Uradni list

Številka 109
Uradni list RS, št. 109/2009 z dne 28. 12. 2009
Uradni list

Uradni list RS, št. 109/2009 z dne 28. 12. 2009

Kazalo

4938. Odločba o razveljavitvi tretjega, četrtega in sedmega odstavka 66. člena Zakona o prekrških, stran 14877.

Številka: U-I-56/08-15
Datum: 16. 12. 2009
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Celju, na seji 16. decembra 2009
o d l o č i l o:
Tretji, četrti in sedmi odstavek 66. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03, 86/04, 23/05 – ur. p. b., 44/05, 55/05 – ur. p. b., 40/06, 51/06 – popr., 70/06 – ur. p. b., 115/06, 3/07 – ur. p. b., 17/08 in 21/08 – popr.) se razveljavijo.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Okrajno sodišče v Celju je v zadevi št. PR 2862/2006 prekinilo postopek odločanja o zahtevi za sodno varstvo in zahtevalo, naj Ustavno sodišče odloči o tem, ali je 66. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v skladu z Ustavo. Zatrjuje protiustavnost izpodbijanega člena z 22., s 25 in z 29. členom Ustave. Pojasnjuje, da je v navedeni prekrškovni zadevi prekrškovni organ na podlagi istega dejanja kršitelja ugotovil dve kršitvi Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/04 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP-1) in izdal plačilni nalog ter odločbo o prekršku. Po vloženih zahtevah za sodno varstvo, v katerih je kršitelj zanikal storitev prekrška, je Okrajno sodišče izvajalo enoten dokazni postopek, nato pa zadevi združilo zaradi izdaje enotne sodbe o obeh očitanih prekrških. Po stališču Okrajnega sodišča je treba sprejeti različno odločitev glede obeh prekrškov, in sicer glede enega ustaviti postopek, glede drugega pa obdolženca spoznati za odgovornega in mu izreči sankcijo. Predlagatelj meni, da odločbe ni mogoče izdelati zaradi neustreznega pravnega pouka o pravnih sredstvih na podlagi izpodbijanega člena. Ta naj bi obdolženca postavljal v povsem neenakopraven položaj, saj naj bi imel pravico napovedati pritožbo zoper sodbo le prekrškovni organ, obdolženec pa naj te pravice ne bi imel, čeprav naj bi se v postopku branil. Predlagatelj poudarja, da gre tudi pri prekrških za kaznovanje, za grožnjo z odvzemom prostosti zaradi izvršitve globe, zaradi česar morajo biti zagotovljena vsa jamstva, ki jih Ustava zagotavlja v kazenskem postopku. Predlagatelj meni, da so argumenti, ki izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-56/06 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 29/07 in OdlUS XVI, 21), veljavni le v taki ureditvi, v kateri nobena stranka nima pravice do pritožbe. V takem primeru postane sodba pravnomočna za obe stranki v isti fazi postopka. Z dodelitvijo pravice do pritožbe eni stranki pa se po mnenju predlagatelja vzpostavi očitno neuravnotežen položaj v postopku (22. in 29. člen Ustave), ki obdolžencu kot šibkejši stranki odvzame pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Takšna ureditev naj bi relativizirala pravico kršitelja do pravnega sredstva. Če ta po vložitvi zahteve za sodno varstvo uspe in sodišče zahtevi za sodno varstvo ugodi, naj bi s pravnim sredstvom uspel le pogojno. Odločitev o zahtevi naj ne bi bila dokončna, saj jo lahko prekrškovni organ izniči z napovedjo pritožbe, ki naj bi bila »ekskluzivna« pravica organa pregona. Poleg navedenega naj državni tožilec ne bi bil omejen s kakršnokoli prekluzijo glede navajanja dejstev in dokazov, kot to ves čas postopka velja za obdolženca. Določba o prekluziji glede navajanja dejstev in dokazov iz četrtega (pravilno tretjega) odstavka 157. člena ZP-1 naj bi se nanašala izrecno na predlagatelja (ne na državnega tožilca) in le glede pritožbenega razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Okrajno sodišče še navaja, da odpira nova ureditev preveč nejasnosti, tudi takih, ki sicer pomenijo bolj tehnična vprašanja. Opozarja na nejasno pravno naravo instituta pritožbe državnega tožilca in na vprašanje razmejitve z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zastavljalo naj bi se vprašanje, ali bo smelo sodišče prepozno pritožbo državnega tožilca zavreči, ne da bi tvegalo očitek, da bi jo moralo po vsebini upoštevati kot zahtevo za varstvo zakonitosti.
