Številka:	Up-511/17-20
Datum:	7. 1. 2021

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki jo zastopa dr. Blaž Kovačič Mlinar, odvetnik v Ljubljani, na seji 7. januarja 2021

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 14942/2012 z dne 9. 3. 2017, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. VII Kp 14942/2012 z dne 16. 3. 2016 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. IV K 14942/2012 z dne 8. 9. 2015 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.

1. Pritožnici je bil s pravnomočnim sklepom sodišča izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po prvem odstavku 70.b člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20 – v nadaljevanju KZ-1) zaradi storitve protipravnega dejanja, ki ima znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Višje sodišče je pritožbi pritožničinih zagovornikov zoper izpodbijani sklep zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njuni zahtevi za varstvo zakonitosti.

2. Pritožnica med drugim navaja, da naj bi ji bila kršena pravica do obrambe, ker je sodišče prve stopnje kot nepotrebnega zavrnilo dokazni predlog obrambe, naj klinični psiholog predloži osebnostni vprašalnik MMPI-201¹ in Rorschachov projekcijski preizkus.² Pri tem naj bi očitno napačno upoštevalo stališče kliničnega psihologa, da so psihodiagnostični instrumenti dostopni samo usposobljenim strokovnjakom in da naj bi se s tem ohranila veljavnost teh testov. Procesna jamstva v kazenskem postopku naj bi imela prednost pred tovrstnimi pomisleki. Uporaba medicinskih ukrepov v kazenskem pravu naj bi pomenila poseganje v najintimnejšo sfero obdolženčeve osebnosti. Uporaba medicine na prisilen način naj bi bila, razen v izjemnih primerih, v nasprotju s pravili etike, zato naj bi bilo treba te varnostne ukrepe uporabljati restriktivno. Obramba naj bi imela pravico preizkusiti rezultate testiranj pri drugem strokovnjaku in s tem pravico do podajanja strokovnih pripomb na izvedensko mnenje. Ker naj bi bila javnost v kazenskem postopku zoper pritožnico izključena, naj ne bi obstajala nevarnost javnega razkritja ali zlorabe psiholoških testov. Pri podaji tega predloga naj bi pritožnica poudarila, da želi na ta način preveriti verodostojnost in pravilnost mnenja kliničnega psihologa; samo s tem naj bi ji bilo to dejansko omogočeno. Zato naj ne bi držalo stališče Vrhovnega sodišča, da naj obramba ne bi pojasnila, kaj želi s tem predlogom dokazovati.

3. Vrhovno sodišče je v celoti sprejelo stališča sodišča prve stopnje in Višjega sodišča, 1) da naj bi bil klinični psiholog neposredno zaslišan, obramba pa naj bi imela možnost preizkusiti njegove ugotovitve in metode dela, 2) da naj bi bilo izvedensko mnenje rezultat celotnega strokovnega angažmaja izvedenca, način oprave dela in priprave mnenja pa naj bi bil v njegovi pristojnosti ter 3) da naj bi bili psihodiagnostični instrumenti dostopni samo usposobljenim strokovnjakom in da naj jih izvedenec ne bi smel posredovati niti v okviru sodnoizvedenskega dela, namen varovanja pa naj bi bilo ohranjanje veljavnosti testov. Vrhovno sodišče je poudarilo, da naj bi bila obrambi dana možnost grajanja izbranih metod dela izvedenke in kliničnega psihologa, to naj bi tudi storila, izvedenka in klinični psiholog pa naj bi na vse njene očitke odgovorila. Sodišče naj bi se pri ugotavljanju odločilnih dejstev seznanilo tudi s tremi mnenji psihiatrov, ki jih je v spis vložila obramba, dva od njih naj bi zaslišalo. Sodišče naj bi zaključilo, da niti mnenja niti izpovedbi psihiatrov ne izpodbijajo izvedenskega mnenja. Tudi sicer naj obramba ne bi navedla, kaj konkretno naj bi se z izvedbo predlaganega dokaza dokazovalo oziroma kako naj bi izvedba tega dokaza lahko ovrgla ugotovitve izvedenke in kliničnega psihologa. Obramba naj bi zgolj na pavšalni in posplošeni ravni zatrjevala, da bi se z izvedbo tega dokaza preizkusilo delo izvedencev in da bi lahko obrazloženo zahtevala postavitev drugega izvedenca.

4. Ustavno sodišče je na seji senata ustavno pritožbo zoper izpodbijane akte s sklepom št. Up-511/17 z dne 24. 4. 2019 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Vrhovno sodišče.

5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani št. IV K 14942/2012.

