Uradni list

Številka 68
Uradni list RS, št. 68/2017 z dne 1. 12. 2017
Uradni list

Uradni list RS, št. 68/2017 z dne 1. 12. 2017

Kazalo

3196. Sklep o upravljanju kreditnega tveganja v bankah in hranilnicah, stran 9512.

  
Na podlagi 3. točke prvega odstavka 93. člena in 1. točke 135. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 25/15, 44/16 – ZRPPB, 77/16 – ZCKR in 41/17; v nadaljevanju ZBan-2) ter prvega odstavka 31. člena Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 59/11 in 55/17) izdaja Svet Banke Slovenije
S K L E P 
o upravljanju kreditnega tveganja v bankah in hranilnicah 
1. SPLOŠNE DOLOČBE 
1. člen 
(Vsebina sklepa) 
(1) Ta sklep določa pravila, ki se nanašajo na naslednja področja upravljanja kreditnega tveganja v bankah in hranilnicah (v nadaljevanju banke):
(a) odobravanje kreditov;
(b) spremljanje kreditnega tveganja;
(c) razvrščanje dolžnikov oziroma izpostavljenosti v bonitetne razrede;
(d) upravljanje kreditnih zavarovanj;
(e) oblikovanje popravkov vrednosti in rezervacij;
(f) sistem zgodnjega opozarjanja za odkrivanje povečanega kreditnega tveganja;
(g) upravljanje problematičnih in restrukturiranih izpostavljenosti;
(h) upravljanje podatkov in kreditne dokumentacije;
(i) poročanje o kreditnem tveganju.
(2) Kadar se ta sklep sklicuje na določbe drugih predpisov, se te določbe uporabljajo v njihovem vsakokrat veljavnem besedilu.
2. člen 
(Opredelitve pojmov) 
(1) Pojmi, uporabljeni v tem sklepu, imajo enak pomen kot v določbah ZBan-2 oziroma Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 575/2013) ter v predpisih, izdanih na njuni podlagi.
(2) Za namen tega sklepa veljajo naslednje opredelitve pojmov:
(a) »bonitetna ocena dolžnika« pomeni oceno kreditne sposobnosti dolžnika tj. zmožnosti poplačila njegovih obveznosti do banke v pogodbeno dogovorjenih rokih;
(b) »bonitetni razred« pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice, v katero se razvrstijo dolžniki ali izpostavljenosti s podobnim kreditnim tveganjem;
(c) »bonitetni sistem« pomeni vse modele, procese, kontrole, zbiranje podatkov in informacijske sisteme, ki podpirajo ocenjevanje kreditnega tveganja in razvrščanje dolžnikov oziroma izpostavljenosti v bonitetne razrede;
(d) »centralni kreditni register« je centralni kreditni register, ki ga vodi Banka Slovenije v skladu z Zakonom o centralnem kreditnem registru (Uradni list RS, št. 77/16);
(e) »datum ocenitve vrednosti je datum, za katerega velja izdelana ocena vrednosti;
(f) »koncesija (popuščanje)« pomeni popuščanje dolžniku s spreminjanjem prvotnih pogojev kreditiranja zaradi pravnih ali ekonomskih razlogov, ki se nanašajo na finančne težave dolžnika;
(g) »kredit« je vsaka bilančna ali zunajbilančna izpostavljenost, iz naslova katere je banka izpostavljena kreditnemu tveganju;
(h) »kreditno tveganje« je tveganje izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika oziroma nasprotne stranke v pogodbeno dogovorjenem roku;
(i) »nedonosne izpostavljenosti« so nedonosne izpostavljenosti, kot so opredeljene v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 680/2014 z dne 16. aprila 2014 o določitvi izvedbenih tehničnih standardov v zvezi z nadzorniškim poročanjem institucij v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 191 z dne 28. 6. 2014, str. 1; v nadaljevanju Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 680/2014);
(j) »neplačane izpostavljenosti« so izpostavljenosti, pri katerih je prišlo do neplačila, kot je opredeljeno v 178. členu Uredbe (EU) št. 575/2013;
(k) »ocenjevalec vrednosti« je neodvisni usposobljeni ocenjevalec vrednosti (cenilec), tj. oseba, ki ima potrebne kvalifikacije, znanje in izkušnje za izvajanje cenitve, ter je neodvisna od procesa odločanja o poslih, ki so zavarovani s premoženjem, katerega vrednost se ocenjuje;
(l) »poslovni subjekt« je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik;
(m) »preostalo tveganje« je tveganje manjše učinkovitosti kreditnih zavarovanj od pričakovane, ki je posledica nastanka ali porasta drugih tveganj (npr. pravno, operativno, likvidnostno, tržno tveganje) zaradi uporabe kreditnih zavarovanj;
(n) »problematične izpostavljenosti« so nedonosne izpostavljenosti in druge problematične izpostavljenosti, ki jih kot take opredeli banka;
(o) »restrukturirane izpostavljenosti« so restrukturirane izpostavljenosti, kot so opredeljene v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 680/2014;
(p) ''standardi ocenjevanja vrednosti'' so veljavni mednarodni in evropski standardi za ocenjevanje vrednosti, in sicer Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti, ki jih sprejema Odbor za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti (angl. International Valuation Standards Council – IVSC), Evropski standardi ocenjevanja vrednosti, ki jih sprejema Evropska skupina združenj cenilcev (angl. The European Group of Valuers' Associations TEGOVA) in standardi ocenjevanja vrednosti, ki jih sprejema Kraljevi inštitut pooblaščenih ocenjevalcev (angl. Royal Institute of Chartered Surveyors – RICS);
(q) »tveganje koncentracije« je tveganje čezmerne neposredne in/ali posredne izpostavljenosti iz naslova kreditnega tveganja banke ali bančne skupine do posamezne stranke, skupine povezanih strank ali strank, ki jih povezujejo skupni dejavniki tveganja;
(r) »tveganje kreditov v tujih valutah« je kreditno tveganje iz naslova kreditov v tujih valutah, pri katerih kreditojemalci niso uporabili varovanja pred valutnim tveganjem;
(s) »validacija« pomeni neodvisno preverjanje ustreznosti in skladnosti bonitetnega sistema z relevantnimi zahtevami za posamezni bonitetni sistem.
2. ODOBRAVANJE KREDITOV 
3. člen 
(Proces odobravanja kreditov) 
(1) Banka mora vzpostaviti proces odobravanja kreditov, ki se razlikuje najmanj po vrsti dolžnika, viru denarnih tokov za poplačilo kredita (npr. dohodek kreditojemalca, dohodek, ki ga ustvarja financirano premoženje), višini izpostavljenosti in kompleksnosti produktov.
(2) Banka mora imeti jasno opredeljen proces odobravanja novih kreditov, spreminjanja, obnavljanja in ponovnega financiranja obstoječih kreditov.
(3) Banka mora vzpostaviti jasno in dosledno organizacijsko strukturo odločanja o odobritvi kredita. Politika oziroma proces odobravanja kreditov mora vključevati jasno porazdelitev pristojnosti in odgovornosti glede odobritve kreditov v okviru banke in med subjekti v okviru bančne skupine.
4. člen 
(Pooblastila za odobravanje) 
(1) Banka mora zagotavljati, da je odobravanje kreditov v pristojnosti oseb z ustreznimi znanji in strokovnimi izkušnjami. V notranjem aktu mora banka natančno opredeliti delegiranje pooblastil za odobravanje kreditov. Pooblastila morajo biti jasno razčlenjena po ustreznih nivojih banke in se razlikovati najmanj glede na vrsto, namen in znesek kredita. Iz kreditne dokumentacije mora biti jasno razvidno, kdo je kredit odobril.
(2) S posamezno odločitvijo o odobritvi kredita se morata strinjati enota komercialnega poslovanja in enota upravljanja kreditnega tveganja, pri čemer banka upošteva značilnost, zapletenost in tveganje obravnavanega kredita. Kadar odločitev o odobritvi kredita z vidika tveganja ni pomembna, lahko o njej odloči le enota komercialnega poslovanja.
(3) V primeru nestrinjanja enote komercialnega poslovanja in enote upravljanja kreditnega tveganja glede odobritve kredita mora banka zagotoviti upoštevanje vzpostavljenih pravil odločanja.
