Uradni list

Številka 20
Uradni list RS, št. 20/2015 z dne 26. 3. 2015
Uradni list

Uradni list RS, št. 20/2015 z dne 26. 3. 2015

Kazalo

770. Sklep o zavrnitvi razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-D, EPA 257-VII), stran 2177.

Na podlagi drugega odstavka 90. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13 in 47/13), drugega odstavka II. razdelka Ustavnega zakona o spremembah 90., 97. in 99. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 47/13) ter 21. člena Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 26/07 – uradno prečiščeno besedilo) in 112. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13) je Državni zbor na seji dne 26. marca 2015 sprejel
S K L E P
O ZAVRNITVI RAZPISA ZAKONODAJNEGA REFERENDUMA O ZAKONU O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ZAKONSKI ZVEZI IN DRUŽINSKIH RAZMERJIH (ZZZDR-D, EPA 257-VII)
I.
Državni zbor Republike Slovenije ugotavlja, da se pobuda za razpis zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-D), EPA 257-VII, nanaša na zakon, glede katerega skladno s četrto alinejo drugega odstavka 90. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13 in 47/13) razpis referenduma ni dopusten, zato zavrne razpis referenduma.
Na podlagi smiselne uporabe četrtega odstavka 21. člena Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 26/07 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZRLI) se z dnem sprejetja tega sklepa zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma zaustavi.
II.
Državni zbor je na svoji 5. redni seji dne 3. 3. 2015 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-D), EPA 257-VII (v nadaljevanju: novela ZZZDR). Državni svet glede navedenega zakona na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13 in 47/13; v nadaljevanju: Ustava) ni zahteval, da naj Državni zbor pred razglasitvijo navedenega zakona o njem še enkrat odloča.
Metka Zevnik, sovoditeljica Koalicije »Za otroke gre!«, in Aleš Primc, sovoditelj Koalicije »Za otroke gre!«, ter skupina volivcev so dne 10. 3. 2015 vložili Pobudo za razpis naknadnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, EPA 257-VII. Predsednik Državnega zbora je kot prvi dan koledarskega roka za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma določil 23. 3. 2015, zadnji petintrideseti dan za zbiranje podpisov pa je nedelja, 26. 4. 2015.
Referendumsko vprašanje se glasi: »Ali ste za to, da se uveljavi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, EPA 257-VII, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel dne 3. 3. 2015?«
24. 5. 2013 je Državni zbor sprejel Ustavni zakon o spremembah 90., 97. in 99. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 47/13; v nadaljevanju: Ustavni zakon). Spremenjeni 90. člen določa, da referenduma ni dopustno razpisati o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost. II. razdelek Ustavnega zakona v drugem odstavku določa, da se do uskladitve Zakona o referendumu in ljudski iniciativi določbe 1. člena tega Ustavnega zakona uporabljajo ob smiselni uporabi Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi neposredno ter da se do uskladitve Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi 21. člen Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi smiselno uporablja tako, da Ustavno sodišče Republike Slovenije odloči v sporu med predlagateljem referenduma in državnim zborom, ki zavrne razpis referenduma o zakonu.
Skladno z določbo drugega odstavka 21. člena ZRLI lahko Državni zbor sklep, s katerim ugotovi, da je predmet referendumske pobude zakon iz drugega odstavka 90. člena Ustave, sprejme že v času zbiranja podpisov v podporo referendumski zahtevi (drugi odstavek 21. člena ZRLI). O vprašanju, ali mora Državni zbor s svojo odločitvijo počakati na vložitev zahteve za razpis referenduma, je že odločalo tudi Ustavno sodišče.
Leta 1995 je Ustavno sodišče presojalo dopustnost razpisa referenduma o sprejetju Zakona o odvzemu državljanstev Republike Slovenije, pridobljenih na osnovi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije(1). V odločbi se je opredelilo tudi do vprašanja, ali lahko Državni zbor o zahtevi za oceno ustavnosti vsebine zahteve za razpis referenduma odloča že v času zbiranja podpisov v podporo referendumski zahtevi. V 7. točki navedene odločbe je Ustavno sodišče zapisalo: »V trenutku, ko predsednik Državnega zbora določi rok za zbiranje podpisov, so državljani pozvani, naj se opredelijo, ali so za vsebino zahteve. S tem je vprašanje zastavljeno vsem državljanom, ki imajo volilno pravico. Vprašanje, ki se zastavlja v tej fazi postopka za razpis zakonodajnega referenduma, je povsem isto kot vprašanje, ki bi se zastavilo na referendumu, če bi dobilo potrebno podporo. Tako v prvem kot v drugem primeru je vprašana ista ciljna populacija. Zato se zastavi vprašanje, ali je samo zaradi tega, ker zbiranje podpisov v tej fazi postopka še nima narave zahteve v smislu 12. člena ZRLI, je pa to že vsebinsko opredeljena zahteva, ki potrebuje samo še podporo volivcev, potrebno čakati, da to postane še formalno, če je že v tej situaciji očitno, da tega vprašanja ne bo dopustno zastaviti isti ciljni populaciji kasneje. Ustavno sodišče ocenjuje, da je taka razlaga zakona v demokratični in pravni državi nedopustna.« Pri tem je potrebno poudariti, da takrat veljavni ZRLI ni vseboval jasne določbe, da lahko Državni zbor o zahtevi odloča že v času zbiranja podpisov, pač pa se je določba 16. člena ZRLI takrat glasila: »Če državni zbor meni, da je vsebina zahteve za razpis referenduma v nasprotju z ustavo, zahteva, naj o tem odloči ustavno sodišče. Ustavno sodišče odloči o zahtevi v tridesetih dneh.«
Leta 2001(2) je bil 16. člen ZRLI spremenjen, in sicer tako, da se zahteva Ustavnemu sodišču ni več nanašala le na ugotovitev, ali je vsebina zahteve v nasprotju z Ustavo, pač pa tudi na ugotovitev, da bi z odložitvijo sprejetja ali uveljavitve zakona ali zaradi zavrnitve zakona lahko nastale protiustavne posledice. Dodal se je tudi nov drugi odstavek, ki se je glasil: »Zahtevo iz prejšnjega odstavka lahko državni zbor vloži od prejema pobude ali zahteve in najkasneje do izteka roka za razpis referenduma.« V odločbi št. U-I-266/95 je torej Ustavno sodišče samo oblikovalo pravilo o pristojnosti za presojo ustavnosti referendumskega vprašanja že med zbiranjem podpisov, četudi zakon izrecno takšne pristojnosti Državnemu zboru ni dajal. Določba ZRLI pa je bila nato leta 2001 spremenjena skladno z obrazložitvijo Ustavnega sodišča. Takšna določba pa je danes vključena v 21. člen ZRLI, na katerega smiselno uporabo napotuje Ustavni zakon.
