Uradni list

Številka 58
Uradni list RS, št. 58/2014 z dne 28. 7. 2014
Uradni list

Uradni list RS, št. 58/2014 z dne 28. 7. 2014

Kazalo

2549. Odločba o ugotovitvi, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah v neskladju z Ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala, stran 6599.

Številka: U-I-85/14-13
Datum: 10. 7. 2014
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Mariboru, na seji 10. julija 2014
o d l o č i l o:
1. Prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10 in 63/13) je v neskladju z Ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala.
2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave ugotovljenega neskladja se prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah uporablja tako, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Višje sodišče v Mariboru vlaga zahtevo za oceno ustavnosti prvega, drugega in tretjega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Nasprotuje zlasti prvemu odstavku 11. člena ZST-1, ki določa, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Predlagatelj poudarja, da ZST-1 določa, da sodišče stranko, ki ni prejemnica denarne socialne pomoči po prvem odstavku navedenega člena, lahko le delno oprosti plačila taks (primerjaj drugi odstavek 11. člena ZST-1) ali ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo (primerjaj tretji odstavek 11. člena ZST-1). Predlagatelj je pred vložitvijo zahteve prekinil postopek odločanja o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku zavrnilo predlog dolžnika za oprostitev takse za ugovor zoper sklep o izvršbi. Predlagatelj trdi, da navedena stranka ni prejemnica denarne socialne pomoči, vendar izpolnjuje pogoje za njeno pridobitev. Navaja, da bi pri odločanju moral uporabiti prvi, drugi in tretji odstavek 11. člena ZST-1, po katerih sodišče stranke, ki ni prejemnica denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, ne sme oprostiti plačila sodnih taks v celoti, ampak jo lahko oprosti le delno oziroma ji odobri obročno plačilo ali odlog plačila, čeprav je stranka v takem socialnem (premoženjskem) položaju, da bi bila občutno zmanjšana njena sredstva za preživljanje tudi, če bi morala plačati sodno takso le v delu ali obročno. S tem naj bi zakonodajalec različno obravnaval posameznike pri uresničevanju pravice do učinkovitega sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave), ne da bi za to obstajal razumno utemeljen razlog in ne da bi upošteval socialni položaj oseb, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogle uresničevati (kršitev načela socialne države iz 2. člena Ustave). Navedena neenaka obravnava naj bi bila podana tudi v zvezi s pravico do pravnega sredstva, ko je sodna taksa predpisana za pravno sredstvo. Zatrjevane protiustavnosti predlagatelj utemeljuje s tem, da je sodišče na podlagi prejšnje ureditve fizično osebo oprostilo plačila sodne takse, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Pojasni, da se je v sodni praksi izoblikovalo ustaljeno stališče, da se pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev smiselno presoja po merilih, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo in 23/08 – v nadaljevanju ZBPP). Ta v drugem odstavku 13. člena določa domnevo, da stroškov postopka ne more plačati stranka, ki ima dohodke v višini dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.(1) Kot navaja predlagatelj, je zakonodajalec v novi ureditvi polno oprostitev plačila sodne takse vezal na prejemanje denarne socialne pomoči, če stranka ni prejemnica denarne socialne pomoči, pa celo pod to mejo. Predlagatelj zatrjuje, da je zakonodajalec z nižanjem meje za taksno oprostitev pod prag revščine in pogojevanjem upravičenosti do oprostitve sodne takse s prejemanjem socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa presegel polje diskrecije glede zakonske opredelitve načina uresničevanja pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). S tem naj bi posegel v pravici socialno šibkejšega posameznika iz prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave. Predlagatelj meni, da navedeni poseg ne prestane strogega testa sorazmernosti, ker zaostrovanje pogojev za oprostitev takse pod prag revščine ni nujen ukrep, je pa tudi prekomeren. Neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave utemeljuje s tem, da izpodbijane določbe glede taksne oprostitve različno obravnavajo tiste, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev socialne pomoči in so njeni prejemniki, in tiste, ki prav tako izpolnjujejo pogoje zanjo, a je niso uveljavljali. Čeprav so eni in drugi v bistveno enakem socialnem položaju, zlasti premoženjskem, jih izpodbijana ureditev obravnava različno, za kar naj ne bi bil podan razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.
