Uradni list

Številka 42
Uradni list RS, št. 42/2015 z dne 16. 6. 2015
Uradni list

Uradni list RS, št. 42/2015 z dne 16. 6. 2015

Kazalo

1763. Odločba o ugotovitvi, da je Zakon o poslancih v neskladju z Ustavo in odpravi sklepa Državnega zbora, stran 4659.

  
Številka:U-I-227/14-13
 Up-790/14-37
Datum:4. 6. 2015
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Ivana Janeza Janše, Velenje, ki ga zastopa Odvetniška družba Matoz, o. p., d. o. o., Koper, na seji 4. junija 2015
o d l o č i l o:
1. Zakon o poslancih (Uradni list RS, št. 112/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 39/11 in 48/12) je v neskladju z Ustavo.
2. Zakonodajalec mora ugotovljeno neskladje iz 1. točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Sklep Državnega zbora št. 020-02/14-39/29 z dne 15. 10. 2014 (Uradni list RS, št. 74/14) se odpravi.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sklep Državnega zbora, s katerim se je ta seznanil s sklepom o ugotovitvi, da je poslanec Janez (Ivan) Janša s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev, zato mu v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka in drugim odstavkom 9. člena Zakona o poslancih (v nadaljevanju ZPos) preneha mandat poslanca s 15. 10. 2014.
2. Pritožnik zatrjuje, da mu je bila z izpodbijanim sklepom kršena volilna pravica (43. člen Ustave). Navaja, da so v 9. členu ZPos urejeni razlogi za odvzem mandata poslanca, ki lahko nastopijo med izvrševanjem mandata. Izpodbijani sklep pa naj bi temeljil na razlogu, ki je obstajal že pred potrditvijo mandata in celo pred potrditvijo njegove kandidature. Opozarja tudi, da bi moral Državni zbor v skladu z 9. členom ZPos in 112. členom Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13 – PoDZ-1) o prenehanju mandata sprejeti ugotovitveni sklep z glasovanjem, ne pa, da se je le seznanil s predlogom sklepa Mandatno-volilne komisije. Sklicuje se na stališča iz sodb Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Lykourezos proti Grčiji z dne 15. 6. 2006 in zadevi Sadak in drugi proti Turčiji z dne 11. 6. 2002.V zvezi z izčrpanjem pravnih sredstev meni, da strogo formalno res ne gre za spor o potrditvi mandata poslanca (ta je bil pritožniku potrjen) na podlagi tretjega odstavka 82. člena Ustave, temveč za spor o odvzemu mandata (oziroma o ugotovitvi prenehanja mandata), kar je po vsebini glede na razloge odvzema, ki so nastali že pred potrditvijo kandidature, povsem izenačeno. Ker odvzem mandata posega v samo bistvo volilne pravice, bi mu moralo biti zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo, ki ga lahko zagotovi le Ustavno sodišče. V razlogih za izjemno obravnavanje navaja, da se zastavlja vprašanje izčrpanja pravnih sredstev in možnosti upravnega spora v zvezi s 4. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – v nadaljevanju ZUS-1), vendar meni, da je takšno pravno varstvo neučinkovito, in to utemeljuje z navedbami o dolgotrajnem vodenju nekaterih konkretnih postopkov.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-790/14, U-I-227/14 z dne 21. 11. 2014 sprejelo v obravnavo. Ustavno sodišče je tudi ugodilo predlogu za začasno zadržanje izpodbijanega sklepa. Na podlagi 22. člena Ustave je ustavno pritožbo poslalo v odgovor Državnemu zboru.
4. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) začelo postopek za oceno ustavnosti ZPos. Zastavilo se je namreč vprašanje obstoja protiustavne pravne praznine, ker ZPos ne ureja posebnega sodnega varstva zoper sklep Državnega zbora o prenehanju poslanskega mandata. Ustavno sodišče je na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUstS Državnemu zboru poslalo sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti ZPos.
