Uradni list

Številka 91
Uradni list RS, št. 91/2015 z dne 30. 11. 2015
Uradni list

Uradni list RS, št. 91/2015 z dne 30. 11. 2015

Kazalo

3576. Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, sodbe Višjega sodišča v Mariboru in sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru, stran 10263.

  
Številka:Up-657/13-15
Datum:12. 11. 2015
O D L O Č B A 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Marka Peca, Selnica ob Dravi, ki ga zastopa Maja Praviček, odvetnica v Mariboru, na seji 12. novembra 2015
o d l o č i l o: 
1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 35521/2010 z dne 16. 5. 2013, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 35521/2010 z dne 23. 1. 2013 in I. točka izreka sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 35521/2010 z dne 19. 4. 2012 se razveljavijo, kolikor se nanašajo na kaznivo dejanje na škodo Srečka Herzoga, enotno kazen in stroške postopka, in zadeva se v tem delu vrne Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.
2. V preostalem delu se ustavna pritožba zoper sodbe iz prejšnje točke zavrže.
3. Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.
O b r a z l o ž i t e v 
A. 
1. Pritožnik je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Vrhovno sodišče je pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.
2. Okrajno sodišče je na naroku za glavno obravnavo 19. 4. 2012 zavrnilo predlog obrambe po zaslišanju izvedenca medicinske stroke prof. dr. K. M., ki naj bi podrobneje pojasnil poškodbe oškodovanca S. H. Odgovoril naj bi tudi na nekatera vprašanja, ki bi dopolnila že podano izvedensko mnenje. Natančneje naj bi pojasnil tudi mehanizem nastanka poškodb in odgovoril na vprašanja glede določenih okoliščin, ki izhajajo iz listinske dokumentacije in ki bi jih obramba zastavila na samem zaslišanju. Po oceni sodišča bi bila izvedba tega dokaza glede na sicer izvedeni dokazni postopek nepotrebna, neekonomična in tudi ne bi bistveno prispevala k razjasnitvi stanja stvari. Poleg tega naj bi sodni izvedenec v svojem pisnem izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče prebralo s soglasjem strank, odgovoril na vsa, po oceni sodišča, materialnopravno upoštevna vprašanja glede teže, vrste in narave telesnih poškodb. Še zlasti naj bi opredelil mehanizem nastanka poškodb pri oškodovancu. Dokaz obrambe naj bi bil zato nepotreben.
3. Do pritožnikovega očitka o kršitvi pravice do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu, naj se izvedenec medicinske stroke še zasliši, potem ko je bilo na glavni obravnavi prebrano njegovo izvedensko mnenje, se je opredelilo Višje sodišče. Pojasnilo je, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 4. 2012 izhaja, da je bilo izvedensko mnenje prebrano v soglasju s strankami, ki na mnenje niso imele pripomb. Po izvedbi drugih dokazov naj bi obramba predlagala zaslišanje izvedenca zato, da bi podrobneje pojasnil poškodbe oškodovanca in odgovoril na nekatera vprašanja, ki bi dopolnila podano izvedensko mnenje, ter natančneje pojasnil mehanizem nastanka poškodb in odgovoril na vprašanja glede nekaterih okoliščin, ki izhajajo iz listinske dokumentacije. Prvostopenjsko sodišče naj bi utemeljeno zavrnilo ta predlog. Višje sodišče je navedlo, da sodišče prve stopnje za zaslišanje izvedenca ni imelo razloga, saj je ta v zaključnem delu svojega izvedenskega mnenja pojasnil tudi mehanizem nastanka poškodb pri obeh oškodovancih, še posebej pri oškodovancu S. H. Glede na tak zaključek izvedenca tudi po oceni Višjega sodišča ni bilo zahteve po dodatnem zaslišanju tega izvedenca. Poleg tega naj obramba ne bi pojasnila, ne na glavni obravnavi ne v pritožbi, kaj naj bi izvedenec glede mehanizma nastanka poškodb še dodatno pojasnil oziroma na katera vprašanja naj bi odgovoril. Po oceni Višjega sodišča tudi mnenje sodne izvedenke, ki ga je po izreku prvostopenjske sodbe priskrbela obramba, ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča o zavrnitvi predloga obrambe po zaslišanju izvedenca.
