Uradni list

Številka 79
Uradni list RS, št. 79/1999 z dne 30. 9. 1999
Uradni list

Uradni list RS, št. 79/1999 z dne 30. 9. 1999

Kazalo

3757. Energetski zakon (EZ), stran 2378.

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi energetskega zakona (EZ)
Razglašam energetski zakon (EZ), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 16. septembra 1999.
Št. 001-22-136/99
Ljubljana, dne 24. septembra 1999.
Predsednik
Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.
ENERGETSKI ZAKON (EZ)
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta zakon določa načela energetske politike, pravila za delovanje trga z energijo, načine in oblike izvajanja gospodarskih javnih služb na področju energetike, načela zanesljive oskrbe in učinkovite rabe energije ter pogoje za obratovanje energetskih postrojenj, pogoje za opravljanje energetske dejavnosti, ureja izdajanje licenc in energetskih dovoljenj ter organe, ki opravljajo upravne naloge po tem zakonu.
2. člen
S tem zakonom se zagotavljajo pogoji za varno in zanesljivo oskrbo uporabnikov z energetskimi storitvami po tržnih načelih, načelih trajnostnega razvoja, ob upoštevanju njene učinkovite rabe, gospodarne izrabe obnovljivih virov energije ter pogojev varovanja okolja.
3. člen
S tem zakonom se zagotavlja konkurenčnost na trgu energije po načelih nepristranskosti in preglednosti, upoštevaje varstvo potrošnikov in izvajanje učinkovitega nadzora nad oskrbo z energijo.
4. člen
V tem zakonu uporabljeni pojmi pomenijo:
– energija: je vsaka oblika proizvedene ali pridobljene energije, namenjene za dobavo ali prodajo;
– dispečiranje: je prilagajanje proizvodnje električne energije porabi na državni ravni;
– distribucija: je transport goriv ali električne energije po distribucijskem omrežju;
– distribucijsko omrežje: je energetsko omrežje od prenosnega omrežja do končnega odjemalca;
– dobava: je organiziranje ali prodaja energije in goriv odjemalcem;
– dobavni pogoji: so tehnično in ekonomsko opredeljene obveznosti za dobavo energije, ki zavezujejo dobavitelja in odjemalca;
– dobavitelj energije: je pravna ali fizična oseba, ki odjemalca na osnovi pogodbe oskrbuje z energijo ali gorivom;
– dostop do omrežja: je uporaba energetskega omrežja za odjem ali oddajo dogovorjene količine električne energije ali plina ob dogovorjenem času;
– energetske storitve: so storitve, katerih ključni pogoj je raba energije, kot je to npr. zagotavljanje razsvetljave, ogrevanja, hlajenja, transporta, delovanja informacijskih in komunikacijskih naprav, mehanskega dela ter kemične in električne energije;
– geotermalna energija: je toplotna energija, pridobljena iz zemlje z vodonosniki;
– goriva: so trdna, tekoča in plinasta goriva, ki z zgorevanjem ali drugim kemičnim ali fizikalnim procesom sproščajo energijo;
– kvalificirani proizvajalec: je tisti proizvajalec, ki v posameznih proizvodnih objektih proizvaja električno energijo z nadpovprečno dejansko doseženim izkoristkom pri soproizvodnji električne energije in toplote, ali če izkorišča odpadke ali obnovljive vire energije na ekonomsko primeren način, ki je usklajen z varstvom okolja;
– lokalni energetski koncept: je koncept razvoja lokalne skupnosti na področju oskrbe in rabe energije, ki poleg načinov bodoče oskrbe z energijo vključuje tudi ukrepe za učinkovito rabo energije, soproizvodnjo toplote in električne energije, uporabo obnovljivih virov energije in odpadkov;
– načelo trajnostnega razvoja: razvoj, s katerim zadostimo sedanje potrebe ne da bi ogrozili možnost bodočih generacij, da zadostijo svojim lastnim potrebam;
– nasedle investicije: so investicije, ki so bile načrtovane in izvedene pred 1. 1. 1997 in v tržnih razmerah niso rentabilne, oziroma se ne morejo amortizirati;
– obnovljivi viri energije: so viri energije, ki se v naravi ohranjajo in v celoti ali pretežno obnavljajo, posebej pa energija vodotokov, vetra, neakumulirana sončna energija, biomasa, bioplin in geotermalna energija;
– odjemalec: je pravna ali fizična oseba, na pogodbeni osnovi oskrbovana z energijo ali gorivi za lastno rabo;
– omrežje: je sistem povezanih naprav, ki so namenjene prenosu ali distribuciji električne energije, toplote ali plina do odjemalcev;
– organizator trga: je pravna oseba, ki je določena za organiziranje delovanja trga z električno energijo ali z zemeljskim plinom po določbah tega zakona;
– oskrba z energijo: je proces pridobivanja in predelave, proizvodnje, prenosa, distribucije in dobave energije;
– organiziran trg z električno energijo: je ustanova, v kateri poteka organizirana izmenjava ponudb po nakupu s ponudbami po dobavi električne energije ter trgovanje za dan časovni okvir;
– pridobivanje: je proces izkoriščanja goriv in toplote iz naravnega okolja;
– priključitev na omrežje: je fizična priključitev ali priklop na energetsko omrežje pod pogoji določenimi s tem zakonom;
– proizvodnja: je fizikalni ali kemični proces transformacije goriv in obnovljivih virov energije v električno, toplotno in druge oblike energije;
– predelava goriv: pomeni kemični ali fizikalni proces, s katerim gorivu spreminjamo lastnosti ali stanje;
– prenos: je transport goriv ali električne energije po prenosnem omrežju;
– prenosno omrežje: je visokonapetostno električno omrežje ali plinsko omrežje od proizvajalca oziroma povezave s sosednjimi prenosnimi omrežji do distribucijskega omrežja ali končnega odjemalca;
– sistemske storitve: so storitve, ki omogočajo nemoteno, zanesljivo in kvalitetno oskrbo z energijo;
– soproizvodnja: je tehnološki proces sočasne proizvodnje koristne toplotne in električne energije iz istega energetskega vira (kogeneracija);
– strnjeno oskrbovalno območje male oskrbe: geografsko in z distribucijskim omrežjem povezano sklenjeno območje, na katerem izvaja malo oskrbo v eni ali več lokalnih skupnostih isti izvajalec male oskrbe z električno energijo;
– tarifni sistem za prodajo energije: določa elemente in način njihove uporabe za prodajo energije odjemalcem glede na vrsto odjema;
– tekoča goriva so: utekočinjeni naftni plin, primarni bencin, motorni bencin – osvinčeni, motorni bencin – neosvinčeni, letalski bencin za batne motorje, bencinsko gorivo za reaktivne motorje, petrolejsko gorivo za reaktivne letalske motorje, ostali petroleji, ekstra lahko kurilno olje, dieselsko gorivo, kurilno olje;
– terminal z utekočinjenim zemeljskim plinom: je terminal, ki se uporablja za utekočinjanje zemeljskega plina, njegovo skladiščenje in uplinjanje;
– tranzit: je transport (prenos) energije ali goriv s poreklom z območja druge države in namenjenih na območje tretje države čez ozemlje Republike Slovenije, oziroma transport energije s poreklom z območja druge države namenjene na območje te druge države čez ozemlje Republike Slovenije;
– upravičeni odjemalec: je odjemalec, ki lahko prosto izbira dobavitelja po določbah tega zakona;
– upravljalec omrežja: je pravna ali fizična oseba, ki je določena za upravljanje, obratovanje in razvoj omrežja po določbah tega zakona;
– varčevalni potencial: je delež energije v skupnem obsegu rabe energije pri porabniku, ki ga je možno znižati z ekonomsko utemeljenimi vlaganji.
5. člen
Določbe tega zakona se, kolikor ni v posameznih členih drugače določeno, uporabljajo za pravne in fizične osebe, ki opravljajo dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: izvajalci energetskih dejavnosti) na naslednjih področjih energetskih dejavnosti:
– proizvodnja električne energije in toplote za daljinsko ogrevanje,
– predelava nafte ali naftnih derivatov,
– transport energije in goriv po omrežjih,
– upravljanje električnega in plinskega omrežja,
– skladiščenje plinskih, tekočih in trdih goriv,
– dobava električne energije, plina ali toplote,
– organiziranje trga z električno energijo,
– trgovanje, zastopanje in posredovanje na organiziranem trgu z električno energijo.
Dejavnosti iz prejšnjega odstavka so tržne dejavnosti, kolikor ta zakon ne določa drugače.
Besedilo prvega in drugega odstavka tega člena se ne nanaša na javne gospodarske zavode, ki opravljajo svojo dejavnost na podlagi posebnih zakonov.
II. LICENCE
6. člen
Za opravljanje energetskih dejavnosti iz prejšnjega člena je potrebno pridobiti licenco za:
– proizvodnjo električne energije in toplote za daljinsko ogrevanje,
– proizvodnjo, trgovanje in distribucijo tekočih goriv,
– predelavo nafte ali naftnih derivatov,
– transport energije in goriv po omrežjih,
– upravljanje električnega in plinskega omrežja,
– skladiščenje plinskih, tekočih in trdih goriv,
– dobavo električne energije, plina ali toplote,
– organiziranje trga z električno energijo,
– trgovanje, zastopanje in posredovanje na organiziranem trgu z električno energijo.
Licenco izda Agencija za energijo.
7. člen
Licenca se lahko izda pravni ali fizični osebi, ki:
1. je registrirana oziroma priglašena za opravljanje energetskih dejavnosti,
2. ima strokovno usposobljene delavce za izvajanje dejavnosti, za katero želi pridobiti licenco,
3. razpolaga s finančnimi sredstvi ali dokaže da jih lahko dobi v obsegu, potrebnem za izvajanje energetske dejavnosti, za katero želi pridobiti licenco,
4. ji v zadnjih desetih letih pred vlogo prošnje za dodelitev licence ni bila odvzeta enaka licenca,
5. ni bila v zadnjih petih letih pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje povezano z opravljanjem gospodarskih dejavnosti, ki jih ureja ta zakon.
Vlada z uredbo predpiše podrobnejše pogoje glede obsega finančnih sredstev in glede strokovne usposobljenosti ter druge pogoje in postopek za izdajo licence ter obrazec licence in podatke, ki so potrebni za vodenje registra izdanih in odvzetih licenc. Pogoji za pridobitev licence za opravljanje tržne in regulirane dejavnosti so različni. Postopek za izdajo licence obstoječim pravnim ali fizičnim osebam, ki so že pred uveljavitvijo tega zakona opravljale energetsko dejavnost, ne sme biti ovira za vstop v tržno dejavnost.
Imetnik licence je dolžan omogočiti inšpekcijskim organom nadzor nad izpolnjevanjem pogojev iz licence.
8. člen
Agencija za energijo z odločbo odvzame licenco, če imetnik licence:
– ne izpolnjuje več pogojev iz 7. člena tega zakona,
– ne odpravi pomanjkljivosti v roku šestih mesecev od izdaje odločbe pristojnega inšpektorja, s katero je bila odrejena odprava ugotovljenih pomanjkljivosti.
O pritožbi zoper odločbo o izdaji oziroma zavrnitvi izdaje licence odloča ministrstvo, pristojno za energetiko. Pritožba ne zadrži izvršitve.
Če je imetnik licence pred odvzemom opravljal gospodarsko javno službo, se z odločbo iz prvega odstavka tega člena določi pravno ali fizično osebo, ki ima licenco za tovrstno energetsko dejavnost, da začasno opravlja energetsko dejavnost v objektih, napravah ali omrežjih dosedanjega imetnika licence.
Če se dosedanji izvajalec dejavnosti, ki mu je bila odvzeta licenca in prevzemnik dejavnosti ne moreta sporazumeti o njunih medsebojnih razmerjih v zvezi s tem prevzemom dejavnosti, se glede objektov, naprav in omrežij ter drugih sredstev, potrebnih za izvajanje gospodarske javne službe, izvede prisilni odkup.
