Uradni list

Številka 68
Uradni list RS, št. 68/2005 z dne 18. 7. 2005
Uradni list

Uradni list RS, št. 68/2005 z dne 18. 7. 2005

Kazalo

3005. Odločba o razveljavitvi 14. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja in o zavrnitvi pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 36., 177. in 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter 8. in 19. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, stran 7027.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Franca Bastla iz Gornjega Grada, na seji dne 30. junija 2005
o d l o č i l o:
1. člen 14 Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/00, 64/01, 110/02, 3/03 – popr. in 18/03 – uradno prečiščeno besedilo) se razveljavi.
2. Razveljavitev začne učinkovati po poteku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do spremembe zakonske določbe iz 1. točke izreka oziroma najkasneje do izteka roka iz 2. točke izreka Zavod o zahtevi za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji odloča na način, kot izhaja iz 20. točke obrazložitve te odločbe.
4. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 8. in 19. člena Zakona iz 1. točke se zavrne.
5. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 36., 177. in 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/00, 124/00, 109/01, 108/02, 26/03 – uradno prečiščeno besedilo, 135/03, 20/04 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pobudnik izpodbija 36., 177. in 276. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1) ter 8., 14. in 19. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju: ZZVN). Meni, da so izpodbijane določbe ZZVN nejasne in nedoločne ter v neskladju z določbami ZPIZ-1. Navaja, da Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: Zavod) pri odločanju o priznanju pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji (14. člen ZZVN) glede izpolnjevanja starostnega pogoja uporabi 36. člen ZPIZ-1, ki določa minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Takšno ravnanje po njegovem mnenju nima podlage niti v navedenih določbah ZZVN niti v določbah II. poglavja ZPIZ-1, med katere je uvrščen tudi 36. člen. Meni, da so zaradi nejasnosti navedenih določb, njihove razlage in izvajanja kršeni 2., 14., 22. in 50. člen Ustave. Da Zavod pri odločanju o priznanju pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji uporablja 36. člen ZPIZ-1, je razvidno tudi iz razlage z dne 27. 1. 2004, ki jo je podal na pobudnikovo zahtevo. Ker je bil pobudnik zaradi takšne razlage ZZVN prikrajšan za pravice, ki jih ta zakon daje, predlaga, naj Ustavno sodišče odloči o pobudi in če bo ugotovilo, da je izpodbijana razlaga ZZVN in ZPIZ-1 nezakonita in neustavna, odloči tudi o zahtevkih, ki jih je podal pred Zavodom. Sprašuje še, ali lahko glede na prakso izvajanja ZZVN uveljavi pravice iz 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 135/03 – v nadaljevanju: ZPIZ-1E). Meni, da je prvi odstavek 177. člena ZPIZ-1 v neskladju z 2., s 14., z 22. in s 50. členom Ustave, ker v primeru, ko zavarovanec izpolnjuje pogoje za pridobitev več pokojnin iz obveznega zavarovanja, Zavoda ne zavezuje, da ponudi alternativne izračune pokojnin. Ustavnemu sodišču predlaga, naj presodi tudi o pravnomočnih odločbah Zavoda o priznanju pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ki so bile sprejete na omenjeni neustavni zakonski podlagi. Meni še, da prvi odstavek 276. člena ZPIZ-1 krši 2., 14., 22., 26. in 34. člen Ustave, ker ne vsebuje kriterijev in meril v zvezi z odškodninsko odgovornostjo Zavoda, ko pri opravljanju svoje dejavnosti ali v zvezi z njo zavarovancem povzroči škodo. Ustavnemu sodišču predlaga, naj odloči o odškodninski odgovornosti Zavoda v primerih, ko je pri odločanju o pravici do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po ZZVN uporabil 36. člen ZPIZ-1.