6. Izrek ukrepa obveznega zdravljenja v kazenskem postopku, četudi poteka na prostosti, je hud poseg v pravico obdolženca do svobodnega odločanja o samem sebi in v pravico do nedotakljivosti duševne integritete (35. člen Ustave).³ Pri tem je treba upoštevati tudi, da lahko sodišče, če storilec odklanja psihiatrično zdravljenje na prostosti ali če zdravljenje ni uspešno, v skladu s četrtim odstavkom 70.b člena in ob pogojih iz prvega odstavka 70.a člena KZ-1 odredi zdravljenje v zavodu. Pri varnostnem ukrepu zdravljenja na prostosti je tako v kasnejši fazi izvrševanja lahko poseženo tudi v storilčevo pravico do osebne svobode (19. člen Ustave). Hkrati pomeni izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave), ki zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja.⁴ Gre za izraz človekovega dostojanstva ter pravico do svobodnega razvoja osebnosti, v okviru katere ima vsakdo pravico sam odločati o sebi in svojem zdravju. Ustavna prepoved prisilnega zdravljenja je določena kot obrambna pravica posameznika in je poseben vidik splošne svobode ravnanja posameznika, varovane v 35. členu Ustave.⁵ Brez učinkovitega uresničevanja procesnih pravic obrambe iz 29. člena Ustave ni mogoče učinkovito varovati navedenih obdolženčevih materialnih človekovih pravic, v katere se z izrekom varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja intenzivno posega.

7. Prva alineja 29. člena Ustave določa, da mora biti vsakomur, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Gre za eno izmed ustavnoprocesnih jamstev iz 29. člena Ustave, ki pomembno okrepijo jamstva, izhajajoča iz 22., 23. in 25. člena Ustave, ki sestavljajo temeljni okvir vsakega poštenega sodnega postopka.⁶Vidik pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave je bistvenega pomena za učinkovito obrambo obdolženca.⁷ Če obdolžencu v kazenskem postopku, v katerem se ugotavlja njegova odgovornost za očitano kaznivo dejanje, nista zagotovljeni možnost izjavljanja o celotnem procesnem gradivu in možnost primernega sodelovanja v dokaznem postopku, je nedopustno poseženo v njegovo pravico do obrambe. Ali je bila obdolžencu zagotovljena primerna možnost za pripravo in za izvajanje obrambe, se presoja glede na konkretne okoliščine posameznega primera.⁸

8. Ustavno sodišče se še ni opredelilo do procesne obravnave psiholoških testov niti v kazenskih niti v drugih sodnih postopkih, v več odločitvah pa je že presojalo ustavnopravni pomen izvedenskih mnenj. Poudarilo je, da izvedenstvo ni le dokaz, to je izvor spoznavanja relevantnih dejstev, ampak gre za pomoč sodišču pri izvrševanju njegove funkcije v smislu posredovanja strokovnega znanja in izkušenj za razjasnitev spornih dejanskih vprašanj.⁹ Sodišču in strankam mora biti omogočeno, da mnenje kritično analizirajo, ocenijo, uveljavljajo ugovore, pripombe, očitke, z mnenjem polemizirajo ter se tako izjavijo o tem dokaznem gradivu in se do njega opredelijo.¹⁰ Za učinkovito uveljavljanje pravice do izjavljanja o celotnem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča, mora stranka imeti možnost kritike izbire in uporabe metod, ki jih je sodni izvedenec uporabil pri svojem delu.¹¹ Ustavno sodišče je že ugotovilo kršitev človekovih pravic, ker je izvedensko mnenje nastalo na podlagi dokumentacije, s katero se ustavni pritožnik ni imel možnosti seznaniti. Hkrati je poudarilo, da je v določenih primerih dopustno stranki odreči seznanitev z gradivom, ki ga je uporabljal izvedenec, tudi zaradi spoštovanja pomembnejše ustavne dobrine. Vendar morata biti v takih primerih izvedensko mnenje in izvid toliko bolj jasna, nedvoumna, izčrpna in natančna.¹²

9. Bolj kot je zahtevno in zapleteno izvedenčevo strokovno področje, manjše so možnosti stranke, da se sama spusti v vsebinsko tehtno obravnavo izvedenskega mnenja.¹³ Zato kadar gre za strokovno zapletena vprašanja in sodišče v kazenskem postopku odredi izvedenstvo, mora imeti obdolženec možnost izvajanja aktivne obrambe tudi na ta način, da s pomočjo strokovnjaka po lastni izbiri vpliva na dokazno gradivo. Obdolžencu mora biti torej omogočeno, da v takih primerih s pomočjo strokovnjaka po svoji izbiri izpodbija dokazno vrednost izvedenskega mnenja, najsibo to v metodološkem ali vsebinskem pogledu ali celo glede napačnosti izvida.¹⁴

10. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) presoja uporabo izvedenskih mnenj v kazenskih postopkih z vidika pravice do poštenega sojenja, adversarnega postopka in enakosti orožij. V svoji praksi poudarja, da prvi odstavek 6. člena in točka d tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) obrambi ne zagotavljata absolutne pravice do izvedbe določenega dokaza s strokovnjakom, vendar pa mora imeti obramba možnost izvajati aktivno obrambo (angl. active defence). Pravila obravnave dokazov v postopku zato obrambi ne smejo pretirano otežiti oziroma onemogočiti uveljavljanje pravic iz 6. člena EKČP. V določenih okoliščinah stranka težko izpodbija izvedensko mnenje brez pomoči drugega strokovnjaka na zadevnem področju. V takšnem primeru ne zadostuje, da ima obramba pravico zahtevati od sodišča postavitev drugega izvedenca, temveč mora za učinkovito uresničitev te pravice imeti možnost, da sodišču predloži svoj strokovni dokaz (angl. own expert evidence). Navedena pravica ni absolutna, saj se dopustni načini, na katere obramba išče pomoč strokovnjaka, lahko razlikujejo.¹⁵

11. V skladu s prvim odstavkom 265. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19 – v nadaljevanju ZKP) se psihiatrični pregled obdolženca sme odrediti, če: – nastane sum, da ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ali je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti njegova prištevnost zmanjšana, ali – obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka. Ker pomeni psihiatrični pregled poseg v obdolženčevo osebnost, mora sodišče pretehtati, ali je tak poseg nujno potreben za kazenski postopek.¹⁶ Za zagotovitev temeljnih človekovih in ustavnih pravic obdolženca je nujno, da ima v času psihiatričnega pregleda ob sebi zagovornika. V literaturi pa se zastopa stališče, da je prav tako – če ne še bolj – pomemben neodvisen psihiater, ki bi celoten proces spremljal na željo pacienta.¹⁷

12. ZKP niti ne ureja izrecno vprašanja, ali lahko izvedencu psihiatru pri njegovem delu pomaga tudi klinični psiholog, niti ne določa postopka obravnave psiholoških testov v kazenskem postopku. V slovenski pravni literaturi se zastopa stališče, da individualno odrejeni izvedenec ne more sam pritegniti novega strokovnjaka, temveč mora o potrebi po njem obvestiti sodišče, ki lahko odredi še izvedenca za to področje.¹⁸ V nemški pravni literaturi pa se zastopa stališče, da lahko izvedenec psihiater angažira pomoč psihologa, če to področje tudi sam obvlada in če kljub pritegnitvi drugega strokovnjaka psihiatrova odgovornost za vsebino izvedenskega mnenja ni vprašljiva.¹⁹

13. Ustavno sodišče je na podlagi vpogleda v kazenski spis zadeve št. IV K 14942/2012 ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z odredbo z dne 10. 6. 2013 sodni izvedenki psihiatrične stroke prof. dr. Č. D. (v nadaljevanju sodna izvedenka) zaupalo pregled pritožnice. Sodna izvedenka je sodišče prosila, ali lahko k izdelavi izvedenskega mnenja pritegne specialista klinične psihologije. Sodišče prve stopnje je sodni izvedenki z odredbo z dne 14. 6. 2013 to tudi dovolilo, sodna izvedenka pa je k delu pritegnila kliničnega psihologa doc. dr. E. F. (v nadaljevanju klinični psiholog).