Iz tega izhaja, da Državni zbor v primeru, da se pobuda oziroma zahteva za razpis referenduma nanaša na zakon iz drugega odstavka 90. člena Ustave, ugotovi, da referenduma ni dopustno razpisati, in to že v času zbiranja podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma.
Odprava ugotovljenih protiustavnosti
Novela ZZZDR je bila sprejeta zaradi odprave diskriminacije istospolnih parov, ki jo je Ustavno sodišče ugotovilo v dveh odločbah, in sicer v odločbi št. U-I-425/06-10 z dne 2. 7. 2009 in odločbi št. U-I-212/10 z dne 14. 3. 2013. V obeh odločbah Ustavno sodišče ugotavlja, da je »tako v primeru istospolnih partnerjev kot raznospolnih partnerjev bistvena značilnost stabilna povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se podpirata« ter da gre za »po vsebini enak dejanski položaj, v katerem sta dva človeka povezana v par, pri čemer njuno (relativno trajno) razmerje bistveno opredeljujejo njuna čustvena, moralna, duhovna in seksualna povezanost na skupni življenjski poti«. Novela ZZZDR skladno z vsebino obeh odločitev Ustavnega sodišča istospolne pare in raznospolne pare izenačuje v vseh pravicah in dolžnostih.
S sprejeto novelo je Državni zbor izpolnil obveznosti, naložene v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-425/06 (2. točka izreka), po kateri mora ugotovljeno protiustavnost določbe 22. člena Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (v nadaljevanju: ZRIPS)(3) odpraviti v roku šestih mesecev po objavi citirane odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Odločba je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 55/2009 dne 17. 7. 2009, torej je rok šestih mesecev potekel 17. 1. 2010. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče v 6. točki zapisalo, da »prvi odstavek 14. člena Ustave določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Navedena ustavna določba prepoveduje diskriminacijo pri zagotavljanju, uresničevanju oziroma varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede na posameznikove osebne okoliščine.« Ob presoji utemeljenosti očitka o neenakem, diskriminacijskem obravnavanju je Ustavno sodišče odločalo na podlagi t.i. strogega testa sorazmernosti in odgovorilo na naslednja vprašanja: »1) ali se zatrjevano različno obravnavanje nanaša na zagotavljanje oziroma uresničevanje človekove pravice oziroma temeljne svoboščine, 2) če se, ali obstaja različno obravnavanje pobudnika in tistega, s katerim se pobudnik primerja, 3) ali sta dejanska položaja, ki ju pobudnika primerjata, v bistvenem enaka in torej razlikovanje temelji na okoliščini iz prvega odstavka 14. člena Ustave ter 4) če gre za razlikovanje na podlagi okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave in torej za poseg v pravico do nediskriminacijskega obravnavanja, ali je ta poseg ustavno dopusten.« Ustavno sodišče je na vsa navedena vprašanja v okviru t.i. strogega testa sorazmernosti odgovorilo pritrdilno.
Kot izhaja iz navedene odločbe, »o diskriminatorni obravnavi govorimo takrat, kadar država (na podlagi osebnih okoliščin) različno obravnava posameznike v enakih situacijah«, Ustavno sodišče pa je na vprašanje, »ali je položaj pobudnikov v svojih bistvenih dejanskih in pravnih prvinah primerljiv s položajem zakoncev«, odgovorilo pritrdilno. Dalje pa je Ustavno sodišče v 13. točki odločbe ugotovilo, da se »glede na vse te, v bistvenem enake dejanske in pravne podlage življenjskih skupnosti – tako registrirane istospolne skupnosti kot skupnosti med žensko in moškim, pokaže, da razlikovanje v ureditvi dedovanja ne temelji na neki stvarni, neosebni razlikovalni okoliščini, temveč na spolni usmerjenosti. Spolna usmerjenost pa je, čeprav izrecno ni navedena, nedvomno ena izmed osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Gre namreč za osebno lastnost, ki pomembno opredeljuje posameznika, vpliva na njegovo življenje in ga tako kot okoliščine, kot so npr. rasa, spol, rojstvo, spremlja vse življenje. Spolno usmerjenost kot okoliščino, na podlagi katere je razlikovanje prepovedano, pojmuje tudi ESČP(4), čeprav ni med izrecno naštetimi okoliščinami v 14. členu EKČP(5).«
S sprejemom novele ZZZDR Državni zbor torej izpolnjuje obveznost, naloženo s citirano odločbo Ustavnega sodišča, saj se po noveli ZZZDR istospolno partnersko skupnost izenačuje z raznospolno skupnostjo v vseh pravicah in dolžnostih. V okvir z novelo ZZZDR priznanih pravic spada tudi izenačitev glede pravnih posledic z vidika dednopravnih razmerij in s tem odpravlja ugotovljene neskladnosti z Ustavo. Ne glede na izvršitveno točko odločbe Ustavnega sodišča, ki ureja prehodni režim, ter poleg nosilnih razlogov sodbe, pomeni neizvršitev odločbe Ustavnega sodišča kršitev načel pravne države v povezavi z načelom delitve oblasti (2. in 3. člen Ustave). S sprejeto novelo ZZZDR Državni zbor poleg odprave diskriminacije istospolnih parov odpravlja tudi kršitev načel pravne države v povezavi z načelom delitve oblasti.