4. Vrhovno sodišče je očitke pritožnika presojalo z vidika pravice do razbremenilnega dokaza iz tretje alineje 29. člena Ustave in z vidika pravice do soočenja z obremenilno pričo iz d) točke tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pri prvonavedeni presoji je najprej ponovilo ustaljeno izhodišče, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora pa to storiti tedaj, kadar je dokaz pravno upošteven, pri čemer mora to obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Vrhovno sodišče je v 7. točki obrazložitve svoje sodbe zapisalo, da se je izvedenec opredelil do mehanizma nastanka poškodb pri oškodovancu in da obramba glede tega, potem ko je bilo izvedensko mnenje na glavni obravnavi ob soglasju strank prebrano, ni imela pripomb. Zato je kot pravilno ocenilo ugotovitev pritožbenega sodišča, da je bilo ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov dejansko stanje glede poškodb in načina njihovega nastanka v zadostni meri pojasnjeno. Navedenim razlogom je dodalo, da obramba ni pojasnila, kaj naj bi izvedenec glede mehanizma nastanka poškodb še dodatno pojasnil oziroma na katera vprašanja naj bi odgovoril, pa tudi ne, katere so tiste določene okoliščine iz medicinske dokumentacije, ki naj bi jih razčistili in ki bi kazale na to, da je do poškodb prišlo, ker je pritožnik ravnal v silobranu. Po stališču Vrhovnega sodišča naj navedbe obrambe ne bi dosegale zahtevanega standarda obrazložitve in utemeljitve dokaznega predloga. Pri drugonavedeni presoji je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da postopka kljub nezmožnosti zaslišanja obremenilne priče (333. in 334. člen Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13 – v nadaljevanju ZKP) ni mogoče označiti za nepoštenega, ker se sodba na izvedeniško mnenje ne opira izključno oziroma v odločilni meri. Iz razlogov izpodbijane sodbe naj bi bilo razvidno, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedbi oškodovancev S. H. in M. H.; prebrano izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke naj bi bilo le posredni dokaz, ki potrjuje njuni izpovedbi. Z ustreznimi argumenti pa naj bi sodišče prve stopnje zavrnilo tudi verodostojnost izpovedb prič, ki obsojenca niso obremenjevale. Po oceni Vrhovnega sodišča zato postopka kljub nezmožnosti zaslišanja obremenilne priče ni mogoče označiti za nepoštenega, ker drugi izvedeni dokazi sami po sebi zadoščajo za ugotovitev vseh odločilnih dejstev.
5. Pritožnik zatrjuje kršitev 29. člena Ustave in d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP. Navaja, da mu v kazenskem postopku ni bila dana možnost soočenja z izvedencem medicinske stroke, ki je v fazi posameznih preiskovalnih dejanj izdelal zanj obremenilno izvedensko mnenje. Sodišče naj izvedenca ne bi vabilo na glavno obravnavo, predlog za neposredno zaslišanje pa naj bi zavrnilo, zato naj mu pritožnik ne bi mogel postavljati vprašanj. Ob tem naj bi sodišča predlog za neposredno zaslišanje izvedenca napačno razumela kot dodatni dokazni predlog obrambe, to je kot uveljavljanje pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave, čeprav naj bi šlo za uveljavljanje pravice iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP. Iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) naj bi izhajalo, da se tedaj, kadar posameznik ni imel možnosti uveljaviti svojo pravico do zaslišanja obremenilnih prič oziroma izvedencev, sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave ali mnenja. Po navedbah pritožnika ne more biti dvoma, da se obsodilna sodba v tej zadevi v odločilni meri opira prav na izvedensko mnenje, saj naj bi sodišče zavrnilo vse razbremenilne izpovedbe prič, ki so bile navzoče ob dogajanju. Pritožnik poleg tega navaja, da je neposredno izvajanje dokazov na glavni obravnavi temeljni pogoj za kontradiktorni kazenski postopek. Pisno mnenje naj ne bi moglo nadomestiti neposrednega dialoga med sodiščem in izvedencem ter strankami. Sodišče in stranke naj bi imeli pravico na glavni obravnavi od izvedenca zahtevati pojasnila o tem, katere metode je uporabil in kako je prišel do določene ugotovitve, ter preizkusiti, ali sta izvid in mnenje usklajena z drugimi dokazi in ali so izvedenčevi sklepi jasni, razumljivi in logični.
6. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-657/13 z dne 26. 11. 2013 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper izpodbijane sodbe. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu obvestilo Vrhovno sodišče.
B. – I.
7. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 35521/2010.
8. Iz navedenega spisa med drugim izhaja, da je Okrajno sodišče odredilo1 izvedenstvo medicinske stroke z nalogo, da izvedenec poda pisno izvedensko mnenje z natančnim opisom poškodb, ki sta jih utrpela oškodovanca, o naravi, vrsti in teži poškodb, njihovem učinku ter o tem, kako so nastale. Izvedenec naj bi se opredelil tudi do tega, ali so dobljene telesne poškodbe take narave, da pomenijo lahko telesno poškodbo, ali morda takšne narave, da pomenijo le sled poškodbe in ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe.
9. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 4. 2012 izhaja, da je Okrajno sodišče s soglasjem strank prebralo pisno izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca medicinske stroke prof. dr. K. M. in ugotovilo, da na prebrano mnenje ni bilo pripomb. Nadaljnja ugotovitev tega sodišča je, da je obramba podala dodatni dokazni predlog, naj sodišče še zasliši izvedenca, čigar mnenje je bilo prebrano. Izvedenec naj bi podrobneje pojasnil poškodbe oškodovanca S. H., odgovoril naj bi na nekatera vprašanja, ki bi dopolnila podano izvedensko mnenje, natančneje naj bi pojasnil mehanizem nastanka poškodb in odgovoril na vprašanja glede nekaterih okoliščin, ki izhajajo iz listinske dokumentacije in bi jih obramba zastavila na samem zaslišanju. Okrajno sodišče je dokazni predlog za dodatno zaslišanje izvedenca zavrnilo. Kot izhaja iz navedenega zapisnika, je presodilo, da je bila izvedba tega dokaza na podlagi dotlej izvedenega postopka nepotrebna, neekonomična in tudi ne bi posebej prispevala k razjasnitvi stvari.
B. – II.
10. Izpodbijana stališča, s katerimi so sodišča zavrnila zaslišanje izvedenca medicinske stroke, potem ko je bilo ob soglasju strank kazenskega postopka njegovo izvedensko mnenje prebrano na edinem naroku pred prvostopenjskim sodiščem, se nanašajo na pravico pritožnika, da v kazenskem postopku izvaja svojo pravico do obrambe. Bistvo pritožnikovih očitkov je v trditvah, da mu v kazenskem postopku ni bila dana možnost soočenja z izvedencem medicinske stroke, ki je v fazi posameznih preiskovalnih dejanj zanj izdelal obremenilno izvedensko mnenje, in da sodišče izvedenca ni vabilo na glavno obravnavo, saj naj bi predlog za njegovo neposredno zaslišanje zavrnilo ter s tem pritožniku onemogočilo, da bi izvedencu postavljal vprašanja. Take trditve pritožnika je Ustavno sodišče preizkusilo z vidika pravice do obrambe iz 29. člena Ustave.
11. Glede na to, da je pritožnik navedene očitke v postopku s pravnimi sredstvi uveljavljal le glede kaznivega dejanja na škodo S. H., je Ustavno sodišče štelo, da je le v tem delu izpolnjena procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev za odločanje. Zato je ustavno pritožbo, kolikor se nanaša na kaznivo dejanje na škodo M. H., zavrglo (2. točka izreka).
12. Pravico do obrambe obdolženec med drugim izvršuje z zaslišanjem obremenilnih prič. Ustaljena ustavnosodna presoja temelji na stališču, da je pravica do zaslišanja obremenilnih prič tudi samostojni element pravice do obrambe, ki jo varuje 29. člen Ustave.2 V skladu s tem jamstvom je obdolžencu treba omogočiti, da izpodbija obremenilne izjave in v zvezi z njimi neposredno zaslišuje njihovega avtorja.3 Kadar obdolženec v postopku ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodbo, gre tudi tedaj, kadar sodišče presoja druge dokaze predvsem z vidika, ali potrjujejo izjave obremenilnih prič. Nezmožnost uveljaviti to procesno jamstvo, ki ga izrecno zagotavlja tudi d) točka tretjega odstavka 6. člena EKČP, hkrati pomeni tudi kršitev pravice iz 29. člena Ustave.4
13. Pravica do zaslišanja obremenilnih prič je tudi eno od jamstev poštenega postopka oziroma sestavni del zapovedi poštenega sojenja, kot izhaja iz 6. člena EKČP.5 Za konvencijsko varstvo pravice do poštenega sojenja je prav tako bistvena pravica obdolženca, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Tudi ESČP med drugim poudarja, da mora imeti obdolženec možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja, bodisi v trenutku, ko so bile dane, bodisi pozneje v postopku.6
14. Poleg priče je v kazenskem pravu tradicionalno prepoznano dokazno sredstvo tudi izvedenec.7 Dokazna sredstva so vir, iz katerega sodišče črpa dokazno gradivo tako, da dokazna sredstva uporabi, ko izvede ustrezno procesno dejanje dokazovanja (npr. zasliši obdolženca ali pričo, zasliši izvedenca oziroma prebere izvedenčev izvid ali mnenje).8 Obdolženca lahko v kazenskem postopku poleg drugih obdolžencev in prič s svojim izvedenskim mnenjem obremeni tudi izvedenec. Ustavno sodišče se do ustavnopravnega vprašanja, ki ga pritožnik izpostavlja – o zahtevi po neposrednem, ustnem zaslišanju izvedenca, ki je zanj kot obdolženca izdelal obremenilno mnenje –, še ni opredelilo. Zato je bilo treba najprej oceniti naravo izvedenčevega dela in jo primerjati s položajem obremenilne priče, glede zaslišanja katere je Ustavno sodišče že sprejelo predstavljena stališča.
