Uradni list

Številka 36
Uradni list RS, št. 36/2014 z dne 23. 5. 2014
Uradni list

Uradni list RS, št. 36/2014 z dne 23. 5. 2014

Kazalo

1511. Pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil, stran 4082.

Na podlagi četrtega odstavka 64. člena Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 45/08, 57/12, 90/12 – ZdZPVHVVR in 26/14) in prvega odstavka 8. člena Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Uradni list RS, št. 52/00, 42/02 in 47/04 – ZdZPZ), izdaja minister za kmetijstvo in okolje v soglasju z ministrico za zdravje
P R A V I L N I K
o splošnem označevanju predpakiranih živil
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina)
(1) Ta pravilnik določa splošno označevanje predpakiranih živil, ki so v prometu namenjena za prodajo končnemu potrošniku in za oskrbo obratov javne prehrane, v skladu z:
– Direktivo Komisije z dne 15. aprila 1987 o navajanju volumenskega deleža alkohola pri označevanju alkoholnih pijač za prodajo končnim potrošnikom (UL L št. 113 z dne 30. 4. 1987, str. 57), zadnjič spremenjeno z Uredbo (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom, spremembah uredb (ES) št. 1924/2006 in (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Komisije 87/250/EGS, Direktive Sveta 90/496/EGS, Direktive Komisije 1999/10/ES, Direktive 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Komisije 2002/67/ES in 2008/5/ES in Uredbe Komisije (ES) št. 608/2004 (UL L št. 304 z dne 22. 11. 2011, str. 18; v nadaljnjem besedilu: Uredba 1169/2011/EU), (Direktiva 87/250/EGS),
– Direktivo Komisije 1999/10/ES z dne 8. marca 1999 o odstopanjih od določb člena 7 Direktive Sveta 79/112/EGS v zvezi z označevanjem živil (UL L št. 69 z dne 16. 3. 1999, str. 22), zadnjič spremenjeno z Uredbo 1169/2011/EU,
– Direktivo 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. marca 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil (UL L št. 109 z dne 6. 5. 2000, str. 29), zadnjič spremenjeno z Uredbo 1169/2011/EU,
– Direktivo Komisije 2002/67/ES z dne 18. julija 2002 o označevanju živil, ki vsebujejo kinin in kofein (UL L št. 191 z dne 19. 7. 2002, str. 20), zadnjič spremenjeno z Uredbo 1169/2011/EU,
– Direktivo Komisije 2008/5/ES z dne 30. januarja 2008 o obveznih navedbah na označbah nekaterih živil poleg tistih, določenih v Direktivi 2000/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 27 z dne 31. 1. 2008, str. 12),
– Direktivo 2011/91/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o označbah ali znakih za identifikacijo serije, v katero spada živilo (UL L št. 334 z dne 16. 12. 2011, str. 1).
(2) Določbe tega pravilnika se ne uporabljajo za živila v prometu, ki niso predpakirana, za živila, ki so pakirana na mestu prodaje na zahtevo končnega potrošnika, in za živila, ki so predpakirana za neposredno prodajo in je njihovo označevanje urejeno s posebnim predpisom.
2. člen
(definicije)
Izrazi, uporabljeni v tem pravilniku, imajo naslednji pomen:
1. označevanje so vse besede, podatki, trgovska imena, blagovna znamka, slikovno gradivo ali simboli, ki se nanašajo na živilo in se navedejo na embalaži, dokumentu, obvestilu, etiketi, obročku ali vratni etiketi, ki spremlja ali se nanaša na tako živilo;
2. predpakirano živilo je posamezno živilo, ki je v prometu namenjeno končnemu potrošniku in obratom javne prehrane v embalaži, v katero je vnaprej pakirano, preden je dano v promet, ne glede na to, ali ta embalaža v celoti ali le delno obdaja živilo, vendar v vsakem primeru na tak način, da vsebine ni mogoče spremeniti brez odprtja ali spremembe embalaže;
3. obrat javne prehrane je obrat, namenjen oskrbi končnega potrošnika s hrano (npr. restavracija, gostinski lokal, šola, vrtec, bolnišnica), in podobni večji obrati;
4. prodajalec je fizična ali pravna oseba, ki je živilo dala v promet končnemu potrošniku;
5. sestavina je vsaka snov, vključno z aditivi, ki se je uporabila pri izdelavi ali pripravi živila in je še vedno prisotna v končnem živilu, čeprav v spremenjeni obliki;
6. datum uporabe je rok uporabnosti živila;
7. datum minimalne trajnosti živila je datum, do katerega živilo ohrani svoje značilne lastnosti, kadar je primerno shranjeno.