2. Državni zbor meni, da pobudnik pri svoji argumentaciji izhaja iz napačne razlage pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, kot jo določa 14. člen ZZVN. Priznava, da je samo besedilo določbe nekoliko nerodno, vendar je iz zakonodajnega gradiva za sprejem ZZVN razbrati, kakšen je namen te določbe, ki za pristojno ministrstvo pri sprejemanju in poznejšem izvajanju te določbe nikoli ni bil nejasen. Zato je to ministrstvo skladno z namenom te določbe Zavodu kot izvajalcu pri uveljavljanju pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji tudi pojasnilo to določbo skladno z njenim namenom in se ta ves čas izvršuje enako in skladno s tem namenom. Meni še, da pri upoštevanju le jezikovne razlage besedilo drugega odstavka 14. člena ZZVN, ki se glasi: »Starostna meja za pridobitev pravice do pokojnine po prejšnjem odstavku se zniža za toliko časa…«, najprej res navede na sklepanje, da se znižuje starostna meja, kot je omenjena v prvem odstavku, na kar sklepa tudi pobudnik. Ob natančnejši razčlenitvi in zlasti ob uporabi zgodovinske razlage pa ima ta določba naslednji pomen: sklicevanje na pokojnino po prvem odstavku 14. člena ZZVN predstavlja splošno sklicevanje na več načinov upokojitve pod ugodnejšimi pogoji, ki so natančneje opredeljeni v tem odstavku. Besedilo »starostna meja« se torej nanaša na tri vrste pokojnin, kot so opredeljene po splošnih predpisih. Iz obrazložitve druge obravnave predloga ZZVN tudi izhaja, da se starostna meja za pridobitev pravice po 14. členu upravičencem zniža za ves čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa, vendar največ za tri leta. Meni še, da zapis drugega odstavka ne preprečuje take razlage, kot jo ves čas zastopa pristojno ministrstvo in v nadaljevanju: tudi Zavod kot izvajalec, ker je smiselna in v zakonodajnem postopku ni bila problematizirana. Dodaja še, da je praksa izvrševanja izpodbijanih določb ZZVN in ZPIZ-1 zagotovila njihovo usklajeno izvrševanje in s tem odpravila takšno neusklajenost med zakoni, ki bi sicer lahko pomenila neskladje z načelom pravne države (2. člena Ustave). S tem so bile možnosti različnih razlag na podlagi veljavnega zapisa odpravljene. Izvršilna oblast v okviru svojih pristojnosti pri izvrševanju zakonov te tudi vedno razlaga, pri čemer mora seveda ostati v okviru pomenov in namenov zakonskih določb.
3. Vlada in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve menita, da je uporaba splošnih predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (36. člena ZPIZ-1) v 14. členu ZZVN, čeprav niso izrecno omenjeni, predvidena. Navajata, da 14. člen ZZVN v prvem odstavku določa starost in pokojninsko dobo kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, po drugem odstavku pa se starostna meja za pridobitev pravice zniža za toliko časa, kolikor je trajalo nasilno dejanje ali prisilni ukrep, vendar največ do omejitev iz prejšnjega odstavka. Iz navedenega naj bi sledilo, da so starostni pogoji iz prvega odstavka 14. člena minimalni pogoji za upokojitev pod ugodnejšimi pogoji oziroma spodnje starostne meje, do katerih lahko seže znižanje starosti za pridobitev pravice do pokojnine, določene v splošnih predpisih. To naj bi izhajalo iz besedila »vendar največ do omejitev iz prejšnjega odstavka«. Zniževanje starosti, določene v prvem odstavku, zato ne pride v poštev. Izhodišče naj bi bila starost, določena v 36. členu ZPIZ-1 ali drugi ustrezni določbi tega zakona. Menita še, da določbe ZPIZ-1 in ZZVN niso v medsebojnem neskladju. Kar zadeva določanje pogojev za upokojitev, je ZPIZ-1 lex generalis, ZZVN pa lex specialis. Pri tem ZPIZ-1 postavlja določene omejitve tudi pri ureditvi upokojevanja po posebnih predpisih. Tako lahko po 154. členu ZPIZ-1 posamezne kategorije zavarovancev v primerih in na način, določen v posebnih zakonih, izjemoma pridobivajo in uveljavljajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Ne glede na določbe posebnih zakonov pa zavarovanec ne more uveljaviti starostne pokojnine pred dopolnitvijo 55 let starosti in 35 let pokojninske dobe (moški) oziroma 53 let starosti in 33 let pokojninske dobe (ženske). Postopen prehod na omenjene pogoje minimalne starosti in minimalne pokojninske dobe je določen v 404. členu ZPIZ-1. Z drugim odstavkom 69. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/01 – v nadaljevanju: ZPIZ-1C) je bilo določeno, da se te določbe ne uporabljajo med drugim za zavarovance, ki uveljavljajo pokojnino pod ugodnejšimi pogoji po ZZVN. Za žrtve vojnega nasilja torej v celoti, brez omejitev, velja ureditev, uzakonjena v 14. členu ZZVN. Z 20. členom ZPIZ-1E je bilo zavarovancem – žrtvam vojnega nasilja, ki zaradi veljavnosti določbe 404. člena ZPIZ-1 niso mogli pridobiti navedene pravice, omogočeno, da vložijo zahtevek za pridobitev pravice do pokojnine po ZZVN, če so zanjo v obdobju od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 izpolnili predpisane pogoje. Pokojnina pripada od dneva izpolnitve pogojev oziroma od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.
