Uradni list

Številka 50
Uradni list RS, št. 50/2004 z dne 6. 5. 2004
Uradni list

Uradni list RS, št. 50/2004 z dne 6. 5. 2004

Kazalo

2295. Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO), stran 6706.

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO)
Razglašam Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 22. aprila 2004.
Št. 001-22-87/04
Ljubljana, dne 30. aprila 2004.
dr. Janez Drnovšek l. r.
Predsednik
Republike Slovenije
Z A K O N
O URESNIČEVANJU NAČELA ENAKEGA OBRAVNAVANJA (ZUNEO)
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina in namen zakona)
(1) S tem zakonom se določajo skupni temelji in izhodišča za zagotavljanje enakega obravnavanja vsakogar pri uveljavljanju njegovih pravic in obveznosti ter pri uresničevanju njegovih temeljnih svoboščin na katerem koli področju družbenega življenja, zlasti pa še na področju zaposlovanja, delovnih razmerij, vključevanja v sindikate in interesna združenja, vzgoje in izobraževanja, socialne varnosti, dostopa do dobrin in storitev ter oskrbe z njimi, in sicer ne glede na njegove osebne okoliščine kot so narodnost, rasa ali etnično poreklo, spol, zdravstveno stanje, invalidnost, jezik, versko ali drugo prepričanje, starost, spolna usmerjenost, izobrazba, gmotno stanje, družbeni položaj ali druge osebne okoliščine.
(2) Za namen iz prejšnjega odstavka določa ta zakon subjekte, ki z ukrepi v okviru svojih pristojnosti ustvarjajo pogoje za uresničevanje načela enakega obravnavanja ter skrbijo za osveščanje diskriminiranih oseb in domnevnih kršiteljev oziroma kršiteljic kot tudi družbe kot celote, ter vzpostavlja institucionalne pogoje za delovanje zagovornika oziroma zagovornice načela enakosti, ki z obravnavo primerov domnevnega neenakega obravnavanja po določbah tega zakona nudi pomoč diskriminiranim osebam.
(3) Ta zakon določa tudi skupne posebnosti, ki veljajo za pravno varstvo diskriminiranih oseb v sodnih in upravnih postopkih, sproženih zaradi z zakonom določene kršitve prepovedi diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin.
2. člen
(uporaba zakona)
(1) Določbe tega zakona ne izključujejo stvarno in razumno upravičenega različnega obravnavanja oziroma omejitev na podlagi določene osebne okoliščine, ki jih za dosego legitimnega namena določajo posebni zakoni.
(2) Pomoč iz drugega odstavka prejšnjega člena ne posega v pristojnosti, ki jih ima v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil varuh oziroma varuhinja človekovih pravic na podlagi zakona, kot tudi ne na področje drugih oblik zaščite in pomoči, ki jih na posameznih pravno urejenih področjih družbenega življenja dajejo ustrezni zakoni.
(3) Ta zakon ne vpliva na posebne oblike zagovorništva, ki ga ob izpolnjevanju posebnih pogojev in po pravilih stroke izvajajo zagovorniki oziroma zagovornice zaradi zastopanja določenih skupin oseb pri uresničevanju in uveljavljanju njihovih zakonskih pravic v skladu s posebnim zakonom.
3. člen
(prepoved diskriminacije in viktimizacije)
(1) Na katerem koli področju družbenega življenja iz 1. člena tega zakona je prepovedano ravnanje, ki pomeni diskriminacijo iz 4. oziroma 5. člena tega zakona.
(2) Če kljub prepovedi iz prejšnjega odstavka pride do storitve ali opustitve, ki pomeni diskriminacijo iz 4. oziroma 5. člena tega zakona, diskriminirana oseba ne sme biti izpostavljena neugodnim posledicam zaradi njenega ukrepanja (prepoved viktimizacije).
II. OPREDELITEV POJMOV
4. člen
(enako obravnavanje)
(1) Enako obravnavanje pomeni odsotnost neposredne oziroma posredne diskriminacije zaradi katere koli osebne okoliščine iz 1. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: osebna okoliščina).
(2) Neposredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine obstaja, če je oseba zaradi te osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot druga oseba.
(3) Posredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine obstaja, če na videz nevtralne določbe, merila ali ravnanje v enakih ali podobnih situacijah in pogojih postavljajo osebo z določeno osebno okoliščino v manj ugoden položaj kot druge osebe, razen če te določbe, merila ali ravnanja objektivno upravičujejo legitimni namen in če so sredstva za doseganje tega cilja primerna in potrebna.