3. člen
(način označevanja)
(1) Označbe na živilu morajo biti v slovenskem jeziku, na opaznem mestu embalaže, tako da so zlahka vidne, razumljive, nedvoumne, jasno čitljive in neizbrisne ter ne smejo biti skrite, nejasne ali prekinjene z drugim besednim ali slikovnim gradivom.
(2) Ime živila, neto količina, datum uporabe ali datum minimalne trajnosti in odstotek alkohola morajo biti označeni v istem vidnem polju.
4. člen
(prepovedane označbe)
(1) Označbe na živilu ne smejo biti takšne, da bi lahko zavedle končnega potrošnika, zlasti glede:
– njegovih značilnosti, narave, lastnosti, izvora ali porekla, sestave, količine, datuma uporabe ali datuma minimalne trajnosti, načina izdelave ali proizvodnje;
– pripisovanja učinkov ali lastnosti, ki jih nima;
– navajanja, da ima živilo posebne značilnosti, če imajo take lastnosti vsa istovrstna živila. Za istovrstno živilo se šteje živilo, ki je razvrščeno v isto skupino oziroma kategorijo živil, glede na njegove lastnosti oziroma definicijo.
(2) Živilom je prepovedano pripisovati zdravilne lastnosti v smislu preprečevanja, zdravljenja ali ozdravljenja bolezni ljudi, ali opozarjati na take lastnosti, razen za naravne mineralne vode, kot določa predpis, ki ureja naravne mineralne vode, in za živila za posebne prehranske in zdravstvene namene, kot določajo predpisi, ki urejajo živila za posebne prehranske namene.
5. člen
(predstavitev in oglaševanje)
Določbe prejšnjega člena se uporabljajo tudi za predstavitev in oglaševanje živil, zlasti glede njihove oblike, videza ali embalaže, uporabljenih materialov za embalažo, načina in okolja, v katerem so živila razstavljena.
6. člen
(odgovornost za označevanje)
Za označevanje živil po določbah tega pravilnika je odgovorna oseba, ki je navedena na označbi živila iz 7. točke 7. člena tega pravilnika.
II. POSEBNE DOLOČBE
1. Podatki na označbi
7. člen
(obvezni podatki na označbi)
Pri označevanju predpakiranih živil je obvezna navedba naslednjih podatkov:
1. ime, pod katerim se živilo daje v promet (prodajno ime);
2. seznam sestavin in količina sestavin ali kategorije sestavin v skladu s 17. členom tega pravilnika;
3. neto količina;
4. datum uporabe ali datum minimalne trajnosti;
5. serija (lot) živila;
6. posebni pogoji shranjevanja (hranjenja) ali pogoji uporabe;
7. ime in naslov ali firma in sedež proizvajalca ali tistega, ki živilo pakira, ali prodajalca, ki mora imeti naslov oziroma sedež v Evropski uniji (v nadaljnjem besedilu: EU);
8. podatek o kraju porekla, če bi izpustitev tega podatka lahko zavedla končnega potrošnika glede pravega porekla živila;
9. navodilo za uporabo, kadar živilo ne bi bilo mogoče ustrezno uporabiti brez teh navodil;
10. pri pijačah, ki vsebujejo več kot 1,2% vol alkohola, dejansko vsebnost alkohola v volumskih odstotkih.
8. člen
(izjema glede označbe)
Za določena živila so dovoljena odstopanja glede navedbe podatkov iz 2. in 4. točke prejšnjega člena, če je tako določeno v predpisih, ki urejajo kakovost oziroma varnost živil.
9. člen
(drugi podatki na označbi)
(1) Poleg obveznih podatkov iz 7. člena tega pravilnika morajo biti na označbi živila tudi drugi podatki, če je tako določeno v predpisih, ki urejajo kakovost oziroma varnost živil, ter predpisih, ki urejajo označevanje gensko spremenjenih organizmov.
(2) Živilo, ki je bilo obdelano z ionizirajočim sevanjem, mora biti označeno v skladu s predpisom, ki ureja živila, obsevana z ionizirajočim sevanjem.
(3) Živila, ki vsebujejo glicirizinsko kislino in amonijevo sol te kisline, morajo biti označena v skladu s prilogo 5, ki je sestavni del tega pravilnika.
(4) Živila, ki vsebujejo dodane fitosterole oziroma fitostanole in njihove estre, morajo biti označena v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 608/2004 z dne 31. marca 2004 o označevanju živil in sestavin živil z dodanimi fitosteroli, estri fitosterolov, fitostanoli in/ali estri fitostanolov (UL L št. 97 z dne 1. 4. 2004, str. 44), zadnjič spremenjeno z Uredbo 1169/2011/EU.