14. Sodna izvedenka je v izvedenskem mnenju z dne 18. 1. 2014 ugotovila, da pritožnica boleha za hudo duševno motnjo iz kroga shizofrenij, to naj bi potrjevala klinični psihiatrični pregled in klinični psihološki izvid. Pri pritožnici naj sicer ne bi bilo mogoče ugotoviti niti zaznavnih motenj (halucinacij) niti jasnega blodnjavega mišljenja. Vendar pa naj bi bilo njeno celotno mišljenje povsem izkrivljeno. V svojih ravnanjih naj ne bi videla ničesar spornega, njeno čustvovanje naj bi bilo plitko in nepristno. Do svojega stanja naj bi bila popolnoma nekritična, prepričana naj bi bila o svojem popolnem duševnem zdravju, ki naj bi ga tudi želela dokazati. Sodna izvedenka je izvedenskemu mnenju priložila tudi poročilo o psihološkem pregledu pritožnice. V njem je klinični psiholog predstavil rezultate, ki jih je pridobil z intervjujem s pritožnico, s kliničnim osebnostnim vprašalnikom MMPI-201 in z Rorschachovim projekcijskim preizkusom. Z intervjujem naj bi opazil, da pritožnica zelo obširno razlaga ozadje dogodkov. Zelo naj bi bila senzibilna za krivice živalim in ljudem, močno naj bi bila čustveno angažirana pri problemih nasilja v družini. Profil na osebnostnem vprašalniku MMPI-201 naj bi bil tipičen za osebnostno motnjo disocialnega tipa. Vrednosti na lestvici psihopatije naj bi bile nadpovprečne in patološko izražane. Čeprav naj bi bili ostali indikatorji psihopatologije na vprašalniku nizki, naj bi kontrolne lestvice kazale tendenco zanikovanja lastnosti z morebitnim negativnim pomenom. Zato je klinični psiholog nizko izražene lestvice psihopatije interpretiral kot neveljavne. Odzivanje na Rorschachovem preizkusu naj bi kazalo na visoko mentalno produktivnost in originalnost. Testni indikatorji pa naj bi indicirali nerealistično dojemanje stvarnosti, blodnjavo mišljenje, paranoidno naravnanost, čustveno plitvost in oslabel socialni stik. Klinični psiholog je sklenil, da lahko izkazane motnje oceni kot patološke in značilne za shizofrensko motnjo.

15. Po seznanitvi z mnenjem sodne izvedenke je obramba predložila psihiatrični mnenji dr. med. G. H. z dne 29. 1. 2014 in I. J. K., dr. med., z dne 3. 2. 2014. Oba psihiatra pri pritožnici nista zaznala bistvenih odmikov od običajnega funkcioniranja. I. J. K., dr. med., je bila pritožničina dolgoletna psihiatrinja in jo je tako poznala ter preučevala v daljšem obdobju kot ostali udeleženi psihiatri. V sodnem spisu je tudi mnenje sodne izvedenke dr. L. M. N. z dne 31. 10. 2012, ki je bilo izdelano v postopku sprejema pritožnice na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico brez privolitve v zadevi št. Pr 23/2012. Ta izvedenka pri pritožnici ni ugotovila hude motnje presoje realnosti. Zapisala je, da je pritožnica sposobna obvladovati svoje ravnanje, razen v odnosu do golobov, ter da pogoji za njen sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico niso izpolnjeni.

16. Sodišče prve stopnje je v postopku zaslišalo sodno izvedenko, kliničnega psihologa, dr. med. G. H. in I. J. K., dr. med. Sodna izvedenka je pojasnila, da je v postopku izdelave mnenja ocenila, da bi bil samo psihiatrični pregled premalo oziroma da ne bi mogel v celoti zajeti morebitne patologije. Zato naj bi v izdelavo mnenja pritegnila še kliničnega psihologa. Pojasnila je, da bi se tudi sama, če ne bi imela na voljo izvida psihološkega testiranja, strinjala, da pritožnica ni shizofrena. Dr. med G. H. je izpovedal, da je pritožnica zagotovo sposobna razumeti svoja dejanja, da pa sam kot zdravnik psihiater pozna samo izsek. Če bi ga angažirali kot izvedenca, bi verjetno moral narediti dodatne preiskave. Na podlagi enega ali dveh pregledov, ki trajajo kakšno uro, naj ne bi bilo mogoče v celoti diagnosticirati potencialnih motenj, ki bi jih pacient lahko imel. I. J. K., dr. med., je pojasnila, da so sicer opažanja nje in sodne izvedenke različna, da sama psihološkega mnenja ne bi pridobivala, vendar naj bi imela sodna izvedenka na razpolago tudi spis, pričanja in druge podatke. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi zaključilo, da je izvedensko mnenje prepričljivo in da ga tudi izpovedbi drugih zaslišanih psihiatrov ne izpodbijata.²⁰ Vrhovno sodišče je utemeljilo, da sta psihiatra, katerih mnenje je predložila obramba, v bistvu potrdila, da bi bil samo psihiatrični pregled obdolženke premalo oziroma samo ta ne bi mogel zajeti morebitne patologije, zato naj bi bil psihološki pregled nujen.²¹