(4) Neposredna ali posredna diskriminacija so tudi navodila v smislu prejšnjih odstavkov.
5. člen
(nadlegovanje)
(1) Nadlegovanje je nezaželeno ravnanje, temelječe na kateri koli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo.
(2) Nadlegovanje iz prejšnjega odstavka se šteje za diskriminacijo po določbah tega zakona.
6. člen
(pozitivni ukrepi)
Pozitivni ukrepi so z zakonom določeni začasni ukrepi, ki so namenjeni preprečevanju manj ugodnega položaja oseb z določeno osebno okoliščino oziroma predstavljajo nadomestilo za manj ugoden položaj.
III. NOSILCI NALOG IN NJIHOVE PRISTOJNOSTI
7. člen
(splošna opredelitev)
(1) Državni zbor Republike Slovenije, Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Vlada), ministrstva in drugi državni organi ter organi samoupravnih lokalnih skupnosti v okviru svojih pristojnosti ustvarjajo pogoje za enako obravnavanje oseb ne glede na katero koli osebno okoliščino z osveščanjem in spremljanjem položaja na tem področju ter z ukrepi normativne in politične narave.
(2) Uradi oziroma vladne službe, ki delujejo na področju enakega obravnavanja oseb ne glede na osebne okoliščine, si v okviru svojega delovnega področja še posebej prizadevajo za uresničevanje namena tega zakona.
8. člen
(sodelovanje s socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami)
Vlada in pristojna ministrstva pri oblikovanju rešitev in predlogov za doseganje namena tega zakona sodelujejo s socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju enakega obravnavanja.
9. člen
(Svet Vlade za uresničevanje načela enakega obravnavanja)
(1) Vlada kot svoje strokovno in posvetovalno telo ustanovi Svet za uresničevanje načela enakega obravnavanja (v nadaljnjem besedilu: Svet).
(2) Svet opravlja zlasti naslednje naloge:
– skrbi za izvajanje določb tega zakona,
– spremlja, ugotavlja in ocenjuje položaj posameznih družbenih skupin z vidika uresničevanja načela enakega obravnavanja,
– daje vladi predloge, pobude in priporočila za sprejem predpisov in ukrepov, potrebnih za uresničevanje načela enakega obravnavanja,
– daje predloge za pospeševanje izobraževanja, osveščanja in raziskovanja na področju enakega obravnavanja oseb,
– opravlja druge naloge, določene s sklepom o ustanovitvi.
(3) Svet sestavljajo predstavniki oziroma predstavnice posameznih ministrstev in vladnih služb, nevladnih organizacij ter strokovnih institucij, ki delujejo na področju enakega obravnavanja.
(4) Svet pri opravljanju svojih nalog sodeluje s pristojnimi državnimi organi in drugimi institucijami na področju enakega obravnavanja oseb in preprečevanja diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin.
10. člen
(naloge Urada za enake možnosti)
Urad za enake možnosti (v nadaljnjem besedilu: Urad) usklajuje dejavnosti posameznih ministrstev in vladnih služb, ki se nanašajo na izvajanje tega zakona in opravlja tehnično administrativne naloge za Svet.
IV. ZAGOVORNIK OZIROMA ZAGOVORNICA NAČELA ENAKOSTI
11. člen
(institucionalna organiziranost)
Za obravnavo primerov domnevnih kršitev prepovedi diskriminacije deluje pri Uradu zagovornik oziroma zagovornica načela enakosti. Če število primerov, njihova zahtevnost ali posebnosti glede na določeno osebno okoliščino to zahtevajo, lahko deluje za posamezno osebno okoliščino poseben zagovornik oziroma zagovornica načela enakosti (v nadaljnjem besedilu: zagovornik oziroma zagovornica).
12. člen
(začetek obravnave)
(1) Obravnava domnevne kršitve prepovedi diskriminacije (v nadaljnjem besedilu: obravnava) se začne na pisno oziroma ustno na zapisnik dano pobudo, ki je lahko tudi anonimna, vendar mora v vsakem primeru vsebovati dovolj podatkov za obravnavo primera.
(2) Zagovornik oziroma zagovornica ne obravnava pobud, iz katerih očitno izhaja, da ne gre za primer kršitve prepovedi diskriminacije.