S sprejeto novelo je Državni zbor izpolnil tudi obveznosti, naložene v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-212/10 z dne 14. 3. 2013. V tej odločbi je Ustavno sodišče ugotovilo, da je Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 in Uradni list RS, št. 67/01; v nadaljevanju ZD) v neskladju z Ustavo (1. točka izreka), v drugi točki izreka pa je Državnemu zboru naložilo, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Odločba je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 31/13 dne 15. 4. 2013, torej je rok šestih mesecev potekel 15. 10. 2013. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče ponovno izpostavilo, da »prvi odstavek 14. člena Ustave določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Ta ustavna določba torej prepoveduje diskriminacijo pri zagotavljanju, uresničevanju oziroma varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede na posameznikove osebne okoliščine.«(6) Dalje pa Ustavno sodišče v navedeni odločbi ponovno ugotovi, da se »glede na bistveno enaka pravno upoštevna dejanska položaja zunajzakonskega in neregistriranega istospolnega partnerja v primeru nastopa pogojev za zakonito dedovanje pokaže, da razlikovanje v ureditvi dedovanja med tema partnerjema ne temelji na neki stvarni, neosebni razlikovalni okoliščini, temveč na spolni usmerjenosti. ZD namreč pridobitve zakonite dedne pravice zunajzakonskega partnerja tudi ne pogojuje z obstojem kakšnih dodatnih pravno upoštevnih okoliščin (torej tudi ne takšnih, ki bi se navezovale na družinskopravno ureditev zunajzakonske skupnosti – denimo z obstojem iztožljive preživninske terjatve preživelega partnerja, z obstojem določenega premoženjskega režima med partnerjema ali morda z obstojem skupnih otrok). Spolna usmerjenost pa je, čeprav ni izrecno navedena, ena izmed osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Gre namreč za osebno lastnost posameznika, ki ga, tako kot okoliščine, kot so na primer rasa, spol, rojstvo, pomembno opredeljuje ter odločilno vpliva na njegovo življenje. Spolno usmerjenost kot okoliščino, na podlagi katere je razlikovanje prepovedano, pojmuje tudi ESČP, čeprav ni med izrecno naštetimi okoliščinami v 14. členu EKČP (niti med okoliščinami v 1. členu Protokola št. 12 k EKČP, Uradni list RS, št. 46/10, MP, št. 8/10 – Protokol št. 12).«(7)
S sprejemom novele ZZZDR Državni zbor torej izpolnjuje obveznost, naloženo s citirano odločbo Ustavnega sodišča, saj se po noveli ZZZDR istospolno partnersko skupnost izenačuje z raznospolno skupnostjo v vseh pravicah in dolžnostih. V okvir z novelo ZZZDR priznanih pravic spada tudi izenačitev glede pravnih posledic z vidika dednopravnih razmerij in s tem odpravlja ugotovljene neskladnosti z Ustavo. Ne glede na izvršitveno točko odločbe Ustavnega sodišča, ki ureja prehodni režim, ter poleg nosilnih razlogov sodbe pomeni neizvršitev odločbe Ustavnega sodišča kršitev načel pravne države v povezavi z načelom delitve oblasti (2. in 3. člen Ustave). Z novelo ZZZDR se tako poleg odprave diskriminacije istospolnih parov odpravlja tudi kršitev načel pravne države v povezavi z načelom delitve oblasti.
Odprava drugih protiustavnosti
Poleg obeh navedenih odločb Ustavnega sodišča, ki se nanašata na ZRIPS in ZD, iz definicije zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti izhaja širok spekter pravic in dolžnosti opredeljenih z drugimi zakoni, ki se sklicujejo na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. S sprejetjem novele ZZZDR je zakonodajalec odpravil diskriminacijo na vseh ravneh zagotavljanja človekovih pravic in svoboščin. Z izenačitvijo istospolnih in raznospolnih parov v vseh pravicah in dolžnostih je torej odpravil diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti tudi na področju vseh ostalih iz Ustave izhajajočih ustavnih pravic.
S sprejemom novele ZZZDR se poleg obeh odločb Ustavnega sodišča odpravlja sistemska diskriminacija istospolnih parov. S spremembo definicije zakonske zveze bodo istospolni pari deležni dejanske enake obravnave in bo njihov položaj izenačen v vseh pravicah in dolžnostih.
Nedopustnost razlik med istospolno partnersko skupnostjo in zakonsko zvezo ter zunajzakonsko skupnostjo in s tem povezanim bistvenim vprašanjem, ali je diskriminacija glede spolne usmerjenosti dopustna po Ustavi ali ne, opira zlasti na argumente, podane že ob sprejemu Ustave, ter na razvoj ustavnosodne presoje Ustavnega sodišča.
Leta 1991 v 14. členu Ustave prepoved diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti ni bila izrecno opredeljena – in to iz razloga, ker je ustavodajalec menil, da je samoumevno, da je vključena v besedilo »[…] katerokoli drugo osebno okoliščino« iz prvega odstavka 14. člena Ustave.
Komisija za ustavna vprašanja takratne Skupščine Republike Slovenije, ki ji je predsedoval dr. France Bučar, je tako leta 1991 uradno obrazložila 14. člen Ustave(8): »Med za zgled naštete osebne okoliščine iz 14. člena sodi npr. tudi »istospolna« usmerjenost posameznika, zato so osebe s takšno usmerjenostjo že zajete z določbo tega člena. Komisija za ustavna vprašanja v tem členu ni izrecno navedla nobene od osebnih okoliščin, ki jih konvencijska in ustavna besedila praviloma ne naštevajo, saj je tudi tako zagotovljeno njihovo sodno in drugačno pravno varstvo.«
Iz Zbornika »Nastajanje slovenske ustave«, v katerem so zbrani stenogrami razprav na Komisiji za ustavna vprašanja Skupščine Republike Slovenije, ki ga je leta 2001 izdal Državni zbor, izhaja, da je dne 11. 4. 1991 delegatka Darja Lavtižar Bebler(9) glede predlaganega besedila 14. člena Ustave(10) dejala: »V naši skupini smo se pač strinjali s tem, da ta spolna usmerjenost sodi že v tisti del stavka, ki govori »ali katerokoli drugo osebno okoliščino«. Menili smo, da je ta spolna usmerjenost lahko... tudi ta okoliščina osebna. Potem je še ta odstavek: »vsi so pred zakonom enaki«, ki tudi garantira nediskriminacijo takšne osebe. Tako da naša skupina se je zavzela za to, da te spolne usmerjenosti ne bi posebej navedli.«
Iz samih določb Ustave in sodne prakse Ustavnega sodišča torej jasno izhaja, da se je ustavodajalec ob pripravi Ustave zavedal pomembnosti oziroma je prepoznal okoliščino spolne usmerjenosti in se je do tega vprašanja posebej opredelil ter izrecno izpostavil, da je tudi spolna oziroma istospolna usmerjenost ena od okoliščin iz 14. člena Ustave, glede katerih država ne sme dopuščati kakršnekoli diskriminacije, oziroma se mora celo zavzemati za vzpostavljanje enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave).