2. Izjeme
10. člen
(izjeme)
(1) Ne glede na določbo 7. člena tega pravilnika imajo lahko predpakirana živila na označbi navedene le podatke iz 1., 4. in 7. točke 7. člena tega pravilnika, če so predpakirana živila namenjena za:
– prodajo končnemu potrošniku in se tržijo na stopnji pred prodajo končnemu potrošniku, vendar ne v okviru obratov javne prehrane (npr. prodaja živil na letalih ali v hotelih) ali
– dobavo obratom javne prehrane (za pripravo, obdelavo, razdeljevanje ali rezanje).
(2) Pri predpakiranih živilih iz prejšnjega odstavka morajo biti podatki iz 1., 4. in 7. točke 7. člena tega pravilnika navedeni na spremnih dokumentih, ki se nanašajo na živila, pri čemer morajo biti ti dokumenti poslani pred dobavo živila ali hkrati z njo.
(3) Ne glede na določbo 7. člena tega pravilnika ima lahko živilo v steklenicah, ki so namenjene za ponovno uporabo in so neizbrisno označene in zato nimajo etikete, obročka ali vratne etikete (npr. tradicionalna steklenica za pivo, mleko za namen oskrbe obratov javne prehrane), na označbi navedeno le ime, neto količino in datum uporabe ali datum minimalne trajnosti živila.
(4) Ne glede na določbo 7. člena tega pravilnika imajo lahko živila, ki so v embalaži ali posodi, katere največja površina je manjša od 10 cm2, na označbi navedeno samo ime, neto količino, datum uporabe ali datum minimalne trajnosti živila in sestavine iz priloge 4, ki je sestavni del tega pravilnika.
3. Ime živila
11. člen
(vrste imen)
(1) Ime, pod katerim se živilo daje v promet (v nadaljnjem besedilu: prodajno ime), je lahko določeno s predpisi, ki urejajo kakovost živil, oziroma predpisi, ki urejajo živila za posebne prehranske namene (v nadaljnjem besedilu: predpisano ime).
(2) Če prodajno ime ni predpisano, je živilo lahko označeno z:
– imenom, ki je običajno v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: običajno ime), ali
– opisom živila in njegove uporabe (v nadaljnjem besedilu: opisno ime), če je to potrebno, da končni potrošnik lahko ugotovi njegovo pravo naravo in ga razlikuje od drugih živil, s katerimi bi ga lahko zamenjal.
(3) Živilo je lahko v prometu tudi s prodajnim imenom, pod katerim se proizvaja in daje v promet v državi članici EU, če je v skladu z njeno nacionalno zakonodajo. Če takšno prodajno ime potrošniku ne omogoči prepoznati prave narave živila oziroma ga pod takšnim imenom ni možno jasno razlikovati od živil, s katerimi bi ga lahko zamenjal, mora biti to prodajno ime dopolnjeno še z drugim opisnim podatkom.
(4) Če je živilo s prodajnim imenom iz prejšnjega odstavka po sestavi ali proizvodnji tako drugačno od živila, znanega s tem imenom v Republiki Sloveniji, da bi končnega potrošnika to lahko zavedlo, se takšno prodajno ime ne sme uporabljati v Republiki Sloveniji.
(5) Ime živila mora vsebovati tudi podatek o njegovem fizikalnem stanju ali posebnem postopku obdelave (npr. v prahu, zgoščen, dimljen, sušen, hitro zamrznjen), če bi izpustitev tega podatka končnega potrošnika lahko zmedla ali zavedla.
(6) Trgovsko ime, blagovna znamka, ali izmišljeno ime ne morejo nadomestiti prodajnega imena živila.
4. Seznam sestavin
12. člen
(sestavina)
(1) Sestavine morajo biti navedene v skladu s tem podpoglavjem in v skladu s prilogami 1, 2 in 3, ki so sestavni del tega pravilnika, ter prilogo 4 tega pravilnika.
(2) Za sestavino se ne štejejo:
a) sestavni deli sestavine, ki so bili začasno ločeni med proizvodnim procesom in pozneje ponovno dodani, vendar ne presegajo svojih prvotnih deležev;
b) aditivi:
– ki so v določenem živilu prisotni le zato, ker jih je vsebovala ena ali več sestavin tega živila (prenesena snov), pod pogojem, da v njem nimajo nobenega tehnološkega učinka;
– ki se uporabljajo kot pomožna tehnološka sredstva;
c) snovi, ki se uporabljajo le v količinah, ki so nujno potrebne samo kot topilo ali kot medij za aditive ali arome;
d) snovi, ki niso aditivi, vendar se uporabljajo na enak način in v enake namene kot tehnološka pomožna sredstva in so še vedno prisotne v končnih izdelkih, čeprav v spremenjeni obliki.