(4) Banka mora vzpostaviti jasna pravila in postopke glede pristojnosti pri obravnavi in odobritvi izjem (npr. popravek bonitetne ocene, odobritev kreditov pod pogoji, ki odstopajo od sprejetih standardov kreditiranja in politike kreditnih zavarovanj). Samo v izjemnih primerih se lahko predlaga kreditiranje, ki ni v skladu s politiko in predpisanimi pogoji. Take primere je potrebno dokumentirati in utemeljiti, odobravanje takih poslov pa je v pristojnosti ustreznega organa banke.
5. člen 
(Merila za odločanje o odobritvi kreditov) 
(1) Ključno merilo pri odobravanju kreditov je ocena kreditne sposobnosti stranke.
(2) Banka mora imeti primerna in natančno opredeljena merila za odločanje o odobritvi kreditov, ki vključujejo najmanj:
– ciljni tržni segment, kot ga opredeljuje strategija prevzemanja in upravljanja kreditnega tveganja;
– namen kredita in vire poplačila kredita;
– trenutni profil tveganja stranke;
– pretekle plačilne navade dolžnika, trenutno sposobnost odplačevanja kredita ter projekcije prihodnjih denarnih tokov na podlagi različnih scenarijev;
– kakovost in obseg kreditnega zavarovanja;
– kreditne pogoje, vključno s pogodbenimi zavezami, ki omejujejo tveganost stranke v prihodnosti;
– oceno nivoja strokovnega znanja in sposobnosti poslovodstva, položaja stranke v panogi in splošnega stanja v panogi (v primeru podjetniških kreditov).
6. člen 
(Ocenjevanje kreditnega tveganja) 
(1) Banka mora pred odobritvijo vsakega kredita oziroma pred sklenitvijo druge pogodbe, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke kreditnemu tveganju, oceniti in analizirati kvantitativne in kvalitativne informacije ter druge pomembne dejavnike, ki omogočajo celovito oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevati obveznosti do banke. Pri tem banka upošteva povezave stranke z drugimi osebami, ki lahko vplivajo na njeno kreditno sposobnost. Zagotavljati mora ustrezno strokovno in objektivno presojo ocene kreditnega tveganja in pridobiti dovolj informacij o stranki, da lahko ugotovi njen profil tveganja oziroma oceni njeno kreditno sposobnost in ji dodeli ustrezno bonitetno oceno. Še posebej mora biti previdna pri strankah, s katerimi prvič stopa v pogodbeno razmerje. Banka mora imeti v notranjih aktih predpisan minimalni obseg informacij, ki jih je potrebno pridobiti od stranke za ustrezno oceno kreditnega tveganja in so vključene v predlog za odobritev kredita.
(2) Za namen ocenjevanja kreditne sposobnosti stranke mora banka iz centralnega kreditnega registra pridobiti podatke o kreditojemalcu in z njim povezanih strankah, do katerih ima banka izpostavljenost, kot so opredeljene v točki (a) 7. člena tega sklepa.
(3) Banke, ki so udeležene v sindiciranih kreditih in ostalih bančnih konzorcijih, se ne smejo zanašati izključno na analizo banke, ki je nosilec konzorcija, temveč morajo same opraviti neodvisno in celovito analizo kreditnega tveganja, na enak način, kot če bi samostojno odobravale kredit.
7. člen 
(Ugotavljanje povezav) 
Banka mora imeti vzpostavljen mehanizem za ugotavljanje in spremljanje povezav:
(a) med strankami v skladu s točko (39) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 (povezane stranke);
(b) med posamezno stranko in banko v skladu s 149. členom ZBan-2 (osebe v posebnem razmerju z banko).
8. člen 
(Upoštevanje kreditnih zavarovanj) 
(1) Banka mora kot primarni vir poplačila kredita upoštevati plačilno sposobnost dolžnika, kreditna zavarovanja za posamezen kredit predstavljajo sekundarni vir poplačila kredita. Banka mora ocenjevati kreditno kakovost osnovnega dolžnika oziroma osnovne izpostavljenosti ne glede na obstoj kreditnega zavarovanja.
(2) Banka mora pred odobritvijo kredita preveriti pravno gotovost kreditnega zavarovanja ter oceniti vrednost kreditnega zavarovanja, kot je opredeljeno v petem poglavju tega sklepa.
(3) Če je vrednost kreditnega zavarovanja v veliki meri odvisna od kreditnega tveganja dajalca osebnega kreditnega zavarovanja, ki je tretja oseba, mora banka oceniti tudi kreditno tveganje te osebe.
9. člen 
(Limiti izpostavljenosti kreditnemu tveganju) 
Banka mora zagotoviti, da se krediti odobravajo v okviru odobrenih limitov izpostavljenosti kreditnemu tveganju.
10. člen 
(Mehanizmi za določanje cen produktov) 
Banka mora zagotoviti, da proces odobritve kredita vključuje ustrezne mehanizme za določanje cen produktov, ki so skladni s sprejetimi politikami upravljanja kreditnega tveganja ter upoštevajo kreditno tveganje dolžnika, vrsto produkta, znesek izpostavljenosti ter vrsto in vrednost kreditnega zavarovanja.
11. člen 
(Pogodbene zaveze) 
Banka mora pri sklepanju kreditne pogodbe presoditi ustreznost pogodbenih zavez, ki jih bo vsebovala pogodba. Pogodbene zaveze morajo biti jasne, smiselne in uresničljive. Pri presoji ustreznosti posameznih pogodbenih zavez mora banka med drugim upoštevati vrsto in vrednost posla, vrsto in oceno tveganosti dolžnika, potrebne informacije o dolžniku ter pogodbeno pravo. Če banka v pogodbo ni mogla vključiti vseh pogodbenih zavez, ki jih običajno uporablja, mora razloge za to navesti v kreditni mapi.
3. SPREMLJANJE KREDITNEGA TVEGANJA 
12. člen 
(Sistem za spremljavo kreditov) 
(1) Banka mora vzpostaviti jasno in dosledno organizacijsko strukturo, politike, procese ter notranje akte glede procesa spremljave v skladu s sprejeto strategijo upravljanja kreditnega tveganja, ter jasno razmejitev nalog med procesom spremljave in procesom odobritve kreditov.
(2) Banka mora vzpostaviti sistem neprekinjenega spremljanja kreditnega portfelja, ki vključuje analitične postopke in metodologije za ocenjevanje oziroma merjenje kreditnega tveganja. Tak sistem mora zagotoviti ustrezne informacije o strukturi in kakovosti kreditnega portfelja ter koncentraciji kreditnega tveganja banke kot tudi na ravni bančne skupine.
(3) Banka z namenom upravljanja tveganja koncentracije v skladu s 163. členom ZBan-2 vzpostavi in vzdržuje ustrezne limite izpostavljenosti kreditnemu tveganju. Limiti morajo vključevati bilančne in zunajbilančne izpostavljenosti.
(4) Učinkovit sistem za spremljavo kreditov mora:
– zagotoviti, da banka lahko redno in ves čas trajanja kreditnega razmerja spremlja poslovanje dolžnika in njegovo kreditno sposobnost,
– spremljati izpolnjevanje pogojev, ki izhajajo iz kreditne pogodbe,
– v primeru namenskih kreditov spremljati porabo odobrenih sredstev v dogovorjene namene,
– spremljati rednost plačil in ugotavljati kršitev pogodbenih obveznosti,
– spremljati izvrševanje pogodbenih zavez in evidentirati njihove morebitne kršitve ter spremljati izvrševanje pogodbenih sankcij v primeru kršitev pogodbenih zavez,
– spremljati razmerje med vrednostjo kredita in vrednostjo kreditnega zavarovanja (angl. loan to value, LTV) ter pokritost izpostavljenosti s kreditnim zavarovanjem,
– spremljati primernost višine oblikovanih popravkov vrednosti in rezervacij,
– spremljati tveganje koncentracije ter morebitna odstopanja od vzpostavljenih limitov iz tretjega odstavka tega člena,
– zagotoviti učinkovito in pravočasno ugotavljanje povečanega kreditnega tveganja in problematičnih kreditov,
– spremljati tveganje kreditov v tujih valutah.
(5) Banka mora vzpostaviti in uveljaviti notranje kontrole ter postopke, ki omogočajo, da se izjeme in odstopanja od politik, postopkov in limitov pravočasno poročajo odgovornim za ukrepanje.
(6) Banka mora pri ocenjevanju posameznih kreditov in kreditnega portfelja upoštevati potencialne prihodnje negativne spremembe v ekonomskem okolju in periodično oceniti izpostavljenost kreditnemu tveganju ob upoštevanju izjemnih razmer (analiza scenarijev in stresni testi).