2. Na zahtevo je odgovoril Državni zbor. Navaja, da se strinja z oceno in razlogi, ki izhajajo iz mnenja Vlade. Dodatno navaja, da za prekrške po ZVCP-1 v hitrem postopku (razen za prekrške iz pristojnosti Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve) ni mogoče izreči globe v znesku, ki je višji od najnižjega predpisanega zneska, iz navedb v zahtevi pa ne izhaja, da bi bil kršitelju izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 EUR. Sklicuje se na navedbe predlagatelja, da bo treba postopek glede enega prekrška ustaviti zaradi pomanjkanja dokazov, glede drugega pa obdolženca spoznati za odgovornega in mu izreči sankcijo. To po mnenju Državnega zbora pomeni, da nobena od vloženih zahtev za sodno varstvo ne bo zavržena, zato ne bo dopustna pritožba po prvem odstavku 66. člena ZP-1. Prav tako po mnenju Državnega zbora ne bo mogla biti vložena pritožba po drugem odstavku 66. člena ZP-1, saj ne gre za primer, ko je bila (v hitrem postopku) izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali ko je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 EUR, kar je pogoj za dovoljenost pritožbe. Ker ne gre za tak primer, pritožbe ne bo mogel napovedati prekrškovni organ po tretjem odstavku 66. člena ZP-1, kar naj bi utemeljevalo sklep, da v konkretni zadevi pritožba zoper sodbo o zahtevah za sodno varstvo ni dovoljena. Druge navedbe predlagatelja o zatrjevani neustavnosti določbe 66. člena ZP-1 naj ne bi izhajale iz konkretnega primera, v katerem bi moralo sodišče odločiti. Po mnenju Državnega zbora se iz razlogov, navedenih v zahtevi, dvom v ustavnost 66. člena ZP-1 ne bi mogel pojaviti, če bi Okrajno sodišče pravilno uporabilo zakon glede vprašanja združitve postopkov kot glede dovoljenosti pritožbe. Zato Državni zbor Ustavnemu sodišču predlaga, naj zahtevo zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke zavrže oziroma jo v primeru presoje izpolnjenosti procesnih predpostavk kot neutemeljeno zavrne.
