Uradni list

Številka 13
Uradni list RS, št. 13/1993 z dne 12. 3. 1993
Uradni list

Uradni list RS, št. 13/1993 z dne 12. 3. 1993

Kazalo

603. Odločba o razveljavitvi nekaterih določb Zakona o denacionalizaciji in ugotovitvi, da 14. člen ni v neskladju z ustavo, stran 595.

ODLOČBA
Ustavno sodišče je na predloge Sindikata papirne, grafične in časopisno informativne, založniške ter novinarske dejavnosti Slovenije, Izvršnega sveta Skupščine mesta Ljubljane in Gozdnega gospodarstva Nazarje v postopku za oceno ustavnosti na seji dne 4. 3. 1993
I. odločilo:
1. V zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I) se razveljavijo:
– beseda "fizične" v prvem odstavku 3. člena in drugi odstavek istega člena,
– beseda "fizične" v 4. členu,
– beseda "fizična" v 5. členu,
– beseda "fizične" v drugem odstavku 10. člena in drugi odstavek 13. člena.
Razveljavitev začne učinkovati po preteku dveh mesecev od dneva objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
2. Glede na prvo točko izreka je treba 64. člen zakona razlagati tako, da za pravne osebe, ki so postale upravičenke do denacionalizacije po tej odločbi, prične teči rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo z dnem, ko bo ta odločba začela učinkovati.
II. ugotovilo:
14. člen zakona o denacionalizaciji ni v neskladju z ustavo.
Obrazložitev
Sindikat papirne, grafične in časopisno informativne, založniške ter novinarske dejavnosti Slovenije v predlogu za oceno ustavnosti 14. člena zakona o denacionalizaciji navaja, da zakon pravne osebe neenako obravnava, ker le cerkvi dovoljuje vračanje odvzetega premoženja, kar je v nasprotju z določbo 14. člena ustave. Težavnost ugotavljanja pravnega nasledstva, ki se v obrazložitvi osnutka zakona o denacionalizaciji navaja kot razlog, da pravne osebe niso upravičenci po zakonu o denacionalizaciji, ne more biti razlog za uvajanje diskriminacije. Ustavno zajamčena enakost vseh pred zakonom smiselno velja tudi za pravne osebe. Pogojuje jo načelo pravičnosti. Meni, da je pri uresničevanju načela enakosti zakonodajalec predvsem dolžan za vse osebke postavljati enako obvezujoče norme in na enaka dejanska stanja navezovati enake pravne posledice ne glede na prizadete osebe.
Izvršni svet Skupščine mesta Ljubljane predlaga, da ustavno sodišče oceni ustavnost zakonskih določb, ki opredeljujejo upravičence do denacionalizacije. To so: 3. člen zakona, ki določa, da so upravičenci fizične osebe, pravne osebe pa le, če zakon tako določa; 13. člen, po katerem so upravičenci do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb delničarji oziroma družbeniki; in 14. člen, v katerem so določene pravne osebe, katerim gre pravica do vrnitve premoženja. Navaja, da je zakon določene subjekte izključil od pridobivanja lastnine in s tem od gospodarjenja s to lastnino. Meni, da je subjektom lokalne samouprave tako onemogočeno, da bi iz lastnega premoženja ustvarjali prihodke za uresničevanje lokalne samouprave, kar dovoljuje 146. člen ustave.
Gozdno gospodarstvo Nazarje je s predlogom začelo postopek za oceno ustavnosti 14. člena zakona o denacionalizaciji, ker meni, da je cerkev tuja pravna oseba in zato po določbi drugega odstavka 68. člena ustave ne more pridobivati lastninske pravice na zemljiščih. Dvomi, ali so cerkvene ustanove sploh pravne osebe. Meni, da nimajo poslovne sposobnosti, ker nimajo lastne razpolagalne pravice, ki je vezana na odločitev svetega sedeža. Zatrjuje, da zakon tudi ni opredelil ekonomske in socialne funkcije lastnine cerkve, kar bi glede na določbo 67. člena ustave moral. Nadalje navaja, da ostaja tudi nerešeno vprašanje, kaj spada v bivše premoženje katoliške cerkve. Meni, da določbe 14. člena zakona o denacionalizaciji ni mogoče izvajati, ker manjkajo predpisi o verskih skupnostih, ki bi opredelili meje in vsebino njihove lastninske pravice. To naj bi bilo v nasprotju z 2. členom ustave, ki uveljavlja principe pravne države.
Ministrstvo za pravosodje in upravo v svojem mnenju navaja, da je bilo že ob obravnavanju osnutka in predloga zakona sprejeto splošno načelo, da naj zakon o denacionalizaciji izmed pravnih oseb določi za upravičence le cerkve in druge verske skupnosti, njihove ustanove in rede, vračanje premoženja drugim pravnim osebam pa naj se uredi v drugih zakonih. Predlagatelj zakona ni sledil pobudam, da naj se vključijo v zakon kot upravičenci razna društva, zadruge, zavodi, ker je menil, da je treba ohraniti načelo, da so kot upravičenci po zakonu o denacionalizaciji predvidene le fizične osebe in le izjemoma cerkev kot civilna pravna oseba. Predlagatelj je tudi ocenil, da društva in druge pravne osebe z nekdanjimi pravnimi osebami praviloma nimajo pravne kontinuitete.