17. Iz sodnega spisa in obrazložitve izpodbijanih sodnih odločb je razvidno, da je bil klinični psihološki izvid ključen za ugotovitev sodne izvedenke, da pritožnica boleha za hudo duševno motnjo iz kroga shizofrenij in da je bila ta motnja prisotna tudi v času storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je ugotovitve sodne izvedenke sprejelo in na tej podlagi zaključilo, da je bila pritožnica v času storitve protipravnega dejanja neprištevna. Klinični psiholog je svoj izvid utemeljil tudi na interpretaciji rezultatov osebnostnega vprašalnika MMPI-201 in Rorschachovega projekcijskega preizkusa. Čeprav testi fizično niso bili v kazenskem spisu, je bila v okoliščinah konkretnega primera psihologova interpretacija testov bistvena za ugotovitev sodišča o pritožničini neprištevnosti. To je še posebej razvidno iz izjave sodne izvedenke, da bi sama, brez pomoči kliničnega psihologa, tako kot trije drugi psihiatri (pri čemer sta bili med njimi tudi sodna izvedenka, postavljena v nepravdnem postopku prisilne hospitalizacije, ter zdravnica, ki je pritožnico spremljala daljše obdobje) menila, da pritožnica ni shizofrena.

18. Obramba je v postopku predlagala sodišču prve stopnje, naj kliničnega psihologa pozove na predložitev rezultatov preizkusov osebnostnega vprašalnika MMPI-201 in Rorschachovega preizkusa, da jih bo lahko ocenila tudi kakšna druga strokovno usposobljena oseba. Sodišče je zavrnitev tega predloga obrambe utemeljilo na odgovoru kliničnega psihologa, da naj bi bili psihodiagnostični instrumenti dostopni samo usposobljenim strokovnjakom in da naj jih psiholog izvedenec ne bi smel posredovati niti v okviru svojega sodnoizvedenskega dela. Pojasnilo je, da je namen varovanja psihodiagnostičnih sredstev ohranjanje njihove veljavnosti, saj naj bi testi, ki postanejo javni in znani, izgubili svoje psihometrične karakteristike. Takšni testi naj ne bi več merili specifičnih osebnostnih ali umskih lastnosti, ampak naj bi se po razkritju v njih lahko odražali naučeni, tendenciozni in pristranski odgovori. Sodišče je sklenilo, da je bilo pritožničini pravici do obrambe zadoščeno s tem, ko naj bi ji bilo omogočeno zaslišanje kliničnega psihologa, obramba pa naj bi imela možnost preizkusiti njegove ugotovitve in metode dela.²²

19. Ohranitev veljavnosti²³ testov kot sredstev za psihološko ocenjevanje je pomembna za zagotavljanje učinkovitega in poštenega sodnega postopka, kadar sodišče za razjasnitev dejstev potrebuje pomoč izvedenca te stroke. V tuji strokovni literaturi se navaja, da razkritje psiholoških testov in testnih rezultatov v sodnem postopku, kadar je izvedeno brez kakršnikoli omejitev, vpliva na zanesljivost in s tem na veljavnost testov, saj lahko zato testi postanejo javno dostopni.²⁴ V slovenski strokovni literaturi se prav tako poudarja, da se lahko v primeru javne dostopnosti standardiziranih testov oseba vnaprej pripravi na testiranje in odgovarja tako, da doseže zanjo ugodne rezultate testiranja ali pa da popači prave testne vrednosti. V takem primeru so zaključki ocenjevalca vprašljivi.²⁵ Po smernicah slovenskega in tujih psiholoških združenj morajo zato uporabniki testov varovati zaupnost testnega gradiva.²⁶

20. Zahtevo po ohranitvi veljavnosti testov je treba v kazenskem postopku uskladiti s temeljnimi ustavnoprocesnimi jamstvi, ki zagotavljajo pošten postopek. Šele s predložitvijo dokumentacije izvedenca lahko namreč udeleženci postopka razumejo in kritično preučijo izvedensko mnenje ter metode, ki jih je izvedenec uporabil pri njegovi izdelavi.²⁷ Iz pravice do obrambe (prva alineja 29. člena Ustave) izhaja tudi zahteva, da morajo izvedenci svoja znanja predstaviti na tak način, da lahko po možnosti vsi udeleženci postopka razumejo miselne procese, ki so služili za odgovor na posamezno vprašanje. Rezultate, do katerih je prišel izvedenec, je mogoče priznati, če so metode, ki so vodile do takšnih rezultatov, preverljive, in sicer bodisi s strani obrambe same ali vsaj s strani druge za to strokovno usposobljene osebe, ki je pomočnik obrambe.²⁸ Samo na ta način je obdolžencu tudi omogočeno, da v celoti uresničuje pravico do izjave, ki jo v kazenskem postopku zagotavlja 22. člen Ustave.

21. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, ki ga je v celoti sprejelo tudi Vrhovno sodišče,²⁹ da je bilo v konkretnem primeru pravici do obrambe zadoščeno že z zaslišanjem kliničnega psihologa in da je imela obramba zadostne možnosti preizkusiti njegove ugotovitve in metode dela. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 14. 5. 2015 je sicer razvidno, da je klinični psiholog pritožnici in njenemu zagovorniku dal rezultate testov na vpogled, slednja pa sta te rezultate tudi komentirala. Vendar obramba – kot laik na področju klinične psihologije – brez pomoči za to usposobljenega strokovnjaka rezultatov testov ni mogla učinkovito preizkusiti. Z zahtevo za predložitev dokumentov³⁰ je obramba hotela doseči ravno to – da bi gradivo, na katerem je temeljilo za pritožnico neugodno poročilo kliničnega psihologa, ocenil drug klinični psiholog.

22. Po presoji Ustavnega sodišča zahteva za ohranitev veljavnosti testov ne utemeljuje popolne in nepogojne zavrnitve predloga obrambe za predložitev dokumentacije kliničnega psihologa. Sodišče bi namreč lahko v okviru procesnega vodstva sprejelo določene ukrepe, s katerimi bi zavarovalo vsebino testnega gradiva tako, da bi bilo onemogočeno njegovo razkritje javnosti. Kliničnemu psihologu, ki je sodeloval pri izvedenskem mnenju sodne izvedenke psihiatrične stroke, bi lahko na primer naložilo, naj posreduje gradivo zgolj kliničnemu psihologu po izbiri obrambe. S tem bi lahko sodišče zagotovilo, da gradivo ne bi bilo dostopno niti zagovorniku niti pritožnici, temveč zgolj osebi, ki jo vežejo enaki standardi zaupnosti kot tistega, ki je teste izvedel. Tudi iz domače in tuje strokovne literature izhaja, da je navedena rešitev splošno sprejeta v primerjanih pravnih ureditvah in da s tem veljavnost sredstev za psihološko ocenjevanje ni ogrožena.³¹ Upiranje kliničnega psihologa, da razkrije svoje metode, pa bi bil v konkretnem primeru lahko tudi razlog za preizkus ugotovitev sodne izvedenke s postavitvijo novega izvedenca, kar je bil predlog obrambe.³²

23. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je pritožnici onemogočilo, da bi gradivo, ki je bilo podlaga poročilu o psihološkem pregledu, ocenil drug za to usposobljen klinični psiholog po izbiri obrambe, kršilo njeno pravico do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave. Navedene kršitve pa nista odpravili niti Višje niti Vrhovno sodišče. Glede na ugotovljeno kršitev prve alineje 29. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijane sodbo Vrhovnega sodišča, sklep Višjega sodišča v Ljubljani in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Pri novem odločanju bo moralo sodišče obrambi omogočiti, da na način, opisan v 22. točki obrazložitve te odločbe, ali na drug primerljiv način preizkusi to gradivo po za to usposobljenem kliničnem psihologu po njeni izbiri. Pri tem pa bo sodišče moralo upoštevati tudi zahteve po ohranitvi zaupnosti, veljavnosti in integritete orodij za psihološko diagnosticiranje.

24. Ker je bilo treba izpodbijane odločitve sodišč razveljaviti že iz navedenega razloga, Ustavnemu sodišču drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkusiti.

25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Mežnar, ki je dala odklonilno ločeno mnenje. Sodnik Šorli je dal pritrdilno ločeno mnenje.

¹ Minnesotski multifazični osebnostni vprašalnik (MMPI 201) je skrajšana in za srbsko populacijo prilagojena različica ameriškega osebnostnega vprašalnika MMPI-2. Gre za objektivni, standardizirani test.

² Rorschachov diagnostični preizkus je projekcijska tehnika za diagnostično in prognostično oceno normalne in motene osebnosti
(https://www.centerpds.si/Katalogtestov/Klini %C4 %8Dnitesti/Rorschachovdiagnosti %C4 %8Dnipreizkus-RO-P.aspx). Gre za
nestandardizirani projekcijski test.

³ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1178/18 z dne 12. 12. 2019 (OdlUS XXIV, 37), 11. točka obrazložitve, v kateri je Ustavno sodišče sprejelo enako stališče za osebe v postopku odvzema poslovne sposobnosti.

⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-60/03 z dne 4. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 131/03, in OdlUS XII, 93), 7. točka obrazložitve.

⁵ Odločba št. Up-2595/08 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 86/10).

⁶ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-113/17 z dne 30. 9. 2020 (Uradni list RS, št. 145/20), 33. točka obrazložitve.

⁷ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-309/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 59/08, in OdlUS XVII, 33).

⁸ Gl. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-234/13 z dne 27. 11. 2014 (Uradni list RS, št. 89/14, in OdlUS XX, 40).

⁹ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-132/95 z dne 8. 1. 1998 (Uradni list RS, št. 11/98, in OdlUS VII, 1).