4. Zavod meni, da je besedilo izpodbijane določbe 14. člena ZZVN brez dodatnih pojasnil v resnici nerazumljivo in neizvedljivo. Pripravljavec zakona je po njegovem sprejetju pojasnil, da je s sprejeto določbo 14. člena ZZVN dejansko želel, da se določeni kategoriji žrtev vojnega nasilja omogoči upokojitev pod milejšimi pogoji, kot so določeni v splošnih predpisih, vendar pa ne pod pogoji, kakršni so veljali za uveljavitev pravice do starostne in predčasne pokojnine po pred tem veljavnih splošnih predpisih. Pogoji, zapisani v prvem odstavku 14. člena ZZVN, so zato mišljeni kot spodnja meja starosti, do katere lahko seže znižanje starosti za pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih. Takšna razlaga namena pripravljavca Zakona izhaja iz mnenja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 591-03/3-93, 591-03/4-93 z dne 8. 1. 1996. Takšno smiselno razlago je Zavod uporabil pri izvajanju izpodbijane določbe, sodna praksa jo je potrdila. Glede 177. člena ZPIZ-1 meni, da je njegov namen dvojen. Zavarovanec, ki je v Republiki Sloveniji pridobil pravico do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja, lahko uživa le eno. Izbira je prepuščena zavarovancu. Ta določba Zavoda ne zavezuje, da po uradni dolžnosti seznanja zavarovanca z možnostmi, ki jih ima, lahko pa mu na njegovo zahtevo ugotovi možne višine vseh pokojnin, do katerih je upravičen, in ga z njimi seznani.
B) – I.
5. Pobudnik izpodbija ureditev, ki žrtvi vojnega nasilja, ki je bila v času trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa mlajša od 15 let, omogoča pridobitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Iz vsebine pobude izhaja, da vidi neustavnost te ureditve v delu, ki se nanaša na starostne pogoje za pridobitev te pravice. To pa je vsebina 14. člena ZZVN.
6. Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) določa v prvem odstavku 24. člena, da lahko vsak vloži pisno pobudo, če izkaže pravni interes. Pravni interes za vložitev pobude je podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj (drugi odstavek 24. člena ZUstS).
7. Zavod je pobudnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pod ugodnejšimi pogoji ter njegovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločitev Zavoda zavrnil, ker naj pobudnik ne bi izpolnjeval starostnega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine niti pod ugodnejšimi pogoji, ki jih določa 14. člen ZZVN. Sodni postopek v zvezi s to odločitvijo Zavoda še ni končan.
8. Ustavno sodišče je pobudo za oceno ustavnosti 14. člena ZZVN sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS, je Ustavno sodišče po sprejemu pobude nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
9. Prvi odstavek 14. člena določa, da pridobi žrtev vojnega nasilja, ki je bila v času trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa mlajša od 15 let, pravico do starostne pokojnine, ko dopolni starost 60 let (moški) oziroma 55 let (ženska) in pokojninsko dobo 20 let, ali pravico do predčasne pokojnine, ko dopolni 55 let (moški) oziroma 50 let (ženska) in pokojninsko dobo 35 let (moški) oziroma 30 let (ženska), ali pravico do upokojitve s polno pokojninsko dobo pri starosti 55 let (moški) oziroma 50 let (ženska). Drugi odstavek istega člena pa določa, da se starostna meja za pridobitev pravice do pokojnine po prejšnjem odstavku zniža za toliko časa, kolikor je trajalo nasilno dejanje ali prisilni ukrep, vendar največ do omejitev iz prejšnjega odstavka.
