Uradni list

Številka 5
Uradni list RS, št. 5/2010 z dne 25. 1. 2010
Uradni list

Uradni list RS, št. 5/2010 z dne 25. 1. 2010

Kazalo

171. Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe, stran 491.

Številka: Up-1802/08-17
Datum: 16. 12. 2009
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Petre Peterlin, Dol pri Ljubljani, ki jo zastopa Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, na seji 16. decembra 2009
o d l o č i l o:
1. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3256/2007 z dne 6. 2. 2008 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 213/2004-III z dne 4. 12. 2006 se zavrne.
2. Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Tožbenemu zahtevku pritožnice (v pravdnem postopku tožnice) za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je bilo delno ugodeno. Sodišči prve in druge stopnje sta uporabili hrvaško pravo na podlagi 3. člena Konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče (Uradni list SFRJ, MP, št. 26/76 in Uradni list RS, MP, št. 2/93 – v nadaljevanju Konvencija).(1) Ugotovili sta, da sta v prometni nesreči v RH trčili dve vozili, ki nista bili registrirani v isti državi, in zato ni bilo mogoče uporabiti izjeme iz 4. člena Konvencije, ki bi omogočala uporabo slovenskega prava.(2) Pri odločanju o višini odškodnine sta uporabili tudi hrvaško sodno prakso.(3)
2. Pritožnica zatrjuje kršitve 2. člena, drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. Meni, da je stališče sodišč, da je v obravnavanem sporu treba uporabiti hrvaško pravo, zmotno in popolnoma nelogično. Vse navezne okoliščine naj bi kazale na uporabo slovenskega prava. Za sojenje v odškodninskih zadevah, ko se je prometna nesreča zgodila v tujini, bi bilo treba uporabiti materialno pravo, s katerim ima odškodninsko razmerje tesnejšo zvezo. Pritožnica se pri tem sklicuje na sodno prakso in na 30. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – v nadaljevanju ZMZPP). Navaja tudi, da odločitev o uporabi hrvaškega prava še ne pomeni, da je treba upoštevati tudi hrvaško sodno prakso. Meni, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (sklicuje se na sklep št. II Ips 226/99 z dne 20. 1. 2000) izhaja, da je treba v primeru, kot je njen, uporabiti slovensko pravo. Pritožnica poudarja, da ima stalno prebivališče v RS, kjer ji je tudi nastajala škoda. Pritožnica meni, da je bila glede na to zaradi uporabe tujega prava in odmere nižje odškodnine postavljena v neenakopraven položaj z oškodovanci, ki so bili poškodovani v RS. Glede začetka teka zamudnih obresti naj bi bila neenakopravno obravnavana v primerjavi z oškodovanci, ki so jim bile zamudne obresti prisojene od dneva zamude tožene stranke dalje. Odločitev glede zamudnih obresti je po mnenju pritožnice v neskladju z enotno in ustaljeno sodno prakso in tudi »popolnoma napačna«.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1802/08 z dne 9. 3. 2009 sprejelo v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki iz pravdnega postopka, ki nanjo ni odgovorila.
B.
4. Pritožnica trdi, da je bila zaradi odločitve sodišč o uporabi hrvaškega prava obravnavana neenakopravno v primerjavi z oškodovanci, poškodovanimi v RS, za katere se uporabi slovensko pravo (drugi odstavek 14. člena Ustave).