15. Sodišče v kazenskem postopku ugotavlja in ocenjuje dejstva. Pogosto je treba v tem procesu ugotoviti in oceniti tudi dejstva, ki terjajo posebno strokovno znanje, ki ga sodnik sam nima. Kadar sodnik takega posebnega strokovnega znanja nima, odredi, naj to delo opravi izvedenec.9 Največkrat so predmet izvedenstva dejstva, ki se nanašajo na dejansko stanje kaznivega dejanja in kazensko odgovornost storilca, torej dejstva, ki so pomembna za pravilno uporabo kazenskega materialnega zakona.10 Gre torej za odločilna in z vidika zgornje premise presoje pravno upoštevna dejstva. Naloga izvedenca je, da sodišču s tega vidika zagotovi strokovno podporo. Kakšen naj bo obseg te strokovne pomoči, določi sodišče z odredbo, v kateri izvedencu določi njegove naloge,11 izvedenec pa potem skladno z odredbo poda svoj izvid in mnenje. V izvidu izvedenec poda svoja opažanja, preverljiva dejstva in okoliščine, ki jih je prepoznal iz predloženega gradiva (predmeta izvedenstva, spisa) in za katera na podlagi svojega strokovnega znanja ugotavlja, da so pomembna za izpolnitev naloge, ki mu jo je z odredbo postavilo sodišče. Mnenje izvedenca po vsebini pomeni na izvidu utemeljeno stališče o opaženih dejstvih, s katerim odgovori na vprašanja, zastavljena v odredbi.12 Ugotovitve, ki jih izvedenec poda v svojem izvidu in mnenju, torej pomenijo enega izmed dokazov, ki jih sodišče izvede v kazenskem postopku. Zahteva, da se dokaz z izvedencem primarno izvaja neposredno na naroku v navzočnosti strank, ima na zakonski ravni oporo v številnih določbah ZKP. Izvedenec se vabilu mora odzvati,13 sme se ga tudi prisilno privesti.14 Neposrednemu zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi je že na zakonski ravni namenjena posebna določba, po kateri izvedenec poda na glavni obravnavi svoja izvid in mnenje ustno; če je pred glavno obravnavo pripravil svoja izvid in mnenje pisno, se mu lahko dovoli, da ju prebere.15 Ko izvedenec poda svoja izvid in mnenje, se mu lahko postavljajo tudi vprašanja.16
16. Izvedenčev položaj je drugačen od položaja priče. Na obstoj te razlike je v svojem stališču opozorilo tudi že Ustavno sodišče.17 Z vlogo in položajem izvedenca v primerjavi s pričo se je ukvarjalo tudi ESČP.18 Za priče se vabijo osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah.19 Izvedenstvo pa se odredi, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva treba dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje.20 Tudi dokazna izpovedba priče (o njenih zaznavah) ni enaka oceni izvida in mnenja izvedenca (o njegovih ugotovitvah). Izvedenca je v kazenskem postopku mogoče zamenjati, priče pa ne.
17. Navedeno utemeljuje oceno, da ima izvedenec v kazenskem postopku, drugače kot priča, katere položaj je v bistvu oziroma dejansko pasiven, zelo aktivno vlogo. Sodišče izvedenca potrebuje zato, da bo na podlagi njegovega strokovnega znanja lahko ugotovilo pravno pomembna, odločilna dejstva, torej tista, ki mu bodo omogočala podati oceno o obstoju kaznivega dejanja.21 Ko je tako, torej ko gre za odločanje o obstoju pravno pomembnih, odločilnih dejstev, glede katerih je sodišče odredilo izvedenstvo22 in je od izvedenca tudi že dobilo njegovo pisno izvedensko mnenje, je nujna zahteva, da ima obdolženec vedno pravico, da se z izvedencem sooči in ga tudi zasliši. Če ima obdolženec pravico zasliševati obremenilno pričo, mora imeti prav zaradi prikazane aktivne vloge sodnega izvedenca še toliko bolj poudarjeno pravico zasliševati avtorja izvedenskega mnenja, ki ga obremenjuje. Samo od obdolženca je odvisno, ali bo izvedenca o njegovih ugotovitvah spraševal, torej zahteval njegovo neposredno zaslišanje na glavni obravnavi. Prav zaradi te poudarjeno bistvene drugačnosti izvedenčevega dela in s tem njegovega položaja v primerjavi s pričo se za ugoditev zahtevi za neposredno zaslišanje izvedenca ne more zahtevati trditveno breme, ki ga je obdolžencu dopustno naložiti pri dokaznem predlogu. Pri taki zahtevi, torej zahtevi po ustnem zaslišanju izvedenca, ki presega njegovo pravico do izjave, potem ko je bilo njegovo pisno mnenje že prebrano, namreč ne gre za izvedbo novega dokaza, temveč samo za logično