III. ENERGETSKA POLITIKA
9. člen
Z energetsko politiko se zagotavlja:
– zanesljivo in kakovostno oskrbo z energijo,
– dolgoročno uravnoteženost razvoja energetskega gospodarstva glede na gibanje porabe energije,
– načrtno diverzifikacijo različnih primarnih virov energije,
– spodbujanje izrabe obnovljivih virov energije,
– zagotavljanje prednosti učinkoviti rabi energije in izkoriščanju obnovljivih virov energije pred oskrbo iz neobnovljivih virov energije,
– ekološko sprejemljivost pri pridobivanju, proizvodnji, transportu in porabi vseh vrst energije,
– spodbujanje konkurenčnosti na trgu z energijo,
– varstvo potrošnikov in spodbujanje prilagodljivih porabnikov energije.
10. člen
Energetska politika s primernimi ukrepi zagotavlja prednost uporabi obnovljivih oblik energije in energetskim virom, ki pri izbiri manj onesnažujejo okolje.
Energetska politika je usmerjena v odpravljanje posledic in zamenjavo neekoloških tehnologij uporabe energijskih virov, ki zaradi ustvarjanja produktov izgorevanja pospešujejo nastanek učinkov tople grede (CO2) ter generirajo dušikove okside (NO) v atmosferi.
Energetska politika na državni ravni vzpodbuja uporabo alternativnih virov, na lokalni ravni tudi za manjše enote.
Ministrstvo, pristojno za energetiko, spremlja razvoj in rezultate razvoja novih ekoloških tehnologij v svetu ter vzpodbuja domače raziskave ter prenos rezultatov v prakso.
11. člen
Država je dolžna spodbujati tržna pravila in konkurenco pri oskrbi z energijo. Država in lokalne skupnosti so odgovorne za učinkovitost izvajanja javnih služb. Pri tem je potrebno posamezne proizvajalce ali dobavitelje obravnavati nepristransko v okviru pogojev obratovanja omrežij, določenih s tem zakonom.
12. člen
Odjemalci energije iz omrežij imajo pravico do oskrbe na pregleden in nepristranski način pod pogoji, določenimi s tem zakonom in na njegovi podlagi sprejetimi predpisi ter s splošnim aktom, izdanim po javnem pooblastilu.
13. člen
Z nacionalnim energetskim programom se določajo dolgoročni razvojni cilji in usmeritve energetskih sistemov in oskrbe z energijo, vlaganja v javno infrastrukturo, vzpodbude za vlaganja v obnovljive vire energije in učinkovito rabo energije, uporaba ekonomsko upravičenih tehnologij za pridobivanje goriv in proizvodnjo energije ter predvideni obseg vlaganj zasebnih vlagateljev v energetsko dejavnost.
Nacionalni energetski program mora biti v skladu s prostorskimi in drugimi razvojnimi akti Slovenije.
Pri pripravi nacionalnega programa se uporablja metodologija celovitega načrtovanja vseh faz od pridobivanja do uporabe energije upoštevajoč negotovosti in različne možne nacionalne energetske strategije.
Nacionalni energetski program vsebuje cilje, usmeritve in izbrano strategijo rabe in oskrbe z energijo in perspektivne energetske bilance za obdobje 10 let in okvirno za vsaj 20 let ter oceno učinkov glede doseganja ciljev iz 2. člena tega zakona.
Vlada vsaj vsakih 5 let pripravi nacionalni energetski program in ga predloži Državnemu zboru Republike Slovenije v sprejem.
14. člen
Ministrstvo, pristojno za energetiko, opravlja v zvezi s planiranjem naslednje naloge:
– vrednoti in da soglasje k razvojnim načrtom povezanim z izvajanjem dejavnosti prenosa in distribucije električne energije in plina,
– zbira in analizira podatke o proizvodnji, porabi, uvozu, izvozu in cenah energije in goriv ter drugih podatkov potrebnih za energetsko načrtovanje,
– izvaja programe za spodbujanje učinkovite rabe energije in rabe obnovljivih virov energije.
Minister, pristojen za energetiko, predpiše vrste podatkov, ki so mu jih dolžni sporočati izvajalci energetskih dejavnosti, kakor tudi elemente planiranja za izdelavo 10-letnih razvojnih načrtov izvajalcev iz 18. člena tega zakona.
15. člen
Dolgoročne in letne energetske bilance, ki jih sprejme Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada), napovedujejo skupno porabo energije in načine zagotavljanja oskrbe z energijo.
Dolgoročna energetska bilanca mora biti sprejeta za obdobje 20 let in se obnavlja vsakih pet let.
Obvezne sestavine energetskih bilanc so:
– napoved porabe po posameznih vrstah energije z upoštevanjem ukrepov učinkovite rabe energije in načel trajnostnega razvoja,
– način zadovoljevanja oskrbe s posameznimi vrstami energije, upoštevaje primarno (obnovljive in neobnovljive vire) in končno energijo,
– ekološke obremenitve, ki izhajajo iz proizvodnje in rabe energije,
– potreben nivo zalog in rezervnih kapacitet za doseganje načrtovanega nivoja zanesljivosti oskrbe,
– načini spodbujanja ekološko primernejših goriv.
16. člen
Obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in sporazumov, predvsem glede trga energije, naložb, tranzita in povezovanja v mednarodna energetska omrežja, so sestavni del energetske politike in načrtovanja razvoja energetskih dejavnosti.
17. člen
Izvajalci energetskih dejavnosti in lokalne skupnosti so dolžni v svojih razvojnih dokumentih načrtovati obseg porabe in obseg ter način oskrbe z energijo in te dokumente usklajevati z nacionalnim energetskim programom in energetsko politiko Republike Slovenije.
Poleg naloge iz prejšnjega odstavka, so lokalne skupnosti dolžne usklajevati z nacionalnim energetskim programom tudi svoje prostorske in druge plane razvoja.
18. člen
Izvajalci dejavnosti prenosa in distribucije električne energije ter prenosa zemeljskega plina izdelajo vsaki dve leti načrte razvoja omrežij. Načrti razvoja morajo biti sestavljeni za najmanj 10 let in usklajeni z nacionalnim energetskim programom.
Razvojni načrt za obdobje najmanj 10 let izdelajo tudi izvajalci dejavnosti proizvodnje ali predelave energije in goriv ter izvajalci oskrbe z naftnimi derivati.
IV. TRG ENERGIJE IN GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE NA PODROČJU ENERGETIKE
19. člen
Če zakon drugače ne določa, se oskrba z energijo izvaja kot tržna dejavnost, v kateri dobavitelj in odjemalec prosto dogovorita količino in ceno dobavljene energije.
Dogovor je lahko sklenjen v obliki kratkoročnih ali dolgoročnih pogodb ali neposredno na organiziranem trgu z električno energijo.
Odjemalci električne energije, ki presegajo priključno moč 41 kW na enem odjemnem mestu in izvajalci dejavnosti distribucije električne energije, so upravičeni odjemalci.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka, lahko električno energijo od kvalificiranih proizvajalcev nazivne moči do 1 MW odkupujejo vsi odjemalci električne energije.
Vlada lahko na osnovi nacionalnega energetskega programa predpiše najmanjši delež porabe energije v različnih oblikah, ki ga morajo porabniki zadovoljevati iz obnovljivih virov ali odpadkov neposredno, z nakupi na trgih ali z zagotavljanjem povečanega deleža izrabe obnovljivih virov pri drugih porabnikih energije.
Odjemalci zemeljskega plina in izvajalci dejavnosti distribucije zemeljskega plina z letnim odjemom 5 milijonov m3 ali več na enem odjemnem mestu ter proizvajalci električne energije, ki uporabljajo za gorivo zemeljski plin, so upravičeni odjemalci.
a) Oskrba z električno energijo
20. člen
Prenos električne energije je obvezna republiška gospodarska javna služba.
Upravljanje prenosnega omrežja je obvezna republiška gospodarska javna služba.
Distribucija električne energije, upravljanje distribucijskega omrežja ter dobava električne energije za odjemalce, ki niso upravičeni odjemalci po tretjem odstavku 19. člena tega zakona, so obvezne republiške gospodarske javne službe.
Organiziranje trga z električno energijo je obvezna republiška gospodarska javna služba.
Organizacijo in način izvajanja gospodarskih javnih služb iz tega člena uredi vlada v skladu s tem zakonom in z zakonom, ki ureja gospodarske javne službe.
21. člen
Izvajalec dejavnosti prenosa je odgovoren za vzdrževanje in razvoj prenosnega omrežja.
Upravljalec prenosnega omrežja je odgovoren za vodenje, obratovanje in usklajeno delovanje tega omrežja s sosednjimi omrežji ter zagotavljanje sistemskih storitev.
Vlada lahko določi javno podjetje, ki izvaja prenos električne energije na celotnem ozemlju Slovenije, za upravljalca prenosnega omrežja.
22. člen
Upravljalec prenosnega omrežja izravnava na državni ravni odstopanja dobave in porabe električne energije od količin, dogovorjenih na organiziranem trgu.
23. člen
Izvajalec dejavnosti distribucije je odgovoren za vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja.
Upravljalec distribucijskega omrežja je odgovoren za vodenje, obratovanje in usklajeno delovanje tega omrežja s prenosnim omrežjem.
Vlada lahko določi javna podjetja, ki izvajajo distribucijo električne energije, za upravljalce distribucijskih omrežij in dobavitelje električne energije tistim odjemalcem, ki niso upravičeni odjemalci po tretjem odstavku 19. člena tega zakona.
24. člen
Z električno energijo se trguje na organiziranem trgu, ki ga organizira pravna oseba, organizator trga.
Vlada lahko določi javno podjetje, ki izvaja prenos električne energije, za organizatorja trga.
Naloge organizatorja trga so:
1. evidentiranje vseh pogodbeno dogovorjenih obveznosti med dobavitelji in upravičenimi odjemalci,
2. sprejemanje ponudb za dobavo električne energije,
3. sprejemanje in potrditev povpraševanj za nakup in ustreznih jamstev za nakup, kolikor je to zahtevano,
4. izravnavanje ponudb za prodajo in povpraševanje začenši z ponudbo z najnižjo ceno za kupca za določen časovni okvir do zadostitve povpraševanja,
5. obveščanje udeležencev trgovanja in upravljalca omrežja o rezultatih izravnavanja, načrtovanje vstopa v omrežje kot posledica izravnavanja in cene preostale ponujene energije,
6. sprejemanje povratnih informacij od upravljalca omrežja glede potrebnih sprememb izravnave, zaradi tehničnih možnosti in izjemnih situacij v prenosnem ali distribucijskem omrežju,
7. določanje končne cene proizvedene energije za vsak določen časovni okvir in informiranje vseh vpletenih v trgovanje,
8. vzpostavljanje sistema obračunavanja trgovanja po končni doseženi ceni in informiranje o dejanskem obratovanju proizvajalcev in razpoložljivosti proizvodnih kapacitet za vsak časovni okvir,
9. pridobivanje informacij od upravljalca omrežja na zahtevo vpletenih v trgovanje, v primerih da niso bili vključeni v trgovanje v določenem časovnem okviru,
10. javno objavljanje tržnih gibanj za katerokoli zahtevano obdobje.
Pri izravnavanju ponudb lahko organizator trga daje prednosti ponudbam:
– kvalificiranih proizvajalcev,
– proizvajalcev, ki uporabljajo domača goriva, vendar največ v skupnem obsegu 15% primarne energije, potrebne za proizvodnjo v koledarskem letu porabljene električne energije po energetski bilanci Republike Slovenije.
Organizator trga električne energije je dolžan zagotoviti odkup za vso proizvedeno električno energijo od kvalificiranih proizvajalcev, najmanj pod enakimi pogoji, kot trenutno veljajo na organiziranem trgu.
25. člen
Pravico delovanja na organiziranem trgu imajo pravne ali fizične osebe z ustrezno licenco po določbah tega zakona in to:
– proizvajalec: prodaja v svojem imenu,
– upravičeni odjemalec: kupuje v svojem imenu,
– trgovec: kupuje in prodaja električno energijo za tretjo stran in lahko opravlja tudi zastopniško in posredniško funkcijo,
– tržni zastopnik: zastopa pravno ali fizično osebo in opravlja vse transakcije v njenem imenu po njenih pooblastilih in lahko opravlja tudi posredniško funkcijo,
– tržni posrednik: posreduje pri sklepanju pogodb o nakupu ali prodaji električne energije.
