Uradni list

Številka 55
Uradni list RS, št. 55/2020 z dne 20. 4. 2020
Uradni list

Uradni list RS, št. 55/2020 z dne 20. 4. 2020

Kazalo

819. Odločba o ugotovitvi, da je 41. člen Zakona o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo in o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, stran 2170.

  
Številka:Up-96/15-33
  U-I-208/18-8
Datum:12. 3. 2020
O D L O Č B A 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Vinka Merca, Maribor, ki ga zastopa mag. Matjaž Jugovec, odvetnik v Mariboru, in v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, na seji 12. marca 2020
o d l o č i l o: 
1. Člen 41 Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19) je v neskladju z Ustavo.
2. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do drugačne zakonske ureditve mora sodišče pred odločitvijo o pritožbi na zahtevo osebe iz prvega odstavka 378. člena Zakona o kazenskem postopku to osebo obvestiti o poimenski sestavi senata, ki bo odločal o pritožbi.
4. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 58000/2012 z dne 11. 12. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v 
A. 
1. Okrožno sodišče v Mariboru je pritožnika spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena in 26. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ). Izreklo mu je kazen enega leta in treh mesecev zapora, odvzelo premoženjskopravno korist, oškodovano družbo pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo pritožnika in njegovega zagovornika zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo njuni zahtevi za varstvo zakonitosti.
2. Vrhovno sodišče se je med drugim opredelilo do očitka pritožnika, da bi se morala sodnica Leonida Jerman zaradi obstoja razlogov iz 6. točke 39. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izločiti iz postopka. Pojasnilo je, da se sme po tretjem odstavku 41. člena ZKP izločitev višjega sodnika zahtevati le do začetka seje senata, v vsakem primeru pa takoj, ko stranka izve za razlog izločitve (drugi odstavek 41. člena ZKP). Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča iz podatkov kazenskega spisa ne izhaja, da bi pritožnik oziroma njegov zagovornik do začetka seje senata pritožbenega sodišča opravila poizvedbe o sestavi senata in zahtevala izločitev višje sodnice Leonide Jerman, čeprav naj bi to možnost imela. Zato je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je bil pritožnik pri uveljavljanju kršitve pravice do nepristranskega sojenja prekludiran.
3. Pritožnik sodbi Vrhovnega sodišča očita kršitve pravic iz 22., 23., 25., 28. in 29. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Stališču Vrhovnega sodišča iz prejšnje točke te obrazložitve očita kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Šele po prejetju sodbe Višjega sodišča naj bi videl, da je njegovo pritožbo obravnavala sodnica Leonida Jerman, ki naj bi bila med drugim pobudnica nasprotovanja gradnje stanovanjskega bloka nasproti njenega stanovanja; zbirala naj bi podpise stanovalcev ter zahtevala status stranke v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja pri Upravni enoti Maribor, katere vodja je bil takrat pritožnik. Ker ji statusa stranke ni uspelo pridobiti, naj bi bila v obrambi svojih pravic prizadeta. Zato naj bi se porajal dvom o njeni nepristranskosti. Vrhovno sodišče naj bi odgovornost za izločitev preložilo na stranko postopka, čeprav bi moral sodnik sam, ob upoštevanju zahteve po objektivni nepristranskosti, paziti na to, ali so pri njem podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti.
4. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-96/15 z dne 22. 11. 2016 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper izpodbijano sodbo. V postopku odločanja o njeni utemeljenosti je na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) začelo postopek za oceno ustavnosti 41. člena ZKP. Zastavil se je dvom, ali je zakonodajalec z ZKP uredil način uresničevanja pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave tako, da lahko obdolženec učinkovito predlaga izločitev sodnika višjega sodišča, kadar to obravnava zadevo na nejavni seji.
