Ustavno sodišče je na pobudi Ladislava Zavirška in Srečka Puciharja in drugih iz Šmarja-Sap v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti ha seji dne 15. 7. 1993

Določbe 29., 30. in.32. člena odloka Skupščine občine Grosuplje o obveznem zbiranju, odvozu in odstranjevanju odpadkov na območju občine Grosuplje (Uradni list SRS, št. 43/86 in 9/89 ter Uradni l. RS, št. 38/90) niso v neskladju z ustavo in zakonom.

Vlagatelji pobud so navedli, da se z določbami občinskega odloka, navedenimi v izreku te odločbe, uvaja splošna in generalna obveznost plačevanja storitev odvoza odpadkov mesečno od kvadratnega metra stanovanjske ali poslovne površine in ne glede na količino odpadkov. Taka ureditev je po mnenju vlagateljev v nasprotju z določbami zakona o obligacijskih razmerjih ter zakona o komunalnih dejavnostih". Mnenja so tudi, da so izpodbijane določbe v nasprotju z ustavo, ki določa, da so iz naslova posesti stanovanj oziroma poslovnih prostorov občani dolžni plačevati le davke in prispevke za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb.
S sklepom št. U-I-153/92-8 z dne 11. 3. 1993 je ustavno sodišče pobudo sprejelo in začelo postopek. V obrazložitvi sklepa je ustavno sodišče navedlo, da zakon o ravnanju z odpadki (Uradni l. SRS, št. 8/78 in 29/86) v 17. členu pooblašča občinsko skupščino, da med drugim sprejme predpise o izvajanju režimov ravnanja z odpadki ter o neposrednih obveznostih in odgovornostih občanov, hišnih svetov in organizacij združenega déla pri ravnanju z odpadki. Po 18. členu zakona zagotavljajo sredstva za izvajanje nalog po tem zakonu tudi občani, pri katerih nastajajo odpadki.
Zakon o komunalnih dejavnostih (Uradni list SRS. št. 8/82) v 37. členu določa, da se cene posameznih komunalnih proizvodov in storitev oblikujejo v odvisnosti od vrednotenja obsega, vrste in kakovosti del v dejavnosti izvajalcev, ukrepov ekonomske politike ter sistema in politike cen. Z 41. členom tega zakona pa je občinska skupščina pooblaščena, da s svojim odlokom predpiše obvezno uporabo in obvezno plačilo posameznih komunalnih storitev in proizvodov za celotno območje občine ali njen del.
V obrazložitvi navedenega sklepa je ustavno sodišče izrecno ugotovilo, da so izpodbijani členi občinskega odloka v skladu s citiranimi določbami zakona, kolikor predpisujejo izvajanje režima, ki ga je za ravnanje z odpadki določil zakon, ter neposredne obveznosti in odgovornosti občanov in pravnih oseb pri ravnanju z odpadki, vključno z obveznostjo odvoza odpadkov in obveznostjo plačila. Obenem pa je ustavno sodišče ugotovilo, da bo moralo v postopku oceniti, ali so izpodbijane določbe občinskega odloka, kolikor določajo kot merilo za obračun cene odvoza odpadkov kvadratni meter stanovanjske ali poslovne površine, v skladu z okvirnimi merili iz citiranega 37. člena zakona o komunalnih dejavnostih, po katerih se cene posameznih komunalnih proizvodov in storitev oblikujejo v odvisnosti od vrednotenja obsega, vrste in kakovosti del.
Oddelek za prostor občine Grosuplje v odgovoru na sklep ustavnega sodišča o začetku postopka navaja, da je kvadratni meter stanovanjske oziroma poslovne površine, kot merilo za obračun cene odvoza odpadkov uporabljeno skoraj v vseh občinah, ker je najprimernejše. Podatki o stanovanjskih in poslovnih površinah so namreč dosegljivi. Najpravičnejše merilo za obračun cene odvoza odpadkov bi sicer bilo tehtanje odpadkov na izvoru, kar pa bi bilo tehnično prezahtevno in predrago glede na sedanjo razvitost države.
Ministrstvo za okolje in prostor pojasnjuje, da večina občinskih odlokov o obveznem zbiranju, odvozu in odstranjevanju odpadkov vsebuje sporno merilo za določitev cene odvoza komunalnih odpadkov. To merilo je sicer res lahko v. nekaterih primerih nepravično, ko v velikih stanovanjih živi malo ljudi, vendar pa je lahko tudi obratno. Absolutno pravičnost bi bilo težko doseči s katerimkoli drugim merilom, npr. z upoštevanjem števila oseb, ki živijo v posameznem gospodinjstvu, ker tudi glede tega ni točnih podatkov. V nekaterih stanovanjih živi več oziroma manj ljudi, kot je prijavljenih. Na prvi pogled bi bilo najpravičnejše merilo količina odpadkov, ki nastane v posameznem gospodinjstvu. Vendar bi se v tem primeru, dalo izogniti plačevanju odvoza odpadkov tako, da bi odlagali vse manj odpadkov v tipske posode in več na nenadzorovana "divja" odlagališča.