Na trgu z električno energijo se količinsko in terminsko evidentirajo vse sklenjene pogodbe, potrebne za oskrbo z električno energijo na celotnem območju Republike Slovenije najmanj enkrat dnevno za vsaj 24 ur vnaprej.
Vlada Republike Slovenije z uredbo določi pravila za delovanje trga z električno energijo.
26. člen
Izvajalci dejavnosti proizvodnje električne energije imajo pravico do pomoči pri reševanju nasedlih investicij.
Program reševanja nasedlih investicij sprejme vlada na predlog ministra, pristojnega za energetiko.
27. člen
Izvajalci dejavnosti prenosa in izvajalci dejavnosti distribucije so dolžni upravičenim odjemalcem in proizvajalcem električne energije omogočiti dostop do omrežij na pregleden in nepristranski način po načelu reguliranega dostopa tretje strani. Podatki o zasedenosti prenosnega in distribucijskega omrežja so javni.
Cene za uporabo omrežij določa Agencija za energijo na način, ki vzpodbuja učinkovitost izvajalcev in uporabnikov (po metodi zamejene cene), ločeno za prenosno in distribucijska omrežja ter za posamezne sistemske storitve, razen za tiste storitve, za katere se organizira konkurenčni trg. V cenah za uporabo omrežij za električno energijo od kvalificiranega proizvajalca nazivne moči do 1 MW ne smejo biti upoštevane postavke, ki niso utemeljene kot minimalni stroški.
Upravljalec omrežja lahko zavrne dostop do omrežja, če so razlog za to tehnične ali obratovalne omejitve v omrežju. Z dokazi podprte razloge za to mora sporočiti zavrnjenemu odjemalcu ali proizvajalcu električne energije. Zavrnjena stranka se na zavrnitev lahko pritoži Agenciji za energijo. Odločitev Agencije za energijo je dokončna.
Če ne pride do dostopa do omrežja, sme po pridobitvi energetskega dovoljenja upravičeni odjemalec ali proizvajalec električne energije, ki želita skleniti pogodbo o oskrbi z električno energijo, zgraditi neposredno oskrbovalno linijo.
28. člen
Dostop do omrežja je lahko zavrnjen tudi na zahtevo proizvajalca električne energije v Republiki Sloveniji po načelu vzajemnosti. Upravljalec omrežja lahko zavrne dostop do omrežja proizvajalcu iz države, v kateri odjemalec, ki ga namerava oskrbovati, ne bi bil upravičen do proste izbire dobavitelja.
29. člen
Proizvajalec, ki v posameznem proizvodnem objektu proizvaja električno energijo in toploto z nadpovprečno dejansko doseženim izkoristkom pri soproizvodnji električne energije in toplote, ali če izkorišča odpadke ali obnovljive vire energije na ekonomsko primeren način, ki je usklajen z varstvom okolja, lahko pridobi status kvalificiranega proizvajalca.
Natančnejše pogoje, ki vključujejo obseg proizvodnje, vrsto energetskega vira in dosežene izkoristke, za pridobitev statusa kvalificiranega proizvajalca predpiše Vlada Republike Slovenije s posebno uredbo.
Položaj kvalificiranih proizvajalcev na trgu z električno energijo določi Vlada Republike Slovenije z uredbo iz 25. člena tega zakona.
b) Oskrba z zemeljskim plinom
30. člen
Prenos zemeljskega plina je obvezna republiška gospodarska javna služba.
Upravljanje prenosnega omrežja je obvezna republiška gospodarska javna služba.
Distribucija zemeljskega plina je izbirna lokalna gospodarska javna služba.
Kadar lokalna skupnost uvede distribucijo zemeljskega plina kot lokalno gospodarsko javno službo, uredi organizacijo in način njenega izvajanja v skladu s tem zakonom in z zakonom, ki ureja gospodarske javne službe.
31. člen
Izvajalci dejavnosti prenosa in skladiščenja zemeljskega plina ter dejavnosti terminala za utekočinjen zemeljski plin morajo v okviru ekonomskih pogojev izvajati svojo dejavnost na zanesljiv, varen in učinkovit način, v skladu s tehničnimi predpisi, ki urejajo to področje.
Izvajalci dejavnosti iz prejšnjega odstavka tega člena pri opravljanju svoje dejavnosti ne smejo diskriminirati med odjemalci ali vrstami odjemalcev omrežja ali storitev, zlasti ne, če gre za povezane družbe.
Izvajalci dejavnosti iz prvega odstavka tega člena morajo drug drugega obveščati v obsegu in na način, ki zagotavlja varno in učinkovito delovanje povezanih omrežij.
32. člen
Izvajalec dejavnosti prenosa zemeljskega plina je dolžan upravičenim odjemalcem dovoliti dostop do svojega prenosnega omrežja, o čemer se dogovorijo s pogodbo. Podatki o zasedenosti prenosnega omrežja za zemeljski plin so javni.
Izvajalec dejavnosti prenosa zemeljskega plina je dolžan v soglasju z ministrstvom, pristojnim za energetiko, enkrat letno objaviti okvirne cene in druge komercialne pogoje za uporabo omrežja.
Izvajalec dejavnosti prenosa zemeljskega plina lahko zavrne sklenitev pogodbe o dostopu do omrežja, zaradi premajhnih zmogljivosti, ali če bi zaradi sklenjenih dolgoročnih pogodb o nakupu zemeljskega plina in o prenosu plina do njegovega omrežja, zašel v resne gospodarske težave. Podrobno utemeljene razloge za to mora sporočiti upravičenemu odjemalcu, ki želi skleniti pogodbo o dostopu do njegovega omrežja.
Če po pogajanjih ne pride do sklenitve pogodbe o dostopu do omrežja, odloči o dostopu do omrežja, na pobudo upravičenega odjemalca, Agencija za energijo, ki določi pogoje dostopa ali dostop zavrne. Odločitev Agencije za energijo je dokončna.
Če je upravičeni odjemalec priključen na distribucijsko omrežje, se določbe tega člena uporabljajo tudi za dostop do tega omrežja.
Če ne pride do dostopa do omrežja zaradi premajhnih zmogljivosti omrežja, sme upravičeni odjemalec zahtevati povečanje zmogljivosti omrežja, če ga je pripravljen financirati sam ali s katerokoli pravno osebo.
Če po pogajanjih ne pride do sklenitve pogodbe o povečanju zmogljivosti omrežja, odloči o tem, na pobudo upravičenega odjemalca, Agencija za energijo, ki določi pogoje povečanja zmogljivosti omrežja ali zavrne zahtevo upravičenega odjemalca.
Ne glede na določbe tega člena sme, po pridobitvi energetskega dovoljenja, upravičeni odjemalec zgraditi neposredno oskrbovalno linijo.
Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za dostop do omrežja, ki je bilo zgrajeno ali obratuje kot sestavni del objekta za pridobivanje zemeljskega plina in do omrežja, ki se uporablja za transport zemeljskega plina od nahajališča do naprave za oplemenitenje.
c) Oskrba s toplotno energijo in drugimi energetskimi plini iz omrežja
33. člen
Distribucija toplote je izbirna lokalna gospodarska javna služba.
Oskrba z energetskimi plini iz omrežja, razen z zemeljskim plinom (v nadaljnjem besedilu: drugi energetski plini), je izbirna lokalna gospodarska javna služba.
Proizvodnja toplote za daljinsko ogrevanje se opravlja na podlagi licence.
34. člen
Izvajalec dejavnosti distribucije toplote, ki opravlja dejavnost kot gospodarsko javno službo, sklene dolgoročne pogodbe o dobavi te energije z izvajalci dejavnosti proizvodnje toplotne energije.
Letne pogodbe v okviru dolgoročnih pogodb iz prejšnjega odstavka morajo biti sklenjene do 31. avgusta za naslednjo kurilno sezono ali koledarsko leto.
Če pogodbe iz prejšnjega odstavka niso sklenjene, pogoje za dobavo in odjem določi pristojni organ lokalne skupnosti z odločbo v upravnem postopku.
35. člen
Več občin se lahko sporazume, da skupaj ustanovijo režijski obrat, gospodarski javni zavod, javno podjetje za distribucijo toplotne energije ali da podelijo koncesijo.
Za skupno ustanovitev režijskega obrata se uporabljajo določbe o skupnih organih občinske uprave v zakonu, ki ureja lokalno samoupravo.
Če več občin skupaj ustanovi gospodarski javni zavod, javno podjetje za distribucijo toplote ali podelijo koncesijo, v sporazumu iz prvega odstavka tega člena ustanovijo ali določijo organ, ki opravlja naloge in pristojnosti ustanovitelja v imenu vseh občin, ter uredijo način sporazumnega prenehanja udeležbe posamezne občine kot ustanoviteljice.
V sporih iz sporazuma iz prvega odstavka tega člena odloča za tožnika pristojno sodišče v pravdnem postopku.
36. člen
Minister, pristojen za energetiko, lahko v soglasju z ministrom, pristojnim za okolje, določi način ogrevanja na posameznih zaokroženih območjih lokalnih skupnosti ali v posameznih industrijskih obratih, če je to smotrno iz ekoloških, energetskih ali tehnoloških razlogov in je s tem zagotovljena smotrnejša izraba energije.
d) Skupne določbe za oskrbo z energijo iz omrežij
37. člen
Pravne osebe, ki opravljajo energetske dejavnosti na področju oskrbe z električno energijo ali z zemeljskim plinom ali toploto, morajo ne glede na svoj pravni status in lastništvo pripraviti, revidirati in objaviti letne računovodske izkaze na način, kot to zakon zahteva za velike družbe.
38. člen
Pravne osebe, ki opravljajo več kot eno energetsko dejavnost na področju oskrbe z električno energijo ali z zemeljskim plinom, ali ki poleg energetske dejavnosti na teh dveh področjih opravljajo še drugo dejavnost, morajo pripraviti ločene računovodske izkaze v skladu z določbami zakona, ki ureja gospodarske družbe, zagotoviti njihovo revizijo in revidirane računovodske izkaze javno objaviti v enem izmed dnevnih časopisov.
Za preprečevanje navzkrižnih subvencij, diskriminiranja med odjemalci in izkrivljanja konkurence, morajo osebe iz prejšnjega odstavka zagotoviti ločeno računovodsko spremljanje vsake izmed energetskih dejavnosti, ki jo opravljajo, v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi.
Letnemu poročilu morajo osebe iz prvega odstavka tega člena priložiti pravila, ki jih je mogoče spreminjati le izjemoma in iz utemeljenih razlogov, po katerih so na posamezne račune dejavnosti razdeljene. Sestavni del letnega računovodskega poročila oseb iz prvega odstavka tega člena so tudi kriteriji, v skladu s katerimi so na posamezne energetske dejavnosti razporejena:
– sredstva,
– obveznosti do virov sredstev,
– prihodki in
– odhodki.
Letno poročilo mora obsegati tudi vsako transakcijo s povezano družbo oziroma družbo z istimi lastniki.
39. člen
Izvajalci, ki opravljajo energetske dejavnosti na področju oskrbe z električno energijo ali z zemeljskim plinom ali oskrbe s toploto, morajo varovati zaupnost poslovno občutljivih podatkov, ki jih pridobijo od svojih strank, pri opravljanju dejavnosti ali nalog po tem zakonu, razen če predpis ne zahteva, da se taki podatki objavijo ali posredujejo državnim organom.
Izvajalci dejavnosti prenosa ali distribucije električne energije ali zemeljskega plina po omrežju ne smejo zlorabiti takih podatkov o tretjih osebah pri zagotavljanju ali pogajanju o dostopu do omrežja.
40. člen
Sistemska obratovalna navodila urejajo obratovanje in način vodenja prenosnih in distribucijskih omrežij za električno energijo ter prenosnega omrežja za zemeljski plin.
S sistemskimi obratovalnimi navodili se zlasti predpiše:
– tehnične in druge pogoje za varno obratovanje omrežij z namenom zanesljive in kvalitetne oskrbe z energijo;
– način zagotavljanja in zaračunavanja sistemskih storitev;
– postopke za obratovanje omrežij v kriznih stanjih;
– tehnične in druge pogoje za priključitev na omrežje;
– tehnične pogoje za medsebojno priključitev in delovanje omrežij različnih upravljalcev.