5. Drugi odstavek 14. člena Ustave določa, da so vsi pred zakonom enaki. Načelo enakosti je ena od temeljnih ustavnih načel, ki pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju kot tudi pri uporabi prava (enakost v zakonu in enakost pred zakonom).(4) To načelo zavezuje organe državne oblasti – ne samo zakonodajalca, pač pa tudi izvršilno in sodno vejo oblasti – da v bistvenem enake primere obravnavajo enako, različne pa različno, razen če obstajajo za razlikovanje (oziroma enačenje) razumni in stvarni razlogi. Tudi na področju uporabe prava zato velja, da splošno načelo enakosti ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za neenako oziroma za enako obravnavanje.(5) Sodišča materialnopravnih določb veljavnih predpisov (tudi ratificiranih mednarodnih pogodb) ne smejo razlagati na način, ki je v neskladju z načelom enakosti pred zakonom.(6) Ustavno sodišče je v dosedanji ustavnosodni presoji pravico do enakosti pred zakonom večkrat uporabilo kot merilo za presojo izpodbijanih posamičnih aktov.(7)
6. Člen 3 Konvencije določa, da se uporablja zakonodaja države, v kateri se je pripetila prometna nesreča. Gre za kolizijsko normo, ki odkazuje na uporabo prava kraja, kjer je škodno dejanje storjeno (lex loci delicti comissi). Navezna okoliščina kraja, kjer je škodno dejanje storjeno, je vrednostno nevtralna in omogoča hitro in nedvoumno določitev upoštevnega materialnega prava, po katerem bo odločalo pristojno sodišče. Uporaba tega načela(8) zato sama po sebi ne more pripeljati do kršitve pravice do enakosti pred zakonom. Povedano drugače, to pravilo Konvencije ne diskriminira med oškodovanci tako, da bi določeni skupini oškodovancev brez razumnega razloga vnaprej zagotavljalo ugodnejšo obravnavo kot drugi, po dejanskih okoliščinah primerljivi skupini, ki je utrpela škodo v prometni nesreči v drugi državi.(9) Zato sodišči s samo odločitvijo za uporabo hrvaškega materialnega prava nista neenako obravnavali pritožnice – zanj sta se odločili neodvisno od vsebine, ki sta jo kasneje iz nje izluščili. Enako velja tudi za hrvaško sodno prakso, ki to pravo uporablja. Zatrjevana kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave tako ni podana.
7. Pritožnica nadalje trdi, da sta izpodbijani sodbi v zvezi z uporabo hrvaškega prava, hrvaške sodne prakse in začetkom teka zamudnih obresti »popolnoma napačni, zmotni, popolnoma nelogični«, s tem pa naj bi ji bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. S temi navedbami sodbama očita, da sta očitno napačni. Če je odločitev sodišča očitno napačna, je podana kršitev 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sodni odločbi preizkusilo s tega vidika.
8. Sodišči sta pri odločitvi za uporabo hrvaškega materialnega prava uporabili jezikovno razlago Konvencije. V mednarodnem pravu je uveljavljeno načelo, da je treba mednarodno pogodbo razlagati v dobri veri in ob tem upoštevati v pogodbi uporabljene izraze v njihovem običajnem pomenu, v okviru besedila kot celote ter v luči njenega predmeta in cilja (prvi odstavek 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uradni list SFRJ, MP, št. 30/72 in Uradni list RS, št. 35/92). Da ne bi prišlo do prevelike svobode pogodbenic pri namenski razlagi in zaradi pravne varnosti dajeta tudi mednarodnopravna praksa in doktrina poseben poudarek jezikovni razlagi mednarodne pogodbe. S tem, ko sta sodišči trk slovenskega in nemškega vozila na hrvaškem ozemlju obravnavali kot udeležbo dveh vozil različnih registracij v prometni nesreči, sta ravnali v skladu s tem načelom. Ugotovili sta torej, da izjema iz 4. člena Konvencije ni podana, ker se ta nanaša na primere, ko je v prometni nesreči udeleženo (»je bilo«) le eno vozilo, kot je to določeno v točki a) tega člena. Že zato navedena presoja sodišč ne more biti očitno napačna. Enako velja za njuno stališče, da uporaba tujega prava zahteva tudi uporabo tuje sodne prakse glede uporabe tega prava. Navedenemu stališču pritrjujejo tako Vrhovno sodišče(10) kot pravni teoretiki.(11) Očitka pritožnice, da je sodišče računalo »nekakšno aritmetično sredino odškodnin, ki naj bi pripadale pritožnici po slovenskem in hrvaškem pravu«, pa Ustavno sodišče ni obravnavalo. Pritožbeno sodišče namreč takšnemu pristopu prvostopenjskega sodišča ni sledilo in je njegovo sodbo ustrezno spremenilo. Izpodbijana odločitev tako ni očitno napačna in kršitev 22. člena Ustave ni podana.