3. Vlada in Ministrstvo za pravosodje v svojih mnenjih najprej izražata pomisleke o izpolnjenosti procesne predpostavke iz prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS). Vlada poudarja, da je predlagatelj izvedel celoten postopek, težave pa so nastale šele pri izdelavi sodbe. Predlagatelj naj bi ravnal nepravilno, ko je združil obe zadevi zaradi skupnega obravnavanja na podlagi 107. člena ZP-1. S tem naj bi sam povzročil položaj, zaradi katerega so nastale težave pri pravnem pouku. Odločitev Ustavnega sodišča naj bi imela vpliv na druge postopke o prekršku, zato se Vladi in Ministrstvu zastavlja vprašanje, ali je primerno, da odloča o ustavnosti izpodbijane določbe na podlagi primera, ki odstopa od običajnega načina odločanja v postopku z zahtevo za sodno varstvo. Glede vsebinskih navedb zahteve Vlada in Ministrstvo menita, da je položaj obeh strank v postopu o prekršku (obdolženca in prekrškovnega organa) uravnotežen. Pritožba prekrškovnega organa naj bi bila njegovo prvo pravno sredstvo. Če te ne bi imel, bi lahko govorili o neenakem položaju. Vlada in Ministrstvo se sklicujeta na četrti odstavek 66. člena ZP-1, po katerem sme državni tožilec vložiti pritožbo v škodo ali v korist kršitelja. Kršitelj naj bi bil v ugodnejšem položaju, saj ima pravico v osmih dneh podati odgovor na pritožbo, ki jo je vložil državni tožilec, medtem ko prekrškovni organ te pravice nima, čeprav se lahko državni tožilec pritoži tudi v korist kršitelja. Po mnenju Vlade in Ministrstva 66. člen ZP-1 ni v neskladju s pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave, saj je ta pravica obdolžencu zagotovljena z zahtevo za sodno varstvo, s pritožbo v primerih iz 66. člena ZP-1 in z zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbijana določba naj tudi ne bi bila v neskladju z 29. členom Ustave, saj ima obdolženec pravico v zahtevi za sodno varstvo navajati dejstva in predlagati dokaze, ki jih je predlagal že v hitrem postopku, nova dejstva in dokaze pa lahko navaja le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v hitrem postopku. Če bi bil obdolženec upravičen v zahtevi za sodno varstvo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, ki bi jih lahko navajal oziroma predlagal že v hitrem postopku, pa jih po svoji krivdi ni, bi lahko s tem zlorabil institut pravnega sredstva z namenom zavlačevanja postopka o prekršku, kar bi lahko imelo za posledico zastaranje pregona. Tudi v interesu obdolženca naj bi bilo, da čim prej navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze, saj dolgotrajnost postopka vpliva na stroške, ki jih je obdolženec dolžan plačati v primeru, da se ugotovi njegova odgovornost za prekršek. Vlada in Ministrstvo nadalje menita, da ni vprašljiva razmejitev med pravico do pritožbe pristojnega državnega tožilca in zahtevo za varstvo zakonitosti. Četudi sodišče zavrže pritožbo državnega tožilca po osmem odstavku 66. člena ZP-1, lahko ta vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je izredno pravno sredstvo in za katerega ob smiselni uporabi določb Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP) ni časovne omejitve. Glede na navedeno naj bi bila zahteva Okrajnega sodišča neutemeljena.
4. Odgovor Državnega zbora in mnenji Vlade ter Ministrstva za pravosodje so bili poslani predlagatelju, ki nanje ni odgovoril.
B. – I.
5. Po 156. členu Ustave mora sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Prekinitev postopka in uporaba določenega zakona ali dela zakona v sodnem postopku sta kot pogoja za začetek postopka za oceno ustavnosti določena tudi v 23. členu ZUstS.
6. Okrajno sodišče je zahtevi za oceno ustavnosti predpisa priložilo sklep št. PR 2862/2006 z dne 11. 3. 2008, s katerim je zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti 66. člena ZP-1 prekinilo postopek o prekršku do odločitve Ustavnega sodišča. Iz sklepa in zahteve sodišča izhaja, da bi moralo sodišče pri oblikovanju pravnega pouka v sodni odločbi uporabiti izpodbijane določbe, ki so po mnenju sodišča protiustavne. Dejstvo, da je oblikovanje pravnega pouka v odločbi sodišča odvisno od ureditve pravnih sredstev, tj. od ureditve v 66. členu ZP-1, zadošča za ugotovitev, da so izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o zahtevi predlagatelja.
B. – II.
7. Predlagatelj navaja, da izpodbija 66. člen ZP-1.(1) V zahtevi primerja položaj domnevnega kršitelja v postopku po odločitvi o zahtevi za sodno varstvo s položajem prekrškovnega organa oziroma državnega tožilca. Navaja, da je njegov položaj v postopku s pritožbo neuravnotežen. Za predlagatelja so v obravnavani zadevi sporna domnevno večja upravičenja prekrškovnega organa oziroma državnega tožilca. Ker ta izhajajo iz tretjega, četrtega in sedmega odstavka 66. člena ZP-1, je bilo treba opraviti presojo 66. člena ZP-1 v tem delu.
8. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 17/08 – v nadaljevanju ZP-1E) sta bila v ZP-1 uvedena instituta napovedi pritožbe prekrškovnega organa in pritožbe državnega tožilca, ki pomenita novost v ureditvi prekrškovnega prava.(2) Ker se je Ustavnemu sodišču zastavilo vprašanje jasnosti te zakonske ureditve, se je moralo, preden je sploh presojalo zatrjevano neskladje z 22., s 25. in z 29. členom Ustave, opredeliti do tega vprašanja. Ker je eno od temeljnih načel pravne države (2. člen Ustave), da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne, je Ustavno sodišče navedeno zakonsko določbo preizkusilo z vidika skladnosti s tem načelom.
9. Navedeno načelo pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme. To velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Zahteva po jasnosti in določnosti predpisa ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago in tako kot vsi drugi predpisi, so tudi zakoni predmet razlage. Z vidika pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave, pa postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do jasne vsebine predpisa (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-32/00 z dne 10. 7. 2003, Uradni list RS, št. 73/03 in OdlUS XII, 71).
10. Iz zahteve predlagatelja in odgovora Državnega zbora je razvidno, da pravico državnega tožilca do pritožbe razlagata različno. Kot je razbrati iz odgovora Državnega zbora, ta pravico državnega tožilca do pritožbe razlaga zožujoče, in sicer tako, da se nanaša le na zadeve, v katerih je bila z odločbo prekrškovnega organa izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 EUR, sodišče pa je v postopku z zahtevo za sodno varstvo odločbo prekrškovnega organa odpravilo ali jo je spremenilo in ustavilo postopek ali je izreklo nižjo globo kot prekrškovni organ ali opomin. Predlagatelj pa obseg tožilčeve pritožbe razlaga drugače, saj ne upošteva kriterija izrečene sankcije ali višine odvzete premoženjske koristi.
11. Tretji odstavek 66. člena ZP-1 taksativno našteva primere, v katerih lahko prekrškovni organ napove pritožbo: če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa; če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku; če je sodišče izreklo nižjo globo kot prekrškovni organ ali opomin. Navedeno pomeni, da je napoved pritožbe mogoča, kadar je odločeno v korist domnevnega kršitelja. Zakonodajalec je poleg taksativnega normiranja uporabil še tehniko sklicevanja. Tako se tretji odstavek 66. člena ZP-1 z uporabo besedne zveze »zoper odločbe iz prejšnjega odstavka« sklicuje na drugi odstavek 66. člena ZP-1, ki določa zadeve, v katerih je dovoljena pritožba domnevnega kršitelja in drugih oseb iz prvega odstavka 59. člena ZP-1.(3)
12. Jezikovna razlaga(4) tretjega odstavka 66. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena bi kazala na to, da sme prekrškovni organ napovedati pritožbo (napovedi potencialno sledi pritožba državnega tožilca) v zadevah, v katerih je bila z odločbo prekrškovnega organa izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 EUR. Vendar taka razlaga ob upoštevanju drugih razlagalnih argumentov ni prepričljiva. Kriterija izrečene sankcije in določenega zneska odvzete premoženjske koristi sta v drugem odstavku 66. člena ZP-1 določena glede na način odločanja prekrškovnega organa o sankciji(5) in glede na pomembnost zadeve za domnevnega kršitelja. Zato ni logično, da se ta kriterija upoštevata tudi pri razlagi obsega pritožbe državnega tožilca. Na neprepričljivost take razlage kaže tudi vrednostni kontekst, iz katerega izhaja, da je namen instituta pritožbe državnega tožilca doseganje zakonite odločitve o prekršku.