4. RAZVRŠČANJE DOLŽNIKOV OZIROMA IZPOSTAVLJENOSTI V BONITETNE RAZREDE 
13. člen 
(Razvrščanje dolžnikov oziroma izpostavljenosti) 
Banka mora v okviru procesa odobritve in spremljave kreditov razvrstiti dolžnika oziroma izpostavljenost v bonitetni razred na podlagi jasnih bonitetnih meril. Merila morajo biti dovolj natančna, da omogočajo zaposlenim v procesu odobravanja in spremljave kreditov enako razumevanje in dosledno razvrščanje dolžnikov oziroma izpostavljenosti s podobnim kreditnim tveganjem v iste bonitetne razrede. Metodologije razvrščanja temeljijo na statističnih modelih ali drugih metodah in morajo upoštevati zahteve iz tega poglavja.
14. člen 
(Razvrstitev dolžnika v primeru skupine povezanih strank) 
(1) Banka mora v procesu razvrščanja dolžnika, ki je del skupine povezanih strank, v ustrezne bonitetne razrede vključiti informacijo o obstoju skupine povezanih strank na način, da je razvrstitev posameznih oseb v skupini povezanih strank konsistentna s strukturo skupine. Pri tem mora banka upoštevati najmanj vrste povezav med subjekti v skupini.
(2) Banka mora imeti vzpostavljene postopke in procese, ki zagotavljajo, da v primeru nastopa položaja neplačila posamezne stranke v skupini v skladu s 178. členom Uredbe (EU) št. 575/2013 preveri in opredeli vpliv tega neplačila na bonitetne ocene ostalih oseb v skupini.
(3) Banka mora vnaprej opredeliti primere, v katerih je dolžnikom lahko dodeljena boljša bonitetna ocena kot nadrejeni osebi v skupini. Odločitve o takšnih ter morebitnih ostalih primerih mora banka dokumentirati in ustrezno utemeljiti.
15. člen 
(Bonitetni sistemi) 
(1) Banka mora imeti vzpostavljene bonitetne sisteme, ki omogočajo ovrednotenje in razvrščanje kreditnih izpostavljenosti v ustrezne bonitetne razrede.
(2) Banka mora imeti vzpostavljene bonitetne sisteme, ki ustrezajo značilnostim posameznih portfeljev, da se zagotovi, da se spremembe, ki so pomembne za posamezni portfelj, odrazijo tudi v spremembi ocene kreditnega tveganja.
(3) Banka mora dokumentirati pomembne elemente strukture in delovanja notranjih bonitetnih sistemov, ki vključujejo najmanj razločevanje portfeljev, bonitetna merila, odgovornosti oseb, ki ocenjujejo, pogostost ocenjevanja in nadzor vodstva nad bonitetnim sistemom.
16. člen 
(Upoštevanje ustreznih in ažurnih informacij) 
(1) Banka mora vzpostaviti postopke, mehanizme ter kriterije za pridobivanje vseh ustreznih, trenutno razpoložljivih in ažurnih kvantitativnih ter kvalitativnih informacij o dolžniku in izpostavljenosti, ki so relevantni za kreditne procese in bonitetne sisteme.
(2) Banka mora v primeru pomanjkljivih, manjkajočih ali neažurnih informacij pri razvrščanju dolžnikov ali izpostavljenosti v bonitetne razrede upoštevati ustrezno mero konservativnosti.
(3) Če so zunanje bonitetne ocene glavno merilo banke pri razvrščanju dolžnikov ali izpostavljenosti v bonitetne razrede, mora banka upoštevati še druge ustrezne informacije, ki jih opredeli v metodologiji za razvrščanje.
(4) Banka mora najmanj enkrat letno pregledati ustreznost razvrstitve posameznih dolžnikov oziroma izpostavljenosti, ter jih po potrebi prilagoditi. Če banka kadar koli pridobi pomembne informacije o dolžniku ali izpostavljenosti, mora opraviti novo razvrstitev. Banka mora posebej opredeliti kriterije pogostejšega preverjanja bolj tveganih dolžnikov ali problematičnih izpostavljenosti.
17. člen 
(Prilagoditev bonitetne ocene) 
(1) Pri razvrščanju dolžnika ali izpostavljenosti v bonitetne razrede mora banka jasno opredeliti razloge ter razpone, v katerih je dovoljena prilagoditev bonitetne ocene, ter v kateri fazi procesa razvrščanja se prilagoditev lahko izvede.
(2) Vse prilagoditve bonitetnih ocen morajo biti jasno in transparentno dokumentirane ter utemeljene.
(3) Banka mora redno spremljati število in razloge za prilagoditve bonitetnih ocen ter redno preverjati zanesljivost procesa prilagoditev in posledično delovanja bonitetnega sistema.
18. člen 
(Zahteve glede bonitetnih modelov) 
(1) Banka mora pri uporabi bonitetnih modelov za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede vzpostaviti proces zbiranja in vrednotenja kvantitativnih in kvalitativnih vhodnih podatkov v model, kar vključuje oceno natančnosti, popolnosti in primernosti podatkov. Banka mora dokazati, da so uporabljeni podatki za izgradnjo modela reprezentativni za populacijo dejanskih dolžnikov oziroma izpostavljenosti banke.
(2) Banka mora dopolnjevati statistični model s človeško presojo z namenom preverjanja ustreznosti razvrstitve dolžnikov ali izpostavljenosti glede na rezultate modela. Vse pomembne informacije, ki jih model ne obravnava, morajo biti pri končni razvrstitvi dolžnika ali izpostavljenosti upoštevane na podlagi človeške presoje. Banka mora dokumentirati medsebojno povezanost človeške presoje in rezultatov modela.
(3) Banka mora dokazati, da ima model dobro napovedno moč in da je v čim večji meri nepristranski.
(4) Banka, ki uporablja zunanji model ali dele zunanjega modela za razvrščanje, mora upoštevati tudi naslednje zahteve:
– uporabniki morajo biti ustrezno izobraženi za uporabo modela,
– na razpolago morajo biti notranji inštruktorji,
– pripravljen mora biti načrt za zagotovitev potrditve primernosti zunanjega modela,
– zagotovljen mora biti nadaljnji razvoj modela v prihodnosti, če je potrebno,
– zagotovljena mora biti možnost ocene delovanja modela in po potrebi prilagoditve tudi v primeru, kadar zunanji ponudnik preneha dajati podporo ali v podobnih primerih.
19. člen 
(Dokumentacija) 
(1) Banka mora dokumentirati razloge za izbor kvalitativnih in kvantitativnih meril za razvrščanje in analizo, ki ta izbor utemeljuje. Banka mora dokumentirati vse večje spremembe procesa razvrščanja. Dokumentirana mora biti tudi organizacija procesa razvrščanja, vključno s sistemom notranjih kontrol na tem področju.
(2) Banka mora izdelati in dokumentirati metodologijo razvoja modela, pri čemer mora dokumentacija obsegati najmanj:
– ustreznost modela glede na značilnosti portfelja, za katerega se ta model uporablja,
– opis virov podatkov,
– opredelitev neplačila in izgube,
– opredelitev napovednih spremenljivk,
– natančen opis zasnove, teorije in predpostavk delovanja zadevnega modela,
– tehnično specifikacijo modela,
– opis statističnih metod za potrditev primernosti modela,
– opis okoliščin, v katerih ta model ne deluje učinkovito.
(3) Uporaba zunanjega modela ne odvezuje banke od obveznosti dokumentiranja ali katere koli druge zahteve za sistem razvrščanja izpostavljenosti v bonitetne razrede.
20. člen 
(Validacija) 
(1) Banka mora imeti jasno opredeljena pravila ter procese za redne validacije in spremembe bonitetnih sistemov, ki morajo vključevati oziroma upoštevati najmanj:
– ustrezne metode za oceno primernosti bonitetnih sistemov glede na njihovo kompleksnost in obseg;
– jasno opredelitev procesa validacije, obsega validacije, standarde in omejitve validacije;
– opise vseh validacijskih testov in popis podatkov, uporabljenih za validacijo, vključno z opredelitvijo časovnega okvira zajema podatkov;
– standarde čiščenja podatkov in vire podatkov za validacijo;
– testiranje za nazaj (angl. back testing);
– poslovne cikle in s tem povezana sistemska nihanja in izkušnje o dogodkih neplačila.
(2) Banka mora zagotoviti neodvisnost procesa validacije od procesa razvoja modelov in drugih kreditnih procesov. Vloge in odgovornosti v procesu validacije morajo biti natančno opredeljene.