13. člen
(sestavljena sestavina)
(1) Sestavina v živilu, ki je izdelek iz več sestavin, je sestavljena sestavina. Sestavljena sestavina je lahko vključena na seznam sestavin pod svojim imenom glede na njeno skupno maso, če ji neposredno sledi seznam njenih sestavin po padajočem vrstnem redu.
(2) Navedba seznama sestavljene sestavine na označbi ni obvezna, če:
– je sestava sestavljene sestavine opredeljena v predpisih EU in predstavlja manj kot 2% končnega proizvoda, razen v primeru aditivov, ki imajo v živilu kakršenkoli tehnološki učinek;
– sestavljene sestavine vsebujejo mešanico začimb oziroma zelišč in predstavljajo manj kot 2% končnega proizvoda, razen v primeru aditivov, ki imajo v živilu kakršenkoli tehnološki učinek, ali
– je sestavljena sestavina živilo, za katerega po tem pravilniku ni potreben seznam dodatkov sestavin.
14. člen
(seznam sestavin)
(1) Na seznamu sestavin morajo biti vključene in navedene vse sestavine živila po padajočem vrstnem redu glede na maso, ki je bila zabeležena v času njihove uporabe pri pripravi živila (t.i. faza mešalne posode). Seznam sestavin mora vključevati besedo »sestavine«.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se:
– morajo dodana voda in hlapne sestavine navesti po vrstnem redu glede na maso v končnem živilu; količina dodane vode kot sestavine v živilu se izračuna tako, da se od skupne količine v končnem živilu odšteje skupna količina vseh drugih uporabljenih sestavin. Te količine ni treba navesti, če po masi ne presega 5% končnega živila;
– sestavine, ki so se uporabile v zgoščeni (koncentrirani) ali posušeni (dehidrirani) obliki in so med proizvodnjo povrnjene v prvotno stanje (v nadaljnjem besedilu: obnovljene sestavine), se lahko navedejo v padajočem vrstnem redu glede na maso, ki je bila zabeležena pred njihovim zgoščanjem ali sušenjem;
– v primeru zgoščenih ali posušenih živil, ki jih je potrebno pred uporabo obnoviti z dodatkom vode, sestavine v razredčenem živilu lahko navedejo v padajočem vrstnem redu, če se na seznam sestavin doda navedba, kot je »sestavine živila, pripravljenega za uporabo« ali »sestavine v razredčenem živilu«;
– v primeru mešanic sadja, zelenjave ali gob, kjer nobena od teh mešanic ne prevladuje glede na maso, te sestavine lahko skupaj uvrstijo na seznam sestavin pod oznako »sadje«, »zelenjava« ali »gobe«, ki ji sledi stavek »v spremenljivih deležih«, pri čemer je treba neposredno za tem navesti seznam prisotnih vrst sadja, zelenjave ali gob; v takšnih primerih se mešanica vključi na seznam sestavin v padajočem vrstnem redu glede na maso prisotnih vrst sadja, zelenjave ali gob;
– v primeru mešanic začimb ali dišav, kjer nobena ne prevladuje glede na maso, se sestavine lahko navedejo v drugačnem redu, če je na seznamu sestavin navedeno kot »spremenljiv delež«;
– sestavine, ki predstavljajo manj kot 2% končnega proizvoda, se lahko navedejo po drugačnem vrstnem redu kot ostale sestavine.
(3) Navedba dodane vode iz tega člena ni obvezna, če:
– se dodana voda pri pripravi živila uporablja samo zato, da se določena zgoščena ali posušena sestavina obnovi, ali
– je dodana kot tekoči medij, ki se običajno ne zaužije.
15. člen
(poimenovanje sestavin)
Sestavine v živilu morajo biti označene s svojim imenom v skladu z 11. členom tega pravilnika, razen:
– sestavin, ki pripadajo eni od kategorij iz priloge 1 tega pravilnika in so sestavine drugega živila, ter so lahko označene le z imenom te kategorije; izjema velja za sestavino z označbo »škrob«, ki mora biti vedno dopolnjena z navedbo njegovega specifičnega rastlinskega porekla, če škrob vsebuje gluten;
– sestavin, ki pripadajo eni od kategorij iz priloge 2 tega pravilnika; označene morajo biti z imenom kategorije, kateremu sledi ime aditiva ali E številka. Če se ta sestavina funkcionalno uvršča v več kot eno kategorijo, se navede ime tiste kategorije, ki ustreza glavni funkciji aditiva v živilu; izjema velja za »modificiran škrob«, ki mora biti kot sestavina vedno dopolnjen z navedbo njegovega rastlinskega porekla, če škrob vsebuje gluten;
– arome morajo biti označene v skladu s prilogo 3 tega pravilnika;
– sestavina, ki je bila obdelana z ionizirajočim sevanjem, mora biti označena v skladu s predpisom, ki ureja označevanje živil, ki so bila obdelana z ionizirajočim sevanjem.