nadaljevanje izvedbe dokaza z izvedencem, saj gre za enako dokazno temo.23 Obdolženec ima pravico, da zaslišuje pričo, ki ga je obremenila, in za tak položaj po ustaljeni ustavnosodni presoji ne velja zahteva po trditvenem bremenu, torej da materialnopravno izkaže, kaj jo bo vprašal. Torej mora to še toliko bolj veljati za zahtevo obrambe po neposrednem zaslišanju izvedenca. Še toliko bolj mora to veljati, ko izvedenec obdolženca s svojim mnenjem obremeni, pri čemer ni treba, da gre za edini obremenilni dokaz. Stališče, da se ustnemu obravnavanju izvedenskega dela praviloma ni dopustno odreči oziroma da bi bilo to mogoče storiti le izjemoma, ko se stranki s pisnim mnenjem izvedenca strinjata in se pravici do zaslišanja izvedenca odpovesta, ima oporo tudi v pravni teoriji.24
18. Obdolženec mora vedno imeti možnost, da ustno zasliši izvedenca, ki je zanj izdelal obremenilno mnenje, da se z njim sooči ter v kontradiktorni razpravi predstavi svoj dvom in izpodbije verodostojnost ugotovitev izvedenca.25 Zato je z vidika pravice do obrambe nedopustno to, da bi bilo od sodišča odvisno, ali bo zaslišanje izvedenca, ki je za obdolženca izdelal obremenilno mnenje, dopustilo ali ne. Pravica obdolženca, da zahteva zaslišanje izvedenca, namreč nastane takrat, ko nastane izvedensko mnenje. Kako obremenilen oziroma odločilen za ugotovitev o obstoju očitanega kaznivega dokaza je dokaz z izvedencem, pa je stvar nadaljnje dokazne ocene vsakega posameznega dokaza in vseh izvedenih dokazov skupaj, ki jo na koncu dokaznega postopka naredi sodišče. Zato je treba šteti, da je pravica obdolženca, da na glavni obravnavi ustno zasliši izvedenca, samostojni vidik – sestavni del njegove pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, ki presega pravico do izjave. Obdolžencu je zato treba omogočiti, da izvedenca o vsem glede izvedenskega mnenja neposredno in ustno sprašuje.26
B. – III.
19. Okrajno sodišče je ocenilo, da je izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju, ki ga je sodišče s soglasjem strank prebralo, odgovoril na vsa, po oceni sodišča materialnopravno upoštevna vprašanja glede teže, vrste in narave telesnih poškodb; še zlasti naj bi opredelil mehanizem nastanka poškodb pri oškodovancu S. H., zato naj bi se tak dokaz obrambe pokazal kot nepotreben.27 Pri oceni glede obstoja materialnopravno upoštevnih okoliščin je Okrajno sodišče sledilo izpovedbama oškodovanca S. H. in oškodovanke M. H., ker naj bi bili njuni izpovedbi smiselno skladni, jasni in določni ter po oceni sodišča prepričljivi. Okrajno sodišče naj bi jima sledilo tudi zato, ker sta njuni izpovedbi podprti z objektivno medicinsko dokumentacijo glede dobljenih poškodb in tudi z izvedenskim mnenjem prof. K. M., v katerem je stalni sodni izvedenec medicinske stroke opredelil mehanizem nastanka poškodb pri oškodovancih na tak način, kot sta to izpovedala oškodovanca.28 Sklepna ocena Okrajnega sodišča je, da je oškodovanec S. H. zaradi ravnanja pritožnika utrpel udarnino glave in udarnino desnega kolka, oškodovanka M. H. pa udarnino glave, udarnino prsnega koša in udarnino desne nadlahti.29 Okrajno sodišče je ocenilo, da vse navedeno izhaja iz izvedenskega mnenja stalnega sodnega izvedenca medicinske stroke prof. K. M.30 Pojasnilo je tudi, da je tako glede vrste, teže in narave kot tudi glede mehanizma nastanka poškodb v celoti sledilo izvedenskemu mnenju stalnega sodnega izvedenca medicinske stroke prof. K. M., saj o strokovnosti in nepristranskost izvedenca ter o pravilnosti podanega mnenja ni podvomilo.31
20. Povedano v prejšnji točki obrazložitve pomeni, da je Okrajno sodišče pri oceni pritožnikovega ravnanja štelo, da je izvedensko mnenje zanj obremenilni dokaz. Štelo ga je kot dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodbo pritožnika, saj se je, tudi pri presoji drugih dokazov (npr. izpovedb oškodovancev), nanj oprlo. Kot je Okrajno sodišče tudi zapisalo, je sledilo izpovedbama obeh oškodovancev, saj sta bili glede mehanizma nastanka poškodb podprti tudi z mnenjem izvedenca. Teža, vrsta in narava nastanka ter mehanizem nastanka poškodb so bili nedvomno bistveni za oceno ravnanja pritožnika.