Sistemska obratovalna navodila pripravi upravljalec omrežja, izda pa minister, pristojen za energetiko, oziroma pristojen organ lokalne skupnosti, če gre za distribucijo toplote ali za oskrbo z drugim energetskim plinom.
Če upravljalec prenosnega ali distribucijskega omrežja ne predlaga sistemskih obratovalnih navodil, jih predpiše minister, pristojen za energetiko, oziroma pristojni organ lokalne skupnosti, če gre za omrežje za distribucijo toplote ali za oskrbo z drugim energetskim plinom.
41. člen
Če tako zahtevajo mednarodni sporazumi ali meddržavne pogodbe, ki jih je sklenila Republika Slovenija, mora izvajalec dejavnosti prenosa opraviti tranzit energije po prenosnem omrežju pod pogoji in na način, kot je to določeno v mednarodnih sporazumih ali meddržavnih pogodbah.
Glede dostopa do omrežja se za tranzit po prvem odstavku tega člena uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo dostop upravičenih odjemalcev do prenosnega omrežja za električno energijo oziroma plin.
Če tehnične zmogljivosti prenosnega omrežja ne dopuščajo tranzita v skladu s prejšnjim odstavkom tega člena, mora izvajalec dejavnosti prenosa storiti vse, kar je v njegovi moči, da se zgradi dodatno prenosno omrežje.
42. člen
Če pride do nenadnega in nepredvidenega pomanjkanja na trgu energije, pri tem pa je ogrožena varnost ljudi in celovitost omrežja, lahko vlada uvede ukrepe, s katerimi omeji dobavo energije določenim kategorijam odjemalcev, določi vrstni red omejitev, določi način uporabe energije in obvezno proizvodnjo energije.
Ukrepi smejo trajati najkrajši čas, ki je potreben za odpravo posledic pomanjkanja in vzpostavitev normalnega položaja na trgu energije, pri čemer morajo pristojni državni organi in izvajalci energetskih dejavnosti storiti vse, da se pomanjkanje čimprej odpravi.
Ukrepe iz prvega in drugega odstavka tega člena sprejme vlada z uredbo.
e) Oskrba z gorivi
43. člen
Pravne osebe, ki proizvajajo električno ali toplotno energijo, morajo imeti določene rezerve goriv ali določene rezervne zmogljivosti za proizvodnjo električne in toplotne energije, ki zagotavljajo zanesljivo oskrbo odjemalcev.
Vrsto in obseg rezerve goriv ali rezervnih zmogljivosti za posamezne vrste proizvodnih objektov predpiše minister, pristojen za energetiko.
44. člen
Distributerji naftnih derivatov za energetske namene, predelovalci surove nafte in odjemalci naftnih derivatov, ki jih ne oskrbujejo distributerji, so dolžni zagotavljati obvezne minimalne zaloge nafte in naftnih derivatov v obsegu, ki je enak 90-dnevni povprečni porabi v predhodnem letu.
Dolžnost iz prejšnjega odstavka imajo pravne osebe iz prejšnjega odstavka tega člena, ki so v preteklem letu uvozile najmanj 25 ton surove nafte ali naftnih derivatov v energetske namene.
Za upravljanje z zalogami nafte in naftnih derivatov ter zagotovitev potrebnih skladiščnih zmogljivosti plačujejo pravne osebe iz prvega odstavka tega člena letno povračilo. Višino, način plačevanja in evidentiranje vplačil kot tudi oprostitve in nadzor nad plačevanjem predpiše vlada.
Način formiranja, rok ter upravljanje z zalogami predpiše vlada s posebno uredbo. V uredbi lahko določi, da lahko pravne osebe iz prvega odstavka tega člena izpolnijo manjši del obveznosti v naravi in da se del zalog lahko začasno ali trajno skladišči izven ozemlja Republike Slovenije.
Nadzor nad obsegom in kvaliteto zalog naftnih derivatov izvajata ministrstvo, pristojno za energetiko in ministrstvo, pristojno za preskrbo.
45. člen
Izvozniki in uvozniki nafte, naftnih derivatov ter plina morajo ne glede na carinske predpise ministrstvu, pristojnemu za energetiko, prijaviti vsak uvoz in izvoz nafte, naftnih derivatov in plina.
Podrobneje predpiše način prijavljanja iz prvega odstavka tega člena minister, pristojen za energetiko.
f) Določbe o izvajalcih gospodarskih javnih služb
46. člen
Za zaposlene v gospodarskih družbah, ki opravljajo dejavnost gospodarske javne službe po tem zakonu, se ne uporabljajo naslednje določbe zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 42/93):
– določbe petega poglavja (78. do 84. člen) – v nadzornem svetu gospodarske družbe imajo lahko delavci le do 1/3 svojih zastopnikov,
– določbe pete, šeste, sedme in osme alinee prvega odstavka 89. člena,
– določbe 93. člena, kakor tudi določbe 91. in 92. člena, kolikor se nanašajo na statusne spremembe,
– določbe 98. člena,
– ostale določbe v delih oziroma obsegu, kolikor se sklicujejo ali nanašajo na navedene določbe.
47. člen
V času stavke morajo v izvajalcih, ki izvajajo gospodarske javne službe po tem zakonu, delavci zagotavljati tako obratovalno pripravljenost objektov, omrežij in naprav, kot je predpisano za nedelje, državne praznike in druge dela proste dneve.
Direktorji oziroma člani uprave v izvajalcih iz prejšnjega odstavka s sklepom določijo delavce, ki opravljajo naloge za zagotovitev obratovalne pripravljenosti iz prejšnjega odstavka.
Delavci iz prejšnjega odstavka, ki ne opravijo nalog iz prvega odstavka tega člena, storijo hujšo kršitev delovne discipline, za kar se jim lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja.
48. člen
Izvajalci prenosne in distribucijske dejavnosti določajo pogoje in dajejo soglasja v postopkih za pridobitev dovoljenj za posege v prostor in okolje, ki zadevajo njihova omrežja.
V. ENERGETSKO DOVOLJENJE
49. člen
Investitor mora pred pridobitvijo dovoljenja za poseg v prostor pridobiti energetsko dovoljenje za zgraditev vsakega objekta, naprave ali omrežja, oziroma njegovega dela, v katerem se bo izvajala energetska dejavnost, za katero ta zakon zahteva pridobitev energetskega dovoljenja.
Energetsko dovoljenje je potrebno za objekte za izvajanje naslednjih dejavnosti:
– proizvodnje električne energije nad 1 MW nazivne moči ter prenos in distribucija nad 1 kV,
– pridobivanja premoga, pridobivanja in predelave urana,
– pridobivanja, skladiščenja, transporta in tranzita zemeljskega plina ter obratovanja terminala za utekočinjen zemeljski plin,
– pridobivanja in predelave nafte ter skladiščenja nafte in naftnih derivatov v obsegu nad 25 t,
– proizvodnje toplote nad 1 MW za daljinsko ogrevanje ali namenjeno nadaljnji prodaji.
50. člen
Energetsko dovoljenje izda minister, pristojen za energetiko.
Z energetskim dovoljenjem se določi:
– lokacija in območje, na katero se energetsko dovoljenje nanaša,
– vrsta objekta, goriva, naprave ali omrežja, na katere se energetsko dovoljenje nanaša,
– način in pogoje opravljanja energetske dejavnosti v objektu, napravi in omrežju,
– pogoje v zvezi z objektom, napravo ali omrežjem po prenehanju njegovega obratovanja,
– pogoje v zvezi z uporabo javnega dobra ali javne infrastrukture.
Minister predpiše pogoje za izdajo energetskega dovoljenja za posamezne vrste objektov, naprav in omrežja ter energetske dejavnosti, ki se v njih izvajajo, in ki se nanašajo na:
– varnost in zanesljivost delovanja objekta, naprave ali omrežja,
– vrste lokacij in območja, na katerih se bo izvajala energetska dejavnost,
– naravo primarnih virov energije,
– izkoristek goriva in raven obremenjevanja okolja skladno z veljavnimi okoljevarstvenimi predpisi,
– posebne zahteve glede tehnične in ekonomske usposobljenosti ter finančne sposobnosti izvajalca energetske dejavnosti, ki se nanašajo na posedovanje veljavne licence za opravljanje dejavnosti, na katero se objekt nanaša.
51. člen
Če je za izvajanje energetske dejavnosti potrebno pridobiti koncesijo na naravni dobrini, se pogoje za izgradnjo ustreznih zmogljivosti določi v koncesijskem aktu, skladno s predpisom iz drugega odstavka prejšnjega člena in tedaj posebno energetsko dovoljenje ni potrebno.
52. člen
Minister, pristojen za energetiko, lahko z odločbo razveljavi energetsko dovoljenje:
– če investitor krši bistvene določbe energetskega dovoljenja,
– če v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene z odločbo inšpektorja,
– če so se bistveno spremenili okoljevarstveni, prostorski ali tehnološki pogoji za izdajo energetskega dovoljenja,
– če investitor ne daje državnim organom ali organom lokalnih skupnosti podatkov, potrebnih za nadzor priprave in izvedbe energetskega objekta.
Pritožba zoper odločbo o razveljavitvi energetskega dovoljenja ne zadrži izvršitve.
VI. VLAGANJA V ENERGETIKI
53. člen
Upravljalci prenosnega ali distribucijskega omrežja za električno energijo ali zemeljski plin morajo vsaki dve leti pripraviti in objaviti pregled, ki bo vključeval manjkajoče proizvodne in transportne zmogljivosti, potrebe po medsebojni povezavi z drugimi omrežji in napoved porabe električne energije ali zemeljskega plina za naslednjih 5 let.
S pomočjo ocen iz prejšnjega odstavka ministrstvo, pristojno za energetiko, indikativno načrtuje in določi vrste in obseg koncesij ali energetskih dovoljenj za energetske dejavnosti.
Če je za izvajanje energetske dejavnosti potrebno pridobiti koncesijo na naravni dobrini, se izvede razpis po določbah zakona, ki ureja pridobitev te vrste koncesije.
Za izgradnjo objektov za proizvodnjo električne energije zadošča energetsko dovoljenje razen v primeru, ki je naveden v prejšnjem odstavku. Takrat veljajo določbe navedene v 51. členu.
54. člen
Izvajalci gospodarske javne službe v energetskih dejavnostih, ki so v lasti ali pretežni lasti države, morajo imeti v svojih ustanovnih aktih določila, ki omogočajo povečanje osnovnega kapitala s finančnimi vložki le s soglasjem vlade.
55. člen
Javna podjetja, ki opravljajo energetsko dejavnost, lahko izdajajo dolžniške vrednostne papirje, če pridobijo predhodno soglasje vlade in če na podlagi tako pridobljenih sredstev financirajo projekte, predvidene v nacionalnem energetskem programu in razvojnem načrtu.
56. člen
Izvajalci gospodarske javne službe v energetskih dejavnostih morajo imeti v svojih ustanovnih aktih določila, ki dopuščajo pridobitev kontrolnega deleža v osnovnem kapitalu družbe posameznemu vlagatelju neposredno ali skupaj s obvladovanimi (povezanimi) družbami z nakupom ali z dokapitalizacijo le s soglasjem vlade.
VII. INFRASTRUKTURA
57. člen
Objekti, naprave in omrežja za proizvodnjo in prenos zemeljskega plina in električne energije ter distribucijo električne energije so infrastruktura.
Objekti, naprave in omrežja ter zemljišča, na ali v katerih je postavljena ali vgrajena infrastruktura, niso grajeno javno dobro in se zanje ne uporabljajo določbe 4. člena zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97).
Podrobneje določi objekte, naprave in omrežja, ki sestavljajo infrastrukturo vlada, na predlog ministra, pristojnega za energetiko.
58. člen
Izvajalci energetskih dejavnosti so dolžni infrastrukturo tekoče in investicijsko vzdrževati in ustrezno škodno zavarovati.
Vlada lahko prenese v last ali upravljanje posamezne stvari iz infrastrukture, ki so v lasti države, izvajalcem energetskih dejavnosti.
Za izločitev posameznega objekta, naprave ali omrežja iz infrastrukture ali vključitev v infrastrukturo, mora izvajalec energetskih dejavnosti pridobiti soglasje vlade na predlog ministra, pristojnega za energetiko, oziroma pristojnega organa lokalne skupnosti.