2. Državni zbor ni odgovoril na zahtevo.
3. Vlada v mnenju navaja, da izpodbijane določbe ZST-1 ne posegajo v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva, saj predstavljajo le način izvrševanja navedenih pravic, prav tako pa niso v nasprotju z načelom socialne države. Opozarja, da niti 23. niti 25. člen Ustave ne zahtevata, da država strankam omogoča brezplačno varstvo njihovih pravic v sodnih postopkih. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998 (Uradni list RS, št. 50/98, in OdlUS VII, 133), iz katere izhaja, da je polje zakonodajalčeve presoje pri določanju višine sodnih taks dokaj široko. To stališče po mnenju Vlade ne velja le za določanje višine sodnih taks v ožjem smislu, temveč tudi za urejanje celotnega področja sodnih taks, vključno z določanjem pogojev za različne taksne ugodnosti. Navaja, da je Ustavno sodišče poudarilo, da ustavni zahtevi po socialni državi in enakosti pred zakonom terjata, da država tudi revnim strankam omogoči sodno varstvo njihovih pravic tako, da zaradi stroškov sojenja ni prizadet njihov eksistenčni minimum. Vlada trdi, da izpodbijane določbe omogočajo sodiščem, da v vsakem posameznem primeru odločijo tako, da zaradi plačila sodnih taks eksistenčni minimum strank ne bo prizadet, saj tudi strankam, ki ne prejemajo denarne socialne pomoči, sodišče na podlagi drugega in tretjega odstavka 11. člena ZST-1 odobri delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Poudarja, da nova ureditev za delno oprostitev ne predpisuje nobenih številčnih ali zneskovnih omejitev, zato naložitev minimalnega zneska sodne takse v plačilo (npr. nekaj EUR ali celo 1 EUR) ne more predstavljati posega v njihov eksistenčni minimum. Izpodbijane določbe po mnenju Vlade ne posegajo v eksistenčni minimum strank in so zato znotraj meja zakonodajalčeve proste presoje glede zakonske opredelitve načina uresničevanja pravic iz 23. in 25. člena Ustave. Glede zatrjevanega neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave Vlada zatrjuje, da sta pravna položaja strank, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči in so njeni prejemniki, in strank, ki izpolnjujejo pogoje zanjo, pa jo niso uveljavile, v bistvenem različna, zato je utemeljena različna ureditev njihovega položaja po ZST-1. Trdi, da je treba izhajati iz celotnega materialnopravnega položaja osebe ter pri tem poleg »aktive« upoštevati tudi nekatere obveznosti in omejitve, ki pomembno opredeljujejo posameznikovo premoženjsko situacijo. Razliko med enimi in drugimi strankami Vlada vidi v tem, da Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, ter Uradni list RS, št. 67/01 – v nadaljevanju ZD) za osebe, ki prejemajo denarno socialno pomoč, določa, da se dedovanje njihovega premoženja omeji do vrednosti prejete pomoči v korist Republike Slovenije, in da Zakon o socialno varstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 61/10, 40/11, 14/13 in 99/13 − v nadaljevanju ZSVarPre) za nekatere prejemnike denarne socialne pomoči, ki so lastniki nepremičnin, določa vpis prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin v korist Republike Slovenije v zemljiško knjigo. Navedeni omejitvi razpolaganja naj bi v tolikšni meri vplivali na materialnopravni položaj posameznikov, da so tisti, ki prejemajo denarno socialno pomoč, ob enakih prejemkih in premoženju v bistveno slabšem položaju, kot tisti, ki denarne socialne pomoči ne prejemajo, čeprav bi bili do nje upravičeni. Vlada trdi, da se navedenih razlik zavedajo tudi nekateri potencialni upravičenci do denarne socialne pomoči, ki se prav zaradi tega odpovedo njenemu uveljavljanju. Poleg tega ZST-1 upošteva, da so tudi tisti, ki ne prejemajo denarne socialne pomoči, v slabem premoženjskem stanju, in jim ob upoštevanju načela socialne države omogoča uveljavljanje delne oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodne takse. Glede na navedeno Vlada predlaga, naj Ustavno sodišče odloči, da izpodbijane določbe niso v neskladju z Ustavo.