5. Državni zbor v odgovoru navaja le svoja stališča glede začetka postopka za oceno ustavnosti ZPos. Odločitev Ustavnega sodišča v obravnavani zadevi je po mnenju Državnega zbora jasna, odpira pa ustavnopravno in pravnosistemsko vprašanje učinkovitega sodnega varstva pri predčasnem prenehanju funkcije ne le poslancev, temveč tudi funkcionarjev drugih vej oblasti in ostalih funkcionarjev, zlasti tistih, ki imajo časovno omejen mandat. Državni zbor ugotavlja, da gre ob obravnavi konkretnega spora za načelno vprašanje, kakšno naj bo učinkovito sodno varstvo glede postopka, obsega sodnega varstva in subjekta odločanja v primeru predčasnega prenehanja mandata (nosilcev treh vej oblasti in drugih funkcionarjev), pri čemer je poleg učinkovitosti sodnega varstva (23. člen Ustave) treba upoštevati tudi pravno naravo pravice posameznega funkcionarja, ki se varuje, zlasti če je to volilna pravica, ter neodvisnost in samostojnost posameznih funkcij. Opozarja na ureditev predčasnega prenehanja mandata članov Državnega sveta, sodnikov Ustavnega sodišča, predsednika republike in tudi na predčasno prenehanje funkcije predsednika vlade, ki je predlagano s Predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vladi Republike Slovenije (ZVRS-I, Poročevalec DZ z dne 2. 9. 2014, EPA 34-VII). Državni zbor se zaveda, da mora biti sodno varstvo urejeno učinkovito (prvi odstavek 23. člena in 25. člen Ustave) in da bo moral, če bo Ustavno sodišče ugotovilo, da je veljavna ureditev v neskladju z Ustavo, to neskladje odpraviti, potreboval pa bo ustavnopravna izhodišča za ureditev učinkovitega sodnega varstva.
B. – I.
6. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-790/14, U-I-227/14 z dne 21. 11. 2014 začelo postopek za oceno ustavnosti ZPos, ker ne ureja posebnega sodnega varstva zoper akte Državnega zbora iz 9. člena ZPos.
7. ZPos v 9. členu ureja prenehanje mandata poslanca. Poslancu preneha mandat, če izgubi volilno pravico, če postane trajno nezmožen za opravljanje funkcije, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev, če v treh mesecih po potrditvi poslanskega mandata ne preneha opravljati dejavnosti, ki ni združljiva s funkcijo poslanca, če nastopi funkcijo ali začne opravljati dejavnost, ki ni združljiva s funkcijo poslanca, in če odstopi (prvi odstavek 9. člena ZPos). Poslancu preneha mandat z dnem, ko Državni zbor ugotovi, da so nastali navedeni razlogi (drugi odstavek 9. člena ZPos). Poslancu ne preneha mandat v primeru obsodbe za kaznivo dejanje, če Državni zbor sklene, da lahko opravlja poslansko funkcijo (tretji odstavek 9. člena ZPos). Sklep Državnega zbora o prenehanju poslanskega mandata ima naravo posamičnega akta in pomeni poseg v pravico biti voljen kot človekovo pravico (drugi odstavek 43. člena Ustave). Pasivna volilna pravica posamezniku zagotavlja, da se lahko pod enakimi pogoji poteguje za izvolitev v voljene državne ali lokalne organe. Ta pravica vsebuje tudi pravico biti izvoljen, kar pomeni pravico posameznika, da v skladu s predpisanimi pravili za delitev mandatov na podlagi volilnih rezultatov pridobi mandat. Tretji vidik pasivne volilne pravice – in ta je upošteven v obravnavani zadevi – je pravica do izvrševanja na volitvah pridobljenega mandata (tako stališče je Ustavno sodišče sprejelo že v sklepu št. U-I-317/11 z dne 15. 12. 2011).1
8. Zoper posamični akt, s katerim se odloča o pravicah posameznika, mora biti v skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave zagotovljeno sodno varstvo pred neodvisnim, nepristranskim in z zakonom ustanovljenim sodiščem. Sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin še posebej in izrecno zagotavlja četrti odstavek 15. člena Ustave. Iz teh ustavnih določb izhaja obveznost zakonodajalca, da določi pristojna sodišča in postopek, po katerem odločajo, ter pooblastila, ki jih imajo pri odločanju o pravicah ali dolžnostih posameznikov. Sodno varstvo mora biti učinkovito, kar pomeni, da pravila sodnega postopka ne smejo zagotavljati le formalnega oziroma navideznega vsebinskega odločanja o tožbenih zahtevkih. Bistveni vidik učinkovitosti pravice do sodnega varstva je tudi zagotovitev ustreznih postopkovnih pravil, ki preprečujejo, da bi v času trajanja postopka pred sodiščem prišlo do položaja, ko sodno varstvo ne bi več doseglo svojega namena.