(3) Banka mora najmanj enkrat letno opraviti validacije bonitetnih sistemov za pomembne portfelje.
(4) Rezultate validacij mora banka analizirati in ustrezno dokumentirati. Morebitne ugotovljene pomanjkljivosti delovanja bonitetnih sistemov mora banka upoštevati pri njihovi spremembi. Banka mora določiti kriterije, ki zahtevajo spremembo oziroma dopolnitev določenega bonitetnega sistema.
5. UPRAVLJANJE KREDITNIH ZAVAROVANJ 
21. člen
(Splošne zahteve glede kreditnih zavarovanj) 
(1) Banka mora imeti pisno politiko kreditnih zavarovanj, ki jo odobri in najmanj enkrat letno preverja upravljalni organ. V politiki kreditnih zavarovanj banka opredeli najmanj:
– vrste sprejemljivih kreditnih zavarovanj glede na vrsto dolžnika in posla,
– dovoljeno razmerje med vrednostjo kredita in vrednostjo zavarovanja (LTV) za posamezno vrsto kreditnega zavarovanja,
– potrebno dokumentacijo po posameznih vrstah kreditnih zavarovanj, ki zagotavlja pravno gotovost kreditnega zavarovanja,
– metodologijo ocenjevanja vrednosti za posamezne vrste kreditnih zavarovanj, v kateri sta določena način in spremljava oziroma pogostost vrednotenja,
– metodologijo za ugotavljanje stopnje korelacije med vrednostjo zavarovanja in kreditno kakovostjo dolžnika,
– postopke in procese za pravočasno izvršljivost kreditnega zavarovanja po posameznih vrstah kreditnih zavarovanj,
– vrste kreditnih zavarovanj, kjer je potreben fizični ogled premoženja, ki se zastavlja.
(2) Banka mora razpolagati z vso potrebno dokumentacijo, na podlagi katere se ugotavlja pravna gotovost in učinkovitost upravljanja kreditnih zavarovanj. Banka mora zagotoviti:
(a) pravno gotovost kreditnih zavarovanj z izpolnjevanjem vseh pogodbenih in zakonskih zahtev v zvezi z izvršljivostjo kreditnih zavarovanj ter
(b) učinkovitost upravljanja kreditnih zavarovanj na podlagi sprejetih ukrepov, postopkov in politik, ki ji omogočajo pravočasno unovčljivost in primerno gotovost glede višine poplačila iz naslova uporabljenih kreditnih zavarovanj.
(3) Banka oceni vrednost kreditnega zavarovanja na podlagi opredeljene metodologije ocenjevanja vrednosti kreditnih zavarovanj. Med trajanjem kreditnega zavarovanja banka redno spremlja njegovo vrednost in jo prilagaja na podlagi ustreznega vrednotenja ter upošteva kakršne koli predhodne obremenitve.
(4) Banka mora nameniti posebno obravnavo kreditnim zavarovanjem, katerih vrednost je zelo spremenljiva in/ali so predmet dolgo trajajočega unovčevanja.
(5) Banka mora zagotoviti ustrezno obravnavo in nadzor preostalega tveganja, ki izhaja iz uporabe kreditnih zavarovanj.
22. člen 
(Spremljanje kreditnih zavarovanj) 
Banka mora zagotoviti redno spremljavo vrednosti in pravne gotovosti zavarovanja v ustreznih časovnih razmikih od odobritve posla, ki so odvisni od vrste zavarovanja. Vrednost zavarovanja mora banka spremljati pogosteje v primeru pomembnih sprememb pogojev na trgu, ki je relevanten za zavarovanje, in ga pregledati vsakokrat, ko informacije, ki jih ima banka na voljo, kažejo na pomemben padec vrednosti zavarovanja.
23. člen 
(Zavarovanje z nepremičninami) 
(1) Ob upoštevanju zavarovanja z nepremičnino pri ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja mora banka zagotoviti najmanj naslednjo dokumentacijo:
(a) neposredno izvršljivi notarski zapis o zavarovanju z vknjižbo hipoteke na zastaviteljevi nepremičnini in pravnomočni sklep sodišča o dovolitvi vpisa hipoteke, razen, če ima banka nepremičnino v lasti;
(b) ažuren zemljiškoknjižni izpisek;
(c) zavarovalno polico za nepremičnino, izstavljeno ali vinkulirano v korist banke, pri čemer banka vzpostavi postopke za spremljanje, da je nepremičnina ves čas trajanja kreditnega razmerja ustrezno škodno zavarovana;
(d) dokumentirano vrednost nepremičnine, kar velja tudi ob vsakokratnem prevrednotenju nepremičnine.
(2) Kot vrednost zavarovanja z nepremičnino se upošteva ocena tržne vrednosti nepremičnine, ki jo v skladu s standardi ocenjevanja vrednosti izdela ocenjevalec vrednosti. Datum ocenitve vrednosti nepremičnine ob pridobitvi zavarovanja ne sme biti starejši od enega leta.
(3) Ne glede na prejšnji odstavek se lahko za namen ocenjevanja izgub iz kreditnega tveganja pri stanovanjskih nepremičninah upošteva njihova posplošena tržna vrednost, ki je določena z uporabo metod množičnega vrednotenja nepremičnin na podlagi zakona, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin, in izkazana v evidencah o nepremičninah, ki jih vodi Geodetska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju posplošena tržna vrednost). Pri tem mora ocenjevalec vrednosti podati strokovno mnenje o ustreznosti posplošene tržne vrednosti posamezne stanovanjske nepremičnine v primeru:
– stanovanjskih hiš,
– stanovanj z vrednostjo 250.000 evrov in več,
– stanovanjskih nepremičnin, ki služijo kot zavarovanje za nedonosne izpostavljenosti.
Če ocenjevalec vrednosti oceni, da posplošena tržna vrednost nepremičnine glede na njene lastnosti ni ustrezna, je potrebno nepremičnino oceniti po njeni tržni vrednosti, kot opredeljeno v drugem odstavku tega člena.
(4) Strokovno mnenje ocenjevalca vrednosti o ustreznosti posplošene tržne vrednosti iz tretjega odstavka tega člena mora biti izdelano v pisni obliki in obsegati najmanj naslednje:
– ime in priimek ocenjevalca vrednosti,
– datum opravljenega pregleda posplošene tržne vrednosti,
– izjavo o pregledu podatkov o nepremičnini v registru nepremičnin Geodetske uprave Republike Slovenije in drugih javnih evidencah,
– popis osnovnih lastnosti nepremičnine,
– analizo z uporabo načina tržnih primerjav,
– izjavo ocenjevalca vrednosti o ustreznosti posplošene tržne vrednosti nepremičnine.
(5) Banka pri ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja upošteva le tisti del vrednosti zavarovanja z nepremičnino, ki ostane po odbitku zneskov vseh obveznosti, katerih izpolnitev je zavarovana z isto nepremičnino in so v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini vknjižene z boljšim vrstnim redom, oziroma po odbitku sorazmernega dela zneskov tistih obveznosti, ki so v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini vknjižene z istim vrstnim redom.
(6) Med trajanjem zavarovanja z nepremičnino banka redno spremlja vrednost nepremičnine, in sicer:
– najmanj enkrat letno v primeru poslovnih nepremičnin;
– najmanj enkrat letno v primeru stanovanjskih nepremičnin, ki služijo kot zavarovanje za nedonosne izpostavljenosti;
– najmanj enkrat na tri leta v primeru ostalih stanovanjskih nepremičnin.
(7) Ne glede na šesti odstavek tega člena banka spremlja vrednost nepremičnine pogosteje, kadar pride do pomembnih sprememb pogojev na trgu in/ali kadar obstajajo znaki pomembnega zmanjšanja vrednosti posamezne zastavljene nepremičnine. V metodologiji ocenjevanja vrednosti zavarovanj z nepremičninami banka za vsako vrsto nepremičnin, ki jo sprejema v zavarovanje za poplačilo izpostavljenosti, opredeli kvantitativni prag pomembnega zmanjšanja vrednosti kreditnega zavarovanja.
(8) Za spremljanje vrednosti nepremičnine, ki služi kot zavarovanje, in za ugotavljanje, za katere nepremičnine je treba ponovno oceniti vrednost, lahko banka uporablja statistične metode.