21. Kot je bilo že navedeno, iz 29. člena Ustave izhaja zahteva, da je obdolžencu treba omogočiti, da izpodbija obremenilne izjave in v zvezi z njimi neposredno zaslišuje njihovega avtorja. To velja tudi v primeru, ko je avtor teh izjav sodni izvedenec. Pisno izvedensko mnenje je bilo za pritožnika obremenilni dokaz, izvedenec pa na glavni obravnavi ni bil zaslišan. Njegovo mnenje je bilo ob soglasju strank samo prebrano. Sodišče pa bi pritožniku v skladu z navedeno ustavno zahtevo moralo omogočiti, da izvedenca neposredno zasliši na glavni obravnavi. Okrajno sodišče je zahtevo pritožnika po neposrednem zaslišanju izvedenca nedopustno pogojevalo z oceno, da gre za dodatni dokazni predlog. V obravnavanem položaju namreč ni šlo za nov dokaz – za dodatni dokazni predlog –, temveč (le) za nadaljnje izvajanje dokaza z izvedencem, z vidika obrambe pritožnika pa za njegovo pravico, da neposredno zasliši izvedenca, ki je zanj izdelal obremenilno mnenje (glej 16. točko te obrazložitve). Zato je Okrajno sodišče s svojim stališčem, da predlog pritožnika po neposrednem zaslišanju izvedenca zavrne, kršilo pritožnikovo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave.
22. Odločitev Okrajnega sodišča, da se dokazni predlog obrambe po neposrednem zaslišanju izvedenca zavrne, glede na navedeno v prejšnji točki krši pritožnikovo pravico do obrambe. To odločitev je potrdilo Višje sodišče32 pri odločanju o pritožbi in s tem tudi sámo storilo enako kršitev. Hkrati pa je s svojim stališčem kot odgovorom na očitke pritožnika zagrešilo še dodatno kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. Po stališču Višjega sodišča naj obramba ne bi pojasnila, ne na glavni obravnavi ne v pritožbi, kaj naj bi izvedenec glede mehanizma nastanka poškodb še dodatno pojasnil oziroma na katera vprašanja naj bi odgovoril. Ko gre za uresničevanje pravice pritožnika do obrambe, da neposredno zasliši izvedenca, ki je zanj izdelal obremenilno mnenje, dovolitve predloga po nadaljnjem zaslišanju tega izvedenca sodišču ni dopustno pogojevati z zahtevo, naj obramba izkaže ustrezno trditveno breme. Zato je tudi to stališče, ki pritožniku nalaga zahtevo po tem, naj najprej pojasni, kaj bo izvedenca, ki je zanj izdelal obremenilno mnenje, na glavni obravnavni vprašal, nesprejemljivo z vidika pravice do obrambe iz 29. člena Ustave.
23. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališčem nižjih sodišč, ki sta zaslišanje izvedenca pogojevali s pritožnikovim trditvenim bremenom. Hkrati je ocenilo, da se pravnomočna sodba ne opira izključno oziroma v odločilni meri na izvedensko mnenje. Pravica do zaslišanja izvedenca kot del obdolženčeve pravice do obrambe pomeni, da se v primeru, ko je bilo izvedensko mnenje že prebrano, izvedba dokaza z izvedencem le nadaljuje, zato mora obdolženec vedno imeti možnost, da izvedenca tudi ustno zasliši. Te pravice zato ni dopustno pogojevati z zahtevo po materialnopravni izkazanosti trditvenega bremena kot pri novih dokaznih predlogih, kot je to storilo Vrhovno sodišče. Da tako stališče pomeni kršitev pravice pritožnika do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave, je bilo že poudarjeno. Z vidika pravice do obrambe pa je nedopustna tudi ocena, s katero je Vrhovno sodišče za nazaj ocenilo, ali je bil dokaz z izvedencem odločilen ali ne. Nedvomno je prvostopenjsko sodišče štelo, da je pomembno, da odredi izvedenstvo medicinske stroke.33 Če ne bi bilo tako, potem izvedenstva sploh ne bi bilo treba odrediti. Sodišče je potrebovalo strokovno znanje, da bi lahko ugotovilo odločilna, pravno pomembna dejstva z vidika zgornje premise presoje. Ker je šlo za ugotavljanje odločilnih dejstev na podlagi strokovnega mnenja izvedenca, bi moral imeti obdolženec v okviru izvajanja svoje pravice do obrambe, potem ko je bilo pisno izvedensko mnenje na glavni obravnavni prebrano, še možnost, da izvedenca o tem (dejanska vprašanja glede teže, vrste in narave telesnih poškodb, še zlasti opredelitev glede mehanizma nastanka poškodb pri oškodovancu S. H.) tudi ustno zasliši. V trenutku, ko je bilo izvedensko mnenje izdelano in zatem prebrano na glavni obravnavi, se še ni moglo vedeti, ali je ta dokaz z izvedencem za zadevo odločilen ali ne. Tudi če je bilo izvedensko mnenje, ki je bilo na glavni obravnavi prebrano, za obdolženca obremenilno, ocene o tem, ali je tudi odločilno, prvostopenjsko sodišče še ni moglo sprejeti. Tako odločitev je lahko sprejelo šele na koncu dokaznega postopka. Ali je treba pravico do ustnega zaslišanja izvedenca zagotoviti, pa ne more biti odvisno od tega, ali se bo na koncu dokaznega postopka izvedenčevo mnenje pokazalo za bolj ali manj odločilno. Sodišče bi pritožniku zato moralo zagotoviti pravico, da zatem, ko je bilo izvedensko mnenje prebrano na glavni obravnavi, izvedenca o vsem, kar ga je želel vprašati, tudi ustno zasliši. Zato stališče Vrhovnega sodišča, ki odsotnost možnosti, da bi pritožnik zaslišal izvedenca, utemeljuje z oceno, da se pravnomočna sodba ne opira odločilno na izvedensko mnenje, krši pravico pritožnika do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave.