Ustavnosodna presoja Ustavnega sodišča od leta 2003 vse bolj in bolj usmerja pravno ureditev Republike Slovenije v smer popolne izenačitve istospolnih partnerskih skupnosti z zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnostjo. V primeru iz leta 2003(11) je Ustavno sodišče zavzelo določeno stališče glede izenačitve istospolne partnerske skupnosti z drugimi življenjskimi skupnostmi na področju stanovanjskega prava:
»4. Ni izključeno, da je pravno stališče sodišča, da je življenjska skupnost v smislu 56. člena SZ nujno isto kot izvenzakonska skupnost po ZZZDR, kar nujno predpostavlja, da mora iti za skupnost moškega in ženske, lahko v neskladju s 14. členom Ustave. Ni izključeno, da iz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave in iz prepovedi diskriminacije po prvem odstavku 14. člena Ustave izhaja, da ni utemeljenih razlogov za razlikovanje med različnospolnimi in istospolnimi življenjskimi skupnostmi glede pravnih posledic na področju stanovanjskega prava v zvezi s prenosom najemne pogodbe po smrti najemnika stanovanja. Vendar se Ustavnemu sodišču glede tega vprašanja v tej zadevi ni treba opredeljevati. Kot je pojasnjeno v prejšnji točki te odločbe, bi namreč pritožnik za uspeh ustavne pritožbe moral izkazati, da sta oba razloga, s katerima je sodišče utemeljilo zavrnitev zahtevka, v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Tega pa pritožnik, kot bo razvidno iz nadaljevanja, ne izkaže oziroma niti ne zatrjuje.«
V primeru iz leta 2009(12) je Ustavno sodišče glede vprašanja 14. člena Ustave, diskriminacije in osebne okoliščine spolne usmerjenosti po prepričanju Državnega zbora podalo pomembno sistemsko razlago:
»Glede na vse te, v bistvenem enake dejanske in pravne podlage življenjskih skupnosti – tako registrirane istospolne skupnosti kot skupnosti med žensko in moškim, se pokaže, da razlikovanje v ureditvi dedovanja ne temelji na neki stvarni, neosebni razlikovalni okoliščini, temveč na spolni usmerjenosti. Spolna usmerjenost pa je, čeprav ni izrecno navedena, nedvomno ena izmed osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Gre namreč za osebno lastnost, ki pomembno opredeljuje posameznika, vpliva na njegovo življenje in ga tako kot okoliščine, kot so npr. rasa, spol, rojstvo, spremlja vse življenje. Spolno usmerjenost kot okoliščino, na podlagi katere je razlikovanje prepovedano, pojmuje tudi ESČP, čeprav ni med izrecno naštetimi okoliščinami v 14. členu EKČP.« V 12. točki odločbe je Ustavno sodišče navedlo: »Registrirana partnerska skupnost je razmerje, ki je po vsebini podobno zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti. Tudi za to skupnost je bistvena značilnost stabilna povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se podpirata. Etično in čustveno bistvo registrirane partnerske skupnosti, ki ga izraža 8. člen ZRIPS, po katerem se morata partnerici ali partnerja medsebojno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati, je podobno kot pri skupnosti med žensko in moškim. Tudi pravna ureditev tega razmerja je podobna zakonski zvezi.«
Enako stališče je Ustavno sodišče zavzelo tudi v primeru iz leta 2013(13):
»18. Glede na bistveno enaka pravno upoštevna dejanska položaja zunajzakonskega in neregistriranega istospolnega partnerja v primeru nastopa pogojev za zakonito dedovanje se pokaže, da razlikovanje v ureditvi dedovanja med tema partnerjema ne temelji na neki stvarni, neosebni razlikovalni okoliščini, temveč na spolni usmerjenosti. ZD namreč pridobitve zakonite dedne pravice zunajzakonskega partnerja tudi ne pogojuje z obstojem kakšnih dodatnih pravno upoštevnih okoliščin (torej tudi ne takšnih, ki bi se navezovale na družinskopravno ureditev zunajzakonske skupnosti – denimo z obstojem iztožljive preživninske terjatve preživelega partnerja, z obstojem določenega premoženjskega režima med partnerjema ali morda z obstojem skupnih otrok). Spolna usmerjenost pa je, čeprav ni izrecno navedena, ena izmed osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Gre namreč za osebno lastnost posameznika, ki ga, tako kot okoliščine, kot so na primer rasa, spol, rojstvo, pomembno opredeljuje ter odločilno vpliva na njegovo življenje. Spolno usmerjenost kot okoliščino, na podlagi katere je razlikovanje prepovedano, pojmuje tudi ESČP, čeprav ni med izrecno naštetimi okoliščinami v 14. členu EKČP (niti med okoliščinami v 1. členu Protokola št. 12 k EKČP, Uradni list RS, št. 46/10, MP, št. 8/10 – Protokol št. 12).«
Podobno, kot gre pri dosedanji presoji Ustavnega sodišča, gre pri več primerih pravne ureditve, ko je istospolna registrirana skupnost obravnavana drugače kot heteroseksualna skupnost zakonca ali zunajzakonska partnerja, za razlikovanje pri izvrševanju drugih ustavno določenih človekovih pravic, do katerega pride zaradi osebne okoliščine in ki ga ni mogoče objektivno in razumno upravičiti. Gre torej za primere zakonodajnih rešitev, ki so v neskladju z načelom enakosti, kot je to določeno v prvem odstavku 14. člena Ustave.
V nadaljevanju so naštete določbe nekaterih zakonov, ki se nanašajo na pravice in dolžnosti, ki so vezane na zakonsko zvezo ali zunajzakonsko zvezo. V vseh navedenih primerih so po trenutni ureditvi istospolni pari diskriminirani, z novelo ZZZDR pa se ta diskriminacija odpravlja.
1. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07, 76/08, 62/10 – ZUPJS, 87/11, 40/12 – ZUJF, 21/13 – ZUTD-A, 91/13, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 111/13 – ZMEPIZ-1 in 95/14 – ZUJF-C)
20. člen zakona določa, da so lahko kot družinski člani zavarovanca zavarovani tako ožji kot širši družinski člani. Zakon med ožje družinske člane uvršča zakonca (in tudi razvezanega zakonca, ki mu je s sodno odločbo prisojena preživnina), zunajzakonskega partnerja (natančneje, osebo, ki živi z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo) ter otroke. Kot širši družinski člani pa so lahko zavarovani tudi pastorki, ki jih zavarovanec preživlja, vnuki, bratje, sestre in drugi otroci brez staršev, ki jih je zavarovanec vzel k sebi in jih preživlja ter starši (oče in mati, zakonec ali zunajzakonski partner očeta oziroma matere, ter posvojitelj), ki živijo z zavarovancem v skupnem gospodinjstvu in jih zavarovanec preživlja ter nimajo za preživljanje dovolj lastnih sredstev in so trajno in popolnoma nezmožni za delo.
30. člen zakona opredeljuje pravico do nadomestila zaradi nege ožjega družinskega člana. Ožji družinski člani so zakonec, zunajzakonski partner ter otroci, po izrecni določbi zakona pa pravica do nadomestila velja tudi za zakonca ali zunajzakonskega partnerja, kadar dejansko neguje in varuje otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja.