9. Pritožnica sodiščema nadalje očita odstop od ustaljene in enotne sodne prakse. Iz 22. člena Ustave izhaja tudi zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati tako, da bi v posamezni zadevi samovoljno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Ustava torej ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od ustaljene sodne prakse, temveč le samovoljen odstop. Gre za zahtevo, da sodišče, če odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži (kar predvsem predpostavlja, da sodno prakso tudi pozna). Ustavni vidik (ne)dopustnosti odstopa od sodne prakse torej ne pomeni, da Ustavno sodišče presoja materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe, pač pa le, ali je odstop od sodne prakse ustrezno (v procesnem smislu) obrazložen. Ob tem mora pritožnica za utemeljitev obstoja kršitve te pravice izkazati troje: da o nekem vprašanju že obstaja ustaljena in enotna sodna praksa, da odločitev v njenem istovrstnem primeru od te prakse odstopa in da je ta odstop arbitraren, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov. Upoštevajoč navedene kriterije je Ustavno sodišče preizkusilo, ali so očitki pritožnice utemeljeni.
10. Pritožnica odstop od ustaljene sodne prakse utemeljuje z eno sodno odločbo: s sklepom Vrhovnega sodišča št. II Ips 226/99. Vrhovno sodišče se je v navedenem sklepu pravno opredelilo do primera, ko se je slovensko vozilo na Korziki (Republika Francija) zaletelo v obcestni drog, do česar je prišlo zaradi izogibanja vozilu, čigar državna pripadnost je ostala neznana. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je treba uporabiti slovensko pravo, ker je treba šteti, da je bilo v škodnem dogodku udeleženo le eno vozilo (registrirano v RS). Ugotovilo je, da je določbo Konvencije, ki govori o »enem vozilu«, treba razumeti tako, da je s tem mišljeno znano vozilo, torej vozilo, iz katerega oškodovanec lahko črpa svoje pravice do odškodnine. Ustavno sodišče ugotavlja, da je navedeni primer v bistvenih in odločilnih okoliščinah različen od primera pritožnice. Za odločitev Vrhovnega sodišča je bilo ključnega pomena, da je drugo vozilo na Korziki ostalo neznano in je tožeča stranka lahko zahtevala odškodnino le od zavarovalnice slovenskega voznika, ne pa od kateregakoli drugega zavarovatelja ali koga, ki bi bil v kakršnikoli povezavi s krajem prometne nesreče. V primeru pritožnice je bilo drugače, saj je bil nemški voznik identificiran.(12) Ker primera torej nista primerljiva, je že zato očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse neutemeljen.
11. Neutemeljen je tudi očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse glede začetka teka zamudnih obresti. Pritožnica se sklicuje na ustaljeno sodno prakso slovenskih sodišč, ki se je oblikovala po uveljavitvi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – v nadaljevanju OZ).(13) Ker je sodišče uporabilo hrvaško pravo, je ta očitek že zato neutemeljen. Sicer pa je bila sodna praksa glede teka zamudnih obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi v RS v času veljavnosti ZOR enaka kot v RH.
12. Pritožnica zatrjuje kršitev načel pravne države iz 2. člena Ustave. Ker ta določba neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s tem očitkom ni mogoče utemeljiti ustavne pritožbe.
13. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka te odločbe).
14. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
C.