24. Glede na ugotovljeno kršitev pravice do neposrednega zaslišanja izvedenca, ki je za pritožnika že v fazi posameznih preiskovalnih dejanj izdelal obremenilno izvedensko mnenje, in s tem pravice do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave, je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo v delu, v katerem je opravilo presojo, v delu, v katerem je bila pritožniku izrečena enotna kazen, in glede stroškov postopka. V razveljavljenem delu je zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje (1. točka izreka). V novem odločanju bodo morala sodišča upoštevati stališča, ki izhajajo iz te odločbe, in pritožniku omogočiti, da izvedenca neposredno zasliši na glavni obravnavi.
B. – IV.
25. Pritožnik priglaša tudi stroške postopka z ustavno pritožbo. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 3. točke izreka.
C. 
26. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena, pete alineje prvega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnik dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Prvo točko izreka je Ustavno sodišče sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer. Drugo in tretjo točko izreka je Ustavno sodišče sprejelo soglasno.
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Predsednik 
1 Odredba št. Kpd 439/2008 z dne 4. 5. 2009.
2 Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 (Uradni list RS, št. 30/06, in OdlUS XV, 41) in št. Up-849/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 102/07, in OdlUS XVI, 110).
3 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 (Uradni list RS, št. 65/02, in OdlUS XI, 266). Iz navedene odločbe med drugim izhaja, da mora imeti obdolženec v kazenskem postopku možnost zasliševati priče v zvezi z izjavami, ki so jih dale.
4 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-719/03.
5 Po točki d) tretjega odstavka 6. člena EKČP ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče.
6 Prim. sodbo v zadevi Kostovski proti Nizozemski z dne 20. 11. 1989. ESČP je v tej zadevi odločilo, da je bila s tem, ko pritožniku ni bila dana možnost zaslišanja anonimnih prič, kršena pravica iz tretjega odstavka 6. člena EKČP.
7 K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 197.
8 Prim. prav tam, str. 196.
9 Glej 248. člena ZKP.
10 Prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 567.
11 Člen 248 ZKP in prvi odstavek 249. člena ZKP.
12 K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, nav. delo, str. 238.
13 Prvi odstavek 250. člena ZKP.
14 Drugi odstavek 250. člena ZKP.
15 Šesti odstavek 333. člena ZKP.
16 Prvi odstavek 334. člena ZKP.
17 Prim. 9. in 10. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-132/95 z dne 8. 1. 1998 (Uradni list RS, št. 11/98, in OdlUS VII, 1), ki se glasijo: »9. Podobno kot priča tudi izvedenec sodeluje pri ugotavljanju dejstev, bistvenih za odločitev o sporni stvari. Drugače kot priča, ki zgolj izpoveduje o zaznanih dejstvih, pa izvedenec napravi tudi sklep o tistem, kar je zaznal. Postavi se zato, da prouči določeno strokovno vprašanje in poda sodišču o tem mnenje. Od tod izvirajo tudi razlike v procesnem položaju izvedenca in priče. Sodišče sme izvedencu dovoliti pregled spisov. Izvedenec lahko predlaga, naj se izvedejo dokazi ali preskrbijo predmeti in podatki, pomembni za izvid in mnenje. Če je navzoč pri preiskovalnih dejanjih oziroma na glavni obravnavi, lahko predlaga, da naj se razjasnijo posamezne okoliščine ali da naj se tistemu, ki se zaslišuje, postavijo posamezna vprašanja (četrti odstavek 252. člena in prvi odstavek 331. člena).10. Zakonska ureditev potrjuje stališče kazenskopravne teorije, da izvedenstvo ni le dokaz, to je izvor spoznavanja relevantnih dejstev, ampak gre za pomoč sodišču pri izvrševanju njegove funkcije Izvedenec v postopku nima tako kot priča le pasivne, ampak ima kot izhaja iz zgoraj navedenih določb ZKP - lahko zelo aktivno vlogo. Zaradi te izvedenčeve aktivne vloge sta stranki v kazenskem postopku v enakopravnem položaju le, če je izvedenec nepristranski.«
18 Pri tem ESČP sicer meni, da imajo priče in izvedenci različno vlogo in drugačen položaj v postopku (prim. sodbo v zadevi Matytsina proti Rusiji z dne 27. 3. 2014), zato se obveznost navzočnosti izvedenca na glavni obravnavi primarno presoja na podlagi prvega odstavka 6. člena EKČP, še posebno z vidika jamstev kontradiktornega postopka in enakosti orožij. Vendar ESČP šteje, da so, ob upoštevanju razlik v položaju in vlogi izvedenca oziroma priče, nekatera stališča tega sodišča glede neposrednega zaslišanja prič na podlagi d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP nedvomno upoštevna tudi za dokaz z izvedencem in se za ta položaj lahko smiselno uporabijo. Prim. 168. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Matytsina proti Rusiji.