(6) Tega namena pa ni mogoče v celoti uresničiti, če je pritožba državnega tožilca določena z vrsto zadev tako, da se upošteva način odločanja o sankciji in pomembnost zadeve za domnevnega kršitelja. Teleološka razlaga zato utemeljuje širši obseg primerov, v katerih sme prekrškovni organ napovedati pritožbo, vendar bi taka razlaga presegla jezikovni okvir besedila. Če upoštevamo še namen zakonodajalca, po katerem naj bi pritožba državnega tožilca opravljala tudi funkcijo zagotavljanja enotnosti sodne prakse,(7) je rezultat razlage še bolj negotov. Zastavlja se namreč vprašanje, kako naj državni tožilec z vlaganjem pritožbe učinkovito izvršuje svojo funkcijo, če sme pritožbo vložiti le v zadevah, v katerih je prekrškovni organ predhodno napovedal pritožbo.(8) Poleg tega ni jasno, zakaj naj bi se enotnost sodne prakse zagotavljala samo v primerih, ko je bila z odločbo prekrškovnega organa izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 EUR. Ob tem je treba upoštevati dejstvo, da sme državni tožilec vložiti še izredno pravno sredstvo – zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je namenjeno varstvu zakonitosti in zagotavljanju enotnosti sodne prakse.(9) Kakšna je razmejitev med obema pravnima sredstvoma, iz ZP-1 ni jasno razvidno. Tako kot pri zahtevi za varstvo zakonitosti lahko državni tožilec vloži pritožbo v škodo ali v korist domnevnega kršitelja (tretji stavek četrtega odstavka 66. člena ZP-1). Dejstvo, da sme državni tožilec vložiti pritožbo tudi v korist domnevnega kršitelja, bi lahko pomenilo, da v postopku s pritožbo kot državni organ (ne kot stranka postopka) opravlja pomembno nadzorno funkcijo. Če navedeno določbo razlagamo v povezavi s tretjim odstavkom 66. člena ZP-1, se zastavlja vprašanje, ali lahko to funkcijo sploh izvršuje, če je napoved pritožbe predvidena le za primere, ko je že prvostopenjsko sodišče (deloma ali v celoti) odločilo v korist domnevnega kršitelja.(10)
13. Glede na navedeno je izpodbijana ureditev pravnega sredstva prekrškovnega organa oziroma državnega tožilca, kot je določena v tretjem odstavku 66. člena ZP-1 in tretjem stavku četrtega odstavka istega člena, nejasna, te nejasnosti pa ni mogoče odpraviti z ustaljenimi metodami razlage pravnih norm. Ustavno sodišče zato ne more presoditi, ali je izpodbijana zakonska ureditev v neskladju z 22., s 25. in z 29. členom Ustave. Ker sta tretji odstavek 66. člena in tretji stavek četrtega odstavka 66. člena ZP-1 v neskladju z 2. členom Ustave, ju je Ustavno sodišče razveljavilo. Z razveljavitvijo navedenih določb ostaneta brez pomena četrti odstavek v preostalem delu in sedmi odstavek 66. člena ZP-1, saj ju ni več mogoče uporabiti. Zato ju je Ustavno sodišče razveljavilo.
C.
14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik
(1) Člen 66 ZP-1 se glasi:
»(1) Zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena, je dovoljena pritožba iz vseh razlogov iz 154. člena tega zakona.
(2) Zoper druge odločbe sodišča prve stopnje lahko osebe iz prvega odstavka 59. člena tega zakona vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka organa, pristojnega za odločanje o prekrških, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400 eurov.
(3) Zoper odločbe iz prejšnjega odstavka lahko prekrškovni organ v roku za vložitev pritožbe napove pritožbo v naslednjih primerih:
– če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa;
– če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku;
– če je sodišče izreklo nižjo globo kot prekrškovni organ ali opomin.
(4) Napoved pritožbe se vloži pri sodišču, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo. V roku za vložitev napovedi pritožbe mora prekrškovni organ predložiti spis državnemu tožilcu, pristojnemu za sodišče, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo. Pristojni državni tožilec lahko vloži pritožbo v osmih dneh od prejema spisa in sicer iz razlogov po drugem odstavku tega člena v škodo ali v korist kršitelja.