9. Ustavno sodišče je že v sklepu o sprejemu pritožnikove ustavne pritožbe v obravnavo (sklep št. Up-790/14, U-I-227/14 z dne 21. 11. 2014, Uradni list RS, št. 85/14)razložilo, zakaj »rezervni« upravni spor po drugem odstavku 157. člena Ustave z vidika učinkovitosti sodnega varstva pravic poslanca, ki mu je prenehal mandat, ni ustrezen za reševanje teh sporov. Postopek upravnega spora, kakor ga ureja ZUS-1, je dvostopenjski: na prvi stopnji odloča upravno sodišče, o pravnih sredstvih pa odloča Vrhovno sodišče. Tožba v upravnem sporu sama po sebi ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, zoper odločitev o začasni odredbi pa je dovoljena pritožba. Zoper odločitev sodišča prve stopnje je glede na vrsto odločitve dovoljena pritožba oziroma revizija. Seznam pooblastil, ki jih ima upravno sodišče za ukrepanje, ne vsebuje izrecnega pooblastila za ponovno vzpostavitev poslanskega mandata. V ZUS-1 ni zahteve po vodenju upravnega spora polne jurisdikcije, pa tudi ne določb, ki bi se uporabljale v postopkih, kjer zahteva narava spora hitro odločanje (npr. krajši procesni roki). Na koncu je odločitve sodišč mogoče izpodbijati še pred Ustavnim sodiščem v postopku z ustavno pritožbo, ki prav tako ni prilagojena posebni naravi sporov o prenehanju poslanskega mandata.
10. Ureditev v ZPos zoper odločitev o prenehanju poslanskega mandata torej ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva in to pravico dejansko odvzema. Učinkovitega sodnega varstva v teh sporih ne zagotavlja tudi noben drug zakon. Taka zakonska ureditev pomeni izvotlitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Kadar presojana ureditev pomeni poseg v človekovo pravico do te mere, da preraste v izvotlitev človekove pravice, presoja dopustnosti posega ne zahteva tehtanja sorazmerja med posegom v človekovo pravico in morebitnim ustavno dopustnim ciljem. Noben še tako dopusten cilj namreč ne more utemeljiti odvzema pravice do sodnega varstva. Zato je ZPos v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave (1. točka izreka).23
11. Pri urejanju sodnega varstva zoper akte iz 9. člena ZPos je treba upoštevati, da ti akti pomenijo poseg v pasivno volilno pravico (drugi odstavek 43. člena Ustave), ki je temeljna politična človekova pravica, vtkana v samo bistvo demokratične države, in vključuje tudi pravico do izvrševanja na volitvah pridobljenega mandata. Kadar zakonodajalec predvidi možnost posega v pravico do izvrševanja mandata, mora zagotoviti sodno varstvo, ki je prilagojeno posebni naravi te človekove pravice. Gre za osebno pravico, ki se pri izvrševanju pristojnosti Državnega zbora uresničuje kolektivno, prav tako je že po Ustavi časovno omejena s štiriletnim mandatom Državnega zbora (prvi odstavek 81. člena Ustave). Tudi sam poseg v pravico do izvrševanja mandata ima posebno naravo. Ne gre namreč za oblastni poseg države v pravico posameznika, saj izvoljeni poslanci vsi skupaj sestavljajo Državni zbor (prvi odstavek 80. člena Ustave) in zakonodajno oblast izvršujejo kolektivno (86. člen Ustave). S posamičnim aktom po 9. členu ZPos poslanci sicer z večinskim odločanjem odločijo o prenehanju mandata poslanca. Vendar – glede na to, da so bili vsi poslanski mandati pridobljeni neposredno na volitvah – gre za razmerje med poslanci kot enakopravnimi nosilci zakonodajne oblasti, ki ni enako razmerju med posameznikom in javno oblastjo, ki opredeljuje upravni spor.4