16. člen
(navedba količine sestavin)
(1) Navedba količine sestavine ali kategorije sestavin, ki se uporabljajo v proizvodnji ali pri pripravi živila, je obvezna na označbi, kadar je:
– določena sestavina ali kategorija sestavin navedena v imenu živila ali jo končni potrošnik običajno povezuje s tem imenom;
– določena sestavina ali kategorija sestavin poudarjena na označbi z besedami, slikami ali risbami;
– določena sestavina ali kategorija sestavin pomembna za lastnost živila in se zaradi nje razlikuje od živil, s katerimi bi jo končni potrošnik lahko zamenjal glede njenega imena ali videza;
– v živilu vsebnost kofeina več kot 150 mg/l.
(2) Navedba količine iz prejšnjega odstavka ni obvezna za sestavino ali kategorijo sestavin v živilu, ki:
– je že označena kot neto plod;
– katerih količine je treba navajati na označbi v skladu s predpisi, ki urejajo kakovost živil (npr. za sadne nektarje, marmelade);
– se uporabljajo v majhnih količinah za namen aromatiziranja;
– ni takšna, da bi vplivala na izbiro potrošnika, čeprav je le-ta navedena v imenu živila, ker njeno nihanje glede količine ni bistveno za lastnost živila, oziroma se po njej ne razlikuje od drugih istovrstnih živil;
– vsebuje sladila in sladkorje, čeprav so navedena na označbi kot »s sladilom/sladili« ali »s sladkorjem/sladkorji in sladilom/sladili«;
– ima dodane vitamine in minerale, ker morajo biti ti navedeni v skladu s predpisi, ki urejajo označevanje hranilne vrednosti živil.
17. člen
(odstotek količine sestavine)
(1) Količina sestavine ali kategorije sestavin iz prejšnjega člena mora biti izražena kot masni odstotek in mora ustrezati količini sestavine ali sestavin v času njene oziroma njihove uporabe.
(2) Odstotek iz prejšnjega odstavka mora biti naveden v imenu živila, poleg imena ali na seznamu sestavin, skupaj s sestavino ali kategorijo sestavin, na katero se nanaša.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena se mora navesti količina sestavin kot masni odstotek v končnem živilu za:
– živila, ki pri segrevanju ali drugačni obdelavi izgubijo vlago,
– živila, ki se prodajajo v zgoščeni ali posušeni obliki ter jih mora končni potrošnik pred uporabo obnoviti,
– sestavine, ki se uporabljajo v zgoščeni ali posušeni obliki in se obnovijo med izdelavo,
– hitro hlapljive sestavine.
18. člen
(neobvezna navedba sestavin)
Navedba sestavin ni obvezna v naslednjih primerih:
– svežega sadja in zelenjave, vključno s krompirjem, ki ni olupljena, narezana ali podobno obdelana;
– vode z dodanim ogljikovim dioksidom, katere opis navaja, da je bila gazirana;
– kisa, ki je proizveden izključno iz ene surovine, ki je navedena v imenu izdelka, če mu ni dodana nobena druga sestavina;
– sira, masla, fermentiranega mleka in smetane, če so jim dodane le mlečne sestavine, encimi in mikrobiološke kulture, ki so nujno potrebne za njihovo proizvodnjo, ali pa sol, ki je potrebna za proizvodnjo sira, razen v primeru svežega in predelanega sira;
– živil iz ene sestavine, kjer je prodajno ime enako imenu sestavine ali če prodajno ime omogoča, da se lahko ugotovi narava sestavine;
– pijače, ki vsebuje več kot 1,2% vol alkohola, razen za alkoholne pijače s sestavinami iz priloge 4 tega pravilnika. Te morajo biti navedene na označbi z besedo »vsebuje«, kateri sledi ime te sestavine ali teh sestavin; takšna navedba pa ni potrebna, če je ta sestavina s svojim imenom že vključena na seznamu sestavin ali v imenu, pod katerim je alkoholna pijača v prometu.
19. člen
(živila z dodanim sladkorjem oziroma sladili)
(1) Živilo, ki vsebuje eno ali več dovoljenih sladil, mora biti označeno z označbo »s sladilom(i)«; označba mora biti navedena ob imenu živila.