59. člen
Država oziroma lokalna skupnost lahko infrastrukturo v svoji lasti vloži v javno podjetje, ki ga ustanovi ali mu jo odda v najem za nedoločen čas.
Pogodba o najemu infrastrukture mora določiti obseg in namen uporabe infrastrukture, pogoje uporabe, višino najemnine, pogoje tekočega in investicijskega vzdrževanja, okoliščine in pogoje prenehanja pogodbe, pravico države oziroma lokalne skupnosti do nadzora nad izvajanjem pogodbe ter druge določbe, pomembne za ureditev razmerij v zvezi z najemom.
60. člen
Infrastrukturni objekti po tem zakonu se lahko prodajo, kako drugače odsvojijo ali obremenijo le s predhodnim soglasjem vlade oziroma lokalne skupnosti, če to ne nasprotuje njihovemu namenu.
Pogodba, sklenjena v nasprotju z določbami prejšnjega odstavka, je nična.
Na objektih, napravah ali napeljavah, ki sestavljajo infrastrukturo, ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem.
61. člen
Na objekte, naprave ali napeljave, ki sestavljajo infrastrukturo, ni mogoče poseči z izvršbo.
Za zagotovitev nemotenega obratovanja in vzdrževanja mora lastnik nepremičnine, preko katere je nujno potreben dostop do infrastrukture, proti pravični odškodnini dovoliti dostop do infrastrukture.
VIII. STEČAJ
62. člen
Za javna podjetja, ki opravljajo gospodarsko javno službo po tem zakonu, se stečaj ne more uvesti.
Za obveznosti izvajalca gospodarske javne službe v lasti države oziroma lokalne skupnosti odgovarjata subsidiarno Republika Slovenija oziroma lokalna skupnost.
63. člen
Po uvedbi stečaja v izvajalcu gospodarske javne službe se mora zagotoviti izvajanje dejavnosti v celotnem obsegu in se za izvajanje obsega dejavnosti ne uporabljajo določbe 126. in 127. člena ter 133. do 136. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99).
64. člen
Stečajni upravitelj mora poskrbeti, da se izvajanje gospodarske javne službe izvaja v neokrnjenem obsegu.
Stečaj izvajalca gospodarske javne službe se ne glede na 3. točko prvega odstavka 146. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, lahko opravi le s prodajo celotnega podjetja.
Kupec z nakupom podjetja, ki izvaja gospodarsko javno službo, prevzame v celoti tudi vse obveznosti pod enakimi pogoji, kot jih je prevzelo podjetje v stečaju.
IX. UČINKOVITA RABA IN OBNOVLJIVI VIRI ENERGIJE
65. člen
Učinkovita raba energije in spodbujanje rabe obnovljivih virov energije sta sestavna dela energetske politike.
Ekonomsko opravičljivi ukrepi za izrabo varčevalnih potencialov energije in za izrabo obnovljivih virov energije so pri izvajanju energetske politike enako pomembni kot zagotavljanje zadostne oskrbe z energijo na osnovi neobnovljivih virov energije.
Ob enakih stroških za izrabo varčevalnih potencialov na strani rabe ali za zagotavljanje novih zmogljivosti za isti obseg energije imajo prednost ukrepi za dosego varčevalnih potencialov.
Spodbujanje ukrepov učinkovite rabe energije in izrabe obnovljivih virov energije izvaja država s programi: izobraževanja, informiranja, osveščanja javnosti, energetskim svetovanjem, spodbujanjem energetskih pregledov, spodbujanjem lokalnih energetskih konceptov, pripravo standardov in tehničnih predpisov, fiskalnimi ukrepi, finančnimi spodbudami in drugimi oblikami spodbud.
Energetsko svetovanje za učinkovito rabo v široki rabi se lahko organizira z mrežo energetsko-svetovalnih pisarn.
Učinkovitost zgoraj omenjenih dejavnosti se preverja z njihovo sistematično in strokovno podprto evaluacijo. Postopek evaluacije določi minister, pristojen za energetiko.
66. člen
Ministrstvo, pristojno za energetiko izvaja na nacionalnem nivoju naslednje naloge:
– izvaja programe za spodbujanje učinkovite rabe energije in izrabe obnovljivih virov energije,
– pripravlja predloge in izvaja državno spodbujanje učinkovite rabe energije in obnovljivih virov energije,
– pripravlja predloge ustreznih predpisov, ki spodbujajo učinkovito rabo energije in izrabo obnovljivih virov energije,
– spremlja energetsko učinkovitost in realizacijo varčevalnih potencialov in izrabe obnovljivih virov ter s tem povezano zmanjšanje obremenitev okolja,
– sodeluje na mednarodni ravni na področju učinkovite rabe energije in izrabe obnovljivih virov energije,
– spodbuja delovanje nevladnih organizacij, ki v javnem interesu delujejo na področju energetike.
Lokalne skupnosti izvajajo programe učinkovite rabe energije in izrabe obnovljivih virov energije v okviru svojih pristojnosti na osnovi izdelanih lokalnih energetskih konceptov. Za izvajanje teh programov lahko lokalna skupnost pridobi državne spodbude, če ima izdelan lokalni energetski koncept.
67. člen
Dobavitelji električne energije, zemeljskega plina ali toplote, morajo najmanj enkrat letno informirati odjemalce o gibanjih in značilnostih porabe energije. Pri tem lahko pripravijo programe, ki na primeren način spodbujajo in usmerjajo odjemalce k učinkoviti rabi dobavljene energije in izrabi varčevalnih potencialov.
Dobavitelji lahko te programe izvajajo na principu ekonomskih načel ali pa so programi spodbujevalne narave. Kolikor so programi spodbujevalne narave, se stroški zanje lahko pokrijejo iz cene za energijo. V takih primerih mora na program in z njim povezane stroške dati soglasje minister, pristojen za energetiko.
Dobavitelji, ki izvajajo spodbujevalne programe na področju učinkovite rabe energije, morajo po odobritvi letno poročati ministru, pristojnemu za energetiko, o učinkih izvajanih programov in predložiti natančen obračun stroškov.
68. člen
Proizvajalci in uvozniki proizvodov, ki za svoje delovanje rabijo goriva ali električno in toplotno energijo, morajo v tehnični specifikaciji proizvoda navesti porabo goriv ali energije za obratovanje naprave za tipične pogoje obratovanja. Pri tem lahko proizvode opremijo z nalepko o energijski učinkovitosti, ki kupce obvešča o porabi energije in drugih značilnostih proizvodov, pomembnih za njihovo energijsko učinkovitost.
Minister, pristojen za energetiko, predpiše obliko in vsebino nalepke, način merjenja in določanja porabe energije in drugih značilnosti proizvoda ter način kategoriziranja proizvoda glede na njegovo energijsko učinkovitost.
Minister, pristojen za energetiko, lahko predpiše minimalno energijsko učinkovitost naprav, ki za svoje delovanje rabijo goriva ali toplotno in električno energijo.
S predpisom iz drugega odstavka tega člena se lahko določi, da so nalepke za določene vrste proizvodov obvezne.
S predpisom iz tretjega odstavka tega člena se lahko določi, da na trgu ne sme biti proizvodov, ki ne izpolnjujejo zahtev o minimalni energijski učinkovitosti.
Za določitev organizacij, pooblaščenih za ugotavljanje skladnosti proizvoda s deklariranimi lastnostmi, ter glede nadzora nad to skladnostjo, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja tehnične zahteve za proizvode in ugotavljanje skladnosti.
Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za druge oznake proizvodov in objektov, kot je znak energetske učinkovitosti in energetska izkaznica zgradb.
Določba prvega odstavka ne velja za tiste naprave, ki rabijo avtonomne vire energije, kot so baterije in fotonapetostni pretvorniki.
X. RAZMERJA MED IZVAJALCI GOSPODARSKIH JAVNIH SLUŽB IN ODJEMALCI
69. člen
Izvajalci gospodarskih javnih služb na področju energetike morajo svojo organiziranost in delovanje opravljati tako, da lahko ves čas sprejemajo informacije odjemalcev o motnjah pri dobavi energije in da na zahtevo odjemalca motnjo, ki mu onemogoča odjem energije v ustrezni količini in kakovosti, odpravijo takoj, ko je to mogoče, oziroma najkasneje v roku, ki ga določajo splošni pogoji dobave.
V primeru okvar omrežja večjega obsega zaradi naravnih havarij izvajalec distribucijske dejavnosti sanacijo omrežja izvaja po prioriteti napetostnih nivojev in v skladu s posebnimi načrti za zaščito in reševanje.
70. člen
Odjemalci energije imajo pravico priključiti svoje porabniške energetske objekte in naprave (električne, toplotne energije in plina) na omrežje izvajalcev gospodarske javne službe in se iz njega oskrbovati pod splošnimi pogoji.
Vlada predpiše splošne pogoje za dobavo in odjem električne energije iz omrežja za prenos in distribucijo električne energije in plina iz transportnega plinovodnega omrežja.
Pristojni organ lokalne skupnosti predpiše splošne pogoje za dobavo in odjem plina iz distribucijskega omrežja ter dobavo in odjem toplotne energije.
71. člen
Za vsako posamezno priključitev na energetsko omrežje mora odjemalec pridobiti soglasje za priključitev. Pogoje in merila za soglasje za priključitev določajo splošni pogoji iz drugega odstavka prejšnjega člena.
O izdaji ali zavrnitvi soglasja za priključitev odloča po javnem pooblastilu upravljalec omrežja z odločbo v upravnem postopku.
O pritožbi zoper odločbo o izdaji ali zavrnitvi soglasja za priključitev odloča minister, pristojen za energetiko, oziroma župan občine, če gre za priključitev na omrežje za oskrbo s toplotno energijo oziroma z drugim energetskim plinom.
72. člen
Odjemalec nima pravice do priključitve, če ni pogojev za priključitev, če bi zaradi priključitve prišlo do večje motnje v oskrbi, ali če bi dobavitelju nastali nesorazmerno visoki stroški.
Kolikor odjemalec poveča količino želene dobavljene energije ali poveča priključno moč, mora zaprositi za novo soglasje za priključitev.
Soglasje za priključitev se lahko v skladu z dogovorom prenese s prenehanjem pravne ali fizične osebe ali če odjemalec preneha opravljati registrirano dejavnost, na pravnega naslednika ali na pravno ali fizično osebo, ki opravlja svojo dejavnost z istimi objekti, napravami ali napeljavami.
Če do dogovora s prevzemnikom iz prejšnjega odstavka ne pride, soglasje za priključitev preneha veljati.
73. člen
V posebnih primerih obstoječih zaokroženih gospodarskih kompleksov lahko izvajalec dejavnosti prenosa ali distribucije sklene pogodbo o dobavi energije s posrednikom.
Posrednik mora za opravljanje svoje dejavnosti izpolnjevati enake pogoje kot izvajalec opravljanja prenosa ali distribucije, in mora zagotoviti dobavo energije končnim odjemalcem pod pogoji, ki niso manj ugodni, kot bi bili pogoji oskrbe z energijo neposredno iz omrežja.
74. člen
Odjemalčevi energetski objekti, naprave in napeljave morajo izpolnjevati predpisane tehnične normative ali druge pogoje, s katerimi se zagotavlja njihovo nemoteno delovanje ter varnost ljudi in premoženja.
Izvajalec dejavnosti prenosa ali distribucije sme začasno odkloniti priključitev novih energetskih objektov, naprav in napeljav na svoje omrežje, oziroma sme začasno prekiniti dobavo energije, če ugotovi, da objekti, naprave ali omrežje ne izpolnjujejo predpisanih tehničnih normativov ali drugih pogojev.
Priključitev na svoje omrežje izvede izvajalec dejavnosti prenosa ali distribucije šele, ko ugotovi, da so odpravljene pomanjkljivosti.
75. člen
Upravljalec prenosnega ali distribucijskega omrežja sme na predlog izvajalca dejavnosti prenosa ali distribucije začasno prekiniti dobavo energije zaradi:
– rednega ali izrednega vzdrževanja,
– pregledov ali remontov,
– preizkusov ali kontrolnih meritev,
– razširitev omrežja.
Za predvideno prekinitev mora izvajalec dejavnosti prenosa ali distribucije izbrati čas, ki čim manj prizadene odjemalca energije.
