Številka:	U-I-106/25-17
Datum:	23. 10. 2025

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Aleša Primca, Ljubljana, in Apolonije Naglič, Ljubljana, na seji 23. oktobra 2025

Sklep o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB-A, EPA 2023-IX) (Uradni list RS, št. 51/25) ni v neskladju z Ustavo.

1. Predlagatelja (pobudnika referenduma) zatrjujeta, da je Sklep o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB-A, EPA 2023-IX) (v nadaljevanju Sklep) v neskladju s pravico do referenduma iz 90. člena Ustave v zvezi s pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave in 22. členom Ustave ter Konvencijo o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP). Navajata, da je bil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB-A, EPA 2023-IX) (v nadaljevanju ZZNPOB-A) sprejet po skrajšanem postopku v nasprotju z določbami Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 111/21, 58/23 in 35/24 – v nadaljevanju PoDZ-1) in tudi v nasprotju z Resolucijo o normativni dejavnosti (Uradni list RS, št. 95/09 – v nadaljevanju ReNDej), saj ne gre za manj zahtevno dopolnitev Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (Uradni list RS, št. 70/00 – v nadaljevanju ZZNPOB). Predlagatelja zatrjujeta, da ZZNPOB-A ne pomeni zakona, ki bi zgolj odpravljal v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21 z dne 16. 10. 2024 (Uradni list RS, št. 100/24) ugotovljeno protiustavnost, kar je razvidno tudi iz mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora (v nadaljevanju ZPS). Ta naj bi opozorila, da se je predlagatelj ZZNPOB-A poleg celovite ureditve postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju OBMP) za istospolne ženske pare in samske ženske odločil predlagati še nekatere manjše spremembe zakona, ki pripomorejo h kar najboljši izvedbi postopkov OBMP, tako da se določijo ustreznejši pogoji za postopke OBMP, dodajo ustreznejši pogoji za darovanje spolnih celic, vzpostavi ustreznejše imenovanje strokovnega posvetovalnega telesa za OBMP, razširja nabor izdatkov v zvezi s pravico do povrnitve stroškov, ki so nastali darovalcu ali darovalki spolnih celic, in podrobneje določa upravljanje osebnih podatkov upravičencev do postopkov OBMP. ZPS naj bi poudarila, da so nekatere od omenjenih dodatnih rešitev glede na njihovo vsebino in naravo podredne do bistvene (pretežne) vsebine Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo z dne 26. 3. 2025 (EPA: 2023-IX – v nadaljevanju Predlog ZZNPOB-A), druge pa odločbo Ustavnega sodišča presegajo (npr. spreminjanje ureditve glede shranjevanja semenskih celic, neoplojenih jajčnih celic in zgodnjih zarodkov). Poleg tega naj bi ZZNPOB-A v okviru ureditve darovanja spolnih celic prinašal pomembno vsebinsko spremembo, saj črta prepoved OBMP s hkratno uporabo darovanih jajčnih celic in darovanih semenskih celic. Črtanje te prepovedi naj ne bi bilo v neposredni zvezi z uresničitvijo odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21, saj ta prepoved z navedeno odločbo Ustavnega sodišča ni bila ugotovljena za ustavno neskladno. Glede na navedeno po mnenju predlagateljev ZZNPOB-A ni zakon, ki bi zgolj izvrševal odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21, in zato sklicevanje na četrto alinejo drugega odstavka 90. člena Ustave v tem primeru ni dopustno.

2. ZZNPOB-A naj bi presegal z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21 ugotovljeno protiustavnost tudi zato, ker naj bi uvajal konceptualno radikalno drugačno ureditev razmnoževanja človeške vrste, ki naj bi imela za posledico nove in doslej neobstoječe protiustavnosti na škodo otrok kot najranljivejših članov družbe in tudi v razmerju in odnosu med ženskami in moškimi. ZZNPOB-A naj bi imel tako daljnosežne pravne posledice, ki presegajo okvir odprave ugotovljene protiustavnosti. Predlagatelja navajata, da niti iz obrazložitve Predloga ZZNPOB-A niti iz besedila ZZNPOB-A ni razvidno, v katere zakone posega nova ureditev, niti ni naveden način ureditve novih pravnih stanj. Prav tako naj to ne bi bilo razvidno iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21. Predlagatelja navajata, da ZZNPOB-A prek odprave pogoja ženske in moškega, ki imata težave z zanositvijo, za pristop k zdravljenju neplodnosti in postopkom OBMP prinaša pravne in finančne posledice na številnih področjih. Menita, da teh pravnih posledic ni mogoče šteti za uresničevanje navedene odločbe Ustavnega sodišča, temveč gre za urejanje zadev, ki ne izhajajo iz te odločbe in zato ne pomenijo odprave ugotovljene protiustavnosti. Predlagatelja navajata tudi, da ZZNPOB-A v nasprotju s 53., 54. in 55. členom Ustave ter KOP daje pravicam odraslih prednost pred otrokovimi pravicami in koristmi ter da pomeni poskus vsebinske revizije Ustave z navadnim zakonom. Če bi Ustavno sodišče s pristankom na zavrnitev razpisa referenduma o ZZNPOB-A to dopustilo, bi po mnenju predlagateljev s tem podprlo uveljavitev nevarnega precedensa, skladno s katerim bo pomen uveljavljenih in splošno razumljivih ustavnopravnih konceptov možno spreminjati z odločbami Ustavnega sodišča, navadnimi zakoni in brez preverjanja volje ljudstva.

3. Predlagatelja opozarjata, da je bila OBMP doslej razumljena kot sredstvo za zdravljenje neplodnosti, ZZNPOB-A pa namen OBMP prenaša od zdravljenja biološke neplodnosti k izpolnjevanju individualnih želja po starševstvu mimo naravnih pogojev. To naj bi pomenilo ustvarjanje pravice do otroka kot predmeta storitve, pri čemer naj bi se spregledale otrokove koristi, predvsem njegova naravna pravica do očeta in matere. Predlagatelja nasprotujeta primerjavi samskih žensk in žensk v istospolnih parih z ženskami v raznospolnih parih. Menita, da med opisanimi položaji obstaja temeljna razlika, saj se pri neplodnih raznospolnih parih s postopki OBMP telesu vrača njegova po naravi pripadajoča funkcija zmožnosti razmnoževanja, uporaba OBMP pri samskih ženskah in ženskah v istospolnih parih pa ne pomeni zdravljenja, marveč gre za transhumanizem, za kreiranje (ne vračanje) reproduktivne funkcije. Predlagatelja poudarjata, da ZZNPOB-A otroku jemlje pravico do otroka. Navajata, da niti Predlog ZZNPOB-A niti odločba Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21 ne navajata nobenih znanstvenih razlogov oziroma študij o tem, da otrok ne potrebuje očeta. Povzemata ključne ugotovitve, ki naj bi izhajale iz 30 znanstvenih študij o očetovstvu in vlogi očeta v družini, izvedenih v letih 2015–2025. Te naj bi potrjevale edinstveno in nenadomestljivo vlogo očeta v razvoju otrok.