(2) Živilo, ki vsebuje dodan sladkor in sladilo, mora biti označeno z označbo »z dodanim sladkorjem(i) in sladilom(i)«, ki mora biti navedena ob imenu živila.
(3) Živilo, ki vsebuje sladilo aspartam, mora imeti dodatno navedbo »vsebuje vir fenilalanina«.
(4) Živilo, ki vsebuje več kot 10 odstotkov dodanih poliolov, mora biti označeno z navedbo »prekomerno uživanje ima lahko odvajalni učinek«.
5. Neto količina
20. člen
(navedba enote)
(1) Neto količina živila mora biti izražena:
– pri tekočinah: v enotah za prostornino (v litrih, centilitrih, mililitrih);
– pri drugih izdelkih: v enotah za maso (v kilogramih, gramih, miligramih).
(2) Za neto količino iz prejšnjega odstavka se šteje nazivna količina iz predpisa, ki ureja predpakirane izdelke, in mora biti označena v skladu z njim.
21. člen
(način označevanja)
(1) Če predpakirana enota živila za prodajo sestoji iz dveh ali več posameznih predpakiranih enot (v nadaljnjem besedilu: pakiranje), ki vsebujejo enako količino enakega izdelka, se mora navesti neto količina vsakega posameznega pakiranja in skupno število teh pakiranj, razen če je skupno število posameznih pakiranj jasno razvidno in se jih zlahka prešteje z zunanje strani ter da je dobro vidna najmanj ena navedba neto količine posameznega pakiranja.
(2) Če predpakirana enota živila za prodajo sestoji iz dveh ali več posameznih pakiranj, ki se ne prodajajo posamezno končnemu potrošniku, se mora navesti skupna neto količina in skupno število posameznih pakiranj.
(3) V primeru živil, ki se običajno prodajajo po kosih, navedba njihove neto količine ni obvezna, če je število kosov jasno vidno, da se jih zlahka prešteje z zunanje strani ali da je njihovo število navedeno na označbi.
(4) Če se trdno živilo nahaja v tekočem mediju, mora označba živila vsebovati tudi navedbo neto količine trdnega živila, ki se označi kot neto plod.
(5) Za tekoči medij iz prejšnjega odstavka se štejejo voda, vodna raztopina soli, slanica, vodna raztopina živilskih kislin in kisov, vodna raztopina sladkorjev in ostalih sladil ter sadni ali zelenjavni sokovi v primeru sadja ali zelenjave. Tekočina je lahko tudi zamrznjena ali mešanica navedenih raztopin, če je tekočina le kot dodatek k osnovnemu živilu in ni odločilna pri odločitvi za nakup.
22. člen
(neobvezna navedba)
Navedba neto količine iz 20. člena tega pravilnika ni obvezna v primeru živil:
– ki lahko precej izgubijo na prostornini ali masi in se prodajajo po kosih ali stehtajo v prisotnosti končnega potrošnika;
– pri katerih je neto količina manjša od 5 g ali 5 ml, razen v primeru začimb in dišav.
6. Navedba datuma
23. člen
(opredelitev)
Proizvajalec mora pri označevanju predpakiranih živil obvezno navesti datum uporabe živila ali datum minimalne trajnosti živila.
24. člen
(datum minimalne trajnosti)
(1) Datum minimalne trajnosti živila se mora označiti z besedami:
– »uporabno najmanj do…«, če datum vključuje navedbo dneva, čemur sledi datum ali podatek, kje na embalaži je datum naveden, ali
– »uporabno najmanj do konca…«, če datum ne vključuje navedbe dneva, čemur sledi datum ali podatek, kje na embalaži je datum naveden.
(2) Navedbam iz prejšnjega odstavka lahko sledi še opis pogojev za shranjevanje živila, ki jih je treba upoštevati, da zaprti izdelek obdrži svoje značilne lastnosti do navedenega datuma minimalne trajnosti.
(3) Datum minimalne trajnosti živila je sestavljen iz dneva, meseca in leta v nekodiranem kronološkem zaporedju (xx dan, xx mesec, xx leto).
(4) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je za živila, ki so uporabna:
– največ tri mesece, dovolj navedba dneva in meseca;
– več kot tri mesece, vendar ne več kot 18 mesecev, dovolj navedba meseca in leta;
– več kot 18 mesecev, dovolj navedba leta roka uporabnosti.
25. člen
(datum uporabe)
(1) Če je živilo z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljivo in zaradi tega lahko po krajšem obdobju predstavlja neposredno nevarnost za človekovo zdravje, se mora datum minimalne trajnosti nadomestiti z datumom uporabe. Označen mora biti z besedami »porabiti do«, ki jim sledi navedba datuma ali podatek, kje na embalaži je datum naveden.