5. Ustavno sodišče je o navedenem obvestilo Vrhovno sodišče. Sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti ZKP je skupaj z ustavno pritožbo vročilo Državnemu zboru. Ta odgovora ni podal, mnenje pa je poslala Vlada. Ta meni, da je treba izločitev sodnika kot pravni mehanizem, ki zagotavlja uresničevanje ustavno in konvencijsko zagotovljene pravice do nepristranskega sodnika, obravnavati celostno, torej kot enoten institut, ki se deloma uresničuje s samokritičnim delovanjem sodne veje oblasti, deloma pa s proaktivnim delovanjem strank. To po mnenju Vlade vpliva tudi na presojo bremena proaktivnosti, ki ga veljavna ureditev nalaga strankam. Ureditev naj bi bila naravnana tako, da olajšuje izločitev sodnika ex offo. Ta del mehanizma, ki po mnenju Vlade deluje učinkovito, naj bi zagotavljal pomemben vidik uresničevanja pravice do nepristranskega sodišča. Sodnik, ki zazna obstoj bodisi izključitvenega bodisi odklonilnega razloga, mora namreč prenehati vsako delo v tej zadevi in to sporočiti predsedniku sodišča. Strankina zahteva za izločitev sodnika naj bi samo dopolnjevala sodnikovo samoizločitev. To naj bi pomenilo, da je prekluzijo in zahtevano aktivnost stranke za njeno uveljavljanje treba presojati zlasti z vidika, da strankina zahteva za izločitev ni edini mehanizem za zagotavljanje pravice do nepristranskega sodnika.
6. Po mnenju Vlade tudi ni mogoče zanemariti, da gre za mehanizem, ki ga je v praksi lahko zlorabiti za zavlačevanje postopka, kar pa naj bi bilo težko dokazljivo. Veljavna ureditev naj od posameznega pritožnika ne bi zahtevala pretiranega bremena s pričakovanjem, da se pozanima o sestavi pritožbenega senata. Podatki o sestavi kazenskih senatov višjih sodišč naj bi bili javno dostopni, kazenskih sodnikov naj bi bilo malo. Med le štirimi višjimi sodišči naj bi imelo Višje sodišče v Mariboru devet kazenskih sodnikov, določeno naj bi bilo tudi, kateri dan v tednu ima posamezni senat seje. Pritožnik naj bi imel možnost, da se s potencialno sestavo pritožbenega senata brez večjega truda seznani že vnaprej in zahteva podatke o njej od sodišča. Zadostovala naj bi že prošnja v pritožbi, dopis ali zahteva za javno sejo, da bi pritožnik dobil podatek o sestavi pritožbenega senata. Tudi časovno obdobje, ki naj bi ga imel pritožnik na voljo, da se pozanima o sestavi pritožbenega senata, naj bi bilo ustrezno, saj naj bi bil leta 2017 povprečen čas reševanja pritožbenih kazenskih zadev 1,8 meseca. Zato naj ne bi šlo za preveliko breme. Če bi morebitno protiustavnost lahko rešili z objavo razporeda sej višjih sodišč s podatki o obravnavanih zadevah in pritožnikih, pa naj bi bilo to stvar podzakonske ureditve in ne zakona. Če bi moralo Višje sodišče o seji obveščati vsakega pritožnika posebej, bi se po mnenju Vlade bistveno podaljševali pritožbeni postopki in povečala administrativna obremenitev sodišč, pri čemer naj bi se izkazalo, da večina pritožnikov niti nima interesa za tako obveščanje. Vlada opozarja, da tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) pričakuje neko proaktivnost pritožnikov v zvezi z njihovimi zahtevami za izločitev sodnikov, pri čemer se sklicuje na sodbo v zadevi Čeferin proti Sloveniji z dne 18. 1. 2018. Meni, da bi obveščanje vseh pritožnikov lahko privedlo do zlorab, ki bi pomenile kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave), oviralo bi tudi zagotavljanje pravice do varnosti (34. člen Ustave), ki naj bi se na sistemski ravni zagotavljala s kazenskim pregonom v javnem interesu. V širšem smislu bi lahko prišlo do kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave, če bi šlo za onemogočanje pravočasnega in zakonitega delovanja pravosodnega sistema.
7. Mnenje Vlade je bilo vročeno pritožniku, ki se o njem ni izjavil.
B. – I. 
Ocena ustavnosti ZKP 
8. Člen 41 ZKP1 ureja postopek, po katerem lahko stranka zahteva izločitev sodnika. V skladu s prvim stavkom tretjega odstavka tega člena lahko zahteva izločitev sodnika višjega sodišča le do začetka seje senata. Po prvem odstavku 378. člena ZKP, ki je uvrščen med določbe, ki urejajo postopek s pritožbo, sodišče o seji senata obvesti med drugim vse stranke in zagovornike, 1) če kateri izmed njih zahteva, naj bo o tem obveščen, 2) ali če predsednik senata oziroma senat ocenita, da je njihova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari. Če nobeden izmed navedenih pogojev ni izpolnjen, pritožnik ni obveščen niti o sestavi senata niti o datumu njegove seje. Vendar pa mora tudi v takem primeru pritožnik še pred sejo senata zahtevati izločitev posameznega sodnika, za katerega meni, da so pri njem podane okoliščine, zaradi katerih naj bi bila podana zakonska podlaga za njegovo izključitev. Če tega ne stori, je po stališču Vrhovnega sodišča v uveljavljanju svoje pravice do nepristranskega sodnika prekludiran.