10. Iz pobudnikovih navedb je mogoče povzeti, da navedeni ureditvi očita nejasnost in nedoločnost. Razlage, ki jo je v zvezi z izvajanjem 14. člena ZZVN oblikoval Zavod, po njegovem mnenju ne omogoča. Zavod (in sodišča) namreč 14. člen ZZVN razlaga(jo) tako, da ne omogoča pridobitve pravice do pokojnine pred dopolnitvijo starosti, ki jo glede na vrsto pokojnine določa prvi odstavek tega člena. Zniževanje starostne meje za čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa (drugi odstavek istega člena) naj bi se nanašalo na starost v splošnem zakonu (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – v nadaljevanju: ZPIZ92, ter ZPIZ-1). Da gre v prvem odstavku 14. člena za spodnje starostne meje, do katerih lahko seže znižanje starosti za pridobitev pravice do pokojnine, določene v splošnih predpisih, naj bi izhajalo iz besedila drugega odstavka istega člena: »vendar največ do omejitev iz prejšnjega odstavka«. Pobudnik meni drugače. Pravica do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji se pridobi ob izpolnitvi pogojev, določenih v prvem odstavku 14. člena ZZVN. Tu določena starost pa se skladno z drugim odstavkom 14. člena ZZVN zniža še za čas trajanja nasilnega dejanja.
11. Ob navedenem se zastavlja vprašanje razlage 14. člena ZZVN. Ker je eno od temeljnih načel pravne države (2. člen Ustave), da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne, je Ustavno sodišče navedeno zakonsko določbo preizkusilo z vidika skladnosti s tem načelom.
12. Eno od načel pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme. Navedeno velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Zahteva po jasnosti in določnosti predpisa ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago in tako kot vsi drugi predpisi, so tudi zakoni predmet razlage. Z vidika pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave, pa postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do jasne vsebine predpisa (odločba št. U-I-32/00 z dne 10. 7. 2003, Uradni list RS, št. 73/03, in OdlUS XII, 71).
13. Temeljni zakon, ki določa pogoje za pridobitev pravice do (starostne) pokojnine, je ZPIZ-1. Tako ZPIZ-1 kot prej veljavni ZPIZ92(*1) omogočata, da lahko posamezne kategorije zavarovancev v primerih in na način, določen v posebnih zakonih, izjemoma pridobivajo in uveljavljajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji (prvi odstavek 154. člen ZPIZ-1 in 169. člen ZPIZ92).(*2) Takšno izjemo predstavlja 14. člen ZZVN.
14. ZZVN je bil sprejet v času veljavnosti ZPIZ92.(*3) Temeljni namen ZZVN je, da osebam, ki so v okoliščinah in obdobjih, opredeljenih v 2. členu tega zakona, pretrpele nasilja, za katera je zakonodajalec menil, da so jim morala v povprečju pustiti v sedanjost in prihodnost segajoče negativne posledice, pomaga ali omogoči te posledice premagovati oziroma jih prenašati. Zakonodajalec je z omenjenim zakonom določil vsebino, subjekte in pogoje upravičenj. K ureditvi teh vprašanj oziroma zagotovitvi posebnega varstva žrtev vojnega nasilja zavezuje zakonodajalca tretji odstavek 50. člena Ustave.
15. ZZVN v 8. členu našteva pravice žrtev vojnega nasilja. Med njimi je pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji (5. točka) od tistih, določenih v splošnih predpisih. To pravico do posebnega varstva pridobi žrtev vojnega nasilja, ko dopolni 50 let starosti ali je pri njej nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti (prvi odstavek 9. člena ZZVN).
16. Prvi odstavek 14. člena ZZVN določa starost in pokojninsko dobo, ki ju mora upravičenec izpolniti, da pridobi pravico do pokojnine. Ta določba je sama po sebi povsem jasna in omogoča le eno razlago: ob izpolnitvi pogojev, določenih v prvem odstavku 14. člena ZZVN, pridobi žrtev vojnega nasilja, ki je bila v času trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa mlajša od 15 let, pravico do pokojnine. V povezavi z določbo drugega odstavka istega člena, ki se izrecno veže na določbo prvega odstavka, pa se izkaže, da je bil namen zakonodajalca očitno drugačen. Iz določbe drugega odstavka namreč najprej izhaja, da naj se starostna meja za pridobitev pravice do pokojnine po prvem odstavku zniža (za čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa), nato pa še, da je to znižanje omejeno, in sicer največ do omejitev iz prvega odstavka.
17. Iz navedenega je jasno razvidno, da do »razlage« 14. člena ZZVN, ki jo je oblikoval Zavod, sodna praksa pa potrdila, z uporabo uveljavljenih pravil razlage očitno ni mogoče priti. Gre lahko kvečjemu za poskus uresničitve namena zakonodajalca. Nikakor pa takšne razlage, kot tudi ne razlage, ki jo ponuja pobudnik, zapisano besedilo 14. člena ZZVN ne omogoča.