Skupščina Republike Slovenije v odgovoru povzema mnenje Ministrstva za pravosodje in upravo ter poudarja, da je zakon edino izjemo od splošnega načela, da so upravičenci le fizične osebe, določil v 14. členu, po katerem gre pravica do vrnitve podržavljenega premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije. Navaja, da je pri tem zakonodajalec upošteval dejanske razlike oziroma posebnosti glede položaja te vrste civilnopravnih oseb in narave njihove dejavnosti, predvsem pa dejstvo, da v tem primeru obstaja jasna pravna kontinuiteta. Za druge pravne oziroma civilnopravne osebe pa velja, da med njimi obstajajo velike razlike glede njihove vloge in pravnega položaja, dejavnosti in drugih značilnosti, kot tudi glede razmerij oziroma pravne kontinuitete med civilnopravnimi osebami, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, in posameznimi vrstami obstoječih civilnopravnih oseb, ki bi utegnile priti v poštev kot upravičenci v postopku denacionalizacije. Mnenja je, da za tako različna dejanska stanja ni mogoče uveljaviti enakih pravnih rešitev. Zato ne gre za kršitev 14. člena ustave, ki je uvrščen v poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Prav tako navedene zakonske določbe ne kršijo splošnega pravnega načela o enakosti pred zakonom, saj upoštevajo razlike v dejanskem stanju in istovrstne subjekte postavljajo v enak položaj.
Ustavno sodišče je določbe zakona, navedene v izreku pod tč. I., razveljavilo. Na podlagi 6. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) ustavno sodišče ni vezano na predlog, temveč lahko oceni tudi ustavnost in zakonitost drugih določb predpisa, katerih ustavnost ali zakonitost predlagatelj ali pobudnik ne izpodbija. Na tej podlagi je ocenjevalo in razveljavilo tudi določbe 4., 5. in 10. člena zakona, ki so z izpodbijanimi določbami neposredno povezane.
Načelno izhodišče zakona o denacionalizaciji je, da se denacionalizira premoženje, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v zakonu (1. člen zakona). Iz tega načelnega izhodišča izhaja, da naj bi bili upravičenci do denacionalizacije vse osebe (fizične in pravne), ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. člena zakona. Določba 3. člena pa neskladno z določbami 1. in 2. člena zakona določa za upravičence do denacionalizacije le fizične osebe, medtem ko 14. člen zakona pravico do. vrnitve premoženja priznava tudi cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi zakona delujejo na območju Republike Slovenije.
Ob taki ureditvi denacionalizacije se kot temeljno postavlja vprašanje, ali je v skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen ustave), da zakon pri vračanju podržavljenega premoženja različno obravnava fizične in pravne osebe, oziroma glede na določbo 14: člena različno tudi same pravne osebe med seboj.
Enakopravnost oseb se v demokratični in pravni državi predpostavlja. Enakopravnost zahteva tudi načelo pravičnosti, ki je vodilno načelo pri urejanju vseh razmerij v pravni in socialni državi. Pod enakostjo pred zakonom se razume nearbitrarna uporaba prava v razmerju do pravnih subjektov, in to tako na področjih sodne in upravne kot tudi zakonodajne oblasti.
Dopustne so izjeme, da zakonodajalec v zakonu zaradi dejanskih ali političnih razlogov ali razlogov racionalnosti določi izjeme od splošnega pravila, vendar mora taka norma temeljiti na javnem interesu. V premoženjskem pogledu načelno ni mogoče delati razlik med fizičnimi in pravnimi osebami, zato jih je zakonodajalec dolžan enakopravno obravnavati. Ustava fizičnih in pravnih oseb, z izjemo tujcev, ne postavlja v različen položaj niti glede pridobivanja premoženja niti glede omejitve obsega premoženja.