13. člen
(časovna omejitev pobude)
Pobuda iz prejšnjega člena mora biti dana čimprej oziroma najkasneje v enem letu po nastanku primera, vendar jo lahko zagovornik oziroma zagovornica obravnava tudi po poteku tega časa, če oceni, da gre za tako pomembno oziroma resno zadevo, da je njeno obravnavanje smiselno glede na namen tega zakona.
14. člen
(neformalnost obravnave)
(1) Obravnava je neformalna in brezplačna.
(2) Zagovornika oziroma zagovornico ter druge zaposlene v Uradu zavezujejo glede vseh podatkov, za katere zvedo pri obravnavi primerov, predpisi o varovanju tajnosti in osebnih podatkov.
15. člen
(potek obravnave)
(1) Obravnava praviloma poteka pisno, pri čemer lahko zagovornik oziroma zagovornica zahteva od vpletenih, da mu v določenem roku dajo ustrezna pojasnila. Če zagovornik oziroma zagovornica oceni, da bo to pripomoglo k razjasnitvi primera, lahko vse vpletene povabi tudi na razgovor.
(2) Zagovornik oziroma zagovornica ustavi obravnavo na zahtevo pobudnika oziroma pobudnice, če ta ne kaže zanimanja za nadaljevanje obravnave ali če zaradi pomanjkljivih podatkov obravnave ne more nadaljevati in zaključiti z mnenjem.
16. člen
(poziv v primeru viktimizacije)
Če je diskriminirana oseba zaradi svojega ukrepanja v zvezi s kršitvijo prepovedi diskriminacije v okolju, v katerem je bila domnevna kršitev storjena, izpostavljena neugodnim posledicam, zagovornik oziroma zagovornica že med obravnavo pisno pozove pravno osebo oziroma drug subjekt, pri katerem je do domnevne kršitve prepovedi diskriminacije prišlo, da z ustreznimi ukrepi zavaruje diskriminirano osebo pred viktimizacijo oziroma odpravi nastale posledice le-te.
17. člen
(pisno mnenje)
(1) Obravnava se zaključi s pisnim mnenjem, v katerem zagovornik oziroma zagovornica navede svoje ugotovitve in oceno okoliščin primera v smislu obstoja kršitve prepovedi diskriminacije ter o tem obvesti obe strani.
(2) V mnenju iz prejšnjega odstavka lahko zagovornik oziroma zagovornica opozori na ugotovljene nepravilnosti in priporoči, kako naj se odpravijo, ter pozove domnevnega kršitelja oziroma kršiteljico, da ga v določenem roku obvesti o svojih ukrepih.
18. člen
(prošnja za mnenje)
Posameznik oziroma posameznica ali pravna oseba se lahko v dvomu obrne na zagovornico oziroma zagovornika s prošnjo za mnenje o tem, ali bi neko njeno dejanje, storitev ali opustitev lahko pomenilo kršenje načela enakosti zaradi osebnih okoliščin.
19. člen
(letno poročilo)
(1) Zagovornik oziroma zagovornica pripravi vsako leto, najkasneje do konca marca za preteklo leto, poročilo o svojem delu, ki ga Urad predloži v sprejem Vladi.
(2) Če deluje v Uradu več zagovornikov oziroma zagovornic v skladu z 11. členom tega zakona, izdelajo zagovorniki oziroma zagovornice skupno poročilo v smislu prejšnjega odstavka.
V. ODSTOP ZADEVE PRISTOJNI INŠPEKCIJI
20. člen
(primeri, ki se odstopijo)
(1) Če domnevni kršitelj oziroma kršiteljica ne odpravi ugotovljenih nepravilnosti v skladu s priporočili zagovornika oziroma zagovornice ali ga v roku ne obvesti o sprejetih ukrepih, domnevna kršitev pa ima po mnenju zagovornika oziroma zagovornice vse znake diskriminacije iz 4. oziroma 5. člena tega zakona, pošlje pisno mnenje iz 17. člena tega zakona pristojni inšpekciji.
(2) Pristojna inšpekcija je inšpekcija, ki je na posameznem upravnem področju po zakonu pristojna za inšpekcijski nadzor nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, pri katerem je prišlo do ravnanja, ki pomeni diskriminacijo po določbah tega zakona.
21. člen
(pristojnosti inšpektorja oziroma inšpektorice)
(1) Inšpektor oziroma inšpektorica je dolžan obravnavati mnenje zagovornika oziroma zagovornice in predlagati uvedbo postopka zaradi prekrška pri pristojnem organu, če tudi sam oceni, da so podani vsi znaki diskriminacije iz 4. oziroma 5. člena tega zakona.