18. Da je zakonodajalec želel v 14. členu ZZVN opredeljeni kategoriji žrtev vojnega nasilja omogočiti upokojevanje pod ugodnejšimi pogoji, kot so določeni v splošnih predpisih, ni sporno. Prav tako ni sporno, da se pri tem upošteva čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa, vendar z omejitvijo. To izhaja tako iz Zakona kot tudi iz obrazložitve predloga ZZVN za drugo obravnavo (Poročevalec DZ, št. 4/95). Ob vsem navedenem pa ostaja povsem odprto vprašanje, katero starost mora dopolniti upravičenec, da lahko pridobi oziroma uveljavi v 8. členu ZZVN zagotovljeno pravico. Izpodbijana ureditev na to vprašanje ne daje odgovora. Zato je takšna ureditev v neskladju z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave. Za razlago zakonske določbe namreč ni odločilen le namen, ki ga zakonodajalec predpostavlja ali želi, temveč mora namen izhajati iz samega pravnega besedila. To pa mora biti vsaj tako jasno, da je njegov namen iz njega in iz njegovega vrednostnega konteksta mogoče dovolj določno razbrati.(*4) Izpodbijani 14. člen ZZVN pa ni le nejasen, temveč vsebuje več nasprotij. V medsebojnem nasprotju si nista le določbi prvega in drugega odstavka tega člena temveč tudi besedilo, vsebovano v drugem odstavku. Takšna ureditev povzroča pravno negotovost in s tem nezaupanje v pravo in je zato v neskladju z načeli pravne države.
19. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 14. člen ZZVN v neskladju z 2. členom Ustave, ga je razveljavilo. Ker ga je razveljavilo že iz tega razloga, ga ni bilo treba presojati z vidika skladnosti z drugimi ustavnimi določbami. Ker bi takojšnja razveljavitev pomenila, da v tem členu opredeljena kategorija žrtev vojnega nasilja pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji sploh ne bi mogla pridobiti, je določilo, da začne razveljavitev učinkovati po preteku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. S tem je dalo zakonodajalcu dovolj časa, da pogoje za pridobitev te pravice uzakoni na ustavno skladen način.
20. Ker je Ustavno sodišče 14. člen ZZVN iz zgoraj navedenih razlogov razveljavilo, je za čas do nadomestitve te določbe z drugo oziroma najkasneje do poteka odložnega roka na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Z njim je za navedeni čas določilo pravno podlago za odločanje o priznanju pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji žrtvam vojnega nasilja, ki so bile v času trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa mlajše od 15 let. Kot izhodiščno starost, ki se zmanjša za čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa, uporabi Zavod starost, ki jo kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine določa splošni predpis. Starosti, določene v prvem odstavku 14. člena ZZVN, pa pomenijo spodnjo starostno mejo, do katere lahko seže znižanje starosti za pridobitev pravice do pokojnine, določene v splošnih predpisih.
21. Pobudnik izrecno izpodbija tudi določbe 8. in 19. člena ZZVN ter 36. člen ZPIZ-1. Ker očitane neustavnosti teh določb ne utemelji oziroma se nanje sklicuje le pri utemeljevanju zatrjevane neustavnosti 14. člena ZZVN, je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrnilo kot očitno neutemeljeno.
B) – II.
22. Pobudnik očita neustavnost tudi prvemu odstavku 177. člena ZPIZ-1, ki določa, da lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, uživa le eno od njih po lastni izbiri. Meni namreč, da bi moral Zavod ponuditi upravičencu alternativne izračune pokojnin, do katerih je upravičen. Očitek je neutemeljen. Izpodbijana določba Zavoda ne zavezuje, da po uradni dolžnosti seznanja zavarovanca z možnostmi, ki jih ima, ne preprečuje pa, da Zavod na zahtevo upravičenca ugotovi možne višine vseh pokojnin, do katerih je upravičen, in ga z njimi seznani. K temu Zavod sicer zavezujejo tudi določbe ZPIZ-1, ki se nanašajo na postopek uveljavljanja pravic iz obveznega zavarovanja. Presojanje primernosti oziroma ustreznosti takšne ureditve pa ni v pristojnosti Ustavnega sodišča.