Ustavno sodišče ocenjuje, da zakonodajalec ni imel utemeljenega, na ustavi temelječega razloga za neenakopravno obravnavanje fizičnih in pravnih oseb, in tudi ne za neenakopravno obravnavanje samih pravnih oseb. Pri določanju, katere pravne osebe so upravičenci do denacionalizacije, je ravnal arbitrarno. To se je zlasti pokazalo, ko je s posebnimi zakoni določil kot denacionalizacijske upravičence še nekatere pravne osebe (npr. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, zadruge) in tako izničil svoje prvotno zatrjevano načelo, da so izjeme le cerkve in druge verske pravne osebe. Tudi težje ali lažje dokazovanje pravne kontinuitete pravnih oseb ni utemeljen pravni razlog za njihovo različno obravnavanje. Pravna oseba bo morala dokazati svojo pravno kontinuiteto v postopku denacionalizacije.
V zvezi z navedbami predlagatelja Gozdno gospodarstvo Nazarje, da cerkev kot tuja pravna oseba ne more biti denacionalizacijski upravičenec za vrnitev zemljišč, ustavno sodišče ugotavlja, da po ustavi ni ovir, da se cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije, vrne podržavljeno premoženje. Država in verske skupnosti so ločene (7. člen ustave). Bistveno za sistem ločitve je, da so cerkvene organizacije in ustanove vezane na državno pravo in da so tudi glede pravne osebnosti odvisne od državnih predpisov. Ti subjekti so bili tako v času podržavljenja njihovega premoženja kot tudi v celotnem obdobju do sprejetja zakona o denacionalizaciji po predpisih, ki so veljali v tem času, obravnavani kot domače pravne osebe in jih kot take opredeljuje tudi pozitivno pravo (zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji Uradni list SRS, št. 15/76 in 42/86 ter Uradni list RS, št. 22/91). Določba 14. člena zakona o denacionalizaciji torej ni v neskladju z določbo 68. člena ustave, kot neutemeljeno zatrjuje predlagatelj GG Nazarje. Ustava tudi nikomur ne omejuje lastninske pravice glede na obseg premoženja. Z zakonom se samo določi način pridobivanja in uživanja lastnine, tako da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (67. člen ustave). Vprašanje lastništva cerkve na posameznem zemljišču ali drugi nepremičnini pa se bo reševalo v postopku za vrnitev premoženja.
Ustavno sodišče je razveljavilo v izreku odločbe pod tč. I. navedene določbe zakona, da bi na ta način izenačilo kot denacionalizacijske upravičence vse subjekte, tako fizične kot pravne osebe. Ob taki odločitvi pa določba 14. člena ni več v neskladju z ustavo, ker nima več funkcije zakonske podlage, na kateri je doslej temeljilo denacionalizacijsko upravičenje cerkva in drugih verskih skupnosti, njihovih ustanov oziroma redov. Ta določba je z razveljavitvijo v izreku odločbe pod tč. I navedenih določb zakona dobila drugačno vsebino. Pomeni le to, da gre po tej določbi zakona pravica do vrnitve premoženja le tistim cerkvam, in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam in redom, ki so ob uveljavitvi tega zakona delovale na območju Republike Slovenije. Analogno pa bo kriterij iz te določbe in iz določbe 9. člena zakona možno uporabiti tudi za druge pravne osebe torej kriterij, ali so imele v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, status domače pravne osebe in ali so same ali njihovi pravni nasledniki ob uveljavitvi tega zakona, to je dne 7. 12. 1991, delovale na območju Republike Slovenije.
Iz ustavnega načela enakosti vseh pred zakonom sledi, da mora biti zakonski rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo za vse upravičence enak. Ker so pravne osebe, razen primerov iz 14. člena zakona, postale upravičenke do denacionalizacije šele s to odločbo ustavnega sodišča, je treba 64. člen zakona razlagati tako, da zanje začne teči rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo z dnem, ko bo odločba ustavnega sodišča pričela učinkovati-
Ustavno sodišče je na podlagi 161. člena ustave odločilo, da razveljavitev zakonskih določb začne učinkovati po preteku odložnega roka dveh mesecev od dneva objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. S tem je dalo zakonodajalcu možnost, da sprejme morebitne dopolnitve tega zakona, zlasti glede uveljavljanja pravic upravičencev.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 161. člena ustave in 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije ob uporabi 2. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) na seji v naslednji sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki: dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krvic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec in dr. Lovro Šturm.
Št. U-I-25/92-27
Ljubljana, dne 4. marca 1993.
Predsednik
dr. Peter Jambrek l. r.