v državo. Pobudnik med drugim meni, da pravica dediča, da deduje, ter pravica zapustnika, da po svoji volji razpolaga s premoženjem, ne moreta biti okrnjeni iz političnih razlogov.
Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve Državnega zbora navaja, da glede na določbo 67. člena ustave, po kateri zakon določa način in pogoje dedovanja, zakon lahko opredeli pogoje, ki jih mora izpolnjevati dedič za pridobitev dedne pravice oziroma v tem okviru tudi razloge za dedno nevednost. Dedna nevrednost pomeni civilnopravno sankcijo zaradi določenih zavržnih ravnanj nasproti zapustniku ali zaradi kršitve državljanskih obveznosti (splošni interes). Sklicujoč se na 123. člen ustave, ki določa, da je obramba države za državljane obvezna v mejah in na način, ki ga določa zakon, sekretariat poudarja, da v to obveznost sodi tudi usposabljanje s služenjem vojaškega roka. Neizpolnitev obveznosti ima lahko za posledico kazenske in tudi civilne sankcije. Prav tako naj ne bi bila vprašljiva tudi dedna nevrednost zaradi sovražnega delovanja proti državi, saj je sovražno delovanje lahko opredeljeno kot kaznivo dejanje ter ima lahko kazenske, upravne in civilne sankcije.
B
Pravica do zasebne lastnine in dedovanja je zagotovljena po 33. členu ustave. Po 15. in 67. členu ustave način pridobivanja in uživanja lastnine ter način in pogoje dedovanja določa zakon. Zakon o dedovanju določa, da lahko pride do dedovanja, če so izpolnjeni naslednji pogoji: da zapustnik umre; da obstaja dedič; da ima dedič dedni naslov in da je dedič dedno sposoben, oziroma, da ni dedno nevreden; seveda pa mora obstajati tudi predmet dedovanja – zapuščina. Dedna nevrednost onemogoči fizični osebi, ki je sicer kot pravni subjekt dedno sposobna, da bi dedovala.
Določitev pogoja dedne nevrednosti pomeni poseg v uresničevanje dedne pravice, torej v uresničevanje ustavno zagotovljene človekove pravice. Omejevanje človekove pravice je mogoče v primerih, ko je to v ustavi določeno, in pa takrat, kadar je to nujno zaradi varstva pravic drugih. Omejevanje ustavnih pravic je dopustno v mejah načela sorazmernosti. To pomeni, da mora biti omejitev oziroma poseg primeren za dosego zaželenega, ustavno dopustnega cilja, biti mora nujen, ker z drugim posegom cilja ne bi bilo mogoče doseči, in biti mora v sorazmerju s pomenom druge varovane pravice, zaradi katere se uvaja. Primeri dedne nevrednosti po 126. členu zakona o dedovanju kažejo na varovanje zapustnika ali njegovih najbližjih ter na varovanje države oziroma javnega interesa. Ko se dedna nevrednost določa zaradi okoliščin v razmerju dediča do zapustnika, se uresničuje domnevna zapustnikova volja, ker se predpostavlja, da bi zapustnik onemogočil dedovanje po oporoki ali po zakonu osebi, ki mu je (zapustniku) z naklepom vzela ali poskusila vzeti življenje ali se je zoper njega pregrešila na kakšen drug, v tem členu določen način. Nedotakljivost življenja in pravica zapustnika, da kot lastnik z oporoko odloča o svojem premoženju, sta človekovi pravici, ki ju je potrebno varovati močneje, kot pravico do dedovanja. Določitev dedne nevrednosti se tu kaže kot ustavno dopusten poseg. Kot nedopusten pa se poseg pokaže v primeru, ko zakon v izpodbijani 5. točki 126. člena določa dedno nevrednost dediča zaradi razmerja do države, ki je nastalo s tem, da je pobegnil iz države, da bi se izognil obsodbi za hujše kaznivo dejanje, da bi se izognil obvezni vojaški službi ali da bi sovražno deloval proti svoji državi in se do zapustnikove smrti ni vrnil v državo. Tak poseg države je ustavno nedopusten način varovanja javnega interesa že zato, ker država s posegom v pravico zapustnika, da razpolaga s svojo lastnino za primer smrti, sploh ne more varovati prej omenjenega javnega interesa (nedopustnost zaradi neprimernosti posega) – s posegom v pravico dediča do dedovanja pa bi bilo ta interes morda sicer možno zavarovati (grožnja dedne nevrednosti naj bi odvračala potencialne dediče od takih dejanj), toda v tem delu pa je tak poseg nedopusten zato, ker zaradi varstva javnega interesa, ki ga je možno učinkovito zavarovati tudi na druge načine, ni nujen oziroma prekomerno posega v lastninsko pravico.
Po 15. in 67. členu ustave je mogoče lastninsko pravico, upoštevajoč njeno gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo, omejiti. Zakonodajalec je pri tem, kot že navedeno, dolžan spoštovati načelo sorazmernosti. Z ugotovitvijo dedne nevrednosti se preprečuje dediču pridobiti lastnino, s čimer se posega v njegov ekonomski položaj. Poseg je izrazito represiven. V primeru pobega iz države se sploh ne nanaša na razmerje med zapustnikom in dedičem, čeprav v svoji posledici lahko najmočneje vpliva prav na uresničitev zapustnikove volje, komu bo zapustil svoje premoženje. V tem primeru torej prizadene pravice obeh: dediča in zapustnika. Javni interes bi bilo v takih primerih mogoče zavarovati tudi z ukrepi, ki ne bi posegali na področje pridobivanja in razpolaganja z zasebno lastnino. Določba obravnavane 5. točke 126. člena je še odraz prejšnjih ustavnih ureditev, po katerih je bilo pridobivanje zasebne lastnine na splošno zelo omejevano. Tudi po veljavni ureditvi je mogoče določiti način pridobivanja in uživanja lastninske pravice zaradi zagotovitve socialne funkcije lastnine, vendar pa je treba pri morebitnih omejitvah izbrati takšne posege, ki ne posežejo v bistvo lastninske in dedne pravice.
C
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 21. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-I-3/93-17
Ljubljana, dne 16. junija 1994.
Predsednik
dr. Tone Jerovšek l. r.