(2) Datum uporabe je sestavljen iz dneva, meseca in leta v nekodiranem kronološkem zaporedju (xx dan, xx mesec, xx leto).
(3) Poleg datuma uporabe iz prejšnjega odstavka morajo biti navedeni tudi podatki o pogojih shranjevanja živila.
26. člen
(neobvezna navedba)
Navedba datuma uporabe oziroma datuma minimalne trajnosti živila ni obvezna za:
– sveže sadje in zelenjavo, vključno s krompirjem, ki ni olupljena, narezana ali podobno obdelana, razen za kalčke iz semen in podobne izdelke (npr. kalčki stročnic);
– pijače, ki vsebujejo 10 vol% alkohola ali več;
– osvežilne pijače, sadne sokove, sadne nektarje in alkoholne pijače, namenjene obratom javne prehrane, ki so polnjene v embalažo, večjo od petih litrov;
– pekovsko in fino pekovsko pecivo, ki se zaradi njihove sestave običajno potroši v 24 urah po njihovi izdelavi;
– kis;
– jedilno sol;
– kristalni sladkor;
– konditorske izdelke, ki vsebujejo skoraj izključno aromatiziran oziroma obarvan sladkor;
– žvečilni gumi in podobne izdelke za žvečenje;
– posamezna pakiranja sladoleda, ki so v skupnem pakiranju.
27. člen
(pretečen datum)
(1) Datuma uporabe in datuma minimalne trajnosti ni dovoljeno podaljševati.
(2) Živilo, ki ima pretečen datum minimalne trajnosti, mora biti v primeru prodaje na drobno nameščeno na posebnih prodajnih policah, dejstvo pretečenega datuma minimalne trajnosti pa mora biti jasno, vidno in nedvomno označeno. V ostalih primerih dajanja v promet, ki niso prodaja na drobno, je treba prejemnike tistih živil, ki imajo pretečen datum minimalne trajnosti, o tem seznaniti.
(3) Živilo, kateremu je potekel datum uporabe, ne sme biti v prometu.
28. člen
(kontrolirana atmosfera)
Živilo, kateremu se je datum uporabe ali datum minimalne trajnosti živila podaljšal s pomočjo uporabe plinov za pakiranje, mora biti označeno z navedbo »pakirano v kontrolirani atmosferi«.
7. Označba serije (lot)
29. člen
(pogoji za navedbo serije oziroma lota)
(1) Vsako živilo, ki je v prometu, mora imeti navedeno označbo serije (lot). Za serijo (lot) se šteje enota živila v prometu, ki je predelano, izdelano ali pakirano pod enakimi pogoji v praktično enakih razmerah.
(2) Serijo (lot) določi pridelovalec, predelovalec ali tisti, ki živilo pakira, ali pa prvi prodajalec s sedežem v EU.
(3) Serija (lot) mora biti označena jasno in vidno s črko L in številko serije, ki skupaj omogočata identifikacijo živila. Črka L ni potrebna, če se serija (lot) jasno razlikuje od drugih označb na etiketi.
30. člen
(neobvezna navedba serije oziroma lota)
Navedba serije (lota) iz prejšnjega člena ni obvezna za:
– živila, ki imajo na embalaži naveden datum uporabe ali datum minimalne trajnosti živila, ki vključuje najmanj dan in mesec;
– kmetijske pridelke, ki se prodajajo ali dostavljajo na začasno skladiščenje, pripravo ali pakiranje, oziroma se dostavljajo do proizvajalcev ali pa se zberejo za takojšnjo uporabo v tehnološki pripravi oziroma predelavi;
– živila, ki pri prodaji končnemu potrošniku niso predpakirana ali so zapakirana na zahtevo končnega potrošnika oziroma so predpakirana za neposredno prodajo;
– embalažo, katere največja površina je manjša od 10 cm2;
– posamezna pakiranja sladoleda, ker mora biti navedba, ki omogoča identifikacijo serije (lota), navedena na skupnem pakiranju.
8. Posebni pogoji shranjevanja oziroma pogoji uporabe
31. člen
(navedba pogojev shranjevanja oziroma uporabe)
Posebne pogoje shranjevanja oziroma pogoje uporabe je treba navesti, če:
– mora končni potrošnik upoštevati določena navodila za shranjevanje živila, ko je bilo že odprto (npr. »po odprtju hraniti v hladilniku«, »porabiti v treh dneh«);
– so za uporabo živila na voljo različne možnosti (npr. »primerno za zmrzovanje«);
– živilo ni primerno za uporabo v določenih okoliščinah (npr. »ni primerno za cvrtje« ali »pred uporabo pretresi«).