9. Ustavnemu sodišču se je ob odločanju o utemeljenosti ustavne pritožbe zastavilo vprašanje, ali je zakonodajalec z ZKP uredil način uresničevanja pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave na način, da lahko obdolženec učinkovito predlaga izločitev sodnika višjega sodišča, kadar to obravnava pritožbo zoper izpodbijano sodno odločbo na seji, o kateri stranke niso bile obveščene. V sklepu, s katerim je Ustavno sodišče začelo postopek za oceno ustavnosti 41. člena ZKP, je nakazan pomen prekluzije pri uveljavljanju tega ustavnega procesnega jamstva, če obdolženec ne izkaže aktivnosti pri vnaprejšnjem pridobivanju podatkov o sestavi članov senata. Pri tem pa ZKP ne določa, da bi moral obdolženec sam zahtevati obvestilo o članih senata ali da bi ga o tem moralo obvestiti sodišče.
10. Po prvem odstavku 23. člena Ustave je med drugim vsakomur zagotovljena pravica, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu odloča nepristransko sodišče. Pravica do nepristranskega sodnika je eno od osrednjih ustavnih jamstev vsakega poštenega sojenja (fair trial), tudi v kazenskem postopku.2 Iz njega izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev.3 Nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja. Odločitev sodišča mora biti sprejeta na podlagi dejstev in razlogov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij zunaj takega postopka. Pristranskost je dajanje prednosti eni stranki, ki pomeni hkrati neenako obravnavanje, nasprotno zahtevi po enakosti orožij strank iz 22. člena Ustave, ki velja tudi v kazenskem postopku.4
11. Pri presoji, ali je bila posamezniku v postopku zagotovljena pravica do nepristranskega sodnika, je Ustavno sodišče sprejelo subjektivni in objektivni test ESČP, na podlagi katerega to sodišče presoja zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP.5 Medtem ko gre pri subjektivnem testu za ugotavljanje osebnega prepričanja odločujočega sodnika (pri čemer velja izpodbojna domneva, da je sodnik nepristranski), gre pri objektivnem testu za presojo, ali obstajajo na strani sodnika okoliščine, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo upravičen dvom o njegovi nepristranskosti.6 Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven. Zato ima poseben pomen t. i. videz nepristranskosti sojenja.7 V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v posamezni zadevi.8 Vendar vtis, ki si ga ustvari stranka, ni odločilen. Dvom o nepristranskosti sodišča mora biti upravičen v objektivnem smislu.9
12. Pravice do nepristranskega sodnika z navedeno ustavnopravno vsebino ni mogoče uresničevati neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena Ustave). Spada med pravice, ki so po sami naravi takšne, da je treba način njihovega uresničevanja nujno predpisati z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave). Zakonodajalec mora zagotoviti ustrezno zakonsko podlago, ki bo posamezniku ali pravni osebi v vsakem posameznem primeru zagotovila učinkovito uresničevanje te pravice. Eden od najpomembnejših procesnih zakonskih institutov, ki služijo zagotovitvi pravice do nepristranskega sojenja, je institut izločitve sodnika.10 Zakonske določbe, ki ga urejajo, so neposredno namenjene uresničevanju te človekove pravice.11 Zato mora zakonodajalec jasno in pomensko določljivo (2. člen Ustave) opredeliti ne le razloge, zaradi katerih mora biti sodnik izločen od sodnega odločanja, temveč tudi postopek, po katerem se odloča o izločitvi, bodisi na predlog samega sodnika, ki meni, da bi moral biti izločen, bodisi na zahtevo stranke, ki s tem uresničuje eno svojih osrednjih ustavnih jamstev. Izločitev sodnika, če obstajajo za to razlogi, je sodniška dolžnost, kar je poudarilo tudi Ustavno sodišče.12 To je za poštenost sodnega postopka pomembno. Ni pa mogoče pritrditi stališču, da strankina zahteva za izločitev sodnika le dopolnjuje sodnikovo dolžnost predlagati svojo izločitev, kadar to okoliščine primera narekujejo. Pravica donepristranskega sodišča jesamostojna pravica stranke, ki jo uveljavlja na podlagi svoje presoje vseh okoliščin.