(9) Ponovno oceno tržne vrednosti nepremičnine, ki jo izdela ocenjevalec vrednosti, mora banka pridobiti v naslednjih primerih:
(a) vsakokrat, ko informacije, ki jih ima banka na voljo, kažejo, da bi se lahko vrednost nepremičnine pomembno zmanjšala glede na splošno raven cen na trgu;
(b) najmanj enkrat na tri leta, kadar gre za nepremičnine, ki služijo zavarovanju izpostavljenosti, ki presega 3 milijone evrov ali 5 % kapitala banke.
(10) Banka mora oblikovati politiko in postopke rednega preverjanja neodvisnosti in usposobljenosti ocenjevalcev vrednosti ter kakovosti vrednotenj. Proces zagotavljanja kakovosti mora izvajati enota za upravljanje tveganj, ki je neodvisna od odobravanja kreditov, spremljanja kreditov in ocenjevanja kreditne sposobnosti strank. Rezultat procesa zagotavljanja kakovosti je ustrezno potrjen seznam ocenjevalcev vrednosti, ki se redno posodablja.
24. člen 
(Zavarovanje s premičninami) 
(1) Banka lahko pri ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja upošteva zavarovanje s premičninami, če so poleg splošnih zahtev, opredeljenih v 21. členu tega sklepa, izpolnjeni najmanj naslednji pogoji:
(a) za premičnine, ki služijo kot zavarovanje, obstajajo javno dostopne tržne cene, ki prihajajo iz zanesljivih virov informacij (npr. javni indeksi, ceniki ali katalogi), in odražajo ceno poslov v normalnih pogojih;
(b) banka ima z izključno izjemo pravic prednostnih upnikov, določenih z zakonodajnimi predpisi, prednost pred preostalimi upniki pri realizaciji zavarovanja;
(c) banka redno spremlja vrednost premičnine, ki služi kot zavarovanje, in sicer vsaj enkrat letno, pogosteje v primeru pomembnih sprememb na trgu;
(d) banka pri vrednotenju in prevrednotenju v celoti upošteva vsa morebitna poslabšanja ali zastarelost zavarovanja s premoženjem;
(e) premičnina, ki služi kot zavarovanje, je primerno škodno zavarovana, banka pa ima vzpostavljene postopke za kontrolo ustreznosti škodnega zavarovanja premičnine, ki služi kot zavarovanje;
(f) zavarovanje je vpisano v Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin po Uredbi o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (Uradni list RS, št. 23/04, 66/06, 16/08, 62/11 in 87/15) ali v podoben register po vsebinsko enakovrednih predpisih drugih držav, razen v primerih, ko ima banka premičnine v lasti.
25. člen 
(Upoštevanje kreditnih zavarovanj pri ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja) 
(1) Pri ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja za namen oblikovanja popravkov vrednosti in rezervacij banka upošteva kreditna zavarovanja v skladu z določbami tega poglavja.
(2) Banka pri ocenjevanju pričakovanih denarnih tokov iz naslova unovčitve kreditnega zavarovanja upošteva vrednost zavarovanja, odbitke od vrednosti zavarovanja, obdobje do unovčitve, likvidacijske stroške oziroma stroške prodaje, ali gre za prostovoljno ali prisilno prodajo zavarovanja in drugo. Uporabljene predpostavke morajo biti realne, temeljiti na empiričnih podatkih in upoštevati sedanje in pričakovane tržne pogoje. Banka predpostavke ustrezno dokumentira in redno preverja.
(3) Pri ocenjevanju pričakovanih denarnih tokov iz naslova unovčitve zavarovanja z nepremičninami banka kot obdobje unovčenja kreditnega zavarovanja upošteva obdobje, ki ni krajše od štirih let, razen če na podlagi lastnih podatkov in z ustrezno analizo ali na podlagi drugih virov podatkov dokaže, da je to obdobje krajše.
(4) Banka za posamezne vrste kreditnega zavarovanja vzpostavi ustrezne evidence podatkov o unovčenih zavarovanjih.
6. OBLIKOVANJE POPRAVKOV VREDNOSTI IN REZERVACIJ 
26. člen
(Oblikovanje popravkov vrednosti in rezervacij v skladu z MSRP) 
(1) Banka mora vzpostaviti proces pravočasnega oblikovanja popravkov vrednosti in rezervacij za izgube iz kreditnega tveganja glede na kreditno kakovost dolžnikov oziroma izpostavljenosti v kreditnem portfelju.
(2) Banka mora oblikovati metodologijo izračuna popravkov vrednosti in rezervacij za izgube iz kreditnega tveganja, ki je skladna z veljavnimi mednarodnimi standardi računovodskega poročanja (v nadaljevanju MSRP) in drugimi relevantnimi predpisi.
(3) Banka mora redno spremljati stopnjo pokritosti izpostavljenosti s popravki vrednosti in rezervacijami za izgube iz kreditnega tveganja glede na kreditno tveganje celotnega portfelja, posameznih segmentov kreditnega portfelja, še posebej neplačanih izpostavljenosti.
(4) Banka mora zagotoviti, da proces oblikovanja popravkov vrednosti in rezervacij za izgube iz kreditnega tveganja ni v pristojnosti enote za komercialno poslovanje.
7. SISTEM ZGODNJEGA OPOZARJANJA ZA ODKRIVANJE POVEČANEGA KREDITNEGA TVEGANJA 
27. člen
(Sistem zgodnjega opozarjanja) 
(1) Banka v okviru sistema upravljanja kreditnega tveganja vzpostavi sistem zgodnjega opozarjanja (angl. early warning system; v nadaljevanju EWS), ki je namenjen zgodnjemu odkrivanju povečanega kreditnega tveganja in potencialnih neplačnikov. EWS mora zagotavljati:
– da se v zelo zgodnji fazi (čim prej) ugotovijo potencialne težave dolžnika pri odplačevanju dolga in
– da se pravočasno z ustreznimi korekcijskimi ukrepi in spremljanjem izvajanja teh ukrepov prepreči, da se kreditna kakovost izpostavljenosti poslabša in izpostavljenost preide v položaj neplačila.
(2) EWS, ki ga banka opredeli v posebni politiki, mora vključevati:
– kvalitativne in kvantitativne kazalnike EWS za ugotavljanje potencialnih težav dolžnika z odplačevanjem dolga,
– procese za izvajanje ukrepov po zaznanem povečanem kreditnem tveganju,
– spremljavo dolžnikov s povečanim kreditnim tveganjem in uresničevanje ukrepov,
– informacijsko podprtost, ki omogoča izdelavo poročil za analitične namene (analize občutljivosti) in obveščanje upravljalnega organa in višjega vodstva,
– zagotavljanje in nadziranje kakovosti procesa zgodnjega opozarjanja ter vključevanja na opazovalni seznam (angl. watch list),
– preverjanje ustreznosti kazalnikov najmanj enkrat letno na podlagi opredeljene metodologije.
(3) Če obstajajo znaki potencialnih težav z odplačilom izpostavljenosti, jih neodvisna enota ali funkcija znotraj službe za upravljanje tveganj, službe za spremljanje poslovanja ali zaledne službe (enota EWS) prouči in se na podlagi celovite analize kazalnikov EWS odloči, ali je potrebno uvrstiti izpostavljenost na opazovalni seznam in sprejeti ustrezne korekcijske ukrepe z jasno opredeljenimi nosilci in roki izvedbe, ki se morajo dosledno upoštevati.
(4) Banka ima lahko za standardne produkte ali posamezne portfelje vzpostavljeno metodologijo in sistem avtomatskega razvrščanja na opazovalni seznam ter dodeljevanja korekcijskih ukrepov na podlagi opredeljenih kazalnikov.
(5) Izpostavljenosti na opazovalnem seznamu banka pozorneje spremlja. Korekcijski ukrepi se izvajajo na ravni skupine povezanih strank.
(6) Kazalniki EWS za uvrstitev na opazovalni seznam se uporabljajo tako na ravni izpostavljenosti ali dolžnika kot tudi na ravni portfelja.
(7) Banka opredeli časovno obdobje, v katerem mora sprejeti odločitev glede nadaljnje obravnave dolžnika oziroma izpostavljenosti na opazovalnem seznamu. Kadar izpostavljenost na opazovalnem seznamu ne preide v položaj neplačila, mora banka določiti najdaljše obdobje, v katerem je posamezna izpostavljenost lahko na opazovalnem seznamu. Po tem obdobju se izpostavljenost umakne z opazovalnega seznama, če pa se kakovost izpostavljenosti še naprej slabša, se izpostavljenost prenese v enoto, odgovorno za problematične izpostavljenosti. Za konec obdobja na opazovalnem seznamu se lahko smatra tudi uspešna izpolnitev korekcijskih ukrepov. Pri oblikovanju ustreznih časovnih okvirov za zaključek korekcijskih ukrepov banka upošteva načelo pomembnosti.