Upravljalec prenosnega ali distribucijskega omrežja mora o predvideni prekinitvi pravočasno obvestiti odjemalce v pisni obliki, v primeru, da gre za širši krog odjemalcev pa preko sredstev javnega obveščanja vsaj 48 ur pred prekinitvijo.
76. člen
Upravljalec prenosnega ali distribucijskega omrežja ustavi odjemalcu dobavo po predhodnem obvestilu, če le-ta v roku, določenem v obvestilu, ne izpolni svoje obveznosti, v naslednjih primerih:
– če odjemalec moti dobavo energije drugim odjemalcem,
– če odjemalec odreče ali onemogoči osebam, ki imajo pooblastilo izvajalca dejavnosti prenosa ali distribucije, dostop do vseh delov priključka, do zaščitnih in merilnih naprav in do energetskih objektov, naprav ali napeljav, kadar obstaja sum, da te naprave povzročajo motnje,
– če odjemalec v primeru pomanjkanja energije ne upošteva posebnih ukrepov o omejevanju odjema energije z omrežja,
– če odjemalec na opomin dobavitelja ne zniža odjemne moči oziroma količine na dogovorjeno vrednost v zahtevanem roku,
– če odjemalec onemogoča pravilno registriranje obračunskih količin, ali če uporablja energijo brez zahtevanih oziroma dogovorjenih merilnih naprav ali mimo njih,
– če odjemalec ne plača dobavljene energije v roku, določenem v pogodbi o dobavi oziroma splošnih pogojih za dobavo in odjem energije,
– če odjemalec v roku, ki ga določi izvajalec dejavnosti prenosa ali distribucije oziroma pristojni inšpekcijski organ, ne odstrani oziroma ne zniža do dovoljene meje motenj, ki jih povzročajo njegovi objekti, naprave ali napeljave ali odjemalci.
77. člen
Upravljalec prenosnega ali distribucijskega omrežja ustavi odjemalcu dobavo energije brez predhodnega obvestila:
– če odjemalec z obratovanjem svojih energetskih objektov, naprav ali napeljav ogroža življenje ali zdravje ljudi ali ogroža premoženje,
– če odjemalec brez soglasja upravljalca prenosnega ali distribucijskega omrežja priključi na njegovo omrežje svoje objekte, naprave ali napeljave oziroma če omogoči priključitev drugih objektov, naprav ali napeljav preko svojih objektov, naprav ali napeljav, najkasneje v roku 48 ur po prejemu obvestila.
78. člen
Upravljalec prenosnega ali distribucijskega omrežja je dolžan odjemalca, ki mu je bila ustavljena dobava energije, na njegove stroške ponovno priključiti na omrežje, ko ugotovi, da je odjemalec odpravil razloge za ustavitev dobave energije.
Upravljalec prenosnega ali distribucijskega omrežja, ki je odjemalcu neutemeljeno ustavil ali prekinil dobavo energije mora v roku 24 ur na svoje stroške znova priključiti objekte, naprave ali napeljave odjemalca na svoje omrežje, računajoč od takrat, ko se ugotovi neutemeljena ustavitev ali prekinitev dobave energije.
79. člen
Upravljalec prenosnega ali distribucijskega omrežja ima pravico do povračila škode, ki je nastala zaradi ravnanj odjemalca, zaradi katerih mu je ustavil dobavo po predhodnem obvestilu oziroma brez predhodnega obvestila.
Odjemalec, ki mu je upravljalec prenosnega ali distribucijskega omrežja neutemeljeno ustavil ali prekinil dobavo energije, ima pravico do povračila škode, ki mu je bila s tem povzročena.
XI. AGENCIJA ZA ENERGIJO
80. člen
Za nadzor nad delovanjem trga z električno energijo in zemeljskim plinom se s tem zakonom ustanovi Agencija za energijo kot neodvisna organizacija.
Agencija je pravna oseba javnega prava.
81. člen
Agencija opravlja s tem zakonom določene naloge z namenom, da zagotovi pregledno in nepristransko delovanje trga z električno energijo in zemeljskim plinom v interesu vseh udeležencev.
82. člen
Sredstva za ustanovitev in poslovanje Agencije za energijo se zagotavljajo iz proračuna in lastnih virov ter iz deleža cene za uporabo omrežja, ki ga vsako leto določi vlada.
83. člen
Agencijo vodi, predstavlja ter zastopa direktor, ki ga za dobo 5 let imenuje vlada.
Direktor ne sme biti zaposlen ali opravljati kakršnegakoli dela v organizacijah, ki opravljajo katero od energetskih dejavnosti in ne sme imeti nobene funkcije v takih organizacijah.
Direktor, njegov zakonec ali izvenzakonski partner ter sorodnik v ravni vrsti do vključno drugega kolena ne sme imeti lastniških deležev v organizaciji, ki opravlja energetsko dejavnost ali v organizaciji, ki ima lastniški delež v taki organizaciji. Določbe tega odstavka se ne uporabljajo za lastniške deleže, pridobljene z lastniškimi certifikati v postopku lastniškega preoblikovanja družbene lastnine.
Vlada razreši direktorja agencije:
– na njegov predlog;
– če mu je odvzeta opravilna sposobnost ali postane zdravstveno nesposoben za opravljanje dela;
– če nastopi razlog iz drugega odstavka tega člena;
– če nastopi razlog iz tretjega odstavka tega člena, razen če direktor ni mogel vplivati na ravnanje zakonca, izvenzakonskega partnerja ali sorodnika, hkrati pa je mogoče pričakovati, da to ne bo vplivalo na neodvisnost njegovega odločanja;
– če je pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje na zaporno kazen ali za povzročitev gospodarske škode.
84. člen
Direktor izdaja splošne akte ter odloča v posamičnih zadevah iz pristojnosti agencije.
Splošni akti agencije se objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije.
Za odločanje v posamičnih zadevah lahko direktor pooblasti osebo v agenciji, ki izpolnjuje pogoje za odločanje v upravnem postopku.
Agencija odloča v posamičnih zadevah v upravnem postopku.
85. člen
Organizacijo in poslovanje agencije ureja statut, ki ga s soglasjem vlade izda direktor agencije.
86. člen
Agencija najmanj enkrat letno predloži vladi poročilo o svojem delu in stanju na področju energetike.
87. člen
Agencija ima naslednje naloge:
– v skladu s tem zakonom odloča o cenah za uporabo elektroenergetskih omrežij,
– v skladu s tem zakonom odloča o upravičenosti stroškov in drugih elementov cen za uporabo elektroenergetskih omrežij,
– odloča v sporih iz 88. člena,
– izdaja licence,
– sodeluje s pristojnimi organi in inšpekcijami,
– izdaja letna poročila in informacije za javnost,
– opravlja druge naloge, določene z zakonom.
Na odločitve agencije za energijo v zadevah glede določitve cen določenih v prvi alinei prejšnjega odstavka, upravičenosti stroškov ter zavrnitve izdaje licence, se lahko stranke v postopku pritožijo na ministrstvo, pristojno za energetiko.
88. člen
Agencija odloča v sporih, ki izvirajo iz:
– zavrnitve dostopa do elektroenergetskih ali plinskih omrežij,
– obračunane cene za uporabo elektroenergetskih omrežij ali cene za uporabo plinskih omrežij.
V sporih iz prvega odstavka tega člena odloča agencija z odločbo v upravnem postopku.
89. člen
Izvajalci energetskih dejavnosti so dolžni dajati Agenciji za energijo vse podatke, ki so potrebni za izvajanje njenih nalog po 87. in prejšnjem členu tega zakona.
XII. TARIFNI SISTEM
a) Splošno
90. člen
Na podlagi tarifnega sistema se obračunava naslednja dobavljena energija iz energetskih omrežij:
– elektrika na prenosnem omrežju, razen za upravičene odjemalce;
– elektrika na distribucijskem omrežju, razen za upravičene odjemalce;
– zemeljski plin na prenosnem omrežju, razen za upravičene odjemalce;
– zemeljski plin in drugi energetski plini na distribucijskem omrežju, razen za upravičene odjemalce;
– toplota na distribucijskem omrežju.
91. člen
Tarifni sistem je predpis, ki določa elemente za obračunavanje dobavljene energije za različne skupine odjemalcev glede na moč, vrsto in karakteristiko odjema, kvaliteto ter druge elemente.
Tarifne postavke so v denarni vrednosti izraženi elementi tarifnega sistema, ki omogočajo izračun cene energije v obračunskem obdobju.
Tarifni sistem lahko določa tarifne postavke v različnih višinah odvisno od sezone in dnevne dinamike odjema.
Tarifni sistem lahko obsega tudi priključnino, ki jo mora odjemalec plačati za priključitev na energetsko omrežje ali za povečanje priključne moči.
92. člen
Tarifna postavka, ki jo plačujejo odjemalci energije v posamezni tarifni skupini je na posameznem omrežju enaka.
Izvajalec dejavnosti prenosa ali distribucije energije sme s posameznimi odjemalci v tarifnih skupinah dogovoriti ugodnejše pogoje, če tak odjemalec s prilagajanjem svojega odjema prispeva k ugodnejši obremenitvi energetskega omrežja; pri tem mora odjemalce z enakim prilagajanjem obravnavati enako.
93. člen
Dobavitelj energije iz omrežja mora energijo meriti vsakemu odjemalcu.
Tarifni sistem lahko določa, da se dobavljeno energijo obračunava enkrat letno ali v krajšem časovnem obdobju, v vmesnem času pa odjemalec plačuje akontacije.
Na zahtevo odjemalca mora dobavitelj v vsakem trenutku obračunati dobavljeno energijo.
94. člen
Če tehnične možnosti v obstoječih večstanovanjskih hišah ne dopuščajo merjenja dobavljene energije posameznemu odjemalcu, se ti dogovorijo za način delitve stroškov. Do sklenitve dogovora se upošteva kot ključ delitve stanovanjska površina.
Dogovor o načinu delitve stroškov toplote se lahko sklene na podlagi proporcionalnih razmerij ali dodatne vgraditve posebnih merilnih naprav, ki omogočajo indikacijo dejanske porabe energije pri posameznem odjemalcu.
Kolikor se odjemalci odločijo za dodatno vgraditev posebnih merilnih naprav, morajo upoštevati predpis, ki določa način merjenja in obračun stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih zgradbah z več odjemalci.
Predpis iz prejšnjega odstavka izda minister, pristojen za energetiko.
b) Tarifni sistem in cene posameznih vrst energije
95. člen
Tarifni sistem za električno energijo sprejme vlada.
96. člen
Tarifni sistem za zemeljski plin na prenosnem omrežju izdela in javno objavi izvajalec dejavnosti prenosa potem, ko da nanj soglasje vlada.
Tarifni sistem za zemeljski plin na distribucijskem omrežju izdela in javno objavi izvajalec dejavnosti distribucije potem, ko da nanj soglasje pristojni organ lokalne skupnosti oziroma organ iz 35. člena tega zakona.
Višino tarifnih postavk za zemeljski plin na distribucijskem omrežju določa pristojni organ lokalne skupnosti oziroma organ iz 35. člena tega zakona na predlog izvajalca dejavnosti distribucije zemeljskega plina.
97. člen
Tarifni sistem za toploto na distribucijskem omrežju in dobavo drugih energetskih plinov iz omrežja izdela in javno objavi izvajalec dejavnosti distribucije potem, ko da nanj soglasje pristojni organ lokalne skupnosti oziroma organ iz 35. člena tega zakona.
Višino tarifnih postavk za toploto na distribucijskem omrežju in dobavo drugih energetskih plinov iz omrežja izdela in javno objavi izvajalec dejavnosti distribucije potem, ko da nanj soglasje pristojni organ lokalne skupnosti oziroma organ iz 35. člena tega zakona.
XIII. INŠPEKCIJSKI NADZOR IN VARNOST OBRATOVANJA
98. člen
Po tem zakonu zadeve inšpekcijskega nadzorstva opravlja energetski inšpektorat.
99. člen
Temeljna naloga energetskega inšpektorata je zagotoviti varno in zanesljivo obratovanje energetskih naprav, napeljav in postrojenj.
Energetski inšpektorat je pristojen izvajati nadzor nad tem ali pravne osebe ali posamezniki pri svojem delu upoštevajo zakone, tehnične predpise, standarde in druge predpise, ki veljajo za področje elektroenergetike ter za področje termoenergetike, plinovodnih in naftovodnih omrežij in tlačnih posod.
