Ustavno sodišče je na seji dne 16. 9. 1993 obravnavalo predlog ministra za ekonomske odnose in razvoj in

Odpravita se 1. in 2. člen odredbe o določitvi najvišjih cen (Uradni list RS, št. 39/93), ki jo je sprejel Izvršni svet Skupščine mesta Ljubljane na seji dne 13. 7. 1993, razen kolikor se nanašata na določitev najvišjih cen proizvodov in storitev v naslednjih skupinah oziroma podskupinah dejavnosti:
a) na področju 10
– Stanovanjsko komunalne dejavnosti in urejanje naselja in prostora:
– urejanje naselja in prostora,
– čiščenje javnih površin v naselju,
– dimnikarske storitve.
– pogrebna služba, urejanje in vzdrževanje pokopališč,
– druge neomenjene komunalne dejavnosti;
b) na področju 11
– Finančne, tehnične in poslovne storitve:
– storitve tržnic na debelo in drobno;
c) na področju 13
– Zdravstveno in socialno varstvo:
- dejavnost zavodov za dnevno bivanje otrok,
– socialno delo – v delu, ki se nanaša na osebno pomoč in pomoč družini na domu.
Ta odločitev ima učinke po 414. in 415. členu ustave iz leta 1974.

Minister za ekonomske odnose in razvoj dr. Davorin Kračun je tako kot v primeru odredbe o določitvi najvišjih cen, ki jo je sprejel Izvršni svet Skupščine mesta Ljubljane 23. 3. 1993, s predlogom začel postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti odredbe o določitvi cen, ki jo je ponovno sprejel Izvršni svet Skupščine mesta Ljubljane dne 13. 7. 1993 in je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 39/93 z dne 15. 7. 199.3. Tako kot v prvem primeru predlagatelj utemeljuje svoj predlog s tem, da Izvršni svet Skupščine mesta Ljubljane ni bil pristojen za predpisovanje" ukrepov določitve cen za vse storitve in proizvode, navedene v tej odredbi, temveč le za tiste, za katere so skladno z zakonom o cenah (Uradni list RS, št. 1/91-I) po uredbi o prenosu pristojnosti za določanje cen na izvršne svete skupščin občin in posebnih družbenopolitičnih skupnosti (Uradni list RS, št. 15/93) pristojni ti izvršni sveti.
Izvršni svet Skupščine mesta Ljubljane je v odgovoru na predlog navedel, da je zaradi odgovornosti za stanje v mestu dolžan zagotavljati izvajanje javnih dejavnosti lokalnega pomena, ki so v izvirni pristojnosti mesta in ne republike. Cene, ki jih je določila Vlada Republike Slovenije, ne pokrivajo niti stroškov enostavne reprodukcije javnih podjetij in bi uporaba teh cen povzročila razpad komunalnega sistema ter ogrozila normalno življenje v mestu. Poleg tega ne obstajajo hude motnje na trgu in zaradi tega ni pogojev za sprejem vladinega ukrepa določitve cen na podlagi 5. člena zakona o cenah. Zato je Izvršni svet Skupščine mesta Ljubljane določil cene, ki še zagotavljajo nemoteno opravljanje javne dejavnosti in meni, da izpodbijana odredba ni neustavna ali nezakonita.
Odredba o določitvi najvišjih cen. o kateri odloča ustavno sodišče v tem postopku, se nanaša na iste storitve in proizvode kot prejšnja odredba Izvršnega sveta Skupščine mesta Ljubljane o določitvi najvišjih cen, o kateri je ustavno sodišče v postopku ocene njene ustavnosti in zakonitosti odločilo z odločbo U-II-119/93 z dne 23. 6. 1993 in jo delno odpravilo. Ker še veljajo iste pravne podlage glede pristojnosti sprejemanja ukrepov določitve cen, je Izvršni svet Skupščine mesta Ljubljane lahko v skladu z zakonom o cenah določil najvišje cene le za tiste proizvode in storitve, za katere je bil pristojen na podlagi uredbe Vlade Republike Slovenije o prenosu pristojnosti za določanje cen na izvršne svete skupščin občin in posebnih družbenopolitičnih skupnosti (Uradni list RS, št. 15/93). Določitev najvišjih cen za tiste storitve in proizvode, za kar ni bil pristojen, ni zakonita. Zato je ustavno sodišče odločilo, da odpravi določbe 1. in 2. člena obravnavane odredbe, kolikor presegajo pristojnosti Izvršnega sveta Skupščine mesta Ljubljane.
Razlogi za sprejem obravnavane odredbe, ki jih v odgovoru na predlog navaja Izvršni svet Skupščine mesta Ljubljane, niso utemeljeni. Na predlog Izvršnega sveta Skupščine mesta Ljubljane teče postopek za oceno ustavnosti zakona o cenah, pa tudi postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov Vlade Republike Slovenije, ki se nanašajo na ukrepe določitve cen oziroma na prenos pristojnosti za njihovo določitev. Dokler o teh predpisih ni odločeno, so veljavni in obvezujejo vsakogar, kar izhaja iz temeljev pravne države. Zakon o cenah v prvem odstavku 6. člena zagotavlja prizadetim podjetjem nadomestilo do ravni cene, ki pokriva stroške enostavne reprodukcije, če se zaradi sprejema ukrepov določitve cen bistveno poslabšajo pogoji poslovanja. Zato ni utemeljena trditev, da bi uporaba cen, določenih z ukrepom vlade, povzročila razpad komunalnega sistema. Prav tako v tem primeru ni utemeljeno sklicevanje na pogoje, ki jih zakon določa za predpisovanje ukrepov določitve cen (5. člen zakona o cenah), saj morebitna pravna neutemeljenost oziroma nezakonitost vladne intervencije v sporne cene ne opravičuje intervencije mestnega izvršnega sveta na podlagi istih zakonskih določb. O obstoju zakonitih pogojev za omenjeno vladno intervencijo bo ustavno sodišče odločalo v postopku, ki teče v zadevi U-I-145/93, v tu obravnavani zadevi pa je odločalo le o vprašanju pristojnosti mestnega izvršnega sveta za izdajo izpodbijane odredbe.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 161. člena ustave in 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave, ob uporabi 23. člena in 2. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) na seji v naslednji sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. K odločbi je dal odklonilno ločeno mnenje sodnik dr. Lovro Šturm.