13. Zakonska ureditev mora nedvoumno opredeliti možnost pravočasne seznanitve stranke s tem, kateri sodniki odločajo o njenih pravnih sredstvih v sodnih postopkih, in ji s tem zagotoviti učinkovito uresničevanje zahteve za izločitev sodnika. Postopkovna pravila, ki naj to zagotovijo, mora zato določati ZKP. Predvsem mora biti pomensko določno opredeljeno pravilo, kako naj stranka ravna in do kdaj naj pove, ali bo sploh zahtevala izločitev posameznega sodnika, da bo njena zahteva pravočasna in bo o njej lahko odločeno pred odločitvijo sodišča o pravnem sredstvu. Z vidika zakonske ureditve je treba upoštevati, da je v pritožbenih postopkih stranka, če se ne odloča na obravnavi, s sestavo senata seznanjena le, če se udeleži javne seje, na kateri predsednik predstavi senat pred začetkom seje. Pritožbena sodišča pa v večini primerov odločajo na sejah brez navzočnosti strank. V teh primerih stranke za sestavo senata izvejo šele, ko prejmejo odločitev sodišča. Pravico do nepristranskega sodišča tako lahko učinkovito uveljavljajo le, če pred odločanjem sodišča zahtevajo, da jih sodišče seznani s sestavo senata, ki bo odločal o pritožbi. Vendar takšne aktivnosti stranke, ki želi uveljavljati pravico do nepristranskega sodišča z izločanjem posameznega sodnika, zakon ne zapoveduje, kljub temu pa je prekludirana pri uveljavljanju pravice (glej 8. točko obrazložitve). Prekluzija namreč pomeni za pritožnika hud poseg v pravico do nepristranskega sodnika kot ene od osrednjih prvin poštenega sodnega postopka, saj zaradi nje varstva svoje človekove pravice ne bo več mogel uveljavljati. Prav zato, ker gre za človekovo pravico, mora zakon v skladu z drugim odstavkom 15. člena Ustave zaradi zagotovitve možnosti njenega učinkovitega uresničevanjanujno urediti vse bistvene prvine načina njenega uresničevanja. Zato ni mogoče sklepati, da se je pritožnik uveljavljanju te svoje pravice konkludentno odpovedal, če ni pred sejo senata zahteval izločitve sodnika. Upoštevati je namreč treba, da zato, ker zakon nima določb, ki bi urejale seznanitev pritožnika s sestavo senata,pritožnik do tedaj ni bil seznanjen s sestavo pritožbenega senata.13
14. Določitev neke časovne omejitve za vložitev zahteve za izločitev sodnika, člana senata, ki odloča o pritožbi na seji brez navzočnosti strank, sama po sebi ni ustavno sporna. ZKP v tretjem odstavku 41. člena vsebuje določbo o tem, do kdaj je mogoče zahtevati izločitev sodnika, predsednika ali člana senata višjega sodišča, ki bo odločalo o njegovi pritožbi. Ne zavezuje pa ZKP pritožnika, da bi moral, če bi to ocenil za potrebno, sam zahtevati, naj ga sodišče seznani s poimensko sestavo senata, ki bo odločal o njegovi pritožbi. Pri tem ne gre za to, kot je mogoče razumeti mnenje Vlade, da namreč zakon sploh ne bi smel nalagati posameznih aktivnosti stranki, če hoče ta uveljaviti svojo pravico, temveč za to, da je lahko le z zakonom (brez njegove podlage pa tudi ne le s podzakonskim aktom) določen način uresničevanja človekove pravice, kot to zahteva drugi odstavek 15. člena Ustave.14 Če zakon ob obstoju razumnih razlogov tako breme stranke uveljavi, pa je dopustno z njim uveljaviti tudi tako hud poseg v pravico do nepristranskega sojenja, kot je prekluzija, ki nastopi, če stranka svojega bremena pri načinu uresničevanja človekove pravice ne izpolni.