Za področje elektroenergetike energetski inšpektorat izvaja nadzor pri izdelavi, izgradnji, funkcionalnih in zagonskih preizkusih, poskusnem obratovanju in uporabi objektov, postrojev, vodov, naprav in napeljav, ki so namenjeni proizvodnji, prenosu, razdelitvi, merjenju, zaščiti in porabi električne energije, in sicer:
– pri napravah za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarnah, nuklearnih elektrarnah, termoelektrarnah in toplarnah, daljnovodih in transformatorskih postajah;
– pri proizvodnji elektroenergetskih materialov in opreme;
– pri izpolnjevanju tehničnih pogojev za dobavo električne energije, posebno glede kvalitete, prekinitev in omejitev v dobavi;
– pri smotrni rabi električne energije v objektih in postrojih iz inšpekcijske pristojnosti;
– nad merilnimi inštrumenti in napravami merilnega sistema;
– nad upoštevanjem določil sistemskih obratovalnih navodil elektroenergetskega sistema;
– nad uredbo o omejevanju obtežb in porabe električne energije v elektroenergetskem sistemu;
– nad tehničnimi in drugimi pogoji iz izdanih soglasij za priključitev elektroenergetskih objektov;
– nad strokovnostjo in usposobljenostjo delavcev, ki delajo z elektroenergetskimi napravami v okviru zagotovitve varnosti in zanesljivosti obratovanja.
Za področje termoenergetike, plinovodnih in naftovodnih omrežij ter tlačnih posod energetski inšpektorat izvaja nadzor pri izdelavi, izgradnji, funkcionalnih in zagonskih preizkusih, poskusnem obratovanju in uporabi objektov, postrojev, napeljav, naprav in inštalacij, ki so namenjene za proizvodnjo, prenos, razdelitev, merjenje in porabo toplotne energije, plinov, nafte in naftnih derivatov, in sicer:
– pri parnih, vročevodnih, toplovodnih in termooljnih kotlih;
– pri toplotnih postrojih in napravah, ki služijo za proizvodnjo električne energije ali neposredni pogon v tehnološke namene;
– pri premičnih in stabilnih tlačnih posodah;
– pri magistralnih, prenosnih, distribucijskih plinovodih in naftovodih in vročevodih ter pripadajočih napravah in opremi;
– pri polnilnicah tehničnih plinov in polnilnicah komprimiranega zemeljskega plina (CNG);
– pri smotrni rabi toplotne energije in goriv pri napravah in postrojih iz pristojnosti inšpekcije;
– nad merilnimi inštrumenti in napravami merilnega sistema;
– nad upoštevanjem določil sistemskih obratovalnih navodil plinskega sistema in toplotne energije;
– pri izvajanju tehničnih ukrepov za preprečevanje onesnaževanja zraka in voda pri napravah in postrojih iz pristojnosti inšpekcije;
– nad strokovnostjo in usposobljenostjo delavcev, ki delajo z energetskimi napravami v okviru zagotovitve varnosti in zanesljivosti obratovanja.
100. člen
Neposredne naloge inšpekcijskega nadzorstva po tem zakonu opravlja energetski inšpektor.
Za inšpektorja v energetskem inšpektoratu je lahko imenovana oseba, ki ima končano univerzitetno izobrazbo elektrotehnične oziroma strojne smeri, 5 let delovnih izkušenj in opravljen strokovni izpit za inšpektorja ter izpolnjuje druge splošne pogoje za delo v državni upravi.
Predpis o vsebini in načinu opravljanja strokovnega izpita izda minister, pristojen za energetiko.
101. člen
Poleg pooblastil po splošnih predpisih ima inšpektor energetskega inšpektorata pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva naslednja pooblastila:
1. odrediti, da se ugotovljene nepravilnosti ali pomanjkljivosti odpravijo v roku, ki ga določi;
2. odrediti, da se ustavi nadaljnja gradnja oziroma uporaba objekta, naprav, postrojev, napeljav ali izdelava oziroma uporaba materiala oziroma prekine dobava energije:
– če se objekti, naprave in postroji ter napeljave oziroma materiali ne gradijo oziroma ne izdelujejo po vnaprej izdelani ter potrjeni in kontrolirani tehnični dokumentaciji v primerih, ko je predpisana taka tehnična dokumentacija ali če se uporabljajo v nasprotju s tehničnimi predpisi ali drugimi predpisi in utegne to spraviti v nevarnost, stabilnost in obstoj objekta, naprave ali postroja, življenje in zdravje ljudi ali varnost prometa ter sosednih objektov;
– če se ne odpravijo ugotovljene pomanjkljivosti in nepravilnosti v roku, ki ga je določil;
3. odrediti, da je treba objekte, naprave in postroje ali njihove dele podreti ali odstraniti, če se ugotovijo nepravilnosti ali pomanjkljivosti, ki pomenijo neposredno nevarnost za varnost objekta, naprav in postrojev, za varnost življenja in zdravja ljudi, prometa, sosednih objektov in okolice, pa teh nepravilnosti in pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti;
4. prepovedati nadaljnjo proizvodnjo takih proizvodov oziroma nadaljnje izvajanje takih del, ki ne ustrezajo tehničnim predpisom ali drugim predpisom in zaradi tega obstaja nevarnost za življenje ljudi, ali nevarnost, da utegne nastati večja materialna škoda;
5. prepovedati nadaljnje upravljanje energetske naprave delavcu, ki ni strokovno usposobljen v skladu s predpisi o usposabljanju ali tehničnimi predpisi ali če nima o tem veljavnega dokazila.
102. člen
Pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva ima inšpektor energetskega inšpektorata pravico pregledati objekte, materiale, tehnično in drugo dokumentacijo v skladu z namenom inšpekcijskega nadzorstva, lahko pa tudi zahteva potrebna dokazila ali vzame vzorce, po potrebi pa se lahko obrne tudi na strokovne organizacije in strokovnjake.
103. člen
Če obstoji neposredna nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za promet, za sosedne objekte ali za okolico, lahko inšpektor energetskega inšpektorata s svojo odločbo odredi ukrepe iz 101. člena tega zakona.
Pritožba zoper odločbo inšpektorja iz prejšnjega odstavka ne zadrži izvršitve odločbe.
104. člen
Podjetja in druge pravne osebe ali posameznik morajo inšpektorju energetskega inšpektorata omogočiti oziroma zagotoviti nemoteno izvrševanje inšpekcijskega nadzorstva, mu dovoliti vstop ter mu dati na razpolago vse zahtevane podatke, listine in poročila, ki se nanašajo na inšpekcijske zadeve.
105. člen
Odgovorna oseba podjetja ali druge pravne osebe ali posameznik so dolžni inšpektorja energetskega inšpektorata obvestiti o izvršitvi naloženih ukrepov iz odločbe najkasneje v osmih dneh po preteku roka, določenega za odpravo pomanjkljivosti.
106. člen
Odgovorna oseba pravne osebe ali posameznik, ki imajo energetske objekte, naprave, postroje ali napeljave, za katere je predpisano inšpekcijsko nadzorstvo po tem zakonu, je dolžan pristojni energetski inšpektorat takoj obvestiti o nastalih poškodbah in okvarah, ki imajo za posledico prekinitev dobave energetskega vira ali energije ali če obstoji nevarnost za življenje in zdravje ljudi, prometa, sosednih objektov in okolice.
107. člen
Odgovorna oseba podjetja ali druge pravne osebe ali posameznik – odjemalec je dolžan energetskemu inšpektoratu sporočiti datum pripravljenosti energetske naprave oziroma postroja, parnega oziroma vročevodnega kotla ali tlačne posode, za katere je s tehničnimi predpisi predpisan način priprave za inšpekcijski pregled, za izvršitev takega pregleda.
Sporočilo mora posredovati najmanj deset dni pred dnevom zahtevanega pregleda. Če pregleda ni mogoče opraviti v roku, ki ga predlaga odjemalec, ga mora inšpektor pravočasno obvestiti ter predlagati nov rok.
Odgovorna oseba pravne osebe ali posameznik – izvajalec del na energetskem objektu, napravi, napeljavi oziroma postroju mora energetskemu inšpektoratu sporočiti datum začetka gradnje, rekonstrukcije ali obnove ter začetka funkcionalnih in zagonskih preizkusov na energetskih napravah, napeljavah, postrojih in za objekte, za katere je v skladu s 49. členom potrebno energetsko dovoljenje.
108. člen
Ministrstvo, pristojno za energetiko lahko za opravljanje strokovnih pregledov kvalitete izvedenih del, vgrajenega materiala in doseganje projektno predvidenih parametrov tehnološkega procesa ter izdelave strokovne ocene, oziroma mnenja na področju energetike, pooblasti ustrezno strokovno institucijo ali drugo pravno osebo ali posameznika, ki je registriran za opravljanje tovrstne dejavnost in izpolnjuje kadrovske, organizacijske, tehnične in druge pogoje, ki jih določi minister, pristojen za energetiko.
Ministrstvo, pristojno za energetiko lahko za opravljanje pregledov in tlačnih preizkusov premičnih in stabilnih tlačnih posod (jeklenk in kontejnerjev) pooblasti pravno osebo ali posameznika, katerega dejavnost je polnjenje teh posod s tehničnimi plini, če izpolnjuje kadrovske, organizacijske, tehnične in druge pogoje za opravljanje take dejavnosti.
Ministrstvo, pristojno za energetiko izda skupno s pooblastilom tudi obvezno navodilo za opravljanje preizkusov.
XIV. KAZENSKE DOLOČBE
109. člen
Z denarno kaznijo najmanj 700.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek pri samostojnem opravljanju energetske dejavnosti, če:
– za opravljanje dejavnosti nima licence (6. člen);
– ne zagotovi odkupa vse ponujene energije od kvalificiranih proizvajalcev (29. člen);
– ne zagotovi ločenega računovodskega spremljanja ali ne zagotovi revizije ali ne objavi računovodskih izkazov ločeno za posamezne energetske dejavnosti (drugi odstavek 38. člena);
– za energetski objekt nima pridobljenega energetskega dovoljenja (50. člen);
– ne posredujejo podatkov po tem zakonu (89. člen).
Z denarno kaznijo najmanj 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe.
110. člen
Z denarno kaznijo najmanj 600.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek pri samostojnem opravljanju dejavnosti, če:
– ne ravna po izvršljivi odločbi, s katero je inšpektor ustavil nadaljnjo izgradnjo oziroma uporabo objektov, postrojev in naprav ali izdelavo materiala ali prekinitev dobave energije ali podiranje in odstranitev objektov, postrojev in naprav ali prepovedal nadaljnjo proizvodnjo proizvodov in izvajanje del ali upravljanje energetske naprave (2., 3., 4. in 5. točka 101. člena);
– se ne ravna po izvršljivi odločbi, s katero je inšpektor odredil odpravo pomanjkljivosti in nepravilnosti (103. člen);
– prepreči ali inšpektorju ne omogoči opraviti nalog inšpekcijskega nadzorstva, ali če mu noče dati potrebnih podatkov (104. člen);
– inšpektorja ne obvesti pravočasno o izvršitivi ukrepov (105. člen);
– ne obvesti energetski inšpektorat o nastalih poškodbah in okvarah (106. člen);
– ne sporoči datuma pripravljenosti energetske naprave, postroja, parnega oziroma vročevodnega kotla ali tlačne posode za inšpekcijski pregled (prvi odstavek 107. člena);
– ne obvesti energetskega inšpektorata o datumu začetka gradnje, rekonstrukcije ali obnove ter začetka funkcionalnih in zagonskih preskusov na energetskih napravah, napeljavah in postrojih (tretji odstavek 107. člena);
– kot polnilec tehničnih plinov opravlja preglede in tlačne preizkuse brez predhodnega pooblastila (drugi odstavek 108. člena).
Z denarno kaznijo najmanj 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe.
Z denarno kaznijo 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prvega odstavka tega člena tudi posameznik.
111. člen
Z denarno kaznijo najmanj 5,000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek pri samostojnem opravljanju dejavnosti, če:
– ne ravna na način in v roku, ki ga predpiše za oblikovanje obveznih minimalnih zalog nafte in naftnih derivatov Vlada Republike Slovenije (44. člen).