4. Po mnenju predlagateljev ZZNPOB-A ne odpravlja protiustavnosti, ki jih je ugotovilo Ustavno sodišče, na ustavnoskladen način, kar pomeni, da zavrnitev ZZNPOB-A ne bi onemogočila odprave ugotovljene protiustavnosti. ZZNPOB-A naj bi uvajal diskriminacijo med otroki, spočetimi na podlagi tega zakona, saj naj bi do sedaj vsi otroci, ki so bili spočeti s postopki OBMP, imeli očeta, po novi ureditvi pa bi nekateri otroci imeli očeta, drugi pa ne. Prav tako naj bi ZZNPOB-A uvajal diskriminacijo med materami, ki bodo rodile otroka po postopkih OBMP, saj naj bi bile matere brez moža oziroma partnerja, ki bodo rodile otroka, spočetega s postopki OBMP, upravičene do privilegiranega finančnega položaja v primerjavi z materami, ki bodo imele otroka z znanim očetom. ZZNPOB-A naj bi uvajal tudi diskriminacijo med ženskami, ker naj bi bile ženske, ki živijo z možem ali partnerjem, upravičene do postopkov OBMP v primeru dokazanih težav z zanositvijo, medtem ko bodo ženske brez moža oziroma partnerja do teh postopkov upravičene tudi, če ne bodo imele težav z zanositvijo. ZZNPOB-A naj bi bil prav tako v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave, zlasti načelom jasnosti in pomenske določljivosti, ker naj ne bi bilo jasno, ali bo partnerica, queer ali transseksualna oseba matere otroka veljala tudi za otrokovega očeta in kdo bo oče otroka, ki ga bo rodila samska ženska. Predlagatelja opozarjata, da bo odprava pogoja ženske in moškega, ki imata težave z zanositvijo, za postopke OBMP odprla podlage za zahteve novih oseb po priznanju pravice do otroka, kar bo vodilo do vedno novih oblik »pridobivanja otrok« (npr. moških, ki se bodo z vidika možnosti za rojstvo lastnega otroka v primerjavi z ženskami počutili diskriminirane). ZZNPOB-A naj bi postavljal vrsto vprašanj tudi glede varovanja pravice otrok do poznavanja svojega izvora, ki je varovana s 35. členom Ustave in 7. členom KOP. Predlagatelja navajata, da ZZNPOB-A krši tudi 46. člen Ustave (pravica do ugovora vesti) in da bi moral zakonodajalec ob sprejetju ZZNPOB-A, ki je v očitnem nasprotju z verskimi prepričanji pripadnikov najbolj razširjenih veroizpovedi v Republiki Sloveniji, razmisliti o možnosti učinkovitega uresničevanja pravice do ugovora vesti. S trenutkom uveljavitve ZZNPOB-A bi se namreč za zaposlene na različnih področjih dosedanje delo spremenilo na način, ki ni skladen z njihovim verskim ali moralnim prepričanjem.

5. Predlagatelja menita, da bi moralo Ustavno sodišče, če bi menilo, da ZZNPOB-A vendarle na ustavnoskladen način odpravlja ugotovljeno protiustavnost, izvesti še strogi test sorazmernosti in v skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-47/94 z dne 19. 1. 1995 (Uradni list RS, št. 13/95, in OdlUS IV, 4) oceniti, ali bi bile z odložitvijo uveljavitve ali zaradi zavrnitve zakona na referendumu res prizadete tako pomembne ustavne pravice, da bi bilo zaradi tega dopustno poseči v ustavno pravico do referendumskega odločanja. Predlagatelja navajata, da nedopustitev referenduma v tej zadevi ne zasleduje cilja zaščite manjšine, temveč bi referendum omogočil varovanje pravic najšibkejših – otrok na predlog šibkejših v političnem procesu. Referendum bi torej pomenil uresničitev ne le pravice do zakonodajnega referenduma iz 90. člena Ustave in pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave, ki sta med najbolj temeljnimi demokratičnimi in ustavnimi pravicami, temveč tudi izpolnitev dolžnosti varstva otrok, družine in materinstva, ki jo državi nalaga 53. člen Ustave. Prepoved referenduma naj ne bi bila niti primeren niti nujen ukrep za dosego izbranih ciljev. Poleg tega naj ne bi prestala strogega testa sorazmernosti, saj naj bi bile v prid izključitvi referenduma le ustavnopravne vrednote, ki jih je Državni zbor navedel v podporo Sklepu in ki po mnenju predlagateljev ne držijo ter niso prepričljivo izkazane, v prid referendumu pa naj bi bile pravica do referenduma (90. člen Ustave), pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen Ustave), pravica do zagotavljanja državnega varstva družine, materinstva, očetovstva, otrok in mladine, pa tudi življenjskih oblik zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti (53. člen Ustave) ter pravica do svobodnega izražanja (39. člen Ustave), varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) ter svoboda vesti (46. člen ustave), poleg tega pa tudi načeli demokratične in pravne države (1. in 2. člen Ustave) ter načelo suverenosti ljudstva in delitve oblasti (3. člen Ustave). Predlagatelja menita, da je treba ob preurejanju temeljev družinsko pravnih razmerij upoštevati tudi večinska stališča državljank in državljanov.

6. Državni zbor v odgovoru navaja, da se opredeljuje le do tistih navedb predlagateljev, ki so v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo upoštevne pri presoji dopustnosti referenduma po četrti alineji drugega odstavka 90. člena Ustave. V zvezi z navedbo, da ZZNPOB-A prinaša vrsto pravnih posledic, ne le v okviru tega zakona, temveč tudi na drugih področjih, ki jih Ustavno sodišče ni presojalo in ki presegajo odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21, ker prinašajo nove neenakosti oziroma nove protiustavnosti, Državni zbor navaja, da kot zakonodajalec nima zakonodajne svobode, ko gre za obveznost izvršiti odločbe Ustavnega sodišča ali Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Trditev, da v zakonodajnem gradivu ni navedeno, v katere zakone se posega, in da zato pravnih posledic, ki jih prinaša ZZNPOB-A, ni mogoče šteti za uresničevanje odločbe Ustavnega sodišča, naj bi bila protislovna. Če bi zakonodajalec ob uresničitvi odločbe Ustavnega sodišča posegel na druga družbena področja, ki so predmet zakonskega urejanja, torej spremenil ali dopolnil tudi druge zakone, odločitev o nedopustnosti referenduma ne bi ostala v mejah in okviru Ustave. Državni zbor meni, da v svojem vsebinskem jedru ta trditev pomeni očitek Ustavnemu sodišču, da se v odločbi ni ukvarjalo s posledicami svoje odločitve na drugih pravnih področjih, in da je ta očitek v postopku presoje ustavnosti Sklepa z vidika drugega odstavka 90. člena Ustave neupošteven. Poudarja, da pretežni del zahteve ne utemeljuje protiustavnosti Sklepa zaradi kršitve četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave, temveč vsebuje navedbe o protiustavnosti ZZNPOB-A in prehaja v polemiko z odločbo Ustavnega sodišča, ki jo ZZNPOB-A izvršuje.