15. Ustavne zahteve po jasni in pomensko določljivi zakonski opredelitvi bremena stranke, da mora pod pretnjo prekluzije sama pravočasno zahtevati, naj jo sodišče poimensko seznani s sestavo senata, ki bo odločal o njeni pritožbi, ne morejo nadomestiti obstoječe možnosti, na katere se sklicuje Vlada. Ta meni, da bi se lahko pritožnik brez posebnega truda seznanil s potencialno sestavo senata z možnostjo vpogleda v letne razporede posameznih sodišč, ki se objavljajo na sodnih deskah in na spletnih straneh sodišč. Pri tem naj bi bilo število sodnikov in senatov na kazenskih oddelkih višjih sodišč majhno. To mnenje je v nasprotju s stališčem ESČP, ki je izrecno opozorilo, da objava sestave senatov ne jamči, da bo posamezni sodnik sodil v prav določeni zadevi v času, določenem z razporedom dela.15 Če bi izhajali le iz potencialnih možnosti, bi morali namreč od stranke zahtevati, naj izloča sodnika zgolj na podlagi možnosti njegovega sodelovanja v senatu, ne pa na podlagi gotovosti, da bo odločal o zadevi, kar je ESČP ocenilo za pretirano breme za stranko, da bi si zagotovila pravico do nepristranskega sodnika.16
16. Ko niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 378. člena ZKP17 in ne gre za odločanje na obravnavi, zakon ne vsebuje določbe, ki bi nedvoumno določala način, kako se lahko stranka seznani s poimensko sestavo senata, ki bo odločal o pritožbi, hkrati pa jo prekludira pri uveljavljanju pravice zahtevati izločitev sodnika, če tega ne stori pred izvedbo seje senata. Zato zakonska ureditev pritožnikom v kazenskih zadevah, kljub izrecni ustavni zahtevi, da lahko le zakon ureja način uresničevanja človekove pravice, kadar se ta glede na njeno naravo ne more uresničevati že na podlagi Ustave (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 15. člena Ustave), ne zagotavlja učinkovitega uresničevanja pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave in je z njo v neskladju. Prekluzija sama po sebi ni protiustavna. Protiustavno je to, da zakon ne vsebuje pravila, ki bi bodisi zavezoval sodišče bodisi stranki nalagal breme ustreznega ravnanja zaradi predhodne seznanitve s poimensko sestavo senata, da bi se prekluzija lahko uveljavila. Gre za primer, ko zakon nečesa, kar je ustavnopravno nujno treba urediti, ne ureja. Zato je Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 48. člena ZUstS izdalo ugotovitveno odločbo. Protiustavnost je umestilo v 41. člen ZKP, ker iz njega izhaja prekluzija pri uveljavljanju pravice (1. točka izreka). Zakonodajalec pa ima proste roke, kam bo umestil odpravo ugotovljene protiustavnosti, za katero mu je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 48. člena ZUstS določilo rok enega leta (2. točka izreka).
17. Da bi Ustavno sodišče do odprave ugotovljene protiustavnosti v primerih o pritožbah v kazenskih zadevah zavarovalo pravico do nepristranskega sodnika kot enega od osrednjih ustavnih jamstev vsakega poštenega postopka pri odločanju, je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS za prehoden čas določilo način izvršitve svoje odločbe (3. točka izreka).
B. – II. 
Odločitev o ustavni pritožbi 
18. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi odločitev o prekluziji pritožnika pri uveljavljanju očitka o kršitvi videza nepristranskosti oprlo na zahtevo, da bi pritožnik in njegov zagovornik pred začetkom seje Višjega sodišča morala opraviti poizvedbe o sestavi senata, da bi lahko pravočasno zahtevala izločitev sodnice tega sodišča. Iz razlogov, ki so narekovali ugotovitev protiustavnosti 41. člena ZKP, to stališče Vrhovnega sodišča krši pritožnikovo pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje (4. točka izreka).
19. Način izvršitve odločbe o ugotovljeni protiustavnosti iz 3. točke izreka te odločbe ne more veljati za pritožnika, ker je bilo stališče Vrhovnega sodišča sprejeto v času, ko zanj ni veljala z močjo zakona določena obveznost ustreznega ravnanja. Ta se po naravi stvari lahko predpiše le za naprej, ne pa za nazaj. Zato bo moralo Vrhovno sodišče v novem odločanju, če so izpolnjene vse druge predpostavke za vsebinsko presojo, oceniti očitke pritožnika, s katerimi je ta v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
C. 
20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena, drugega odstavka 40. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in dr. Katja Šugman Stubbs. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.