19 Prvi odstavek 234. člena ZKP.
20 Člen 248 ZKP.
21 Tudi po stališču ESČP je izvedenec tisti, ki praviloma pomaga odgovoriti na vprašanja, na katera sodnik ne more odgovoriti sam, vendar dokazna pravila določa nacionalno pravo. Prim. 40. točko obrazložitve sodbe v zadevi C. B. proti Avstriji z dne 4. 4. 2013.
22 V nasprotnem primeru potrebe po tem, da sodišče odredi izvedenstvo določene stroke, sploh ni.
23 Prim. 18. in 19. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009 (Uradni list RS, št. 84/09, in OdlUS XVIII, 86).
24 Prim. Z. Fišer, Kontradiktornosti v postopku dokazovanja z izvedencem, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 18. Podobno tudi Š. Horvat, nav. delo, str. 568, 6. točka komentarja k 248. členu ZKP.
25 Po stališču ESČP mora obramba, kadar se sodišča odločijo za dokaz z izvedencem, imeti možnost, da izvedencu zastavi vprašanja, da izpodbija njegove navedbe in da ga zaslišuje na obravnavi. Prim. 189. do 191. točko obrazložitve sodbe v zadevi Mirilashvili proti Rusiji z dne 11. 12. 2008. Prim. tudi sodbo v zadevi Balsyte-Lideikiene proti Litvi z dne 4. 11. 2008. V slednji (glej 51. točko obrazložitve) je ESČP glede očitka pritožnice, da ni mogla neposredno zaslišati obeh izvedencev, navedlo, da je že večkrat odločilo, da morajo biti običajno vsi dokazi izvedeni v navzočnosti obdolženca na javni obravnavi, da se lahko opravi kontradiktorna razprava, in se je pri tem sklicevalo tudi na svojo sodbo v zadevi Van Mechelen in drugi proti Nizozemski z dne 23. 4. 1997. To zadevo je ESČP presojalo z vidika prvega odstavka 6. člena ob upoštevanju jamstev iz tretjega odstavka 6. člena EKČP. Presodilo je, da so bila mnenja izvedencev, ki so bila podana pred samim sojenjem, v tej zadevi bistvenega pomena v postopku proti pritožnici (64. točka obrazložitve te sodbe). Ker pritožnica ni imela možnosti zaslišati izvedencev ne v postopku pred samim sojenjem ne na obravnavi, ni mogla izpodbijati njihove kredibilnosti ali predstaviti dvomov o njihovih ugotovitvah. ESČP je ocenilo, da zato zavrnitev pritožničine zahteve, da se izvedenci zaslišijo na javni obravnavi, ni bila v skladu s prvim odstavkom 6. člena EKČP (glej 66. točko obrazložitve te sodbe).
26 Po ustaljeni praksi ESČP mora obramba imeti možnost z neposrednim zasliševanjem izpodbijati tudi kredibilnost oseb, ki so pripravile izvedensko mnenje. Prim. 176. do 181. točko obrazložitve sodbe v zadevi Matytsina proti Rusiji. Ob ugotovitvi, da v obravnavanem položaju obramba te možnosti ni imela, je ESČP ocenilo to kot resno oviro za pravice obrambe. Zaradi tega in drugih dejavnikov glede obravnave dokazov z izvedenskimi mnenji je ESČP odločilo, da je bila pritožnici kršena pravica iz prvega odstavka 6. člena EKČP (prim. 206. točko obrazložitve te sodbe).
27 Glej 5. stran obrazložitve prvostopenjske sodbe.
28 Glej drugi odstavek na 7. strani obrazložitve prvostopenjske sodbe.
29 Glej zadnji odstavek na 10. strani obrazložitve in prve tri odstavke na 11. strani obrazložitve prvostopenjske sodbe.
30 Glej prvi odstavek na 11. strani obrazložitve prvostopenjske sodbe.
31 Glej tretji odstavek na 11. strani obrazložitve prvostopenjske sodbe.
32 Glej 5. točko na 3. in 4. strani obrazložitve sodbe Višjega sodišča.
33 Glej vsebino odredbe, povzete v 7. točki obrazložitve te odločbe.