12. Pri urejanju posebnega sodnega varstva je treba upoštevati tudi, da spor o prenehanju poslanskega mandata ovira nemoteno delo in odločanje Državnega zbora. Za delovanje Državnega zbora in njegovih delovnih teles je pomemben, lahko pa tudi odločilen glas vsakega posameznega poslanca. Od razmerja političnih sil v Državnem zboru je odvisno, kateri izmed poslancev zagotavljajo podporo vladi, in pri izrekanju te podpore (Državni zbor voli predsednika vlade in imenuje ministre ter sprejema zakone, ki jih predlaga vlada) se lahko zgodi, da je odločilen en sam glas. Poleg tega ne gre samo za to, da lahko Državni zbor odloča v polni sestavi, temveč tudi za to, da je učinkovito delovanje zakonodajne oblasti tesno povezano z učinkovitim delovanjem izvršilne oblasti in z nadzorom nad njenim delovanjem (zaupnica, nezaupnica, poslanska vprašanja, interpelacije).5
13. Pomembna je tudi okoliščina, da v primeru predčasnega prenehanja mandata postane poslanec za preostanek mandatne dobe tisti kandidat z iste liste kandidatov, ki bi bil izvoljen, če ne bi bil izvoljen poslanec, ki mu je prenehal mandat (prvi odstavek 17. člena Zakona o volitvah v Državni zbor, Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVDZ). Ureditev posebnega sodnega varstva, zagotovljenega poslancu, ki mu je prenehal mandat, mora zato upoštevati tudi interese in položaj te tretje osebe. Da ta ne bi utrpela škodljivih posledic, ki izhajajo iz nezdružljivosti poslanske funkcije z drugimi funkcijami in dejavnostmi (drugi odstavek 82. člen Ustave), bi moral zakon določiti, da se lahko postopki za nadomestitev poslanca začnejo šele po končni odločitvi pristojnega sodišča v sporu o prenehanju poslanskega mandata.
14. Učinkovito sodno varstvo pasivne volilne pravice kakor tudi drugi navedeni razlogi terjajo, da je treba spore o predčasnem prenehanju poslanskega mandata reševati posebej hitro, da se v največji mogoči meri omeji negotovost glede pravice do izvrševanja mandata. Časovni element je tako pomemben, da je treba sodno varstvo v tovrstnih sporih, ki nastanejo znotraj Državnega zbora kot splošnega predstavniškega telesa in zakonodajnega organa državne oblasti, zaupati najvišjemu sodišču v državi ali celo Ustavnemu sodišču, ki bo hkrati opravljalo tudi vlogo instančnega organa in s tem zagotavljalo pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Taka ureditev sodnega varstva je potrebna, da se prepreči časovno daljše večstopenjsko odločanje. Sodišče, ki razsoja v teh sporih, mora imeti jasno zakonsko pooblastilo, da presoja vsa vprašanja pravne in dejanske narave in da dokončno odloči, ali je poslanski mandat prenehal ali ne. Zakon mora urediti kratke procesne roke in določiti, da je v takem postopku mogoče sprejeti začasne ukrepe oziroma da ima sprožitev sodnega varstva suspenzivni učinek.