(2) Pred uvedbo postopka zaradi prekrška lahko inšpektor oziroma inšpektorica glede na okoliščine posameznega primera v okviru svojih pristojnosti, ki jih ima sicer pri opravljanju inšpekcijskega nadzora, opravi še kakšna dejanja, ki so potrebna, da se ugotovi dejansko stanje prekrška in odpravijo njegove posledice, kot tudi zaprosi od zagovornika oziroma zagovornice še druge morebitne podatke iz obravnave domnevne kršitve pri njem.
(3) Če domnevni kršitelj oziroma kršiteljica ni ravnal v skladu s pozivom zagovornika oziroma zagovornice iz 16. člena tega zakona in je diskriminirana oseba še vedno izpostavljena viktimizaciji, ima inšpektor oziroma inšpektorica pravico in dolžnost odrediti ustrezne ukrepe, ki v nastalih okoliščinah zavarujejo diskriminirano osebo pred viktimizacijo, oziroma odrediti odpravo neugodnih posledic viktimizacije.
VI. POSEBNOSTI PRAVNEGA VARSTVA DISKRIMINIRANIH OSEB
22. člen
(pravno varstvo in dokazno breme)
(1) V primerih kršitev prepovedi diskriminacije iz 3. člena tega zakona lahko diskriminirane osebe zahtevajo obravnavo kršitve v sodnih in upravnih postopkih ter pred drugimi pristojnimi organi pod pogoji in na način, določen v zakonu, in imajo pravico do odškodnine po splošnih pravilih civilnega prava.
(2) Kadar v postopkih iz prejšnjega odstavka diskriminirana oseba navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora domnevni kršitelj oziroma kršiteljica dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije.
23. člen
(vloga nevladnih organizacij)
Nevladne organizacije lahko v skladu z zakonom, sodelujejo v sodnih in upravnih postopkih, začetih s strani diskriminiranih oseb zaradi kršitve prepovedi diskriminacije.
VII. KAZENSKI DOLOČBI
24. člen
(določitev prekrškov in sankcij)
(1) Storitev ali opustitev, storjena pri izvajanju zakonov in drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov na posameznem z zakonom urejenem področju družbenega življenja, ki ima vse znake diskriminacije v smislu 4. oziroma 5. člena tega zakona, je prekršek, za katerega se storilec kaznuje z globo.
(2) Fizična oseba, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z globo od 50.000 do 300.000 tolarjev.
(3) Pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik, pri katerem je bil storjen prekršek iz prvega odstavka, se kaznujeta z globo od 500.000 do 10,000.000 tolarjev.
(4) Odgovorna oseba v državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti, pri katerem je bil storjen prekršek iz prvega odstavka tega člena, se kaznuje z globo od 50.000 do 500.000 tolarjev.
25. člen
(določanje prekrškov v posebnih zakonih)
Ne glede na določbe prejšnjega člena lahko zakon, ki ureja posamezno področje, glede na njegovo vsebino posebej opredeli okoliščine, v katerih je prepovedana diskriminacija iz 4. oziroma 5. člena tega zakona, določi kršitelje oziroma kršiteljice in predpiše sankcije za prekršek v okviru razpona iz prejšnjega člena.
VIII. PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA
26. člen
(ustanovitev Sveta)
Vlada ustanovi Svet iz 9. člena tega zakona v roku treh mesecev po uveljavitvi tega zakona.
27. člen
(začetek dela zagovornika oziroma zagovornice načela enakosti)
Zagovornik oziroma zagovornica začne z delom v roku treh mesecev po uveljavitvi tega zakona.
28. člen
(izrekanje kazni za prekrške)
(1) Globe, določene s tem zakonom, se do začetka uporabe Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03) v postopku o prekršku izrekajo kot denarne kazni v razponih, ki so za globo določeni v tretjem in četrtem odstavku 24. člena tega zakona.
(2) Za prekršek, določen v drugem odstavku 24. člena tega zakona, se do začetka uporabe Zakona o prekrških iz prejšnjega odstavka kaznuje fizična oseba z denarno kaznijo od 50.000 do 150.000 tolarjev.
29. člen
(uveljavitev zakona)
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 700-01/04-78/1
Ljubljana, dne 22. aprila 2004.
EPA 1198-III
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Borut Pahor l. r.