23. Prav tako so neutemeljeni pobudnikovi očitki o neustavnosti prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1. Navedena določba glede presojanja odškodninske odgovornosti Zavoda za škodo, ki jo povzroči zavarovancem pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, napoti na določbe zakona o obligacijskih razmerjih. Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/01 – OZ) je predpis, ki ureja temeljna vprašanja v zvezi z odškodninsko odgovornostjo pravnih in fizičnih oseb. Pri odločitvi, katera vprašanja naj bodo zajeta v posamezen zakon, gre za vprašanje zakonodajne tehnike, saj za urejenost področja ni pomembno, da se to ureja v določenem (posebnem) zakonu. Vprašanje, ali bi morala biti odškodninska odgovornost Zavoda v celoti urejena v ZPIZ-1, zato samo po sebi niti ne more biti predmet ustavne presoje.
24. Ustavno sodišče pobudniku še pojasnjuje, da dajanje stališč in pojasnil v zvezi z nejasnostmi, ki se morda pojavljajo pri uresničevanju predpisov, ni ena od pristojnosti, ki jih Ustavnemu sodišču določa 160. člen Ustave. Dodati je potrebno še, da uporaba zakonskih določb v posameznih primerih odločanja upravnih organov, sodišč in zunaj postopka z ustavno pritožbo ne more biti predmet presoje ustavnosti predpisa. O priznanju pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in pravici do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po ZZVN odloča Zavod. Morebitno napačno uporabo prava v posameznem primeru lahko pobudnik uveljavlja v pravnih sredstvih, če gre za kršitev človekovih pravic, pa tudi z ustavno pritožbo.
25. Ker je pobuda za oceno ustavnosti prvega odstavka 177. člena in prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1 očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.
C)
26. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 26. člena, 43. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-I-29/04-19
Ljubljana, dne 30. junija 2005.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l. r.
(*1) Z uveljavitvijo ZPIZ-1 dne 1. 1. 2000 je ZPIZ92 prenehal veljati. Z ZPIZ-1 so bili uveljavljeni drugačni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, pa tudi posebni pogoji, določeni v ZZVN za pridobitev pravice do pokojnine žrtve vojnega nasilja, ki v času trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa še ni bila stara 15 let. Sprememba pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih se odraža v višji starosti, ki jo morajo izpolnjevati ženske za pridobitev pokojnine in ki je razvidna iz 36. člena ter v prehodnem obdobju iz 398. člena ZPIZ-1.

(*2) Po drugem odstavku 154. člena ZPIZ-1 (omejitev znižanja upokojitvenih pogojev po posebnih predpisih) ne glede na določbe posebnih zakonov zavarovanec ne more uveljaviti starostne pokojnine pred dopolnitvijo 55 let starosti in 35 let pokojninske dobe (moški) oziroma 53 let starosti in 33 let pokojninske dobe (ženske). Postopen prehod na omenjene pogoje minimalne starosti in minimalne pokojninske dobe je določen v 404. členu ZPIZ-1. Z drugim odstavkom 69. člena ZPIZ-1C je bilo določeno, da se te določbe ne uporabljajo (med drugim) za zavarovance, ki uveljavljajo pokojnino pod ugodnejšimi pogoji po ZZVN. Za žrtve vojnega nasilja torej v celoti, brez omejitev, velja ureditev, uzakonjena v 14. členu ZZVN. Z 20. členom ZPIZ-1E je bilo zavarovancem – žrtvam vojnega nasilja, ki zaradi veljavnosti določbe 404. člena ZPIZ-1 niso mogli pridobiti navedene pravice, omogočeno, da vložijo zahtevek za pridobitev pravice do pokojnine po ZZVN, če so zanjo v obdobju od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 izpolnili predpisane pogoje.

(*3) Pogoje za pridobitev starostne pokojnine in pogoje za pridobitev pravice do predčasne pokojnine je ZPIZ92 določal v 39. in 40. členu. Prvi odstavek 39. člena je določal, da pridobi zavarovanec pravico do starostne pokojnine, ko dopolni starost 63 let (moški) oziroma 58 let (ženska) in pokojninsko dobo 20 let. Četrti odstavek je določal, da pridobi zavarovanec pravico do starostne pokojnine, ko dopolni pokojninsko dobo 40 let (moški) oziroma 35 let (ženska) in starost 58 let (moški) oziroma 53 let (ženska). Člen 40 je določal primere, v katerih je zavarovanec, ki je dopolnil najmanj 35 let pokojninske dobe in 58 let starosti (moški) oziroma 30 let pokojninske dobe in 53 let starosti (ženska), pridobil pravico do predčasne pokojnine.

(*4) Marijan Pavčnik, Pravni in ustavni temelji prava, Ustavno sodstvo, Zbirka CZ, Ljubljana 2000, str. 403.