B. − I.
4. Izpodbijani prvi odstavek 11. člena ZST-1 določa, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. A contrario sodišče stranko, ki ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, ob izpolnjenih pogojih iz drugega in tretjega odstavka 11. člena ZST-1 le delno oprosti plačila sodne takse ali ji odobri obročno plačilo ali odloži plačilo sodne takse. Prvi odstavek 11. člena ZST-1 je tako v tesni zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1. Predmet presoje je torej tisti del prvega odstavka 11. člena ZST-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1, ki dovoljuje oprostitev plačila sodne takse le, če je stranka prejemnik denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa.
5. Predlagateljeva zahteva izvira iz pritožbenega postopka odločanja o oprostitvi sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da je predlagatelj upravičen zahtevati presojo ustavnosti prvega odstavka 11. člena ZST-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 v delu, ki ne omogoča, da sodišče stranko oprosti plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa. Ustavno sodišče pa je imelo pred očmi, da se izpodbijane določbe o oprostitvi sodne takse v celoti ne uporabljajo le za ugovor zoper sklep o izvršbi in tudi ne zgolj v izvršilnem postopku, temveč v številnih drugih sodnih postopkih, kot izhaja iz 1. in 2. člena ZST-1. Zaradi široke uporabe izpodbijanih določb teh ni presojalo le v delu, ki se nanaša na ugovor zoper sklep o izvršbi, temveč je svojo presojo skladno s 30. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) razširilo na vse sodne postopke, v katerih se uporablja izpodbijani prvi odstavek 11. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1.
B. − II.
6. Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ta ustavna določba ne zagotavlja zgolj formalne zagotovitve dostopa do sodišča, temveč iz nje izhaja tudi pravica do učinkovitega sodnega varstva, kar pomeni, da mora država zagotoviti možnost za učinkovito izvrševanje te pravice vsakomur, ne glede na okoliščine in ovire socialne narave.(2) V funkciji učinkovitega izvrševanja pravice do sodnega varstva je tudi možnost oprostitve sodnih taks. Iz same narave te pravice izhaja, da mora zakon predpisati način njenega uresničevanja z določitvijo pogojev, ki jih mora stranka izpolnjevati, z določitvijo postopka in organov, ki o njej odločajo.(3) Takšen zakon je ZST-1, predvsem določbe o oprostitvi plačila sodnih taks, o pogojih, ki jih mora stranka izpolnjevati, in o potrdilih, ki jih mora predložiti.
7. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-112/98 sprejelo stališče, da iz pravice do sodnega varstva ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo. Država torej lahko dostop do sodišč pogojuje s plačilom sodnih taks; podlago za to ima v 146. členu Ustave.(4) Namen sodne takse je, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišč, torej plačilo konkretne storitve, praviloma v zasebnem interesu.(5)
8. Glede splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave je ustaljeno stališče Ustavnega sodišča, da to načelo zavezuje zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari (glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-149/11 z dne 7. 6. 2012, Uradni list RS, št. 51/12). Načelo enakosti pred zakonom namreč ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-59/03 z dne 13. 5. 2004, Uradni list RS, št. 58/04 in 61/04, ter OdlUS XIII, 33). Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je torej treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja. Poleg položajev, ki ju primerjamo med seboj, pomeni predmet pravnega urejanja tretji element primerjave (tertium comparationis) – to je vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.(6)
9. Predlagatelj trdi, da izpodbijani prvi odstavek 11. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom istega člena glede oprostitve plačila sodne takse različno obravnava tiste, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči in so njeni prejemniki, in tiste, ki prav tako izpolnjujejo pogoje zanjo, a je niso uveljavili. To pomeni, da so stranke, ki sicer izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, a je niso uveljavile, v neenakem položaju glede na stranke, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči in so njeni prejemniki na podlagi odločbe pristojnega organa. Zastavlja se vprašanje, ali so v bistveno enakem socialnem, zlasti premoženjskem položaju,(7) ki je odločilna okoliščina glede predmeta pravnega urejanja polne taksne oprostitve v zvezi s pravico do učinkovitega dostopa do sodišča. Vlada meni, da je treba izhajati iz celotnega materialnopravnega položaja strank in poleg aktive upoštevati nekatere obveznosti in omejitve, ki opredeljujejo posameznikov premoženjskopravni položaj. ZD v prvem odstavku 128. člena določa, da se dedovanje osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči.(8) Vendar ta omejitev nastopi ob uvedbi dedovanja, torej s smrtjo zapustnika,(9) zato na strankin premoženjski položaj za časa življenja ne vpliva, saj vpliva le na položaj njenih dedičev. Tudi zakonita zastavna pravica, ki se po četrtem odstavku 128. člena ZD ustanovi v zavarovanje navedene terjatve Republike Slovenije oziroma občine, nastane šele s trenutkom smrti zapustnika. ZSVarPre v nekaterih primerih (glej npr. 2. točka drugega odstavka 27. člena in sedmi odstavek 36. člena) predvideva, da se prejemniku denarne socialne pomoči, ki je lastnik nepremičnine, prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je. Prepoved, da oseba, ki je prejemnica denarne socialne pomoči, v nekaterih primerih svoje nepremično premoženje ne sme odtujiti in obremeniti, ne vpliva na obseg njenega premoženja in zato bistveno ne vpliva na njen premoženjski položaj. Povsem neutemeljena pa je trditev Vlade, da naj bi bile osebe, ki so prejemniki socialne pomoči zgolj zaradi navedene prepovedi ob enakih prejemkih in premoženju v bistveno slabšem položaju. Vlada namreč spregleda, da ima oseba, ki ni prejemnica denarne socialne pomoči, ki pa bi bila do nje upravičena, če bi vlogo podala, ob morebitnem (enakem) premoženju nižje prejemke v višini denarne socialne pomoči, do katere bi bila upravičena, če bi jo uveljavila.(10) Stranke, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči in so njene prejemnice, in stranke, ki prav tako izpolnjujejo pogoje za njeno pridobitev, a je niso uveljavile, so v bistveno enakem socialnem, zlasti premoženjskem položaju. Glede na to, da je popolna oprostitev plačila sodne takse namenjena uresničevanju pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave osebam, ki so v slabšem socialnem oziroma premoženjskem položaju, so vse osebe, ki zaprosijo za oprostitev, z vidika te ustavne pravice, ne glede na to, ali so prejemniki denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa v bistveno enakem položaju.
10. Ustavno sodišče v obravnavani zadevi primerja stranke, ki zaprosijo za oprostitev plačila sodne takse v celoti, ki niso prejemnice denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, pa bi bile do nje upravičene, če bi zanjo zaprosile, in stranke, ki zaprosijo za oprostitev takse v celoti in so prejemnice denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa. Ker so do oprostitve sodne takse v celoti upravičene le slednje, mora Ustavno sodišče presoditi, ali za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.
11. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 63/13 − ZST-1B) je zakonodajalec spremenil prvi odstavek 11. člena ZST-1 tako, da sodišče stranko oprosti plačila taks v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč. S tem je določil, da se stranka oprosti plačila sodnih taks v celoti le, če je prejemnica denarne socialne pomoči, sicer pa jo sodišče sodnih taks v celoti ne more več oprostiti ne glede na njeno socialno, predvsem pa premoženjsko stanje. Izpodbijane določbe tako onemogočajo, da bi sodišče ugotavljalo socialno oziroma premoženjsko stanje stranke, ki ne prejema denarne socialne pomoči. To pomeni, da sodišče ne sme ugotavljati premoženjskega stanja stranke in je oprostiti plačila sodnih taks v celoti, čeprav ne dosega dohodkov v višini minimalnega dohodka po ZSVarPre in bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi jo zahtevala.(11)
12. Med socialnovarstvenimi prejemki in oprostitvijo plačila sodnih taks, natančneje pogoji za njihovo dodelitev oziroma oprostitev, so stične točke. Vendar je njihov namen različen. Zato je treba pri presoji izpodbijane ureditve, po kateri je do polne oprostitve plačila sodnih taks upravičena le stranka, ki je prejemnica denarne socialne pomoči, izhajati iz namena oprostitve plačila sodnih taks in ne iz namena in ciljev ZSVarPre.(12)
13. Namen oprostitve plačila sodne takse je omogočiti upravičencem dejanski dostop do sodišč in zagotavljati, da za osebe slabega premoženjskega stanja višina sodnih stroškov ni nepremostljiva ovira za sodno varstvo posameznikovih pravic.(13) Institut oprostitve plačila sodne takse je torej institut, s katerim država socialno šibkejšemu sloju prebivalstva omogoča dostop do sodišč oziroma pravnega varstva.