7. Državni zbor navaja, da tako iz Predloga ZZNPOB-A kot iz Sklepa izhaja, da je besedilo sprememb in dopolnitev ZZNPOB pripravljeno predvsem zaradi uskladitve ZZNPOB z odločbo Ustavnega sodišča št. U-l-418/20, U-I-847/21. V ZZNPOB-A naj bi se novelirale tiste določbe, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo, da niso v skladu z Ustavo, in tiste določbe, za katere je predlagatelj zakona ugotovil, da so premalo natančne in neučinkovite z vidika preglednejšega in učinkovitejšega izvajanja postopkov OBMP, pri čemer je bila v pripravo vključena tudi Državna komisija za oploditve z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju Komisija). Predlogi Komisije za spremembe členov glede hrambe zarodkov in njihovega prenosa med centri so bili vključeni v Predlog ZZNPOB-A. Namen Predloga ZZNPOB-A naj bi bil tako celovita ureditev področja zdravljenja neplodnosti in postopkov OBMP, pri čemer naj bi se sledilo stališčem odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21, da so 5., 6., 8., 12., 22., 23. in 24. člen ZZNPOB v neskladju z Ustavo, kolikor do OBMP niso upravičene ženske, ki živijo v istospolni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, in samske ženske. Po mnenju Državnega zbora se torej ZZNPOB-A nanaša na tisto protiustavnost, ki jo je predhodno že ugotovilo Ustavno sodišče, saj spreminja oziroma dopolnjuje vse tiste člene, v katerih je z navedeno odločbo Ustavnega sodišča ugotovljeno neskladje z Ustavo tako, da zagotavlja dostop do OBMP ženskam v istospolni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti in samskim ženskam.

8. Glede očitka o urejanju drugih z odpravo protiustavnosti nepovezanih pravnih vprašanj Državni zbor navaja, da pripomb ZPS iz njenega mnenja k Predlogu sklepa o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo z dne 30. 6. 2025 (v nadaljevanju Predlog sklepa) ni prezrl, temveč jih je obravnaval. Pojasnjuje, da Predlog ZZNPOB-A vključuje tudi izboljšave na področju dostopa do sodobnih metod zdravljenja neplodnosti, ki upoštevajo napredek v biomedicinski znanosti in omogočajo uporabo naprednih tehnologij. Predlagana rešitev naj bi odražala prizadevanja za povečanje enakopravnosti in vključevanje vseh družbenih skupin v sistem zdravstvene oskrbe. Posebej naj bi bila obrazložena tudi hkratna uporaba darovanih jajčnih celic in darovanih semenskih celic. Prepoved naj bi namreč pomenila, da ženske v istospolnih zvezah, samske ženske ali ženske z neplodnimi moškimi partnerji, ki prenašajo dedne genske bolezni ali katerih jajčne celice so neplodne, preostale funkcije rodil pa so neprizadete, ne bi bile upravičene do postopkov OBMP oziroma bi bile primorane zanositi z zavedanjem, da se na plod lahko prenese dedna genska bolezen. Črtanje te določbe naj ne bi pomenilo legalizacije nadomestnega materinstva, ki ostaja prepovedano. Tudi iz besedila Predloga sklepa naj bi izhajalo, da se z ZZNPOB-A odpravlja prepoved hkratne uporabe darovanih jajčnih in semenskih celic z dodatno utemeljitvijo, da bi bila sicer možna situacija, v kateri bi bila npr. samska ženska brez plodnih jajčnih celic v neenakem položaju v primerjavi z žensko v heterospolni partnerski zvezi. Prva namreč do postopkov OBMP ne bi mogla biti upravičena, medtem ko bi druga lahko bila, če bi bil njen moški partner ploden. Državni zbor navaja, da je črtanje prepovedi iz tretjega odstavka 8. člena ZZNPOB edini način, na katerega se lahko v celoti uresniči odločba Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21, zato je odprava te prepovedi skladna s tem, kar nalaga Ustavno sodišče, in ostaja v okviru uresničevanja navedene odločbe Ustavnega sodišča. Za to prepričanje naj bi imel Državni zbor oporo v 66. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21, v kateri je navedeno, da Ustavno sodišče ni moglo določiti načina izvršitve svojega odločbe, ker zadevno področje zahteva kompleksno pravno urejanje, v katerem se prepletajo vprašanja s področja več strok oziroma znanosti, in v pritrdilnem ločenem mnenju ustavne sodnice dr. Katje Šugman Stubbs, ki naj bi prav tako opozorila na to vprašanje kot na enega od problemov, o katerem bo moral razmisliti zakonodajalec, ko bo urejal to področje.

9. Državni zbor ob tem dodaja, da črtanje prepovedi iz tretjega odstavka 8. člena ZZNPOB zagotavlja možnost OBMP tudi za ženske v raznospolni zvezi (ki so neplodne ali so prenašalke hude dedne genetske bolezni, pri čemer potomca ne želijo izpostaviti tveganju prenosa te bolezni) z neplodnim moškim in pomeni odpravo diskriminacije na podlagi zakonskega stanu oziroma spolne usmerjenosti za ženske v istospolnih zvezah in samske ženske. Če ta prepoved ne bi bila črtana v celoti, temveč samo za samske ženske in ženske, ki živijo v istospolni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, bi bile neupravičeno diskriminirane ženske v raznospolni zvezi z neplodnim partnerjem, ki so same neplodne ali prenašajo hudo dedno genetsko bolezen. To pa po mnenju Državnega zbora prav tako pomeni, da je s črtanjem te prepovedi uredil vprašanje, ki je neposredno povezano z vsebino odločbe Ustavnega sodišča, in s tem preprečil nove protiustavnosti.

10. V zvezi z določbo ZZNPOB-A, ki se nanaša na ureditev shranjevanja semenskih celic, neoplojenih jajčnih celic in zgodnjih zarodkov, Državni zbor navaja, da gre za zakonsko vsebino, ki je podredna do pretežne vsebine ZZNPOB-A. Šlo naj bi za manj pomembna oziroma stranska vprašanja pri urejanju postopkov OBMP. Po mnenju Državnega zbora je treba pri teh vprašanjih upoštevati tudi, da gre za uzakonitev predlogov Komisije, torej v celoti strokovnih predlogov, po vsebinski plati pa je takšna določba zakona samo »pritiklina« ključnih vsebinskih vprašanj, ki jih ureja ZZNPOB-A.