8. UPRAVLJANJE PROBLEMATIČNIH IN RESTRUKTURIRANIH IZPOSTAVLJENOSTI 
8.1. Problematične izpostavljenosti
28. člen
(Strategija upravljanja problematičnih izpostavljenosti) 
(1) Banka mora izdelati strategijo upravljanja problematičnih izpostavljenosti, ki vsebuje najmanj časovno opredeljene kvantitativne cilje (povečanje poplačil, zmanjšanje izgub, zmanjšanje obsega problematičnih izpostavljenosti in drugo), podprte z ustreznim celovitim operativnim načrtom za doseganje teh ciljev. Strategijo problematičnih izpostavljenosti mora skupaj z operativnim načrtom odobriti in najmanj enkrat letno preveriti upravljalni organ.
(2) Strategija se uporablja tudi kot podlaga za oblikovanje notranje organizacijske strukture, dodeljevanje notranjih virov (človeški kapital, informacijski sistemi in financiranje) ter oblikovanje ustreznih kontrol (politik in postopkov) za spremljanje vmesne uspešnosti in sprejemanje korekcijskih ukrepov, da se zagotovi izpolnitev skupnih ciljev zmanjšanja problematičnih izpostavljenosti.
29. člen 
(Upravljanje problematičnih izpostavljenosti) 
(1) Banka mora opredeliti jasna merila in postopke, na podlagi katerih se problematične izpostavljenosti ob njihovi identifikaciji prenesejo iz komercialne (izvorne) enote v posebno enoto, ki se ukvarja z upravljanjem problematičnih izpostavljenosti. Banka mora imeti jasno opredeljen proces upravljanja problematičnih izpostavljenost, ki se loči najmanj glede na tveganost izpostavljenosti, vrsto zavarovanja, velikost in kompleksnost izpostavljenosti.
(2) Enota za upravljanje problematičnih izpostavljenosti mora biti strokovno usposobljena, z zadostno pravno podporo, in neodvisna od komercialne enote, ne samo z vidika operativnega upravljanja odnosa s stranko (npr. pogajanje o načrtu restrukturiranja, sodna izvršba), temveč tudi procesa odločanja in podpornih storitev (npr. administracija kredita, dokumentacija).
(3) V primeru, ko se v enoto upravljanja problematičnih izpostavljenosti prenese stranko, ki je del skupine povezanih strank, je potrebno v to enoto prenesti celotno skupino povezanih strank.
(4) V primeru bančne skupine je potreben enoten pristop k upravljanju problematičnih izpostavljenosti.
(5) Enota za upravljanje s problematičnimi izpostavljenostmi poroča neposredno funkciji upravljanja tveganj.
(6) Banka mora imeti jasno določena merila za vrnitev izpostavljenosti v običajno obravnavo v komercialno enoto.
30. člen 
(Spremljava problematičnih izpostavljenosti) 
(1) Spremljava problematičnih izpostavljenosti mora temeljiti na ciljih, opredeljenih v strategiji problematičnih izpostavljenosti in v ustreznih operativnih načrtih, ki so nato preneseni navzdol vse do operativnih ciljev enote za upravljanje s problematičnimi izpostavljenostmi.
(2) Banka mora opredeliti ključne kazalnike uspešnosti, na podlagi katerih lahko upravljalni organ in višje vodstvo spremlja uspešnost enote za upravljanje s problematičnimi izpostavljenostmi.
(3) Banka mora vzpostaviti jasne postopke, s katerimi je mogoče rezultate spremljanja kazalnikov problematičnih izpostavljenosti ustrezno in pravočasno povezati z vrednotenjem kreditnega tveganja ter oblikovanjem popravkov vrednosti in rezervacij za izgube iz kreditnega tveganja.
31. člen 
(Izterjava problematičnih izpostavljenosti) 
(1) V kolikor banka oceni, da restrukturiranje problematične izpostavljenosti do dolžnika ni smiselno, mora izdelati okvirni terminski načrt izterjave izpostavljenosti, bodisi neposredno od dolžnika bodisi iz naslova unovčitve kreditnih zavarovanj, če je izpostavljenost zavarovana. V ta namen mora banka opredeliti natančna merila, na podlagi katerih se odloči za izterjavo izpostavljenosti oziroma določiti okvirne roke za njihovo dokončno izterjavo (neposredno od dolžnika oziroma iz unovčitve kreditnih zavarovanj) ter vzpostaviti evidenco spremljanja rokov dejanske izterjave problematičnih izpostavljenosti.
(2) Banka mora vzpostaviti informacijsko podprto evidenco, na podlagi katere spremlja obseg in časovni okvir dejansko vrnjenih problematičnih izpostavljenosti, neposredno od dolžnika ali iz naslova unovčitve zavarovanj, ter obseg odpisov teh izpostavljenosti.
(3) Če je dolžnik v stečajnem postopku, mora banka zagotoviti, da so v proces unovčevanja kreditnega zavarovanja vključene ustrezne službe in/ali zunanji izvajalci.
(4) Banka vodi izterjavo izpostavljenosti dokler ocenjuje, da so nadaljnji postopki izterjave ekonomsko še upravičeni.
32. člen 
(Odpisovanje problematičnih izpostavljenosti) 
(1) Če banka v postopku izterjave oceni, da bilančna izpostavljenost ne bo poplačana, in so v skladu z MSRP izpolnjeni pogoji za odpravo pripoznanja te izpostavljenosti iz izkaza finančnega položaja, jo banka odpravi iz izkaza finančnega položaja in do pridobitve pravne podlage za zaključek postopka izterjave v višini dolgovanega zneska vodi v zunajbilančni evidenci.
(2) Banka vzpostavi notranjo politiko glede pravočasnega odpisovanja izpostavljenosti, ki še ne predstavlja nepreklicnega pogodbenega odpusta dolga, v kateri opredeli najdaljše obdobje od nastanka neplačila, po preteku katerega banka odpravi bilančno izpostavljenost iz izkaza finančnega položaja ali zagotovi celotno pokritje izpostavljenosti s popravki vrednosti oziroma rezervacijami za izgube iz kreditnega tveganja.
(3) Za namen pravočasnega odpisovanja lahko banka uporabi pravilo, po katerem se na podlagi ocene poplačljivosti iz prvega odstavka tega člena odprava pripoznanja neplačanih izpostavljenosti iz izkaza finančnega položaja v celoti izvede že pred pridobitvijo pravne podlage za zaključek postopka izterjave v naslednjih primerih:
(a) za nezavarovane izpostavljenosti iz naslova kreditov (vključno z unovčenimi pogojnimi zunajbilančnimi obveznostmi, kot so garancije, nekriti akreditivi, menični avali ali druge pogojne zunajbilančne obveznosti) in drugih dolžniških finančnih instrumentov, ko od datuma nastanka neplačila preteče več kot 1 leto;
(b) za nezavarovane izpostavljenosti iz naslova kreditov (vključno z unovčenimi pogojnimi zunajbilančnimi obveznostmi) in drugih dolžniških finančnih instrumentov, ko je bil nad dolžnikom uveden stečajni postopek;
(c) za zavarovane izpostavljenosti iz naslova kreditov (vključno z unovčenimi pogojnimi zunajbilančnimi obveznostmi) in drugih dolžniških finančnih instrumentov, ko od datuma nastanka neplačila preteče več kot:
– 5 let za izpostavljenosti, zavarovane z nepremičninami,
– 2 leti za izpostavljenosti, zavarovane s premičninami,
– 1 leto za izpostavljenosti, zavarovane z drugimi vrstami kreditnih zavarovanj (npr. jamstva, vrednostni papirji, denarne terjatve);
(d) za izpostavljenosti iz naslova kreditov (vključno z unovčenimi pogojnimi zunajbilančnimi obveznostmi) in drugih dolžniških finančnih instrumentov, ki so bile trikrat oziroma večkrat zaporedoma predmet ukrepov restrukturiranja in je banka dolžnike po teh izpostavljenostih ocenila na dolgi rok kot nezmožne poravnati svoje obveznosti iz rednega poslovanja ali odprodaje poslovno nepotrebnega premoženja;
(e) za izpostavljenosti iz naslova kreditov in drugih dolžniških finančnih instrumentov, za katere je s potrditvijo prisilne poravnave prenehala pravica banke do uveljavljanja plačila od dolžnika v sodnem ali drugem postopku, in sicer v znesku, v katerem je ta pravica prenehala.