14. Dejstvo, da je stranka prejemnica denarne socialne pomoči, utemeljuje sklepanje o njenem slabšem premoženjskem stanju. Ni pa utemeljeno nasprotno sklepanje, da stranka, ki ni prejemnica denarne socialne pomoči, ni v tako slabem premoženjskem stanju, da je upravičena do polne oprostitve plačila sodne takse. Na podlagi izpodbijane ureditve se stranko, ki ni prejemnica denarne socialne pomoči, ne more v celoti oprostiti plačila sodne takse, čeprav njeni dohodki ne dosegajo višine osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre. To hkrati pomeni, da oseba, ki ne dosega osnovnega zneska minimalnega dohodka, ni upravičena do polne oprostitve plačila sodne takse zgolj zato, ker ni uveljavila denarne socialne pomoči. Če stranka ni prejemnica denarne socialne pomoči, se torej sploh ne ugotavlja njen dohodek, ki je pomemben za ugotovitev njenega socialnega, predvsem premoženjskega položaja. Izpodbijana ureditev onemogoča, da bi bila stranka upravičena do polne oprostitve plačila sodne takse le zato, ker ni hotela uveljaviti pravice do denarne socialne pomoči. Iz zakonodajnega gradiva razumen razlog za spremenjeno ureditev polne taksne oprostitve ne izhaja, saj je v navedenem gradivu zgolj predstavljena spremenjena ureditev, ne da bi bili pojasnjeni razlogi, ki so takšno spremembo narekovali.(14) Tudi Državni zbor (ki stališča v tem postopku ni podal) in Vlada nista izkazala razumnih in stvarnih razlogov za neenak položaj strank, ki niso prejemniki denarne socialne pomoči. Zgolj to, da ena stranka, ki je glede na zakonske pogoje upravičena do denarne socialne pomoči, to tudi prejema na podlagi odločbe pristojnega organa, druga, ki je v bistveno enakem položaju, pa je ne prejema, ne more biti razumen razlog za razlikovanje oseb, ki so v slabšem premoženjskem stanju, pri dostopu do sodišča. Ker torej ni najti razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari, je Ustavno sodišče ugotovilo, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.
15. Ustavno sodišče je ugotovilo neskladje izpodbijanih določb z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Za presojo, ali so izpodbijane določbe tudi v delu, ki zaostruje prag za upravičenost do polne taksne oprostitve, v neskladju s prvim odstavkom 23. člena in 25. členom Ustave, pa ni izpolnjena procesna predpostavka iz prvega odstavka 23. člena ZUstS. Niti iz zahteve niti iz sklepa o prekinitvi ni razvidno, da bi bila presoja Ustavnega sodišča o zaostritvi praga za upravičenost do polne taksne oprostitve potrebna za odločitev Višjega sodišča o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks.
B. − III.
16. Zakon, ki je v neskladju z Ustavo, lahko Ustavno sodišče v celoti ali delno razveljavi (43. člen ZUstS). Če Ustavno sodišče oceni, da je zakon protiustaven, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve, sprejme o tem ugotovitveno odločbo (prvi odstavek 48. člena ZUstS).
17. V obravnavani zadevi je Ustavno sodišče ugotovilo le delno protiustavnost izpodbijanih določb, ker ne omogočajo, da sodišče oprosti plačila sodne takse v celoti tudi stranko, ki ni prejemnica denarne socialne pomoči, pa bi bila do nje upravičena, če bi jo uveljavila. Ustavno sodišče je izdalo ugotovitveno odločbo, saj bi razveljavitev izpodbijane določbe pomenila, da polne oprostitve plačila sodnih taks ne bi mogle doseči niti osebe, ki so prejemniki denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, kar bi bilo sporno z vidika pravice do sodnega varstva teh oseb. Zato izpodbijane ureditve ni mogoče razveljaviti in je Ustavno sodišče glede ugotovljenega neskladja z Ustavo izdalo ugotovitveno odločbo (1. točka izreka) ter zakonodajalcu določilo enoletni rok za odpravo ugotovljene protiustavnosti (2. točka izreka).