Med potekom, postopka v zadevi se je spremenila zakonska ureditev obravnavanega področja. Zakon o ravnanju z odpadki in zakon o komunalnih dejavnostih sta prenehala veljati z dnevom uveljavitve zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni l. RS, št. 32/93) in zakona o varstvu okolja (Uradni l. RS, št. 32/93). Po 2. in 68. členu zakona o gospodarskih javnih službah sedanje komunalne organizacije do sprejetja posebnih zakonov nadaljujejo delo kot gospodarske javne službe za zagotavljanje komunalnih javnih dobrin (komunalnih proizvodov in storitev). Po 59. členu tega zakona za uporabo javnih dobrin, ki so izmerljive, plačujejo uporabniki ceno proizvoda ali storitve, ki je lahko tudi v obliki tarife, takse, nadomestila ali povračila. Okvirno merilo za določitev cene proizvoda ali storitve, ki jo je uporabnik dolžan plačevati, je po cit. zakonski določbi izmerljivost, ki predstavlja kakovostni oziroma količinski kriterij.
Samo ravnanje s komunalnimi odpadki, vključno z njihovim odlaganjem, okvirno ureja zakon o varstvu okolja. Slednji med obveznosti lokalnih javnih služb šteje tudi ravnanje s komunalnimi odpadki in odlaganje komunalnih odpadkov. Po 80. členu tega zakona onesnaževalec plača takso za ustvarjanje odpadkov. Osnovi za plačilo takse sta vrsta in količina onesnaženja.
Ustavno sodišče je ocenilo, da izpodbijane določbe občinskega odloka, ki določajo sporno merilo za določitev cene odvoza komunalnih odpadkov, niso bile v neskladju z okvirnim merilom za določitev cene komunalnih proizvodov in storitev, predpisanim z 37. členom prejšnjega zakona o komunalnih dejavnostih, da se cene oblikujejo v odvisnosti od vrednotenja obsega, vrste in kakovosti del, ter da tudi niso v neskladju z okvirnim merilom, da je uporabnik dolžan plačevati izmerljive javne dobrine, predpisanim v 59. členu zakona o gospodarskih javnih službah, oziroma da je osnova za plačilo takse za ustvarjanje odpadkov vrsta in količina onesnaževanja, kot določa 80. člen zakona o varstvu okolja.
Prejšnji zakon je dovoljeval oblikovanje cene "v odvisnosti od vrednotenja obsega, vrste in kakovosti del", torej ne nujno od eksaktnega merjenja opravljenih storitev, kadar tako merjenje ni možno ali pa bi bilo nesorazmerno drago. Izbrano merilo (kvadratni meter stanovanjske oziroma poslovne površine) po presoji ustavnega sodišča ustreza tako razumljeni zakonski določbi. Prav tako ustreza tudi merilom sedaj veljavne zakonodaje: merilu "vrste in količine onesnaževanja" iz zakona o varstvu okolja in merilu "količine porabljenih ali nudenih javnih dobrin ter rednosti njihove uporabe" iz zakona o gospodarskih javnih službah. Tudi merilo "količine" iz omenjenih dveh zakonov je po presoji ustavnega sodišča namreč treba razumeti v smislu vrednotenja teh količin v razumnih mejah oziroma s primernimi merili, ki kljub svoji nenatančnosti niso izbrana arbitrarno ali tako, da bi bila izrazito diskriminacijska nasproti določeni vrsti uporabnikov – kadar natančno merjenje storitev ni možno ali pa bi bilo nesorazmerno drago.
Sicer pa bo treba celoten odlok Skupščine občine Grosuplje uskladiti s zakonom o varstvu okolja v roku, določenem s 106. členom tega zakona oziroma z zakonom o gospodarskih javnih službah v roku iz 79. člena tega zakona.
Ker gre v obravnavanem primeru za vprašanje oblikovanja cen odvoza odpadkov in ne za obdavčitev posesti nepremičnin, navedbe pobudnikov o neustavnosti izpodbijanih členov obravnavanega občinskega odloka niso utemeljene.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 161. člena ustave, 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije in 2. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni l. SRS, št. 39/74 in 28/76) na seji v naslednji sestavi predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.