Dr. Rajko Knez 
predsednik 
1 Zakon je bil po začetku postopka za oceno ustavnosti 41. člena spremenjen in dopolnjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 22/19 – v nadaljevanju ZKP-N). Spremembe se niso nanašale na ta člen. Zato gre za določbe, na podlagi katerih je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, navedeno v 2. točki obrazložitve te odločbe, in za veljavne določbe, ki bodo glede na 143. člen ZKP-N uporabljive tudi v pritožnikovem primeru ob ugoditvi ustavni pritožbi.
2 Primerjaj 6. in 7. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 165).
3 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-679/06, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 109), 41. točka obrazložitve.
4 Glej 18. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2).
5 Glej npr. sodbo ESČP v zadevi Wettstein proti Švici z dne 21. 12. 2000, 42. točka obrazložitve, še posebno pregledno v zvezi z navedenima testoma pa sodbo ESČP v zadevi Kyprianou proti Cipru z dne 15. 12. 2005 (118. do 121. točka obrazložitve).
6 Prim. z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-679/06, U-I-20/07, 47. točka obrazložitve, in s sodbama ESČP v zadevah Sacilor Lormines proti Franciji z dne 9. 11. 2006, 60. točka obrazložitve, ter Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8. 2. 2007, 38. in 39. točka obrazložitve. 
7 Prav tam.
8 Prim. z odločbama Ustavnega sodišča št. Up-799/13 z dne 22. 1. 2015 (Uradni list RS, št. 9/15, in OdlUS XXI, 9), 9. točka obrazložitve, in št. Up-217/15 z dne 7. 7. 2016 (Uradni list RS, št. 51/16, in OdlUS XXI, 35), 17. točka obrazložitve. Primerjaj tudi s sodbama ESČP v zadevah Coeme in drugi proti Belgiji z dne 22. 6. 2000, 121. točka obrazložitve, ter Švarc in Kavnik proti Sloveniji, 39. točka obrazložitve.
9 Prim. z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-799/13, 17. točka obrazložitve, in s sodbama ESČP v zadevah Coeme in drugi proti Belgiji ter Švarc in Kavnik proti Sloveniji.
10 Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-562/14 z dne 2. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 14/17, in OdlUS XXII, 17), 6. točka obrazložitve.
11 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-679/06, U-I-20/07, 41. točka obrazložitve.
12 Prim. prav tam, 47. točka obrazložitve.
13 Primerjaj s sodbo ESČP v zadevi Golubović proti Hrvaški z dne 27. 11. 2012, 35. do 39. točka obrazložitve.
14 Primerjalnopravno mora npr. po tretjem odstavku 24. člena nemškega zakona, ki ureja kazenski postopek (Strafprozessordnung) sodišče obdolžencu na njegovo zahtevo poimensko navesti osebe, ki sodelujejo pri odločanju.
15 Glej 29. točko obrazložitve sodbe v zadevi Hit d.d. Nova Gorica proti Sloveniji z dne 5. 6. 2014, s katero je ESČP zavrnilo take ugovore Republike Slovenije in ugotovilo kršitev pravice za Ustavno sodišče.
16 Prav tam. V času odločanja Višjega sodišča v Mariboru o pritožnikovi pritožbi bi bilo to še toliko bolj poudarjeno glede na to, da so bili objavljeni le letni razporedi sodnikov na posamezna pravna področja in v posamezne senate; ti pa niso delovali kot stalni pritožbeni senati, temveč so se ti sestavljali po predpisanem ključu za vsake tri mesece; glej Letni razpored dela Višjega sodišča v Mariboru za leto 2014 št. Su 010100/2013-63 z dne 11. 12. 2013.
17 Ustavnemu sodišču se za potrebe odločitve v tej zadevi ni bilo treba spustiti v vprašanje, ali obvestilo, izdano na tej podlagi, vsebuje tudi poimensko sestavo senata, ki bo odločal o pritožbi. Spoštovanje pravice do nepristranskega sojenja namreč ne more biti odvisno od tega, ali stranka navzočnost na seji zahteva, ali pa od ocene, da bi bilo to koristno za razjasnitev stvari, ki jo sprejme sodišče sámo. Poleg tega okoliščine ustavne pritožbe, v postopku odločanja katere je bil začet postopek za oceno ustavnosti 41. člena ZKP, ne izhajajo iz dejanskega stanu, ki bi ustrezal pogojem iz prvega odstavka 378. člena ZKP.

AAA Zlata odličnost