(5) Pritožbo se obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku.
(6) Osebe iz drugega odstavka tega člena vložijo pritožbo pri prekrškovnem organu, ki je izdal odločbo, zoper katero je bila vložena zahteva za sodno varstvo. Prekrškovni organ pritožbo posreduje skupaj s spisom na sodišče, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo.
(7) Kadar se pritoži državni tožilec, pritožbo vloži skupaj s spisom pri sodišču, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo. Sodišče po preizkusu pravočasnosti in dovoljenosti pritožbe posreduje kršitelju izvod pritožbe, ki sme nato v osmih dneh po prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo. Pritožbo in odgovor z vsemi spisi predloži sodišče višjemu sodišču.
(8) Prepozno ali nedovoljeno pritožbo zavrže sodišče, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo, s sklepom, ki ga tudi vroči vlagateljem iz drugega in četrtega odstavka tega člena.«
(2) Prejšnja ureditev državnemu tožilcu ni omogočala nobenega pravnega sredstva.
(3) Kot je razvidno iz zakonodajnega gradiva, se je prvotno besedilo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 v upoštevnem delu glasilo: »Zoper druge odločbe sodišča prve stopnje lahko prekrškovni organ v roku za vložitev pritožbe napove pritožbo v naslednjih primerih …« V postopku obravnave predloga ZP-1E je Zakonodajno-pravna služba opozorila, da je treba del tretjega odstavka 66. člena natančneje oblikovati, tako da bo vidno, na katere »druge odločbe sodišča prve stopnje« se možnost napovedi pritožbe nanaša. Če naj bi zajela odločbe, ki so opredeljene v drugem odstavku istega člena, je to po mnenju Zakonodajno-pravne službe mogoče doseči s sklicevanjem na ta odstavek.
(4) Poglavitno sredstvo interpretacije je jezikovna razlaga predpisa. Jezikovni okvir pomeni izhodišče, ki ga dopolnjujejo ostale metode razlage (npr. teleološka, logična, sistemska, zgodovinska). Več o tem M. Pavčnik, Teorija prava, 3. razširjena, spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 483–484.
(5) Kadar prekrškovni organ izreče višjo globo od najnižje predpisane za prekršek, opravi tudi vrednotenje teže prekrška.
(6) Glede na dopustne pritožbene razloge pomeni možnost instančne presoje zagotavljanje nadzora nad zakonitostjo odločitev prvostopenjskega sodišča.
(7) Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da naj bi dvostopenjsko sodno odločanje zagotavljalo nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo dela prvostopenjskega sodišča in enotnost sodne prakse. Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških – nujni postopek – EPA 1860-IV, Poročevalec DZ, št. 10/08.
(8) Odločitev o napovedi pritožbe je v celoti prepuščena prekrškovnemu organu.
(9) Po prvem odstavku 169. člena ZP-1 se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji, oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ta zakon ali predpis, ki določa prekršek. Po 170. členu ZP-1 odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče Republike Slovenije v senatu treh sodnikov na nejavni seji. Zahteva za varstvo zakonitosti je edino pravno sredstvo za varstvo zakonitosti in za poenotenje sodne prakse na ravni države. Več o pomenu zahteve za varstvo zakonitosti H. Jenull, Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 721.
(10) Taka možnost bi lahko prišla v poštev v primerih, ko bi sodišče izreklo nižjo globo kot prekrškovni organ ali bi izreklo opomin, državni tožilec pa bi menil, da bi moralo sodišče spremeniti odločbo prekrškovnega organa in ustaviti postopek o prekršku, ali da sodišče ni pravilno odmerilo sankcije ali da je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Ne glede na to ostanejo zunaj dometa pritožbe državnega tožilca vse tiste zadeve, v katerih sodišče ni ugodilo zahtevi za sodno varstvo domnevnega kršitelja.