Z denarno kaznijo najmanj 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tega člena tudi odgovorna oseba pravne osebe.
112. člen
Z denarno kaznijo najmanj 600.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek pri samostojnem opravljanju energetske dejavnosti, kot dobavitelj energije:
– če o začasni prekinitvi ne obvesti odjemalca (tretji odstavek 75. člena),
– če ne priključi v roku 24 ur na svoje stroške odjemalca energije iz omrežja, kadar se ugotovi, da mu je bila dobava energije neutemeljeno ustavljena ali prekinjena (drugi odstavek 78. člena).
Z denarno kaznijo najmanj 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe.
113. člen
Z denarno kaznijo najmanj 500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek pri samostojnem opravljanju dejavnosti kot odjemalec, če:
– brez soglasja dobavitelja priključi na njegovo omrežje svoje objekte, naprave ali napeljave oziroma če omogoči priključitev drugih objektov, naprav ali napeljave (71. člen);
– njegovi energetski objekti, naprave in napeljave ne izpolnjujejo tehničnih normativov ter drugih pogojev, s katerimi se zagotavlja njihovo nemoteno delovanje ter varnost ljudi in premoženja (prvi odstavek 74. člena).
Z denarno kaznijo najmanj 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe.
Z denarno kaznijo najmanj 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prvega odstavka tega člena tudi posameznik, odjemalec.
XV. PREHODNE DOLOČBE
114. člen
Vlada določi upravljavce omrežij in organizatorja trga v skladu s tem zakonom v 6 mesecih po njegovi uveljavitvi.
Upravljalci prenosnega ali distribucijskega omrežja predložijo sistemska obratovalna navodila v 6 mesecih po določitvi v skladu s prejšnjim odstavkom, sicer jih predpiše minister, pristojen za energetiko, oziroma organ lokalne skupnosti v skladu s četrtim odstavkom 40. člena tega zakona.
Organizator trga za električno energijo izda pravila za delovanje trga z električno energijo, na katera da vlada predhodno soglasje, v 6 mesecih po določitvi v skladu s prvim odstavkom tega člena.
115. člen
Določbe tretjega odstavka 19. člena začnejo veljati 18 mesecev po uveljavitvi tega zakona, in se do 1. 1. 2003 uporabljajo le za električno energijo proizvedeno na ozemlju Republike Slovenije. Če se pogoji za odprtost trga z električno energijo proizvedeno izven ozemlja Republike Slovenije izpolnijo pred 1. 1. 2003, lahko vlada s sklepom ta rok skrajša.
Odjemalci zemeljskega plina in izvajalci dejavnosti distribucije zemeljskega plina z letnim odjemom 25 milijonov m3 ali več na enem odjemnem mestu postanejo upravičeni odjemalci s 1. 1. 2003.
Odjemalci zemeljskega plina in izvajalci dejavnosti distribucije zemeljskega plina z letnim odjemom 5 milijonov m3 ali več na enem odjemnem mestu, postanejo upravičeni odjemalci s 1. 1. 2008.
Proizvajalci električne energije na zemeljski plin postanejo upravičeni odjemalci s 1. 1. 2003.
116. člen
Vlada ustanovi Agencijo za energijo v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
Agencija začne opravljati svoje naloge po tem zakonu v 6 mesecih po ustanovitvi v skladu s prejšnjim odstavkom tega člena.
Agencija sprejme statut iz 85. člena tega zakona v 3 mesecih po ustanovitvi.
117. člen
Izvajalci energetskih dejavnosti morajo pridobiti licenco v skladu s tem zakonom v roku 6 mesecev po uveljavitvi uredbe iz drugega odstavka 8. člena tega zakona.
Imetniki energetskih objektov, naprav in omrežij, za katere je po tem zakonu potrebno pridobiti energetsko dovoljenje in ki obratujejo ob uveljavitvi tega zakona, morajo pridobiti energetsko dovoljenje v roku 1 leta po uveljavitvi podzakonskega predpisa iz tretjega odstavka 50. člena za posamezno vrsto objektov, naprav ali omrežij.
Imetniki energetskih objektov, naprav in omrežij imajo pravico do poteka roka iz prvega odstavka tega člena obratovati pod pogoji, pod katerimi so obratovali ob uveljavitvi tega zakona.
Pri določitvi roka veljavnosti in drugih pogojev energetskega dovoljenja izdanega po prvem odstavku tega člena mora minister, pristojen za energetiko, v mejah predpisanih rokov upoštevati stopnjo amortiziranosti objekta, naprave ali omrežja, čas dosedanjega obratovanja ter objektivno utemeljena pričakovanja imetnika glede časa obratovanja, ki so bila podlaga za izračun ekonomske upravičenosti investicije, hkrati pa mora biti imetniku ob spremembah pogojev energetskega dovoljenja omogočen ustrezen prilagoditven čas.
118. člen
Za imetnika objekta, naprave ali omrežja, ki v roku iz prvega odstavka tega člena ne pridobi energetskega dovoljenja, se uporabijo določbe 52. tega zakona, ki določajo posledice prenehanja energetskega dovoljenja.
119. člen
Obstoječa javna podjetja za proizvodnjo, prenos in distribucijo električne energije so dolžna uskladiti svoje poslovanje v 6 mesecih po uveljavitvi tega zakona, tako da so tržne in regulirane dejavnosti, kot jih določata 19. in 20. člen, računovodsko ločene.
Določbe 38. člena tega zakona (ločeni računovodski izkazi in preglednost računov) se začnejo za dejavnosti proizvodnje, prenosa, distribucije in dobave električne energije uporabljati s 1. 1. 2001.
Določbe 38. člena tega zakona (ločeni računovodski izkazi in preglednost računov) se začnejo za dejavnosti proizvodnje, prenosa, distribucije in dobave zemeljskega plina uporabljati s 1. 1. 2003.
Izvajalec dejavnosti prenosa zemeljskega plina je prvič dolžan objaviti okvirne cene in druge komercialne pogoje za uporabo omrežja najkasneje do 31. 12. 2003.
120. člen
Privatizacija javnih podjetij iz prvega odstavka prejšnjega člena je možna šele po uskladitvi poslovanja v skladu s prvim odstavkom 119. člena. Privatizacija je možna v podjetjih za proizvodnjo in distribucijo električne energije ter v javnih podjetjih za pridobivanje premoga, kolikor ta zakon ne določa drugače.
Privatizacija ni možna v podjetju, ki izvaja dejavnost prenosa električne energije, upravljanja prenosnega omrežja ter organiziranja trga z električno energijo, ter v Nuklearni elektrarni Krško, d.o.o..
121. člen
Javna podjetja iz prvega odstavka prejšnjega člena se lahko privatizirajo z neposredno prodajo strateškemu partnerju, z zbiranjem ponudb ali z izdajo delnic.
Privatizacija delnic in deležev javnih podjetij iz prejšnjega člena z zamenjavo za lastniške certifikate se lahko izvede ne glede na določila prvega odstavka prejšnjega člena in prvega odstavka tega člena, v rokih, ki so predvideni z zakoni, ki urejajo lastninsko preoblikovanje in Prvi pokojninski sklad.
Do 2003 leta se lahko javna podjetja iz prvega odstavka prejšnjega člena privatizirajo največ do 45% vrednosti lastninskega deleža, s tem da delež posameznega lastnika ali povezanih družb ne sme biti večji od 24% vrednosti lastninskega deleža.
O prodaji sprejme vlada poseben sklep, v katerem določi pogoje prodaje, obseg in postopek.
122. člen
Kupnina v višini prvih 10% vrednosti lastninskega deleža, pridobljena s privatizacijo po tretjem odstavku prejšnjega člena, se iz proračuna namensko uporabi za reševanje nasedlih investicij.
Za reševanje nasedlih investicij s sredstvi iz prejšnjega odstavka vlada ustanovi javno podjetje v 12 mesecih po uveljavitvi tega zakona.
Do ustanovitve podjetja iz prejšnjega odstavka opravlja funkcijo tega podjetja javno podjetje EGS-RI d.o.o., Maribor.
123. člen
Inšpektorji energetskega inšpektorata, ki še nimajo strokovnega izpita iz 100. člena tega zakona, so ga dolžni opraviti najkasneje v roku enega leta po uveljavitvi predpisa iz 100. člena tega zakona.
124. člen
Vlada in minister, pristojen za energetiko izdata predpise iz tega zakona v 1 letu po njegovi uveljavitvi.
Vlada predloži nacionalni energetski program Državnemu zboru Republike Slovenije v 18 mesecih po uveljavitvi tega zakona.
125. člen
Izvajalci dejavnosti proizvodnje električne energije morajo nasedle investicije v skladu s 25. členom prijaviti ministru, pristojnem za energetiko, najkasneje v roku 12 mesecev po uveljavitvi tega zakona.
126. člen
Minister, pristojen za energetiko, izdaja tehnične predpise, s katerimi za posamezne proizvode oziroma družine proizvodov, predpiše tehnične zahteve, če bi njihova uporaba lahko ogrozila varnost oziroma zdravje, okolje in koristi potrošnikov.
Tehnične zahteve morajo biti izpolnjene preden so proizvodi dani v promet oziroma preden se začnejo uporabljati.
S tehničnimi predpisi iz prejšnjega odstavka tega člena se določijo postopki ugotavljanja skladnosti, določi se način označevanja proizvodov in zahteve, ki jih morajo izpolnjevati organi, ki izvajajo postopke ugotavljanja skladnosti, ter natančneje določijo organi in postopek za nadzor nad izvajanjem tehničnega predpisa.
XVI. KONČNE DOLOČBE
127. člen
Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati zakon o energetskem gospodarstvu (Uradni list SRS, št. 33/81 in 29/86).
Do uveljavitve predpisov iz 124. člena tega zakona se uporabljajo naslednji predpisi:
– tarifni sistem za prodajo električne energije iz elektroenergetskega sistema Slovenije (Uradni list RS, št. 84/98),
– splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije (Uradni list SRS, št. 27/85, 5/88, 23/88, 15/89 in Uradni list RS, št. 26/90),
– pogoji za izdajanje elektroenergetskih soglasij za priključitev na elektroenergetski sistem (Uradni list SRS, št.29/86 in 15/89),
– merila in kriteriji za povračila za priključitev na transportno plinovodno omrežje SR Slovenije in za povečan odjem zemeljskega plina s tega omrežja (Uradni list SRS, št. 1/87),
– merila in kriteriji za prednostno oskrbo z mazutom v SR Sloveniji (Uradni list SRS, št. 45/87),
– pravilnik o racionalni rabi energije pri gretju in prezračevanju objektov ter pripravi tople vode (Uradni list SRS, št. 31/84 in 35/84),
– kriteriji o združevanju sredstev uporabnikov električne energije na 110 kV za povečanje priključne moči (Uradni list SRS, št.15/87,45/87 in 3/88),
– merila in kriteriji o povračilih za nove priključitve in za povečanje obstoječih priključnih moči odjemalcev na nizki napetosti 0,4kV in napetosti 1-35kV (Uradni list SRS, št. 2/82, 1/83,1/84, 27/85, 1/86, 50/86, 45/87 in 3/88),
– uredba o načinu izvajanja gospodarske javne službe oskrbe z zemeljskim plinom iz transportnega omrežja (Uradni list RS, št. 77/96),
– uredba o omejevanju obtežb in porabe električne energije v elektroenergetskem sistemu (Uradni list RS, št. 42/95 in 64/95),
– pravilnik o strokovni izobrazbi, delovnih izkušnjah ter obveznem usposabljanju in načinu preizkusa znanja delavcev, ki opravljajo dela in naloge upravljanja energetskih naprav (Uradni list SRS, št. 30/83, 31/84 in 1/87),
– program usposabljanja delavcev, ki opravljajo dela in naloge upravljanja energetskih naprav (Uradni list SRS, št. 30/83 in 1/87).
128. člen
Do sprejetja delitvenih bilanc v lokalnih skupnostih izvaja lastniške pravice in subsidiarno jamči v skladu z 62. členom tega zakona tista lokalna skupnost, na teritoriju katere je sedež javnega podjetja.
129. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 320-01/98-7/3
Ljubljana, dne 16. septembra 1999.
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Janez Podobnik, dr. med. l. r.