15. Ker torej zoper akte iz 9. člena ZPos ni zagotovljeno učinkovito (hitro in prilagojeno) sodno varstvo, gre za primer, ko zakonodajalec določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ni uredil. Zato razveljavitev ni mogoča in je Ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 48. člena ZUstS sprejelo ugotovitveno odločbo. Na podlagi drugega odstavka 48. člena ZUstS je zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno neskladje odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka). Ko Ustavno sodišče ugotovi, da gre za protiustavno pravno praznino v pravnem sistemu, se zastavi vprašanje, kateri predpis je v neskladju z Ustavo. ZPos opredeljuje pravice in dolžnosti poslancev glede različnih vidikov njihovega položaja (vprašanja v zvezi s pridobitvijo mandata, nezdružljivostjo funkcije poslanca z drugimi funkcijami in dejavnostmi, pravice in dolžnosti poslancev v Državnem zboru in drugo) in med drugim ureja tudi predčasno prenehanje mandata poslancev. Gre torej za predpis, ki celovito ureja položaj poslancev, zato je Ustavno sodišče ugotovilo obstoj protiustavne pravne praznine v tem zakonu. To pa ne pomeni, da zakonodajalec v okviru proste presoje ne bi smel ugotovljenega neskladja urediti v drugem zakonu. Pri tem bo moral upoštevati tudi, da sodnega varstva ni mogoče zagotoviti z ustavno pritožbo. Ustavna pritožba je namreč subsidiarno pravno sredstvo, saj je praviloma dopustna šele, ko so zoper odločitve sodišč izčrpana vsa pravna sredstva (tretji odstavek 160. člena Ustave, prvi odstavek 51. člena ZUstS). Poleg tega Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo presoja le, ali so bile z izpodbijanimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, ne presoja pa zakonitosti (materialne in procesne) izpodbijanih posamičnih aktov kakor tudi ne pravilnosti ugotovljenega dejanska stanja. Ob upoštevanju razlogov iz te odločbe bo moral zakonodajalec zagotoviti tudi presojo zakonitosti in pravilnosti akta o prenehanju poslanskega mandata.
B. – II.
16. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sklep Državnega zbora, s katerim se je ta seznanil s sklepom o ugotovitvi, da »je poslanec Janez (Ivan) Janša s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev, zato mu v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka in drugim odstavkom 9. člena ZPos preneha mandat poslanca« s 15. 10. 2014.Izpodbijani sklep temelji na ureditvi v ZPos, za katero je Ustavno sodišče presodilo, da ni v skladu s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Čeprav bi učinkovito sodno varstvo zahtevalo tudi presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega sklepa, bo Ustavno sodišče nadaljevalo obravnavo pritožnikove vloge kot ustavne pritožbe. V obravnavanem primeru namreč za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva zadostuje zgolj presoja zatrjevanih kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (volilne pravice).
17. Volilno pravico ureja Ustava v 43. členu. V skladu s prvim odstavkom 43. člena je volilna pravica splošna in enaka, drugi odstavek tega člena pa določa, da ima vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, pravico voliti in biti voljen. Volilna pravica je temeljna politična pravica in je osrednjega pomena za demokratično državo. Je bistvenega pomena za vzpostavitev in delovanje učinkovite demokracije, ki temelji na vladavini prava. Zato je nujno, da pravila, ki urejajo volilno pravico, temeljijo na načelih, ki jih določa Ustava, in so do te mere določna, da ne pride do arbitrarnosti pri njihovi uporabi. Uresničevanje volilne pravice, zlasti pa posegi vanjo, morajo biti v zakonu jasno in določno urejeni. Ustava v 43. členu posebnih omejitev volilne pravice slovenskih državljanov ne določa. Omejitev pasivne volilne pravice za volitve v Državni zbor dopušča drugi odstavek 82. člena Ustave, po katerem zakon določa, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca Državnega zbora.6
18. Človekove pravice in temeljne svoboščine so izhodiščni in osrednji del ustavne ureditve, ki opravičujejo opredelitev Republike Slovenije kot demokratične in pravne države (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997, Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 158). V skladu s prvim odstavkom 15. člena Ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Določbe Ustave o pravicah in svoboščinah niso samo zavezujoči napotki zakonodajalcu, temveč neposredna jamstva za vsakega posameznika. To pomeni, da so organi, ki odločajo o pravicah in dolžnostih posameznikov, dolžni zakonske določbe razlagati tako, da z razlago ne kršijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
19. Izpodbijani sklep Državnega zbora temelji na stališču, da lahko poslancu predčasno preneha mandat iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 9. člena ZPos tudi v primeru, če je ta razlog obstajal že pred potrditvijo mandata poslanca in celo pred potrditvijo njegove kandidature. Pritožnik zatrjuje, da takšna razlaga nedopustno posega v njegovo pravico do izvrševanja mandata, ki je del pasivne volilne pravice, saj prvi odstavek 9. člena ZPos določa kot razloge za predčasno prenehanje mandata poslanca le tiste razloge, ki so nastali med izvrševanjem mandata, ne pa tudi tistih, ki so obstajali in bili znani že v postopku potrjevanja kandidatur. Ustavno sodišče mora zato presoditi, ali je pravno stališče (razlaga zakona), da tretja alineja prvega odstavka 9. člena ZPos dopušča prenehanje poslanskega mandata ne le v primerih, ko je ta razlog nastal med izvrševanjem mandata, temveč tudi v primerih, ko je obstajal in bil znan že v postopku potrjevanja kandidatur, v skladu s pravico do izvrševanja na volitvah pridobljenega mandata (drugi odstavek 43. člena Ustave).