¹⁰ Gl. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-234/13, 9. točka obrazložitve.

¹¹ Prav tam, 13. točka obrazložitve.

¹² Gl. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-271/07 z dne 3. 7. 2008 (Uradni list RS, št. 79/08, in OdlUS XVII, 76), 9. točka obrazložitve.

¹³ Gl. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-234/13, 13. točka obrazložitve.

¹⁴ Prav tam, 14. točka obrazložitve.

¹⁵ Sodbe ESČP v zadevah Hodžič proti Hrvaški z dne 4. 4. 2019, 62. točka obrazložitve; Matytsina proti Rusiji z dne 27. 3. 2014, 187. točka obrazložitve; Khodorkovskiy in Lebedev proti Rusiji z dne 25. 7. 2013, 731. in 732. točka obrazložitve.

¹⁶ Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 590.

¹⁷ B. M. Zupančič, Ustavno kazensko procesno pravo, 3. izdaja, Pasadena, Ljubljana 2001, str. 1333 in 1334.

¹⁸ Š. Horvat, nav. delo, str. 569.

¹⁹ Izvedenec, ki ga je postavilo sodišče, pa ne more sam imenovati nadaljnjih izvedencev, temveč so ti zgolj njegovi pomočniki; gl. D . Krause v: E. Loewe, W. Rosenberg, Die Strafprozessordnung und das Gerichtsverfassungsgesetz - Grosskommentar, 2. zvezek, 26. izdaja, De Gruyter Recht, Berlin 2008, str. 375 in 376.

²⁰ Točka 33 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.

²¹ Točka 11 obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča.

²² Točka 5 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.

²³ Veljavnost (tudi zanesljivost) testov pomeni, da testi res merijo tisto, čemur so namenjeni, in da to merijo z dovolj visoko stopnjo točnosti; http://www.dps.si/za-javnost/psiholosko-testiranje

²⁴ P. M. Kaufmann, Protecting Raw Data and Psychological Tests from Wrongful Disclosure: A Primer on the Law and Other Persuasive Strategies, The Clinical Neuropsychologist, let. 23, št. 7 (2009), str. 1130–1159.

²⁵ I. Areh, Poročilo o kakovosti psiholoških izvedenskih mnenj in priporočil za izboljšave ter presojo sprejemljivosti izvedenskih mnenj, 2019, str. 31, in I. Areh, Izvedenci brez standardov so kot sodišča brez zakonov (1.), revija Odvetnik, jesen 2020, str. 21. Pri tem Areh opozarja, da je večina standardiziranih testov nenadomestljivih, saj so redki.

²⁶ Prim. navodila Britanskega združenja psihologov (Psychologists as Expert Witnesses: Guidlines and Procedure, 4th edition), dostopno na https://www.bps.org.uk/sites/www.bps.org.uk/files/Policy/Policy%20%20Files/Psychologists%20As%20Expert%20Witnesses
%20%20Guidelines%20and%20Procedures%20for%20England%2C%20Wales%2C%20and%20Northern%20Ireland.PDF, in točko 4.3 Splošnih smernic za opravljanje sodnoizvedenskega dela na področju psihologije (Ljubljana 2019), dostopno na http://klinicna-psihologija.si/wp-content/uploads/2019/08/zkpsi_smernice_2019_izvedenstvo_splosne.pdf. Prim. tudi točko 3.9 Kodeksa poklicne etike psihologov Društva psihologov Slovenije: Psiholog je dolžan zagotoviti, da se s sredstvi za psihološko ocenjevanje ravna tako kot z gradivi zaupne narave po predpisih o hrambi zaupnih gradiv in da so ta sredstva shranjena v varovanem psihološkem arhivu; dostopno na: http://www.dps.si/wp-content/uploads/2018/06/KPE_2018.pdf.