Gre torej za neutemeljeno razlikovanje pri zagotavljanju človekove pravice do zdravstvenega varstva po 51. členu Ustave. Po praksi Ustavnega sodišča namreč zdravstveno varstvo med drugim obsega tudi pravice iz zdravstvenega zavarovanja, s katerimi se zagotavlja socialna varnost v primeru bolezni, poškodbe, poroda ali smrti.(14) Da je neupravičeno razlikovanje pri dostopu do zdravstvenega in nezgodnega zavarovanja po partnerju (celo v primeru neregistrirane de facto partnerske skupnosti) v nasprotju z obveznostmi po 14. in 8. členu EKČP, ugotavlja ESČP v zadevi P.B. in J.S. v. Avstrija.(15)
2. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 99/13 – ZSVarPre-C, 101/13 – ZIPRS1415, 44/14 – ORZPIZ206, 85/14 – ZUJF-B in 95/14 – ZUJF-C)
7. člen zakona v 40. točki opredeljuje vdovsko pokojnino, in sicer določa, da je vdovska pokojnina pokojninski prejemek, ki pripada preživeli zakonski partnerici ali partnerju po umrlem zavarovancu ali uživalcu pokojnine, ob izpolnjevanju določenih pogojev pa tudi razvezanemu zakoncu, partnerju v zunajzakonski skupnosti ali partnerju v registrirani istospolni partnerski skupnosti, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon. Zakon ne dodeljuje pravice dlje časa trajajoči istospolni partnerski skupnosti, ki ni registrirana po ZRIPS.
Gre za neutemeljeno razlikovanje pri izvrševanju pravice do socialne varnosti po 50. členu Ustave, ki od spremembe Ustave leta 2004 izrecno določa, da pomeni pravica do socialne varnosti tudi pravico do pokojnine. To krši tudi določbe direktive Evropskega sveta 2000/78/ES, saj gre za prejemek v zvezi z delom zapustnika. To izhaja iz sodne prakse ESČP, ki je smiselno enako stališče zavzelo v zadevi Maruko v. Versorgungsanstaldt der deuchen Bühnen.(16)
3. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14)
Neutemeljeno razlikovanje se kaže tudi pri izvrševanju pravice do spoštovanja osebnosti in dostojanstva v kazenskih in vseh drugih pravnih postopkih, kot tudi med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni, po 21. členu Ustave in pravice do nedotakljivosti človekove duševne celovitosti po 35. členu Ustave.
Tako Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) med osebami, ki so oproščene dolžnosti pričevanja, našteva obdolženčevega zakonca oziroma osebo, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, ne pa tudi partnerja v registrirani ali neregistrirani (zunajpartnerski) istospolni skupnosti.(17) Podobno velja za Zakon o splošnem upravnem postopku (določba 183. člena), pa tudi za Zakon o pravdnem postopku, ki v 233. členu daje priči pravico, da odkloni odgovor na posamezna vprašanja, če bi to škodovalo sorodnikom, zakoncu ali osebi, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, kot jo določa zakon, ki ureja zakonsko zvezo. Ker je tak zakon ZZZDR, ne pa ZRIPS, istospolni partnerji ne uživajo te pravne dobrote.
Navedene določbe postopkovnih zakonov so izraz spoštovanja pravnega sistema do človeških vezi, ki nastanejo med sorodniki in osebami v partnerskem odnosu, zaradi katerih se pravo odreče temeljni zahtevi, to je, da imajo organi, ki odločajo v konkretnih postopkih, možnost pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje, na podlagi katerega sprejmejo odločitev. Obenem pomeni lahko taka določba poseg v človekove pravice stranke, katere uspeh v postopku je lahko odvisen od pričanja neke osebe, v določenih primerih tudi poseg v pravico obdolženega, da se izvedejo dokazi, ki so mu v korist. Nedvomno gre pri tem beneficiju za občutljivo in pomembno vrednoto, globoko zakoreninjeno v odločitvi, da mora biti pravo človeško.(18) Zakonska ureditev, ki bi zahtevala od človeka, da po resnici izpove o dejstvih, ki lahko njegovega življenjskega sopotnika spravijo v pregon, in mu groziti s kaznovanjem, če tega ne stori, bi bila v primeru, da Ustava ne bi zahtevala uvedbe tovrstnega beneficija, na meji nevzdržnosti v smislu Radbruchove formule.(19) Pri odločitvi, katere korenine segajo tako globoko v vrednostno podstat pravnega sistema, ne more obstajati nikakršno razlikovanje na podlagi spolne usmerjenosti.
4. Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo)
Družinska razmerja ščiti tudi Kazenski zakonik (v nadaljevanju: KZ-1).Ta registrirano istospolno skupnost omenja le v zvezi s pregonom določenih kaznivih dejanj, ko je za pregon potreben predlog (npr. po četrtem odstavku 170. člena KZ-1 pri posilstvu, če je dejanje storjeno proti osebi, s katero storilec živi v registrirani istospolni skupnosti), v zvezi s pregonom na podlagi zasebne tožbe (npr. po 244. členu KZ-1 pri nekaterih kaznivih dejanjih zoper premoženje, ki so bila storjena proti partnerju iz registrirane istospolne partnerske skupnosti), v zvezi z opustitvijo ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje (280. člen KZ-1), v zvezi z opustitvijo ovadbe o kaznivem dejanju in storilcu (281. člen KZ-1), v zvezi s pomočjo storilcu po storitvi kaznivega dejanja (282. člen KZ-1). Na mestih, na katerih kazensko pravo ščiti družino in partnerska razmerja, izrecne omembe istospolnih partnerjev ne najdemo, kljub temu pa nekatera kazniva dejanja lahko storijo tudi partnerji v registrirani istospolni skupnosti. Prvič, kaznivo dejanje je kršitev družinskih obveznosti: kaznuje se, kdor hudo zanemarja družinske obveznosti in pusti v težavnem položaju družinskega člana, ki ne more sam skrbeti zase (193. člen KZ-1).
Drugič, zakon kot kaznivo dejanje določa tudi neplačevanje preživnine (194. člen KZ-1), vendar ga – drugače kot kaznivo dejanje kršitve družinskih obveznosti – lahko storijo tudi istospolni partnerji, saj se kaznuje tisti, ki ne daje preživnine za osebo, ki jo po zakonu mora preživljati, čeprav bi to zmogel. Partner v registrirani istospolni skupnosti je po ZRIPS dolžan dajati preživnino svojemu partnerju, zato pride v poštev kot potencialni storilec kaznivega dejanja neplačevanja preživnine. Tretjič, ker pojem registrirane istospolne skupnosti ni izenačen s pojmom zakonske zveze, v istospolnih razmerjih ne pride v poštev kaznivo dejanje dvojne zakonske zveze, saj to stori le, kdor sklene novo zakonsko zvezo, čeprav je že poročen, ali kdor sklene zakonsko zvezo z osebo, za katero ve, da je poročena (188. člen KZ-1). Čeprav tudi ZRIPS enako kot ZZZDR temelji na načelu monogamije, sklenitev nove registrirane istospolne skupnosti – ob že eni prej veljavni skupnosti – ni kaznivo dejanje. Tovrstne kršitve bi bile v praksi mogoče le v razmerjih, kjer je bila prejšnja skupnost sklenjena v tujini, saj se pri nas registracije istospolne skupnosti ne more opraviti, dokler sta obe ali ena v veljavni registrirani istospolni partnerski skupnosti ali v zakonski zvezi.
5. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 9/11 – ZP-1G, 96/12 – ZPIZ-2 in 109/12)
Norma Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1) med osebe, glede katerih je treba obsojencu na prestajanju kazni zapora omogočiti, da ga obiščejo, ne uvršča partnerja v istospolni registrirani skupnosti.(20) Stališče Državnega zbora je, da je pravica osebe na prestajanju zaporne kazni, da redno sprejema obiske oseb, ki so mu blizu (obisk drugih oseb je možen z dovoljenjem upravnika zavoda za prestajanje kazni zapora) izraz pravice do spoštovanja osebnosti in dostojanstva v kazenskih in vseh drugih pravnih postopkih, kot tudi med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni, po 21. členu Ustave in pravice do nedotakljivosti človekove duševne celovitosti po 35. členu Ustave.
Iz zakonske ureditve kazenskih sankcij torej izhaja, da obstaja v skladu z določbo petega odstavka 15. člena Ustave v pravnem redu Republike Slovenije človekova pravica do usposabljanja za ponovno življenje na prostosti (pravica do rehabilitacije), katere naslovljenci so obsojenci, ki prestajajo kazen zapora, in ki jo je mogoče razbrati iz določb 14., 15. in 16. člena ZIKS-1, zlasti pa iz prvega odstavka 14. člena ZIKS-1, po katerem »mora biti organizirano izvrševanje kazni zapora in mladoletniškega zapora tako, da omogoča usposabljanje obsojenca in mladoletnika za življenje na prostosti, da bo živel v skladu z veljavnimi pravnimi in moralnimi normami«.
Izraz pravice do rehabilitacije je tudi pravica obsojenca, ki prestaja kazen zapora, da ohranja stike z ljudmi, s katerimi je čustveno povezan. Posebno v primeru, da taka oseba živi z otrokom v de facto »izvenzakonski« skupnosti ali v registrirani partnerski skupnosti, pa čeprav ne gre za njenega biološkega otroka, je takšna ureditev tudi v nasprotju s pravicami otroka (2. člen), krši pa tudi pravico do spoštovanja družinskega življenja neposredno prizadetega.(21)
6. Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo)
Neutemeljeno razlikovanje se kaže tudi na področju urejanja obligacijskih razmerij, ki istospolnih partnerjev ne uvršča med uživalce z zakonom podeljenih pravic.
Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) v določbi 256. člena določa, da se dejanje lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi bil moral vedeti, da z njim »škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano«. Šteje pa se, da je tretjemu to bilo znano, če je ta tretji dolžnikov »zakonec ali je z njim v sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni vrsti oziroma v stranski vrsti do vštetega drugega kolena«.
Po določbi prvega odstavka 551. člena OZ lahko ob izročitvi in razdelitvi pridrži izročitelj »zase ali za svojega zakonca ali pa zase in za svojega zakonca ali za koga drugega pravico užitka vsega izročenega premoženja ali dela premoženja, ali si izgovori dosmrtno rento v naravi ali v denarju, dosmrtno preživljanje ali kakšno drugo nadomestilo.« Nadalje pa 551. člen v drugem odstavku določa še, da če sta »užitek ali dosmrtna renta dogovorjena za izročitelja in njegovega zakonca skupaj, gre v primeru smrti enega od njiju užitek oziroma renta v celoti drugemu do njegove smrti, če ni kaj drugega dogovorjeno ali če iz okoliščin primera ne izhaja kaj drugega.« V primeru smrti je varstvo za ohranitev užitka ali dosmrtne rente priznano samo preživelemu zakoncu. OZ torej varstva za ohranitev užitka ali dosmrtne rente ne nudi ne registriranim istospolnim parom in ne neregistrirani dalj časa trajajoči istospolni partnerski skupnosti.
OZ v 563. členu, ki ureja prenehanje te pogodbe, določa, da v primeru smrti preživljalca »preidejo njegove obveznosti na njegovega zakonca in na tiste potomce, posvojence ali njihove potomce, ki so poklicani k dedovanju, če ti v to privolijo.« Dalje določa, da če »zakonec, potomci, posvojenci ali potomci posvojenca ne morejo prevzeti pogodbenih obveznosti, imajo pravico zahtevati odškodnino od preživljanca.«
Najbolj občutljiva pravica, opredeljena v OZ, pa je pravica do odškodnine v primeru smrti ali težke invalidnosti: Po določbi 180. člena OZ imajo to pravico le zakonci, zunajzakonski partnerji, otroci in starši umrlega ali osebe z invalidnostjo.
Navedena določba OZ je izraz človekove pravice do nedotakljivosti osebnostnih pravic po 35. členu Ustave, z opisano zakonsko konkretizacijo pa prihaja do razlikovanja na podlagi spolne usmerjenosti, saj istospolni partner v primeru smrti partnerja nima možnosti zahtevati materialne kompenzacije za duševne bolečine, ki jih ob tem občuti, kakor lahko to zahteva zakonec ali pod dodatnim pogojem tudi heterospolni partner v zunajzakonski zvezi.
7. Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 69/03, 18/04 – ZVKSES, 47/06 – ZEN, 45/08 – ZVEtL, 57/08, 62/10 – ZUPJS, 56/11 – odl. US, 87/11 in 40/12 – ZUJF)
Stanovanjski zakon v definiciji ožjih družinskih članov iz 11. člena za potrebe tega zakona omenja le zakonske in zunajzakonske partnerje. Istospolni partnerji tako v 89. členu niso šteti med ožje družinske člane za potrebe izračuna upravičenosti do najema neprofitnih stanovanj. Prav tako istospolni partnerji niso zajeti med upravičenci iz 109. člena za sklenitev najemne pogodbe v primeru smrti najemnika. Istospolni partnerji tudi niso upravičeni zahtevati sklenitve najemne pogodbe brez javnega razpisa, tudi če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji.
Predstavljena ureditev očitno neustavno onemogoča preživelemu partnerju (v istospolni partnerski skupnosti) vstop v najemno razmerje in s tem krši pravico do spoštovanja doma in zasebnosti (14., 34. člen Ustave, 8. in 14. člen EKČP). Takšen zaključek je mogoče jasno narediti na podlagi prakse ESČP.(22) Zato sprejetje novele ZZZDR prinaša ustavnoskladno ureditev tega vprašanja.
8. Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US in 10/14 – odl. US)
Neutemeljeno razlikovanje se kaže tudi pri izvrševanju pravice do spoštovanja osebnosti in dostojanstva v pravnih postopkih, istospolne partnerske skupnosti v zakonu niso upoštevane v več členih.
Izločitev sodnika: tretji odstavek 70. člena Zakona o pravdnem postopku se nanaša na okoliščine primera, ki zahtevajo izločitev sodnika (iudex inhabilis). Zakon namreč kot okoliščino za izločitev sodnika ali sodnika porotnika navaja zgolj primer, ko je ta s stranko, njenim zakonitim zastopnikom ali pooblaščencem v zakonu ali svaštvu.
Pravica priče odreči odgovor na vprašanje: prvi odstavek 233. člena se nanaša na pravico priče, da odreče odgovor na konkretno vprašanje, ki ji je zastavljeno med pričanjem. Priča ima to pravico »če ima za to tehtne razloge, zlasti še, če bi s svojim odgovorom na taka vprašanja spravila v hudo sramoto, precejšnjo premoženjsko škodo ali pa v kazenski pregon sebe ali svoje krvne sorodnike v ravni vrsti do katerega koli kolena, v stranski vrsti pa do vštetega tretjega kolena; svojega zakonca ali osebo, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, kot jo določa zakon, ki ureja zakonsko zvezo, ali sorodnike po svaštvu do vštetega drugega kolena, četudi je zakonska zveza že prenehala, ali pa svojega skrbnika ali oskrbovanca, posvojitelja ali posvojenca«.
Prepoved priči odreči pričanje: po 1. odstavku 234. člena pravica odkloniti odgovor ni priznana »o dejstvih, ki se nanašajo na premoženjska razmerja, vezana na rodbinsko ali zakonsko zvezo oziroma drugo življenjsko skupnost, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo, z njo izenačena«.
Navedene določbe so izraz spoštovanja pravnega sistema do človeških vezi, ki nastanejo med sorodniki in osebami v partnerskem odnosu, zaradi katerih se pravo odreče temeljni zahtevi, to je, da imajo organi, ki odločajo v konkretnih postopkih, možnost pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje, na podlagi katerega sprejmejo odločitev. Obenem pomeni lahko taka določba poseg v človekove pravice stranke, katere uspeh v postopku je lahko odvisen od pričanja neke osebe, v določenih primerih tudi poseg v pravico obdolženega, da se izvedejo dokazi, ki so mu v korist.
9. Zakon o Sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 63/13 in 58/14 – odl. US)
Zakon se v tarifni številki 4, opomba 4 nanaša na oprostitev za plačilo sodne takse v postopku za izvršitev zahtevka za preživljanje zakonca in zunajzakonskega partnerja. Zakon o sodnih taksah v tarifni številki 9.10., opomba 9.10/c, določa tudi oprostitev plačila sodne takse za poznejše vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah, ki so v skupni lasti zakoncev, v korist zakonca, če je lastninska pravica že vknjižena samo za drugega zakonca.
10. Zakon o zunanjih zadevah (Uradni list RS, št. 113/03 – uradno prečiščeno besedilo, 20/06 – ZNOMCMO, 76/08, 108/09 in 80/10 – ZUTD)
51. člen Zakona o zunanjih zadevah opredeljuje priznanje zavarovalne dobe in pravico do vrnitve zakonca v delovno razmerje. Navedena pravica je vezana na opredelitev zakonske in zunajzakonske zveze.
11. Zakon o službi v Slovenski vojski (Uradni list RS, št. 68/07 in 58/08 – ZSPJS-I)
Zakon o službi v Slovenski vojski v 76. členu določa pravice, ki izhajajo iz celostne skrbi (zdravstvena oskrba, psihološka oskrba, socialno-varstvena oskrba, pravna pomoč, pravno svetovanje, religiozna duhovna oskrba in športne dejavnosti in organizirano preživljanje prostega časa). Navedeni člen v tretjem odstavku določa, da so do celostne skrbi upravičeni tudi družinski člani pripadnikov stalne sestave oziroma drugih pripadnikov med opravljanjem vojaške službe, za družinske člane pa se štejejo zakonec, zunajzakonski partner in partner iz registrirane istospolne partnerske skupnosti v skladu s predpisi ter otroci ali posvojenci oziroma pastorki do polnoletnosti.
Zakon torej neupravičeno razlikuje dodeljevanje pravic na podlagi spolne usmerjenosti.
12. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13 in 78/13 – popr.)
Pravica delavca do plačane odsotnosti z dela zaradi osebnih okoliščin: Določba se glasi: »Delavec ima pravico do plačane odsotnosti z dela do skupaj največ sedem delovnih dni v posameznem koledarskem letu zaradi osebnih okoliščin. Za vsak posamezni primer – lastne poroke, – smrti zakonca ali zunajzakonskega partnerja ali smrti otroka, posvojenca ali otroka zakonca ali zunajzakonskega partnerja, – smrti staršev – oče, mati, zakonec ali zunajzakonski partner starša, posvojitelj, – hujše nesreče, ki zadane delavca, ima delavec pravico do plačane odsotnosti z dela najmanj en delovni dan.«
Istospolnim parom torej pravica do plačane odsotnosti z dela zaradi osebnih okoliščin ni omogočena.
13. Zakon o urejanju trga dela (Uradni list RS, št. 80/10, 40/12 – ZUJF, 21/13, 63/13, 100/13 in 32/14 – ZPDZC-1)
Zakon v prvem odstavku 57. člena opredeljuje prostovoljno vključitev v obvezno zavarovanje, in sicer v drugi alineji določa, da se lahko v prostovoljno zavarovanje vključijo zakonci in zunajzakonski partnerji slovenskih državljanov, zaposlenih v tuji državi, ki so bili neposredno pred odhodom v tujino v delovnem razmerju ali samozaposleni, v četrti alineji določa, da se lahko v prostovoljno zavarovanje vključijo zakonci ali zunajzakonski partnerji diplomatov in drugih javnih uslužbencev, napotenih na delo v tujino, če so bili v obdobju enega leta pred odhodom v tujino prijavljeni na zavodu kot brezposelne osebe vsaj šest mesecev ter v peti alineji določa, da se lahko v prostovoljno zavarovanje vključijo zakonci ali zunajzakonski partnerji diplomatov in drugih javnih uslužbencev, napotenih na delo v tujino, če so bili v obdobju enega leta pred odhodom v tujino vključeni v zavarovanje za primer brezposelnosti vsaj šest mesecev, če niso obvezno zavarovani po tem zakonu.
63. člen opredeljuje razloge za odklonitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, v tretjem odstavku določa izjeme, in sicer v primeru, ko zavarovanec redno odpove pogodbo zaposlitvi ali se sporazume o njenem prenehanju zaradi preselitve in zaposlitve njegovega zakonca ali osebe, s katero najmanj eno leto živi v zunajzakonski skupnosti, v drugem kraju, ki je od kraja prebivanja zavarovanca oddaljen več kot uro in pol vožnje v eno smer z javnim prevoznim sredstvom.
14. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/07 – uradno prečiščeno besedilo)
Tretji odstavek 12. člena zakona opredeljuje možnosti za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na osnovi družinskih vezi, in sicer določa, da lahko pristojni organ, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije osebo, ki je že najmanj tri leta poročena z državljanom Republike Slovenije. Hkrati določa, da se šteje, da je pogoj neprekinjenega prebivanja izpolnjen, tudi če oseba fizično ni prisotna na ozemlju Republike Slovenije zaradi razlogov, ki na njeni strani ali na strani zakonca ne štejejo za prekinitev bivanja.
Zaključek
Novela ZZZDR s spremembo definicije zakonske zveze, ki jo lahko skleneta dve osebi ne glede na spol, zagotavlja konsistentno spoštovanje odločb Ustavnega sodišča in 14. člena Ustave, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi osebne okoliščine. Z novelo ZZZDR se zaradi povezanosti zakonodaje, ki na področju izvajanja in zagotavljanja z Ustavo zagotovljenih pravic in napotitvijo na uporabo določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih odpravlja diskriminacijo na podlagi osebne okoliščine na področju celotnega spektra dodeljenih pravic.
Opisanih razlikovanj pri izvrševanju človekovih pravic, kot obstajajo po veljavni ureditvi, se ne da upravičiti na objektiven način. Zakonodajalec se je za določene pravice zakoncev ali zunajzakonskih partnerjev po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih odločil, ker upošteva intimno življenjsko vez med dvema osebama in ji na ta način tudi pripisuje ustrezne pravne posledice. Glede na presojo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-425/06 in v zadevi U-I-212/10 namreč obstaja med zakonsko zvezo in stabilno istospolno skupnostjo podobnost, ki se nanaša prav na dejstvo, da obe vrsti skupnosti temeljita na »stabilni povezanosti dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se podpirata«.
Prav tako je potrebno poudariti, da se je z ratifikacijo Protokola št. 12 k Evropski konvenciji za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju: Protokol št. 12)(23) varstvo pred diskriminacijo v slovenskem ustavnem sistemu bistveno okrepilo in razširilo. Glede na določbo petega odstavka 15. člena Ustave, po kateri nobene človekove pravice ni mogoče omejevati z izgovorom, da ni urejena v Ustavi, lahko govorimo o uvedbi dodatne(24) splošne prepovedi diskriminacije v ustavni sistem Republike Slovenije. Po ratifikaciji Protokola št. 12 gre namreč več pravnih situacij razumeti kot ustavno nedopustno diskriminacijo, med drugim tudi situacijo v zadevi Up-259/01, kjer je Ustavno sodišče obiter dicta opozorilo na nesamostojno naravo varstva pred diskriminacijo po 14. členu Ustave Republike Slovenije.(25)
Iz vsega navedenega torej jasno izhaja, da gre v primeru novele ZZZDR za zakon, glede katerega, skladno s četrto alinejo drugega odstavka 90. člena Ustave, referenduma ni dopustno razpisati. Ustava v drugem odstavku 90. člena določa, da referenduma ni dopustno razpisati o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost.
Št. 005-02/15-1/27
Ljubljana, dne 26. marca 2015
EPA 412-VII
Državni zbor
Republike Slovenije
dr. Milan Brglez l.r.
Predsednik
(1) Odločba US RS, št. U-I-266/95 z dne 20. 11. 1995.
(2) Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o referendumu in o ljudski iniciativi – ZRLI-B (Uradni list RS, št. 59/01 z dne 19. 7. 2001).
(3) Uradni list RS, št. 65/05 in 55/09 – odl. US.
(4) Evropsko sodišče za človekove pravice.
(5) Evropska konvencija o človekovih pravicah.
(6) 6. točka odločbe.
(7) 18. točka odločbe.
(8) Predlog Ustave Republike Slovenije - ESA 58, Poročevalec Skupščine Republike Slovenije, letnik XVII, št. 30, 12. 12. 1991, str. 13.
(9) Predsednica strokovne skupine za človekove pravice in temeljne svoboščine Komisije za ustavna vprašanja.
(10) Nastajanje slovenske ustave - Izbor gradiv Komisije za ustavna vprašanja (1990-1991), II. zvezek, Državni zbor Republike Slovenije, Ljubljana, 2001, str. 351-352.
(11) Odločba US, št. Up-259/01, 20. 2. 2003.
(12) Odločba US, št. U-I-425/06, 2. 7. 2009.
(13) Odločba US, št. U-I-212/10, 14. 3. 2013.
(14) Odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-125/97, OdlUS VII, 139, tč. 7 in 11.
(15) Sodba št. 18984/02, oktober 2010.
(16) Primer C-267/06 (2008) ECR I-1757.
(17) Prvi odstavek 236. člena ZKP.
(18) Leonid Pitamic: Narava prava in naravno pravo, v: Pitamic, Na robovih čiste teorije prava, Ljubljana, 2005, str. 112-113.
(19) Gustav Radbruch: Zakonsko nepravo in nadzakonsko pravo, v: Radbruch, Filozofija prava, Cankarjeva založba 2001, str. 277.
(20) Po prvem odstavku 73. člena ZIKS-1 je treba obsojencu omogočiti, da ga najmanj dvakrat tedensko lahko obiščejo ožji družinski člani, rejnik in skrbnik. Ožji družinski člani so po določbi četrtega odstavka 10. člena ZIKS-1: zakonec oziroma oseba, s katero oseba, zoper katero se izvršuje kazenska sankcija, živi v življenjski skupnosti, sorodnik v ravni črti, sorodnik v stranski črti do drugega kolena, posvojenec, posvojitelj, očim, mačeha, pastorek in pastorka.
(21) Primerjaj mutatis mutandis z odločitvijo ESČP v zadevi Petrov v Bolgarija no. 44399/05, P.B. in J.S. v. Avstrija, no. 18984/02, oktober 2010.
(22) Tako Karner v. Avstrija, št. 40016/98 (2003), primerjaj tudi nakazano stališče sodišča v zadevi Korelc v Slovenija, št. 28456/03 (2009).
(23) Zakon o ratifikaciji Protokola št. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MPKVCPB) Ur.l. RS-MP, št. 8/2010.
(24) Dodatno z ozirom na določbo 26. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice vsebuje »podobno, a ne identično« prepoved diskriminacije kot Protokol št. 12.
(25) Odločba US, št. Up-259/01, 20.2.2003, objava: Uradni list RS, št. 30/03, tč. 4.