11. Glede na vse navedeno naj bi Državni zbor z ZZNPOB-A odpravil vsa neskladja, ugotovljena v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21, poleg tega pa naj bi uredil še materijo, ki je z odpravo protiustavnosti neposredno oziroma neločljivo povezana. Pri tem naj bi zasledoval isti cilj, kot ga zasleduje navedena odločba Ustavnega sodišča, in sicer zagotovitev pravice do nediskriminatorne obravnave pri uživanju človekove pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok iz prvega odstavka 14. člena v zvezi s 55. členom Ustave.

12. Odgovor Državnega zbora je bil posredovan v izjavo predlagateljema. Prvopodpisani predlagatelj opozarja na neverjetno naglico sprejemanja odgovora Državnega zbora na obravnavano zahtevo, ki naj bi potekalo na škodo pravic in koristi otrok, nezakonito, neargumentirano, radikalno aktivistično in ob popolni odsotnosti stroke in strokovnih argumentov. Ustavno sodišče zato po mnenju predlagatelja odgovora Državnega zbora, četudi je prispel v roku, ne bi smelo upoštevati. Predlagatelj vztraja pri navedbah v zahtevi, da ZZNPOB-A bistveno razširja vsebino odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21 z uvedbo hkratne uporabe darovanih jajčnih celic in darovanih semenskih celic ter da prinaša vrsto pravnih posledic in pravnih položajev ne samo v okviru tega zakona, temveč tudi v drugih zakonih, o katerih Ustavno sodišče ni presojalo. Navaja, da ZZNPOB-A ni usmerjen v zdravljenje neplodnosti in da je zakonodajalec izbral neustrezno zakonodajno pot za cilje, ki jih zasleduje. Predlagatelj meni, da želi večina v Državnem zboru brez slehernih strokovnih in znanstvenih razlogov uzakoniti dejstvo, da otrok nima pravice do očeta in da ga niti ne potrebuje. Domneva, da gre pri odločitvah večine na Ustavnem sodišču in večine v Državnem zboru za usklajeno sprego, ki uporablja večino v Državnem zboru in na Ustavnem sodišču za dosego parcialnih ciljev vladajočega režima na škodo najranljivejših v naši družbi, kakor tudi za uničevanje temelja ustroja človeške družbe v Republiki Sloveniji. Ponovno opozarja na pomen vloge očeta v družbi in družini.

13. Po Ustavi ima v Republiki Sloveniji oblast ljudstvo, ki jo uresničuje neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave). Oblast se neposredno izvršuje v znanih oblikah t. i. neposredne demokracije, med katere spada tudi zakonodajni referendum. Z vidika delovanja državne oblasti zakonodajni referendum pomeni način sodelovanja ljudstva pri sprejemanju zakonov kot najpomembnejših pravnih in političnih odločitev, ki so sicer v pristojnosti zakonodajnega predstavniškega telesa.¹ V tem primeru se ob Državnem zboru kot zakonodajalec pojavi tudi ljudstvo.

14. Ustava v 90. členu predvideva zakonodajni referendum kot naknadni zavrnitveni referendum o zakonu, ki ga je Državni zbor že sprejel. V zvezi z izvrševanjem referenduma državljanom (volivcem) zagotavlja dve pravici: najprej pravico 40.000 volivcev, da zahtevajo razpis referenduma (prvi odstavek 90. člena Ustave), nato pa še pravico glasovati na referendumu (tretji odstavek 90. člena Ustave). Podrobnejšo ureditev načina izvrševanja zakonodajnega referenduma Ustava prepušča zakonski ureditvi (peti odstavek 90. člena Ustave).² Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 26/07 – uradno prečiščeno besedilo, 52/20 in 30/24 – v nadaljevanju ZRLI) ureja dva različna postopka odločanja Državnega zbora o nedopustnosti referenduma in prav tako dva različna postopka ustavnosodne kontrole te odločitve. Člen 21 ZRLI ureja postopek glede zakonov iz druge do četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave, 21.a člen ZRLI pa postopek glede zakonov iz prve alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. V postopku po 21.a členu ZRLI Ustavno sodišče presoja zakon, ki je že začel veljati, v postopku po 21. členu ZRLI pa sklep Državnega zbora, s katerim je ta prepovedal referendum o zakonu, katerega uveljavitev je s tem odložena.

15. Na podlagi 21. člena ZRLI Državni zbor, če oceni, da gre za zakon iz druge do četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave, v štirinajstih dneh po vložitvi referendumske pobude sprejme sklep, s katerim ugotovi, da referenduma ni dopustno razpisati, in ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Pobudnik lahko v petnajstih dneh od objave tega sklepa zahteva, naj Ustavno sodišče preizkusi njegovo ustavnost. Ustavno sodišče odloči o zahtevi v tridesetih dneh. Drugače kot v postopku po 21.a členu ZRLI, v katerem Ustavno sodišče svojo pristojnost ustavnosodnega varstva referenduma izvršuje v postopku za oceno ustavnosti zakona, ki je že bil uveljavljen, je v postopku po 21. členu ZRLI predmet presoje sklep Državnega zbora, da referenduma ni dopustno razpisati, ustavnosodno varstvo referenduma pa je zagotovljeno še pred uveljavitvijo zakona.³ Če Ustavno sodišče ugotovi, da je sklep Državnega zbora o nedopustnosti referenduma v neskladju z Ustavo, ga razveljavi, postopek referenduma o zakonu pa se po objavi odločitve Ustavnega sodišča nadaljuje.⁴ Gre za posebna postopkovna pravila, ki so lex specialis v razmerju do splošne ureditve postopka presoje ustavnosti zakona v Zakonu o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20, 92/21 in 22/25 – v nadaljevanju ZUstS). Glede vprašanj, ki z ZRLI niso posebej urejena, veljajo splošna pravila, ki jih predvidevata Ustava in ZUstS.

16. Drugi odstavek 90. člena Ustave določa primere nedopustnosti zakonodajnega referenduma, in sicer referenduma ni dopustno razpisati: – o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč, – o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu, ki se sprejema za izvrševanje državnega proračuna, – o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb, – o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost.

17. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da ti primeri nedopustnih referendumov pomenijo, da je ustavodajalec vnaprej izključil referendum o zakonih, navedenih v drugem odstavku 90. člena Ustave.⁵ V teh primerih sploh ni mogoče govoriti o pravici zahtevati referendum,⁶ kar pomeni, da Ustavno sodišče pri presoji odločitve Državnega zbora, da je referendum nedopusten, ne opravi tehtanja med prizadetimi ustavnimi vrednotami (na eni strani pravico do referenduma in na drugi strani drugimi ustavnimi vrednotami, ki jih varujejo zakoni, o katerih je referendum izključen), temveč v mejah pravnega sklepanja in ob upoštevanju vseh okoliščin primera oceni, ali gre v konkretnem primeru za zakon iz drugega odstavka 90. člena Ustave.⁷

18. Tako v postopku po 21.a členu ZRLI (peti odstavek 21.a člena ZRLI) kot v postopku po 21. členu ZRLI (prvi odstavek 21. člena ZRLI) je torej presoja Ustavnega sodišča (poleg preverjanja izpolnjenosti pogojev iz 21. in 21.a člena ZRLI oziroma ZUstS)⁸ omejena le na vprašanje, ali odločitev Državnega zbora, da referenduma ni dopustno razpisati, pomeni kršitev prve do četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave.⁹ Povedano drugače, Ustavno sodišče mora presoditi le, ali gre za zakon v smislu iz prve do četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. To hkrati pomeni, da Ustavno sodišče v postopku ustavnosodnega varstva referenduma po 21. in 21.a členu ZRLI ne presoja ustavne skladnosti nove ureditve, s katero naj bi se odpravljala ugotovljena protiustavnost. Takšna zakonska ureditev varstva zakonodajnega referenduma sledi namenu ustavodajalca, da je z izrecno opredelitvijo primerov, ko referenduma ni dopustno razpisati, odpravil nepredvidljivosti in nejasnosti na občutljivem področju izvrševanja pravice zahtevati razpis referenduma oziroma pravice glasovati na referendumu. Ureditev zagotavlja jasen, določen in pregleden referendumski postopek, ustvarja pogoje za hitrejše dokončanje zakonodajnega postopka in vnaša predvidljivost v referendumski postopek ter s tem izboljšuje položaj zainteresiranih subjektov (možnih pobudnikov in predlagateljev referenduma ter tudi Državnega zbora), hkrati pa z izključitvijo referenduma v vnaprej določenih primerih učinkovito varuje pomembne ustavne dobrine, ki bi bile zaradi njegove izvedbe ogrožene. Izrecna določitev zakonov, o katerih razpis referenduma ni dopusten, odpravlja tudi nevarnosti arbitrarne presoje dopustnosti referenduma, saj postavlja jasnejše kriterije za to presojo in hkrati potencialnim predlagateljem jasno pove, kdaj referendum ni dopusten. Bolj ko so pravila jasna in nedvoumna, manj je nejasnosti glede njihove razlage in uporabe ter posledično tudi manj sporov.¹⁰

19. Državni zbor je 18. 6. 2015 sprejel ZZNPOB-A. Predlagatelja kot pobudnika referenduma sta vložila pobudo volivcem za vložitev zahteve za razpis zakonodajnega referenduma o ZZNPOB-A. Državni zbor je 4. 7. 2025 sprejel izpodbijani sklep, 7. 7. 2025 pa je bil Sklep objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Predlagatelja sta 21. 7. 2025 vložila zahtevo za oceno ustavnosti Sklepa. Glede na navedeno so za obravnavo zahteve izpolnjeni procesni pogoji iz drugega odstavka 21. člena ZRLI.

20. Predlagatelja sicer priznavata, da ZZNPOB-A deloma uresničuje odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21, vendar zatrjujeta, da ne glede na navedeno ZZNPOB-A ni zakon iz četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave, ker poleg ureditve postopka OBMP za istospolne ženske pare in samske ženske določa tudi druge spremembe ZZNPOB. Menita tudi, da ZZNPOB-A ugotovljeno protiustavnost odpravlja na protiustaven način oziroma da je nova ureditev protiustavna in da je bil ZZNPOB-A sprejet po skrajšanem postopku v nasprotju s PoDZ-1 in ReNDej, saj ne gre za manj zahtevno dopolnitev ZZNPOB.

21. Ustavno sodišče je že pojasnilo svoje uveljavljeno stališče (glej 18. točko obrazložitve te odločbe), da v postopku po 21. členu ZRLI poleg preverjanja procesnih pogojev iz te določbe presoja le, ali odločitev Državnega zbora, da referenduma ni dopustno razpisati, pomeni kršitev druge do četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. To hkrati pomeni, da Ustavno sodišče v tem postopku ne presoja skladnosti nove ureditve z Ustavo in ne opravi tehtanja med prizadetimi ustavnimi vrednotami (na eni strani pravico do referenduma in na drugi strani drugimi ustavnimi vrednotami, ki jih varujejo zakoni, o katerih je referendum izključen). V obravnavanem primeru mora tako Ustavno sodišče presoditi le, ali gre v primeru ZZNPOB-A za zakon, ki odpravlja protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost (četrta alineja drugega odstavka 90. člena Ustave), zaradi česar je o njem izključen zakonodajni referendum. Glede na navedeno so tako očitki predlagateljev o protiustavnosti postopka sprejemanja ZZNPOB-A kot očitki o protiustavnosti vsebine tega zakona (predlagatelja npr. poudarjata neskladje ZZNPOB-A z 2., 3., 14., 19., 34., 35., 44., 53., 54. in 55. členom Ustave in KOP, pa tudi razmerje ZZNPOB-A do področij, urejenih v drugih zakonih) neupoštevni oziroma ne morejo biti predmet presoje v postopku po 21. členu ZRLI. Ti očitki bodo lahko pod pogoji, ki jih določa ZUstS, predmet presoje v postopku za oceno ustavnosti ZZNPOB-A, ko bo ta začel veljati.

22. V odločbi št. U-I-418/20, U-I-847/21 je Ustavno sodišče ugotovilo, da zakonska ureditev postopkov OBMP (5., 6., 8., 12., 22., 23. in 24. člen ZZNPOB), ki samskim ženskam in partnerkam istospolne zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti odreka dostop do OBMP, krši njihovo pravico do nediskriminatorne obravnave pri uveljavljanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok (prvi odstavek 14. člena v zvezi s 55. členom Ustave). Da bi se izognilo nastanku protiustavne pravne negotovosti, ki bi ohromila odločanje o postopkih OBMP, je določilo način izvršitve svoje odločbe, v skladu s katerim se do odprave ugotovljene protiustavnosti še naprej uporabljajo 5., 6., 8., 12., 22., 23. in 24. člen ZZNPOB.