²⁷ D. Krause, v: E. Löwe, W. Rosenberg, nav. delo, str. 388. Prim. tudi J. P. Graf, Strafprozessordnung mit Gerichtsverfassungsgesetz und Nebengesetzen, Kommentar, 3. izdaja, C. H. Beck, München 2018, str. 1310, robna št. 108. Enako H. Schneider (ur.), Münchener Kommentar zur Strafprozessordnung, 1. izdaja, C. H. Beck, München 2016, str. 1179, robna št. 361, ki poudarja, da bodo dvomi o izvedenskem mnenju praviloma podani, kadar izvedenec ne želi razkriti uporabljene metode, na primer iz razlogov konkurenčnosti, zaradi česar metode ni mogoče preveriti. Z vidika vsebinskih zahtev za izvedensko mnenje pa je pomembna odločba BGH št. 1 StR 618/98 z dne 30. 7. 1999. V njej je BGH pojasnilo, da morajo biti izvedenska mnenja preverljiva in pregledna tako, da so sodišču in strankam razumljivo in preverljivo prikazane podlage izvedenskega mnenja in pravila za oblikovanje zaključkov v njem. Samo tako lahko udeleženci, vsaj s pomočjo drugih strokovnjakov z istega področja, preizkusijo, na kakšen način je izvedenec prišel do svojih ugotovitev. G. Tondorf in B. Tondorf, Psychologische und psychiatrische Sachverständige im Strafverfahren: Verteidigung bei Schuldfähigkeits- und Prognosebegutachtung (Praxis der Strafverteidigung, Band 30), 3. izdaja, C. F. Mueller, Heidelberg 2011, str. 55 in 56.

²⁸ Glej sklep nemškega Zveznega sodišča BGH št. 3 StR 113/75 z dne 14. 5. 1975, dostopno na https://research.wolterskluwer-online.de/document/6fe54ff9-f742-4851-9b62-d13191a4637a, na katerega se sklicujejo avtorji komentarjev iz prejšnje sprotne opombe. Prim. tudi L. Neumann-Zielke in drugi, Leitlinie »Neuropsychologische Begutachtung«, Zeitschrift für Neuropsychologie, let. 26, št. 4 (2015), str. 301.

²⁹ Glej 3. točko obrazložitve te odločbe.

³⁰ Tj. rezultatov preizkusov osebnostnega vprašalnika MMPI-201 in Rorschachovega preizkusa.

³¹ Glej P. M. Kaufmann, nav. delo, str. 1134 in 1135, kjer je poudarjeno, da je treba poiskati ravnovesje med zahtevo po tajnosti testov in pravico do razkritja za sodni postopek pomembnega gradiva ter da se z izmenjavo gradiva neposredno med izvedenci zavaruje tajnost in s tem integriteta testov. Glej tudi M. J. Ackerman, Essentials of Forensic Psychological Assessment, druga izdaja, Wiley, Hoboken 2010, str. 14, in S. Young, M. Kopelman, G. Goudjonnson (ur.), Forensic Neuropsychology in Practice: A guide to assessment and legal processes, Oxford University Press, Oxford 2009, str. 316. Areh ob sklicevanju na stališča ameriškega in britanskega združenja psihologov navaja, da večina sodišč razume potrebo po ohranitvi integritete testov in da vpogled omeji na majhno skupino ljudi, pri čemer je javnost izključena. Psiholog je pri tem dolžan natančno odgovarjati na vsa zastavljena vprašanja. Če pa sodišče odloči, da izvedenec razkrije testno gradivo ob prisotnosti javnosti, se mora psiholog vzdržati natančnega pojasnjevanja v zvezi s testnim gradivom ali vrednotenjem rezultatov testiranja (I. Areh, nav. delo (2020), str. 22). V angleškem in ameriškem pravnem sistemu lahko sodišče tudi z odredbo omeji uporabo in razkritje testnega gradiva zgolj za namen postopka ali pa naloži zagovorniku, naj poda zavezujočo izjavo o nerazkritju podatkov. Sodišče lahko testni material, ki je v spisu, zapečati oziroma zaščiti z geslom in tako prepreči strankam razmnoževanje gradiva. Nekateri avtorji se celo zavzemajo za popoln dostop do testov v sodnih postopkih. Pri tem opozarjajo, da je ravnanje psihologov, ki kljub zakonskim zahtevam za razkritje in kljub temeljnim postopkovnim pravicam strank teh podatkov ne želijo razkriti, škodljivo za stranke ter za znanstveno in strokovno kredibilnost psihologov. Potreba po varovanju testov v sodnih postopkih naj bi bila pretirana, saj naj bi se testi, kot so Rorschachove predloge in vprašalnik MMPI-2, prodajali tudi na spletu. Veljavnost testov naj bi se ohranjala s tehničnimi izboljšavami testov, ne pa s skrivanjem pred javnostjo (R. E. Erard, Release of Test Data Under the 2002 Ethics Code and the HIPAA Privacy Rule: A Raw Deal or Just a Half-Baked Idea?, Journal of Personality Assessment, let. 82, št. 1 (2004), str. 28–29; P. R. Haley in J. C. Courtney, Disclosure of tests and raw test data to the courts: A need for reform. Neuropsychology Review, let. 10, št. 3 (2000), str. 169–174).

³² Tako tudi sklep BGH št. 3 StR 113/75 in D. Krause, v: E. Löwe, W. Rosenberg, nav. delo, str. 388.