15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Krisper Kramberger ter sodnika Mozetič in Ribičič. Sodnica Krisper Kramberger je dala odklonilno ločeno mnenje.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik
(1) Člen 4 Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99 – v nadaljevanju ZMZPP) izključuje uporabo ZMZPP za razmerja, ki so urejena v mednarodni pogodbi. Člen 3 Konvencije določa, da se uporablja zakonodaja države, v kateri se je pripetila prometna nesreča. V tem primeru je to Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR), ki se je v Republiki Hrvaški (v nadaljevanju RH) od njene osamosvojitve naprej uporabljal na podlagi Zakona o preuzimanju Zakona o obveznim odnosima (Narodne novine št. 53/91).
(2) Iz točk a.) in b.) 4. člena Konvencije izhaja, da se pravo države registracije vozila (ne pa pravo države kraja prometne nesreče) uporabi nasproti žrtvi, ki je bila potnik, ki običajnega prebivališča nima v državi prometne nesreče, le, če: (a) »je bilo« v nesreči eno samo vozilo in je to registrirano v kakšni drugi državi, ne pa v tisti, v kateri se je pripetila nesreča, ali (b) »je bilo« v prometni nesreči več vozil in so vsa registrirana v isti državi, ki ni tista, v kateri se je pripetila prometna nesreča.
(3) Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo tudi življenjsko povezanost pritožnice z Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS). Višje sodišče temu pristopu ni sledilo in je prisojene zneske znižalo. Glede na uporabo hrvaškega prava sta sodišči pritožnici prisodili zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe do plačila.
(4) L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 172.
(5) Prav tam, str. 177.
(6) Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 165) izhaja, da sodnik ne sme nobene zakonske določbe »uporabljati ali razlagati tako, da bi s tem kršil ustavne pravice strank v postopku«.
(7) Npr. v odločbah št. Up-167/00 z dne 10. 7. 2003 (Uradni list RS, št. 73/03), št. Up-77/02 z dne 18. 9. 2003 (Uradni list RS, št. 96/03), št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 106), št. Up-744/03 z dne 17. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 34/05), št. Up-139/03 z dne 20. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 96/05 in OdlUS XIV, 102).
(8) S. Cigoj, Mednarodno zasebno pravo (pravna razmerja z inozemskimi elementi), 2. knjiga, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 1966, str. 137, navaja, da je pri neposlovnih odškodninskih obveznostih ta navezna okoliščina najbolj razširjena in se je uveljavila v praksi in zakonodaji (delo je izšlo pet let pred sprejemom Konvencije). Gre za najstarejšo in najbolj splošno navezno okoliščino (tako M. Ilešič, A. Polajnar-Pavčnik, D. Wedam-Lukić, Mednarodno zasebno pravo, II. dopolnjena izdaja, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1992, str. 57).
(9) Takšno bi bilo npr. pravilo, ki bi določalo, da se za oškodovance iz prometnih nesreč v tujini, ki tožijo domače odgovorne osebe, uporabi tuje pravo le, če iz njega izhaja nižja odškodnina kot po domačem pravu oškodovanca.
(10) Vrhovno sodišče se je v sklepu št. II Ips 101/2005 z dne 20. 9. 2007 pri uporabi avstrijskega obligacijskega prava za pogodbo o leasingu sklicevalo tudi na odločbe Vrhovnega sodišča Republike Avstrije.
(11) J. Kropholler, Internationales Privatrecht, 4. dopolnjena in spremenjena izdaja, Mohr Siebeck, Tübingen 2001, str. 207–208. Avtor navaja, da je tuje pravo treba razlagati kot del celote in po duhu tujega pravnega reda ter se zavzema za spoštovanje tuje ustaljene sodne prakse.
(12) Pritožnica kot sopotnica je tudi po hrvaškem pravu na podlagi četrtega odstavka 178. člena ZOR lahko izbirala, od koga bo zahtevala odškodnino.
(13) Glej načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002 (Pravna mnenja, št. I/2002, str. 11).