23. Z ZZNPOB-A se pravice in obveznosti v zvezi s postopki OBMP, ki so bile po ZZNPOB vezane na moškega in žensko v medsebojni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, razširjajo na »upravičenca«, ki je lahko tudi samska ženska in istospolni ženski par v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti (1., 3., 4., 5., 8., 9., 10., 11., 13., 14., 16. in 17. člen ZZNPOB-A). Poleg celovite ureditve postopka OBMP za istospolne ženske pare in samske ženske ZZNPOB-A vsebuje še nekatere (manjše) spremembe zakona, in sicer kot zdravstveni ukrep za zdravljenje neplodnosti določa tudi darovanje spolnih celic (2. člen ZZNPOB-A), črta prepoved OBMP s hkratno uporabo darovanih jajčnih celic in darovanih semenskih celic (5. člen ZZNPOB-A), razširja nabor izdatkov v zvezi s pravico do povrnitve stroškov, ki so nastali darovalcu ali darovalki spolnih celic (6. člen ZZNPOB-A), vzpostavlja drugačno sestavo in način imenovanja strokovnega posvetovalnega telesa za OBMP (8. člen ZZNPOB-A), podaljšuje rok hranjenja semenskih celic, neoplojenih jajčnih celic in neuporabljenih zgodnjih zarodkov (14. člen ZZNPOB-A), upravljanje z njimi in njihov prenos med centri za OBMP (15. člen ZZNPOB-A), kot prekršek črta izvedbo postopkov OBMP s hkratno uporabo darovanih jajčnih celic in darovanih semenskih celic in denarno kazen zanj (19. člen ZZNPOB-A), spreminja naziv »minister za zdravstvo« v »minister za zdravje« (7. člen ZZNPOB-A) in denarni kazni za prekrške spreminja iz tolarjev v EUR (18., 19. in 20. člen ZZNPOB-A).

24. Predlagatelja zatrjujeta, da ZZNPOB-A ne glede na to, da deloma odpravlja protiustavnost, ki je bila ugotovljena v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21, ni zakon iz četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave, ker bistveno presega z odločbo Ustavnega sodišča ugotovljeno protiustavnost. V zvezi s tem predlagatelja zakonodajalcu najprej očitata, da uvaja konceptualno radikalno drugačno ureditev razmnoževanja človeške vrste, ki naj bi imela za posledico nove in doslej neobstoječe protiustavnosti na škodo otrok kot najranljivejših članov družbe in tudi v razmerju in odnosu med ženskami in moškimi. ZZNPOB-A naj bi imel daljnosežne pravne posledice, ki presegajo okvir odprave ugotovljene protiustavnosti, na drugih področjih, ki jih niti Ustavno sodišče niti zakonodajalec nista opredelila in jih zato niti ni mogoče v celoti predvideti oziroma ugotoviti, v katere zakone ZZNPOB-A posega.

25. V skladu s četrto alinejo drugega odstavka 90. člena Ustave je referendum dopustno prepovedati v primerih, ko zakonodajalec sprejme zakonsko ureditev, s katero neposredno odpravlja protiustavnost, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče ali ESČP, kar pa lahko ima pravne učinke tudi na drugih področjih. Ustavno sodišče pritrjuje Državnemu zboru, da je bila predmet presoje v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21 ustavnost ureditve upravičencev do postopkov OBMP v ZZNPOB in da je zakonodajalec z ZZNPOB-A prvenstveno (temeljno) uredil prav to vprašanje. Morebitni posredni učinki odprave protiustavnosti te ureditve niso upoštevni za ugotovitev, da je Sklep protiustaven in da je treba referendum v tem primeru dopustiti, saj bi to pomenilo izogibanje volji ustavodajalca, da referendumi o zakonih, ki odpravljajo protiustavnosti, niso dopustni (četrta alineja drugega odstavka 90. člena Ustave). Zato z vidika četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave niso upoštevne navedbe predlagateljev, da ZZNPOB-A posredno posega tudi na druga pravna področja in da ne gre zgolj za uskladitev z odločbo Ustavnega sodišča. Če pa predlagatelja menita, da so zaradi ureditve v ZZNPOB-A drugi zakoni v neskladju z Ustavo, Ustavno sodišče pojasnjuje, da so lahko ti zakoni predmet presoje pod pogoji, ki jih določata Ustava in ZUstS, v postopku presoje ustavnosti.¹¹

26. Da ZZNPOB-A ne pomeni zgolj izvršitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21, predlagatelja utemeljujeta tudi s sklicevanjem na mnenje ZPS k Predlogu sklepa, v katerem je ZPS kot določbi, ki presegata navedeno odločbo Ustavnega sodišča, navedla spreminjanje ureditve glede shranjevanja semenskih celic, neoplojenih jajčnih celic in zgodnjih zarodkov (35. člen ZZNPOB) ter predvsem črtanje prepovedi OBMP s hkratno uporabo darovanih jajčnih celic in darovanih semenskih celic (tretji odstavek 8. člena ZZNPOB). Drugih sprememb ZZNPOB ZPS oziroma predlagatelja izrecno in obrazloženo ne problematizirata, zato je Ustavno sodišče presodilo le utemeljenost konkretiziranih očitkov.

27. Iz obrazložitve Sklepa izhaja, da je zakonodajalec črtal prepoved OBMP s hkratno uporabo darovanih jajčnih celic in darovanih semenskih celic zato, ker bi bilo sicer možno, da bi bila npr. samska ženska brez plodnih jajčnih celic v neenakem položaju v primerjavi z žensko v heterospolni partnerski zvezi. Prva namreč do postopkov OBMP ne bi bila upravičena, medtem ko bi druga lahko bila, če bi bil njen moški partner ploden. Iz obrazložitve Predloga ZZNPOB-A izhaja, da je bilo črtanje prepovedi potrebno zato, ker sicer ženske v istospolnih zvezah, samske ženske ali ženske z neplodnimi moškimi partnerji, ki prenašajo dedne genske bolezni ali katerih jajčne celice so neplodne, preostale funkcije rodil pa so neprizadete, ne bi bile upravičene do postopkov OBMP oziroma bi bile primorane zanositi z zavedanjem, da se na plod lahko prenese dedna bolezen. Iz obrazložitve prav tako izhaja, da črtanje te prepovedi ne pomeni legalizacije nadomestnega materinstva. Državni zbor v odgovoru še dodatno pojasnjuje, da je bilo črtanje prepovedi OBMP s hkratno uporabo darovanih jajčnih celic in darovanih semenskih celic edini način, na katerega se lahko v celoti uresniči odločba Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21, saj bi se sicer lahko zgodilo, da bi ženska, ki bi si želela OBMP, če bi bila prenašalka recimo neke dedne ali pa genetske napake, ki jo je moč prenesti na zarodek, ali pa bi bila sama neplodna, neupravičena do te vrste oploditve in bi bila spet v neenakopravnem položaju v primerjavi z drugimi upravičenci, kar je v nasprotju z namenom navedene odločbe Ustavnega sodišča. Državni zbor kot podlago za urejanje tega vprašanja navaja 66. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21, iz katere naj bi izhajalo, da je pravno urejanje vprašanja, ki je bilo predmet presoje Ustavnega sodišča, kompleksno, in ki naj bi nakazovala, da je treba za celovito in dosledno odpravo z navedeno odločbo Ustavnega sodišča ugotovljene protiustavnosti preveriti celotno učinkovanje ureditve postopkov OBMP na položaj samskih žensk in žensk v istospolni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti z vidika pravice do nediskriminatorne obravnave pri uživanju človekove pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok. Državni zbor ob tem dodaja, da prepoved iz tretjega odstavka 8. člena ZZNPOB učinkuje tudi na raznospolne pare, saj zagotavlja možnost OBMP tudi za žensko v raznospolni zvezi, ki je neplodna ali je prenašalka hude dedne genetske bolezni, pri čemer potomca ne želi izpostaviti tveganju prenosa te bolezni, z neplodnim moškim.