20. Pri presoji, ali izpodbijano stališče Državnega zbora krši pritožnikovo pravico do izvrševanja poslanskega mandata, je treba upoštevati drugi odstavek 82. člena Ustave, ki dopušča možnost, da zakon določi, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca (t. i. neizvoljivost). Ustava torej izrecno pooblašča zakonodajalca, da sme pogoje neizvoljivosti predpisati z zakonom (t. i. zakonski pridržek). Neizvoljivost pa onemogoča že samo kandidiranje na volitvah. Glede na to izrecno predvideno možnost v Ustavi se tretja alineja prvega odstavka 9. člena ZPos ne more nanašati tudi na primere, ko je razlog za prenehanje mandata obstajal že v postopku potrjevanja kandidatur. Ker je zakonodajalec opustil ureditev vprašanja neizvoljivosti, ne more zakonske določbe, ki sicer nesporno ureja predčasno prenehanje poslanskega mandata iz razlogov, ki so nastali šele med izvrševanjem mandata, z razlago pomensko raztegniti tako, da dopušča poseg v volilno pravico tudi iz razlogov, ki so nastali že v postopku kandidiranja. Taka razlaga bi pomenila prikrito vpeljavo pravil, ki dejansko učinkujejo kot neizvoljivost. Neizvoljivost je tako pomemben institut volilnega prava in je tudi sam po sebi tako hud poseg v pasivno volilno pravico, da bi moral biti izrecno in nedvoumno zakonsko urejen.
21. Glede na navedeno je Državni zbor z razlago tretje alineje prvega odstavka 9. člena ZPos nedopustno posegel v pritožnikovo pravico do izvrševanja na volitvah pridobljenega mandata iz drugega odstavka 43. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sklep Državnega zbora odpravilo (3. točka izreka).Odprava pomeni, da pritožnik izvršuje mandat, ki ga je pridobil na zadnjih državnozborskih volitvah in mu ga je Državni zbor potrdil.
C.
22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 48. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
mag. Miroslav Mozetič l.r.
Predsednik
1 Glede parlamentarnih volitev je tudi stališče Evropskega sodišča za človekove pravice, da 3. člen Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), ki ureja pravico do svobodnih volitev, vsebuje tudi pravico do izvrševanja pridobljenega mandata. O tem glej sodbe v zadevah Lykourezos proti Grčiji, 50. točka, Sadak in drugi proti Turčiji, 33. točka, Kavakçi proti Turčiji z dne 5. 4. 2007, 41. točka, in Sobaci proti Turčiji z dne 29. 11. 2007, 26. točka.
2 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-76/03, U-I-288/04 z dne 17. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 34/05, in OdlUS XIV, 110).
3 Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011 (Uradni list RS, št. 98/11, in OdlUS XIX, 28).
4 J. Sovdat v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 473.
5 Glas posameznega poslanca je zlasti pomemben v primerih, ko sprejetje določene odločitve ni v rokah celotnega Državnega zbora, temveč skupine poslancev. To je še zlasti razvidno v primerih iz tretjega odstavka 111. člena, prvega odstavka 116. člena, prvega odstavka 118. člena, 119. člena in prvega odstavka 168. člena Ustave ter prvega odstavka 23.a člena ZUstS.
6 Prim. J. Sovdat, Volilni spor, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 30.

AAA Zlata odličnost