18. Ker bi navedena odločitev Ustavnega sodišča sama po sebi pomenila nadaljevanje protiustavnega stanja in s tem nadaljnjo protiustavno neenakost strank, ki niso prejemnice denarne socialne pomoči, čeprav bi bile do nje upravičene, če bi zanjo zaprosile, je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve svoje odločbe. Določilo je, da do odprave protiustavnosti, ugotovljene s to odločbo, sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala (3. točka izreka). To pomeni, da bodo sodišča morala do odprave protiustavnosti v postopkih odločanja o oprostitvi plačila sodnih taks, ko stranka ni prejemnica denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, sama ugotavljati, ali bi bila stranka do denarne socialne pomoči upravičena ali ne.
C.
19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS ter druge alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Predsednik
(1) Navaja, da je od 1. 8. 2013 določen minimalni dohodek v višini 265,22 EUR, torej je dvakratnik 530,44 EUR.
(2) Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 (Uradni list RS, št. 35/09, in OdlUS XVIII, 20). Podobno tudi sklep Ustavnega sodišča št. Up-40/97 z dne 7. 3. 1997.
(3) Tako sklep Ustavnega sodišča št. Up-745/03 z dne 11. 3. 2005.
(4) Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-255/99 z dne 5. 6. 2003 (Uradni list RS, št. 58/03, in OdlUS XII, 65), 14. točka obraz­ložitve, in št. U-I-112/98, 6. točka obrazložitve.
(5) Odločba št. U-I-112/98, 5. točka obrazložitve.
(6) Tako Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-147/12 z dne 29. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 52/13).
(7) Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu sodne takse mora sodišče na podlagi prvega stavka petega odstavka 11. člena ZST-1 skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja.
(8) Od 1. 1. 2014 do nove ureditve omejitve dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu po 128. in 129. členu ZD, velja celo milejša ureditev, določena v 39. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 99/13 – v nadaljevanju ZSVarPre-C).
(9) Prvi odstavek 123. člena ZD določa, da se s smrtjo uvede dedovanje po umrlem.
(10) Po prvem odstavku 30. člena ZSVarPre se višina denarne socialne pomoči za upravičenca, ki nima lastnih dohodkov po tem zakonu, določi v višini minimalnega dohodka, ki pripada upravičencu po tem zakonu. Po drugem odstavku 30. člena ZSVarPre se višina denarne socialne pomoči za druge upravičence določi kot razlika med minimalnim dohodkom, ki pripada upravičencu, in njegovim lastnim dohodkom, ugotovljenim na način, ki ga določa ta zakon. Po tretjem odstavku 30. člena ZSVarPre se višina denarne socialne pomoči za družino določi kot razlika med seštevkom minimalnih dohodkov, ki pripadajo posameznim upravičencem oziroma družinskim članom, in lastnim dohodkom družine, ugotovljenim na način, ki ga določa ta zakon.
(11) Po prvem odstavku 30. člena ZSVarPre se višina denarne socialne pomoči za upravičenca, ki nima lastnih dohodkov po tem zakonu, določi v višini minimalnega dohodka, ki pripada upravičencu po tem zakonu. Osnovni znesek minimalnega dohodka po 8. členu ZSVarPre znaša 288,81 EUR. Na podlagi 36. člena ZSVarPre-C se ne glede na prvi odstavek 8. člena ZSVarPre osnovni znesek minimalnega dohodka v obdobju do vključno leta, ki sledi letu, v katerem gospodarska rast preseže dva odstotka bruto domačega proizvoda, določi v višini 265,22 EUR in se usklajuje po zakonu, ki ureja usklajevanje transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji, uporablja pa se od prvega dne naslednjega meseca po uskladitvi.
(12) To ne pomeni, da bi Ustavno sodišče že s tem štelo izpodbijano ureditev, kolikor se uporablja za ugotovitev materialnega položaja posameznikov v okviru ZSVarPre, za skladno z Ustavo. To zgolj pomeni, da v obravnavani zadevi to ni predmet presoje.
(13) Podobno v sklepih Ustavnega sodišča št. Up-40/97 in št. Up-745/03.
(14) Glej Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah − ZST-1B, Poročevalec DZ z dne 28. 6. 2013, EPA-1304-VI.