9. Ime in naslov proizvajalca
32. člen
(navedba imena oziroma firme in naslova oziroma sedeža)
(1) Na označbi živila je treba navesti ime in naslov ali firmo in sedež proizvajalca, tistega, ki živilo pakira, ali prodajalca in ki ima naslov ali sedež v eni od držav članic EU.
(2) Za živila, uvožena iz držav, ki niso članice EU, je treba navesti državo, kjer je bilo živilo proizvedeno.
10. Podatek o kraju porekla
33. člen
(navedba kraja ali države porekla)
Podatek o kraju ali državi porekla je obvezen le v primeru, če bi izpustitev tega podatka lahko končnega potrošnika zavedla glede pravega porekla živila.
11. Navodilo za uporabo
34. člen
(navedba navodila)
Navodila za uporabo živila se morajo navesti v primeru, če živila brez njih ne bilo mogoče uporabiti. Navodila za uporabo živila morajo biti tako natančna, tako da omogočijo končnemu potrošniku pripravo ali uporabo živila.
12. Vsebnost alkohola
35. člen
(navedba vsebnosti alkohola)
Vsebnosti alkohola se morajo navesti pri pijačah, ki vsebujejo več kot 1,2% dejanske vsebnosti alkohola. Vsebnost alkohola se določa pri 20 °C in se označi v volumskih odstotkih do največ enega decimalnega mesta natančno. Številčni navedbi vsebnosti alkohola sledi označba »% vol«, pred njo pa je lahko beseda »alkohol« ali »alk«.
36. člen
(dovoljena odstopanja)
Pri navedbi vsebnosti alkohola iz prejšnjega člena so dopustna pozitivna in negativna odstopanja, in sicer za:
– pivo, ki ima največ 5,5% vol alkohola: 0,5% vol;
– pivo, ki ima več kot 5,5% vol alkohola: 1,0% vol;
– pijače, ki vsebujejo macerirano sadje ali dele rastlin: 1,5% vol;
– druge pijače: 0,3% vol.
13. Vsebnost kinina in kofeina
37. člen
(način označevanja)
(1) Pijače, ki so namenjene za prehrano ljudi, ali pijače, ki po obnovitvi zgoščenega ali posušenega izdelka vsebujejo kofein iz kateregakoli vira v količini, ki presega 150 mg/l, morajo imeti na označbi v istem vidnem polju kot je ime živila navedbo: »visoka vsebnost kofeina«. Ob tej navedbi mora biti v oklepajih označena vsebnost kofeina v mg/100 ml.
(2) Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja za pijače na osnovi kave ali čaja ali ekstrakta kave ali čaja, ki v imenu izdelka vključujejo izraz »kava« ali »čaj«.
(3) Če se kinin oziroma kofein uporablja v proizvodnji in pri pripravi živil kot aroma, mora biti naveden v skladu s 1. točko priloge 3 tega pravilnika.
14. Vsebnost glicirizinske kisline
38. člen
(način označevanja)
Predpakirana živila, ki vsebujejo glicirizinsko kislino in amonijevo sol te kisline, morajo biti označena v skladu s prilogo 5 tega pravilnika.
15. Vsebnost alergenih substanc
39. člen
(način označevanja)
(1) Alergene substance, ki so se uporabile kot sestavine pri proizvodnji živila in so še vedno prisotne v končnem proizvodu, čeprav v spremenjeni obliki, in so navedene v prilogi 4 tega pravilnika ali ki izvirajo iz sestavin, navedenih prilogi 4 tega pravilnika, se morajo navesti na označbi, z jasnim sklicevanjem na ime sestavine, iz katere izhajajo.
(2) Navedba iz prejšnjega odstavka ni potrebna, če se ime, pod katerim se živilo prodaja, jasno nanaša na takšno sestavino.
III. KONČNI DOLOČBI
40. člen
(prenehanje veljavnosti)
Z dnem uveljavitve tega pravilnika preneha veljati Pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil (Uradni list RS, št. 50/04, 58/04 – popr., 43/05, 64/05 – popr., 83/05, 115/05, 115/05, 118/07, 45/08 – ZKme-1 in 6/14).
41. člen
(začetek veljavnosti)
Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 007-183/2014
Ljubljana, dne 8. maja 2014
EVA 2014-2330-0160
mag. Dejan Židan l.r.
Minister
za kmetijstvo in okolje
 
Soglašam!
v funkciji ministrice za zdravje
mag. Alenka Bratušek l.r.
Predsednica vlade