Uradni list

Številka 55
Uradni list RS, št. 55/2015 z dne 24. 7. 2015
Uradni list

Uradni list RS, št. 55/2015 z dne 24. 7. 2015

Kazalo

2305. Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani in sklepa Okrožnega sodišča v Kranju, stran 6320.

  
Številka:Up-500/15-13
Datum:20. 7. 2015
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Arijusa Skopasa, Republika Litva, ki ga zastopa Zdravko Rus, odvetnik v Radovljici, na seji 20. julija 2015
o d l o č i l o:
1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 4371/2015 z dne 7. 7. 2015 in sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. I Ks 4371/2015 z dne 24. 6. 2015 se razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Kranju v novo odločanje.
2. O podaljšanju pripora zoper pritožnika odloči v skladu s sedmim odstavkom 24. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (Uradni list RS, št. 48/13 in 37/15) senat Okrožnega sodišča v Kranju v 24 urah po vročitvi te odločbe.
3. Do odločitve iz prejšnje točke izreka se pripor zoper pritožnika podaljša.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pritožnik izpodbija pravnomočen sklep o dovolitvi predaje Republiki Litvi na podlagi dveh evropskih nalogov za prijetje in predajo (v nadaljevanju: ENPP) zaradi vodenja kazenskega postopka zaradi kaznivih dejanj goljufije po 182. členu in nezakonite pridobitve premoženjske koristi po 189. členu Kazenskega zakonika Republike Litve ter zaradi prestajanja kazni zapora zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po drugem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika Republike Litve na podlagi pravnomočne sodbe Regionalnega sodišča v Kaunasu št. 1-168-383/2011 z dne 14. 3. 2011.
2. Pritožnik trdi, da je v postopku odločanja o dovolitvi predaje prišlo do kršitve prepovedi iz 18. člena Ustave in kršitve pravic iz prvega odstavka 19. člena, 21. in 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 25. člena, prvega odstavka 28. člena in 29. člena Ustave. Navaja, da že ves čas postopka zatrjuje in izkazuje, da bo v primeru predaje Republiki Litvi podvržen mučenju, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju tako od državnih organov kot tudi od zapornikov v tamkajšnjih zaporih. Prav na podlagi navedenih pritožnikovih zatrjevanj naj bi preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju pridobila dodatne podatke od odreditvenih pravosodnih organov Republike Litve in nato izvenobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v Kranju predložila obrazložen predlog o izpolnjenosti vseh pogojev za predajo pritožnika Republiki Litvi, v katerem naj bi povzela pridobljene podatke. Pritožnik med drugim trdi, da on in njegov zagovornik nista imela možnosti, da bi se seznanila z zbranimi podatki, dokazi in obrazloženim predlogom preiskovalne sodnice, v katerem je ocenila, da so podani vsi pogoji za predajo pritožnika Republiki Litvi. Pritožnik predlaga Ustavnemu sodišču, naj ustavni pritožbi ugodi in začasno odloži izvršitev njegove predaje Republiki Litvi.
3. Višje sodišče je na pritožbeni očitek pritožnikovega zagovornika o nemožnosti izjaviti se o predlogu preiskovalne sodnice odgovorilo, da 23. člen Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju: ZSKZDČEU-1) ne določa, da bi morala biti zahtevana oseba in njegov zagovornik seznanjena z obrazloženim predlogom preiskovalne sodnice, kot naj bi to veljajo za obrazložen predlog za podaljšanje pripora, torej za primer, ki je izrecno določen v sedmem odstavku 24. člena ZSKZDČEU-1. Zato naj bi bil pritožbeni očitek v tem pogledu brezpredmeten.
4. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-500/15 z dne 17. 7. 2015 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju: ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo obvestilo Višje sodišče v Ljubljani in Okrožno sodišče v Kranju. Do končne odločitve v zadevi je zadržalo izvrševanje izpodbijanih sklepov, prepovedalo predajo pritožnika Republiki Litvi in zoper pritožnika podaljšalo pripor.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Kranju št. XVI Kpd 4371/2015.
B. – I.
6. Pritožnikove trditve, da niti on niti njegov zagovornik nista imela možnosti, da bi se seznanila z obrazloženim predlogom preiskovalne sodnice iz četrtega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1, pomenijo zatrjevanje kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave.
7. Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici.1 Iz tega ustavnoprocesnega jamstva izhaja med drugim pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj.2 Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese. Pomen te pravice je torej zagotoviti, da bo stranka subjekt in ne le objekt postopka.3 Zato mora biti tudi v postopku, v katerem se na podlagi ZSKZDČEU-1 odloča o dovolitvi predaje drugi državi na podlagi ENPP, osebi, katere predaja se zahteva, dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih kot tudi o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za odločitev o zadevi. Pravica do izjave, ki je že sama po sebi elementarno ustavnoprocesno jamstvo v vsakem sodnem postopku, še poudarjeno pridobi na ustavnopravni teži, kadar je od nje lahko odvisno spoštovanje druge človekove pravice, v tem primeru pravice do prepovedi mučenja iz 18. člena Ustave, ki je absolutna človekova pravica. Njene omejitve niso dopustne.4 To upošteva tudi Okvirni sklep Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ) (UL L 190, 18. 7. 2002) v 13. uvodni izjavi. Ko pristojno sodišče ugotavlja utemeljenost ugovorov v zvezi s prepovedjo mučenja, mora biti zato pozorno tako na obstoj ustreznega pravnega okvira za spoštovanje te pravice v državi izdaje ENPP, kot tudi na to, da se ustrezna pravna ureditev v njej tudi dejansko učinkovito uresničuje.
8. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi obrazloženega predloga preiskovalne sodnice za odreditev predaje odločilo, da se dovoli predaja pritožnika Republiki Litvi. Pritožniku in njegovemu zagovorniku ni omogočilo, da bi se izjavila do tega predloga preiskovalne sodnice, ki naj bi vseboval tudi drugo procesno gradivo.5 Tega je preiskovalna sodnica pridobila od organov države, ki je izdala ENPP in zahtevala predajo pritožnika. Bistvo predloga preiskovalne sodnice je prav v tem, da vsebuje odločilne razloge pravne in dejanske narave za sprejem odločitve o dovolitvi predaje. Na navedenem predlogu temeljita oba izpodbijana sklepa. Kot je razvidno tako iz spisa kot tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7. 7. 2015, pritožniku in njegovemu zagovorniku možnost seznanitve z obrazloženim predlogom preiskovalne sodnice dejansko ni bila zagotovljena. S tem mu ni bila omogočena pravica do izjave. Višje sodišče je pritožbene očitke v tej smeri ocenilo kot brezpredmetne. Oceno je oprlo na stališče, da ZSKZDČEU-1 v 23. členu ne določa, da bi morala biti zahtevana oseba in njegov zagovornik seznanjena z obrazloženim predlogom preiskovalnega sodnika, kot je to izrecno določeno v sedmem odstavku 24. člena ZSKZDČEU-1.6
9. Po prvem odstavku 15. člena Ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Po 125. členu Ustave so sodišča pri sodnem odločanju vselej vezana tudi na Ustavo. Dolžnost sodišč torej je, da zakon razlagajo ustavnoskladno, kar pomeni tudi to, da pri razlagi zakona spoštujejo ustavna procesna jamstva. Za obravnavani položaj to pomeni, da bi morala sodišča pritožniku v postopku odločanja o njegovi predaji Republiki Litvi zagotoviti pravico do izjave (22. člen Ustave) kot eno od temeljnih ustavnoprocesnih jamstev, tudi če je Zakon izrecno ne ureja. Šele, če bi jo Zakon izrecno izključeval, bi nastopil položaj, ko bi moralo sodišče po 156. členu Ustave prekiniti postopek in začeti postopek za oceno njegove ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Za to ni bilo potrebe, ker ZSKZDČEU-1 tega ne določa in ga je torej ob upoštevanju Ustave mogoče razlagati ustavnoskladno.
10. Če bi bilo dopustno, da se pritožniku možnost izjave o predlogu preiskovalne sodnice, ki vsebuje odločilne razloge pravne in dejanske narave za dovolitev predaje, da šele v pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev, bi to pomenilo hkrati še odrekanje pravice posameznika do pritožbe iz 25. člena Ustave. Ta zagotavlja možnost instančnega preverjanja dejanskih in pravnih vprašanj, na podlagi katerih temelji prvostopenjska odločitev. Pravico do pritožbe ZSKZDČEU-1 v prvem odstavku 33. člena tudi izrecno zagotavlja.
11. Prvostopenjsko sodišče pritožniku ni zagotovilo pravice do izjave, kar pomeni, da je kršilo 22. člen Ustave. Ker Višje sodišče te kršitve ni odpravilo, je tudi samo storilo enako kršitev.
12. Glede na ugotovljeno kršitev je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa Višjega sodišča v Ljubljani in Okrožnega sodišča v Kranju razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje Okrožnemu sodišču v Kranju (1. točka izreka). V novem odločanju bo moralo Okrožno sodišče v Kranju ravnati v skladu z Ustavo in s tem v skladu z zahtevami iz te odločbe. Pritožniku bo moralo dati v ustrezno kratkih rokih možnost, da se izjavi o obrazloženem predlogu preiskovalne sodnice za odreditev njegove predaje Republiki Litvi in vseh morebitnih pridobljenih podatkih oziroma vsem procesnem gradivu, na katerem temelji navedeni predlog.
13. Ker je bilo treba izpodbijana sklepa razveljaviti že zaradi kršitve 22. člena Ustave, Ustavno sodišče drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni presojalo.
B. – II.
14. Z razveljavitvijo izpodbijanih sklepov je odpadla pravna podlaga za predajo pritožnika Republiki Litvi. O ENPP bo moralo ponovno odločiti prvostopenjsko sodišče, ob spoštovanju pritožnikovih človekovih pravic. Za zagotovitev učinkovitosti ENPP (tretji odstavek 3.a člena Ustave) je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS naložilo pristojnemu sodišču, naj najprej odloči v skladu z zakonsko ureditvijo za ta primer (sedmi odstavek 24. člena ZSKZDČEU-1) o morebitnem podaljšanju pripora zoper pritožnika (2. točka izreka). Prav iz teh razlogov je na enaki pravni podlagi Ustavno sodišče podaljšalo pripor zoper pritožnika do odločitve pristojnega sodišča (3. točka izreka).
C.
15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Predsednik
1 Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-741/06 z dne 18. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 57/09).
2 Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 22. 2. 1999 (OdlUS VIII, 134), 3. točka obrazložitve, in št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000 (OdlUS IX, 315), 3. točka obrazložitve.
3 Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve, in št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka obrazložitve.
4 Glej 18. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 98/11, in OdlUS XIX, 27).
5 Glej 2. točko na 5. strani obrazložitve sklepa Okrožnega sodišča v Kranju z dne 24. 6. 2015.
6 Glej 12. točko na 4. strani obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7. 7. 2015.