28. Prepoved OBMP s hkratno uporabo darovanih jajčnih celic in darovanih semenskih celic (dejansko) onemogoča dostop do OBMP tako neplodnim samskim ženskam kot tudi raznospolnim in istospolnim (lezbičnim) parom, če sta neplodna oba partnerja oziroma obe partnerki (enako velja, če so prenašalci hude dedne genetske bolezni, pa potomca ne želijo izpostaviti tveganju prenosa te bolezni). Ustavno sodišče ugotavlja, da črtanje te prepovedi pomeni odpravo diskriminacije na podlagi zakonskega stanu za neplodne samske ženske oziroma samske ženske s hudo dedno genetsko boleznijo v primerjavi z ženskami v raznospolnem paru, ki so neplodne ali imajo hudo dedno genetsko bolezen, vendar imajo plodnega partnerja, in tudi v primerjavi z neplodnimi ženskami v istospolnem paru, ki imajo plodno partnerko. Neplodna samska ženska namreč v primeru veljavnosti prepovedi OBMP s hkratno uporabo darovanih jajčnih celic in darovanih semenskih celic dejansko ne bi bila upravičena do OBMP in bi (zaradi zakonskega stanu) ostala v neenakopravnem položaju v primerjavi z neplodno žensko v raznospolnem oziroma istospolnem (lezbičnem) paru, ki ima plodnega partnerja oziroma partnerko. Ustavno sodišče ugotavlja tudi, da bi črtanje te prepovedi le v delu, ki se nanaša na samske ženske in ženske v istospolnem (lezbičnem) paru,¹² povzročilo neupravičeno diskriminacijo žensk v raznospolnem paru z neplodnim partnerjem, ki so same neplodne ali prenašajo hudo dedno genetsko bolezen, saj slednje ne bi bile upravičene do postopkov OBMP, neplodne samske ženske oziroma neplodne ženske v istospolnem (lezbičnem) paru pa bi bile. Če torej zakonodajalec prepovedi OBMP s hkratno uporabo darovanih jajčnih celic in darovanih semenskih celic sploh ne bi črtal ali bi jo črtal le delno (za samske ženske in ženske v istospolnem lezbičnem paru), bi s tem ustvaril (povzročil) nove protiustavnosti na področju urejanja upravičenosti do postopkov OBMP. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da je odprava prepovedi hkratne uporabe darovanih jajčnih celic in darovanih semenskih celic neločljivo povezana z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21, saj je bistvenega pomena za zagotavljanje pravice do nediskriminatorne obravnave pri uživanju človekove pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok vseh žensk oziroma parov. Črtanje te prepovedi pa ne pomeni legalizacije nadomestnega materinstva, saj do OBMP ni upravičena ženska, ki namerava otroka po rojstvu odplačno ali neodplačno prepustiti tretji osebi (nadomestno materinstvo). Glede na navedeno je po presoji Ustavnega sodišča zakonodajalec tudi z drugim odstavkom 5. člena ZZNPOB-A, s katerim je črtal prepoved OBMP s hkratno uporabo darovanih jajčnih celic in darovanih semenskih celic iz tretjega odstavka 8. člena ZZNPOB, uredil vsebino, ki je neposredno povezana z vsebino odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21, in je zato treba šteti, da je uredil prav tisto, kar je narekovala navedena odločba Ustavnega sodišča.

29. Zakonodajalec naj bi presegel odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-418/20, U-I-847/21 tudi s 14. členom ZZNPOB-A,¹³ s katerim se spreminjata prvi in drugi odstavek 35. člena ZZNPOB,¹⁴ ki določata čas hranjenja semenskih celic, neoplojenih jajčnih celic in neuporabljenih zgodnjih zarodkov.¹⁵ S to spremembo se poleg tega, da ta določba po novi ureditvi velja tudi za samske ženske in partnerke istospolne zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti, podaljšuje rok za hranjenje semenskih celic, neoplojenih jajčnih celic in neuporabljenih zgodnjih zarodkov s pet na deset let, po poteku tega časa pa se lahko hranjenje z dovoljenjem Komisije iz medicinskih ali drugih utemeljenih razlogov, kot so hujša bolezen, zdravljenje ali druge izjemne osebne okoliščine, podaljša do starosti, ki je primerna za rojevanje otrok in opravljanje starševske dolžnosti.

30. Podaljšanje roka hranjenja semenskih celic, neoplojenih jajčnih celic in neuporabljenih zgodnjih zarodkov pomeni izboljšavo na področju dostopa do sodobnih metod zdravljenja neplodnosti, ki upošteva napredek v biomedicinski znanosti. V odnosu do bistvene (pretežne) vsebine ZZNPOB-A, ki se nanaša na določitev upravičencev do postopkov OBMP oziroma celovito ureja postopek OBMP za istospolne ženske pare in samske ženske, gre za minimalen in podreden del vsebine nove zakonske ureditve, saj ureja izvedbo (operativno izvajanje) postopkov OBMP. Zato z vidika četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave ni upoštevna navedba predlagateljev, da ZZNPOB-A ne pomeni odprave protiustavnosti, ki jih je ugotovilo Ustavno sodišče.

31. V zvezi z navedbami predlagateljev, da je treba ob preurejanju temeljev družinskopravnih razmerij upoštevati tudi večinska stališča državljank in državljanov, ki se lahko najbolje izrazijo na referendumu, Ustavno sodišče na koncu poudarja, da je v Republiki Sloveniji vzpostavljena t. i. ustavna demokracija, katere bistvo je, da lahko vrednote, ki jih varuje Ustava, in med njimi posebej temeljne človekove pravice in svoboščine, prevladajo nad demokratično sprejetimi odločitvami večine.¹⁶

32. Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da je ZZNPOB-A zakon v smislu četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave, glede katerega je referendum po Ustavi izključen. Izpodbijani sklep posledično ni v neskladju z Ustavo.

33. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZRLI v zvezi z 21. členom ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rok Čeferin ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnica dr. Neža Kogovšek Šalamon je bila pri odločanju o tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Jaklič, Svetlič in Šorli.

¹ Prim I. Kaučič v: I. Kaučič (ur.), Zakonodajni referendum, Inštitut za primerjalno pravo, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 21.

² Peti odstavek 90. člena Ustave določa, da se referendum ureja z zakonom, ki ga sprejme Državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.

³ Če je zoper sklep Državnega zbora na Ustavno sodišče vložena zahteva za oceno ustavnosti, Državni zbor zakona ne pošlje v razglasitev do objave odločitve Ustavnega sodišča v Uradnem listu Republike Slovenije, da sklep Državnega zbora ni v neskladju z Ustavo, oziroma do seznanitve, da je zahteva umaknjena (drugi stavek tretjega odstavka 21. člena ZRLI).

⁴ Četrti in peti odstavek 21. člena ZRLI določata:
»Če Ustavno sodišče ugotovi, da je sklep Državnega zbora iz prvega odstavka tega člena v neskladju z Ustavo, ga razveljavi.
Sklep iz prvega odstavka tega člena zadrži zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma in potek roka za njihovo zbiranje. Zbiranje podpisov se v primeru odločitve Ustavnega sodišča, da je sklep Državnega zbora v neskladju z Ustavo, nadaljuje naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu Republike Slovenije, kar se objavi na spletni strani Državnega zbora.«

⁵ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/15 z dne 28. 9. 2015 (Uradni list RS, št. 80/15, in OdlUS XXI, 5), 49. točka obrazložitve.

⁶ Glede četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave, ki se nanaša na odpravo protiustavnosti, je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da ima Državni zbor celo dolžnost preprečiti referendum o zakonu, ki odpravlja protiustavnost (prav tam).

⁷ Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-480/20 z dne 11. 3. 2021 (Uradni list RS, št. 57/21, in OdlUS XXVI, 9), 20. točka obrazložitve, št. U-I-483/20 z dne 1. 4. 2021 (Uradni list RS, št. 64/21, in OdlUS XXVI, 11), 23. točka obrazložitve, št. U-I-25/22 z dne 17. 3. 2022 (Uradni list RS, št. 52/22, in OdlUS XXVII, 6), 18. točka obrazložitve, št. U-I-71/22 z dne 14. 4. 2022 (Uradni list RS, št. 59/22, in OdlUS XXVII, 9), 23. točka obrazložitve, št. U-I-398/22 z dne 14. 12. 2022 (Uradni list RS, št. 4/23, in OdlUS XXVII, 34), 12. točka obrazložitve, in št. U-I-109/24 z dne 20. 11. 2024 (Uradni list RS, št. 107/24), 11. točka obrazložitve.

⁸ Npr. ali je zahtevo vložil upravičen predlagatelj, ali je bila zahteva vložena v predpisanem roku, ali ima vse sestavine, ali sklep o nedopustnosti referenduma vsebuje razloge, zaradi katerih referenduma ni dopustno razpisati.

⁹ Glede presoje po 21.a členu ZRLI glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-480/20, 13. točka obrazložitve, št. U-I-483/20, 19. točka obrazložitve, in št. U-I-25/22, 11. točka obrazložitve. Glede presoje po 21. členu ZRLI glej sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-321/22 z dne 15. 9. 2022, 12. točka obrazložitve, št. U-I-328/22 z dne 15. 9. 2022, 3. točka obrazložitve, in št. U-I-330/22 z dne 15. 9. 2022, 4. točka obrazložitve.

¹⁰ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-1/15, 46. točka obrazložitve.

¹¹ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-398/22, 21. točka obrazložitve.

¹² Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-418/20, U-I-847/21 presodilo, da izpodbijane določbe ZZNPOB posegajo v pravico do nediskriminatorne obravnave istospolno usmerjenih oseb ženskega spola in samskih žensk pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok (prvi odstavek 14. člena v zvezi s 55. členom Ustave).

¹³ Člen 14 ZZNPOB-A določa:
»V 35. členu se prvi in drugi odstavek spremenita tako, da se glasita:
ʹSemenske celice, neoplojene jajčne celice in neuporabljeni zgodnji zarodki se hranijo toliko časa, kolikor želijo upravičenci, vendar ne več kot deset let. Če se upravičenci iz prve, druge ali tretje alineje drugega odstavka 5. člena tega zakona o času hrambe ne strinjajo, o tem odloči Državna komisija za OBMP.
Po poteku časa iz prejšnjega odstavka se lahko hranjenje semenskih celic, neoplojenih jajčnih celic in zgodnjih zarodkov z dovoljenjem Državne komisije za OBMP podaljša do starosti, ki je primerna za rojevanje otrok in opravljanje starševske dolžnosti. Podaljšanje se odobri na podlagi medicinskih ali drugih utemeljenih razlogov, kot so hujša bolezen, zdravljenje ali druge izjemne osebne okoliščine. Zahtevo za podaljšanje poda upravičenec, od katerega spolne celice izvirajo.ʹ.«

¹⁴ Člen 35 ZZNPOB določa:
»Semenske celice, neoplojene jajčne celice in neuporabljeni zgodnji zarodki se hranijo toliko časa, kolikor želita ženska in moški, katerima se pomaga s postopki OBMP, vendar ne več kot pet let. Če se zakonca ali zunajzakonska partnerja o času hrambe ne strinjata, o tem odloči Državna komisija OBMP.
Iz zdravstveno utemeljenih razlogov iz drugega odstavka 3. člena tega zakona se lahko z dovoljenjem Državne komisije za OBMP čas hranjenja semenskih in neoplojenih jajčnih celic podaljša za največ 5 let. Podaljšanje lahko zahteva oseba, od katere spolne celice izvirajo.
Po preteku rokov iz prejšnjih odstavkov je treba semenske celice in neoplojene jajčne celice zavreči, zgodnje zarodke pa pustiti umreti.«

¹⁵ S to spremembo je povezan tudi 15. člen ZZNPOB-A, ki spreminja 36. člen ZZNPOB, s katerim se urejata upravljanje shranjenih semenskih celic, neoplojenih jajčnih celic in zgodnjih zarodkov ter njihov prenos med centri za OBMP.

¹⁶ Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-111/04 z dne 8. 7. 2004 (Uradni list RS, št. 77/04, in OdlUS XIII, 54), 26. točka obrazložitve, št. U-II-1/15, 32. točka obrazložitve, in št. U-I-398/22, 24. točka obrazložitve.