(4) Če je izpostavljenost v položaju neplačila zaradi restrukturiranja ali je bilo restrukturiranje izvedeno po nastanku neplačila, se obdobja iz točk (a) in (c) tretjega odstavka tega člena podaljšajo za 1 leto. Če je bila znotraj tega obdobja izpostavljenost ponovno restrukturirana se navedeno obdobje podaljša največ za 1 leto.
(5) Če banka odpravi bilančno izpostavljenost iz izkaza finančnega položaja pred obdobjem iz drugega odstavka oziroma obdobjem iz točke (c) tretjega odstavka ali četrtega odstavka tega člena, v skladu z MSRP iz izkaza finančnega položaja odpravi le nezavarovani del izpostavljenosti, medtem ko zavarovani del do unovčenja kreditnega zavarovanja še zadrži v izkazu finančnega položaja po vrednosti, ki izhaja iz ocenjene vrednosti zavarovanja pred izvršenim odpisom. V kolikor se po opravljenem odpisu in pred pretekom obdobja iz drugega odstavka oziroma obdobja iz točke (c) tretjega odstavka ali četrtega odstavka tega člena vrednost kreditnega zavarovanja zmanjša, se vrednost izpostavljenosti v višini zmanjšanja vrednosti kreditnega zavarovanja dodatno odpiše.
(6) Banka do pridobitve pravne podlage za zaključek postopka izterjave v zunajbilančni evidenci v višini dolgovanega zneska vodi tudi finančna sredstva, merjena po pošteni vrednosti prek poslovnega izida, katerih poštena vrednost je enaka nič.
(7) Banka ukine zunajbilančno evidenco o odpravljenih izpostavljenostih iz izkaza finančnega položaja na podlagi določb iz drugega do petega odstavka tega člena, ko je postopek izterjave zaključen.
(8) Postopek izterjave izpostavljenosti banka zaključi v naslednjih primerih:
(a) na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o končanju stečajnega postopka;
(b) na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave, v delu, v katerem izpostavljenost ni bila poplačana v celoti;
(c) na podlagi pravnomočnega sklepa o ustavitvi postopka izvršbe, če izvršba s predlaganim sredstvom izvršbe ni bila uspešna; ali
(d) na podlagi sklepa uprave ali nadzornega sveta oziroma upravnega odbora brez sodnega postopka za poplačilo izpostavljenosti, če bi bili nadaljnji pravni postopki ekonomsko neupravičeni, zlasti v primeru, če bi stroški sodnega postopka presegli znesek poplačila izpostavljenosti, oziroma so bila opravljena vsa dejanja, ki bi jih opravil s skrbnostjo dober gospodarstvenik za dosego poplačila izpostavljenosti.
8.2. Restrukturirane izpostavljenosti
33. člen
(Restrukturiranje izpostavljenosti) 
(1) Banka restrukturira izpostavljenosti do dolžnika z izvedbo ene ali več aktivnosti, za katere se sicer ob normalnem ekonomskem in finančnem položaju dolžnika ne bi odločila. Ukrepi restrukturiranja predstavljajo koncesije (popuščanja) dolžniku, ki ima ali je na tem, da bo imel težave pri izpolnjevanju svojih finančnih obveznosti (finančne težave). Restrukturiranje nastane kot posledica nezmožnosti dolžnika odplačevati dolg pod prvotno dogovorjenimi pogoji bodisi s spremenjenimi pogoji prvotne pogodbe bodisi z novo pogodbo, s katero pogodbeni stranki dogovorita delno ali celotno poplačilo prvotnega dolga. V ta okvir sodijo tudi pogodbe z vgrajeno klavzulo o restrukturiranju.
(2) Finančne težave oziroma zmožnost odplačevanja dolga banka pri restrukturiranju izpostavljenosti ocenjuje na nivoju dolžnika. Pri tem se kot dolžnik štejejo vse fizične osebe in pravne osebe v dolžnikovi skupini, ki spadajo v obseg računovodske konsolidacije. Zmožnost odplačevanja dolga dolžnika ocenjuje banka, poleg možnosti prevzema drugih sredstev oziroma poplačila z unovčenjem kreditnih zavarovanj, predvsem z vidika vpliva restrukturiranja na zadostnost denarnega toka iz poslovanja dolžnika oziroma z vidika možnosti obvladovanja tistih družb izmed povezanih družb, ki so sposobne ustvarjati denarni tok iz poslovanja.
34. člen 
(Analiza alternativnih rešitev restrukturiranja) 
(1) Banka mora oblikovati ustrezen načrt restrukturiranja izpostavljenosti ter spremljati njegovo izvajanje in učinke.
(2) Banka mora pri procesu restrukturiranja uporabiti rešitev, ki je zanjo optimalna in naj bi prispevala k trajni rešitvi finančnih težav dolžnika. Za ta namen banka primerja neto sedanjo vrednost pričakovanih denarnih tokov ob upoštevanju dogovora o restrukturiranju in neto sedanjo vrednost pričakovanih denarnih tokov pred restrukturiranjem. Pri analizi alternativnih rešitev restrukturiranja upošteva možnosti kot so unovčenje zavarovanja, prodaja finančnega sredstva (izpostavljenosti), prekinitev pogodbe in morebitne druge aktivnosti. Banka vse sprejete odločitve o restrukturiranju izpostavljenosti ustrezno dokumentira v kreditni dokumentaciji.
(3) Banka v svoji notranji politiki določi prag vrednosti izpostavljenosti, za katerega ocenjuje, da je restrukturiranje z vidika ocene stroškov in koristi smiselno.
35. člen 
(Evidentiranje restrukturiranih izpostavljenosti v poslovnih knjigah) 
Banka za potrebe spremljave in poročanja restrukturiranih izpostavljenosti v poslovnih knjigah in kreditni dokumentaciji zagotovi analitično evidenco, vključno s podatki o:
– načinu restrukturiranja (z aneksom ali novo pogodbo),
– vrstah restrukturiranja,
– datumih restrukturiranja,
– učinkih na spremembo vrednosti izpostavljenosti,
– učinkih iz odpisov oziroma odprave pripoznanja iz izkaza finančnega položaja,
– spremembi notranje bonitetne ocene dolžnika,
– statusu donosnosti restrukturiranih izpostavljenosti.
8.3. Prestrukturiranje podjetja
36. člen
(Sodelovanje pri prestrukturiranju podjetja) 
(1) Banka, ki se je odločila, da bo skupaj z drugimi bankami in podjetjem iskala dogovorno rešitev za njegovo reševanje, mora pri prestrukturiranju podjetja ukrepati brez nepotrebnega odlašanja, na način, ki omogoča nadaljevanje njegovega poslovanja, če ocenjuje, da je takšno prestrukturiranje mogoče in smiselno. Pri tem mora spoštovati dobro poslovno prakso in dobro bančno prakso, kot je med drugim povzeta v Slovenskih načelih finančnega prestrukturiranja dolgov v gospodarstvu.
(2) Če je v prestrukturiranje podjetja vključenih več bank, vlogo koordinatorja, ki vodi pogajanja med bankami in podjetjem, prevzame banka z največjo izpostavljenostjo do podjetja, če se banke medsebojno ne dogovorijo drugače.
37. člen 
(Oblikovanje in spremljanje izvajanja načrta restrukturiranja izpostavljenosti do podjetja) 
(1) Banka mora za namen oblikovanja načrta restrukturiranja izpostavljenosti do podjetja pridobiti najmanj naslednje informacije o podjetju:
(a) podrobno razčlenitev vzrokov za težave podjetja, ki so pripeljale do nastanka problematične izpostavljenosti;
(b) načrt poslovnega, lastniškega oziroma finančnega prestrukturiranja podjetja;
(c) projekcijo denarnih tokov podjetja za obdobje najmanj treh let oziroma za obdobje, opredeljeno v načrtu prestrukturiranja (za tekoče leto na četrtletni ravni in za preostala leta na letni ravni), vključno s predpostavkami, na katerih temeljijo ocene prihodnjih denarnih tokov.
(2) Banka mora na podlagi informacij iz prvega odstavka tega člena pripraviti:
(a) oceno glede uresničljivosti načrta poslovnega, lastniškega oziroma finančnega prestrukturiranja podjetja;
(b) analizo možnih načinov restrukturiranja izpostavljenosti do podjetja in utemeljitev izbranega načina restrukturiranja izpostavljenosti;
(c) nov amortizacijski načrt za vračilo kredita, ki je podlaga za spremljanje izvajanja načrta restrukturiranja izpostavljenosti.
Banka mora pri odločitvi o načinu prestrukturiranja podjetja upoštevati predvsem denarne tokove, ki jih bo podjetje ustvarjalo v obdobju prestrukturiranja ter verjetnost, da bodo načrtovani denarni tokovi dejansko doseženi (analiza občutljivosti) kot posledica poslovnega, lastniškega oziroma finančnega prestrukturiranja. Obstoječa kreditna zavarovanja mora banka obravnavati v skladu s petim poglavjem tega sklepa.
(3) Če banka na podlagi dokumentacije iz drugega odstavka tega člena s podjetjem sklene sporazum o prestrukturiranju, mora v okviru spremljanja izvajanja načrta restrukturiranja izpostavljenosti spremljati izvajanje celovitega načrta prestrukturiranja podjetja in nastale učinke pri izvajanju tega načrta. Za ta namen banka od podjetja najmanj četrtletno pridobi ažurne informacije o njegovem finančnem položaju, vključno s podatki o realiziranih denarnih tokovih v preteklem četrtletju in projekcijo denarnih tokov za naslednje obdobje, informacije o izpolnjevanju zavez podjetja iz načrta prestrukturiranja in informacije o drugih dejstvih, ki bi lahko vplivale na sposobnost podjetja za vračilo kredita.
(4) Če med bankami ni bilo dogovorjeno drugače, je v primeru iz drugega odstavka 36. člena za zbiranje informacij iz prvega in tretjega odstavka ter pripravo dokumentacije iz drugega odstavka tega člena zadolžen koordinator, ki mora te informacije posredovati tudi drugim bankam, ki so sklenile sporazum o prestrukturiranju.
(5) Informacije in dokumentacija iz prvega do tretjega odstavka tega člena morajo biti sestavni del kreditne mape o posameznem podjetju.
9. UPRAVLJANJE PODATKOV IN KREDITNE DOKUMENTACIJE 
38. člen
(Upravljanje podatkov) 
(1) Banka mora vzpostaviti ustrezno informacijsko infrastrukturo za zbiranje in shranjevanje podatkov, izhajajočih iz procesov ugotavljanja, merjenja oziroma ocenjevanja, obvladovanja in spremljanja kreditnega tveganja. Ustreznost informacijske infrastrukture mora banka redno pregledovati.
(2) Banka mora oblikovati postopke in procese, ki zagotavljajo kakovost podatkov z vidika njihove točnosti, popolnosti in ustreznosti v vseh procesih upravljanja kreditnega tveganja.
(3) Točnost podatkov se nanaša na stopnjo zaupanja v pravilnost podatkov. Le-ta mora biti tako visoka, da se banka izogne pomembni izkrivljenosti končnih podatkov, ki jih uporablja v procesih odločanja. Popolnost podatkov se nanaša na vključitev vseh pomembnih podatkov, potrebnih pri posameznih procesih upravljanja kreditnega tveganja, pri čemer banka minimizira pojav manjkajočih podatkov. Ustreznost podatkov pomeni, da podatki ne smejo biti pristranski. Kakovost podatkov je s strani notranje revizije pregledana vsaj enkrat letno.
(4) Z namenom zmanjševanja učinkov človeških napak, mora banka zagotoviti avtomatiziranost vseh pomembnih procesov. Informacijski sistemi morajo biti zanesljivi, ustrezno dokumentirani in redno pregledani.
39. člen 
(Vodenje in vsebina kreditnih map) 
(1) Banka mora zagotavljati informacije in dokumentacijo o dolžniku z vodenjem kreditnih map. Iz kreditnih map morajo biti razvidni osnovni podatki o dolžniku, podatki o njegovem finančnem položaju ter o vsebini kreditnega razmerja.
(2) Kreditne mape poslovnih subjektov morajo vsebovati najmanj:
(a) osnovne podatke o dolžniku (firma, sedež, število zaposlenih, lastniška struktura, vodstvo, posredne in neposredne kapitalske povezave);
(b) njegove glavne dolžnike in upnike;
(c) računovodske izkaze za zadnja tri leta;
(d) podatke iz centralnega kreditnega registra o dolžniku in z njim povezanih strankah banke, vključno z njihovo zadolženostjo, ki jih banka pridobi pred odobritvijo kredita;
(e) analizo in oceno kreditnega tveganja dolžnika in z njim povezanih oseb (najmanj osebe v dolžnikovi skupini, ki spadajo v obseg računovodske konsolidacije) oziroma izpostavljenosti;
(f) ob morebitnem nastanku neplačila dolžnika/izpostavljenosti analizo in oceno denarnih tokov za poravnavo obveznosti;
(g) seznam vseh bilančnih in zunajbilančnih izpostavljenosti do dolžnika in z njim povezanih strank (po posameznih vrstah instrumentov in partijah);
(h) vlogo za odobritev posla in predlog strokovne službe;
(i) sklep organa, pristojnega za odobritev posla;
(j) pogodbo o sklenjenem poslu in dokumentacijo, iz katere so razvidni razlogi za nevključitev standardnih pogodbenih zavez v pogodbo o sklenjenem poslu;
(k) analitično knjigovodsko evidenco;
(l) dokazila o kreditnem zavarovanju ter dokumentacijo o realizaciji kreditnega zavarovanja;
(m) informacije in dokumentacijo iz prvega do tretjega odstavka 37. člena tega sklepa;
(n) drugo pomembno dokumentacijo.
(3) Določbe drugega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi za vodenje kreditnih map fizičnih oseb.
(4) Banka mora izdelati navodilo za vodenje kreditnih map, ki vključuje ažuriranje kreditne mape, pridobivanje finančnih informacij, vodenje korespondence v zvezi z odplačevanjem, ter določiti odgovorne osebe, ki bodo skrbele za njihovo popolnost in celovitost.
10. POROČANJE O KREDITNEM TVEGANJU 
40. člen 
(Poročila o kreditnem tveganju) 
(1) Banka mora vzpostaviti procese, ki omogočajo izdelavo strukturiranega poročila o kreditnem tveganju, vključno z ocenami prihodnjih trendov, za ustrezne upravljavske ravni v banki. Rezultate teh analiz banka upošteva pri oblikovanju strategij in politik prevzemanja in upravljanja kreditnega tveganja ter ugotavljanju njihove ustreznosti.
(2) Banka mora vzpostaviti procese, ki omogočajo izdelavo poročil o kreditnem tveganju za namene nadzorniškega poročanja, kar vključuje tudi zagotovitev kakovosti podatkov v poročilih in ustrezen proces odobravanja poročil preden so posredovana nadzorniku.
11. KONČNE IN PREHODNE DOLOČBE 
41. člen
(Uveljavitev sklepa) 
(1) Ta sklep začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. januarja 2018, razen določbe petega odstavka 32. člena, ki se lahko začne uporabljati že z uveljavitvijo tega sklepa.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena mora banka pri zavarovanjih z nepremičninami, pri katerih je bila vrednost ocenjena skladno z določbami Sklepa o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 50/15 in 96/15), njihovo vrednost oceniti skladno z določbami 23. člena tega sklepa:
– za poslovne nepremičnine najkasneje v roku enega leta od zadnje veljavne ocene vrednosti poslovne nepremičnine;
– za stanovanjske nepremičnine, ki služijo kot zavarovanje za nedonosne izpostavljenosti, najkasneje v roku enega leta od zadnje veljavne ocene vrednosti stanovanjske nepremičnine;
– za ostale stanovanjske nepremičnine najkasneje v roku treh let od zadnje veljavne ocene vrednosti stanovanjske nepremičnine.
Ne glede na navedeno mora banka vrednost nepremičnine po pravilih tega sklepa oceniti prej, če pride do pomembnih sprememb pogojev na trgu in/ali če obstajajo znaki pomembnega zmanjšanja vrednosti posamezne zastavljene nepremičnine.
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena se mora banka v celoti uskladiti z določbami 15. in 20. člena tega sklepa najkasneje v roku enega leta od začetka veljavnosti tega sklepa.
42. člen 
(Prenehanje uporabe sklepa) 
Z dnem začetka uporabe tega sklepa preneha veljati Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 50/15 in 96/15).
Ljubljana, dne 27. novembra 2017
Boštjan Jazbec l.r.
Predsednik 
Sveta Banke Slovenije