Uradni list

Številka 105
Uradni list RS, št. 105/2009 z dne 21. 12. 2009
Uradni list

Uradni list RS, št. 105/2009 z dne 21. 12. 2009

Kazalo

4673. Odločba o delni razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, stran 14406.

Številka: Up-360/09-19
Datum: 3. 12. 2009
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B. C., Č. D., ki ga zastopa mag. Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, na seji 3. decembra 2009
o d l o č i l o:
1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 581/2008 z dne 30. 12. 2008 v zvezi z 2. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča št. U 2383/2008 z dne 19. 11. 2008 se glede odločitve o zavrženju tožbe za ugotovitev nezakonitosti dejanja, s katerim naj bi tožena stranka posegla v pravici iz 19. in 32. člena Ustave zaradi protipravnega odvzema prostosti brez odločbe od 30. 10. 2008 do 3. 11. 2008, razveljavi in se zadeva v tem delu vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
2. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 581/2008 z dne 30. 12. 2008 v zvezi z 2. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča št. U 2383/2008 z dne 19. 11. 2008 se glede odločitve o zavrženju tožbe za ugotovitev nezakonitosti dejanja, s katerim naj bi tožena stranka posegla v pravici iz 19. in 32. člena Ustave zaradi protipravnega odvzema prostosti brez odločbe od 3. 11. 2008 do 10. 11. 2008, zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pritožniku je bilo na podlagi 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 – v nadaljevanju ZMZ) z ustnim sklepom Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) omejeno gibanje na prostore Centra za tujce od 3. 11. 2008 do 3. 2. 2009. Pisni odpravek sklepa je bil pritožniku vročen 10. 11. 2008. Pritožnik je vložil tožbo zoper sklep MNZ z dne 3. 11. 2008 in tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1), s katero je zahteval ugotovitev nezakonitosti dejanja, s katerim naj bi MNZ poseglo v človekovi pravici iz 19. in 32. člena Ustave zaradi protipravnega odvzema prostosti brez odločbe od 30. 10. 2008 do 10. 11. 2008. Upravno sodišče je tožbo zoper sklep MNZ zavrnilo (1. točka izreka), tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 zavrglo (2. točka izreka), glede odškodninskega zahtevka pa je pritožnika napotilo na pravdo (3. točka izreka). Pritožnik je vložil pritožbo zoper vse točke izreka sodbe Upravnega sodišča. Vrhovno sodišče je pritožbo zoper 1. in 2. točko izreka zavrnilo, glede 3. točke izreka pa je pritožbi ugodilo in v tem delu razveljavilo prvostopenjsko odločitev.
2. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s 1. točko izreka odločbe Upravnega sodišča zavrglo kot prepozno. V obravnavo pa je sprejelo ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi z 2. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča. V tem delu pritožnik izpostavlja vprašanje pravne podlage za odvzem prostosti od 30. 10. 2008 do 3. 11. 2008. Zatrjevano kršitev pravice iz 22. člena Ustave vidi v tem, da je Vrhovno sodišče potrdilo prvostopenjsko odločitev, čeprav se Upravno sodišče ni opredelilo do tožbene trditve o protipravnosti odvzema prostosti za čas od 30. 10. 2008 do 3. 11. 2008. Pritožnik meni, da bi moralo Vrhovno sodišče odločitev Upravnega sodišča v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožniku se zdi nesprejemljivo, da je Vrhovno sodišče sámo utemeljevalo zavrženje tožbe v tem delu, in to s »popolnoma novo pravno utemeljitvijo zavrženja«. S tem naj bi kršilo 22. in 25. člen Ustave. Tudi sicer naj bi Vrhovno sodišče pri utemeljevanju razlogov za zavrženje tožbe glede omejitve gibanja od 30. 10. 2008 do 3. 11. 2008 napačno uporabilo materialno pravo. Po mnenju pritožnika gre za tako kršitev materialnega prava, ki pomeni kršitev pravic iz 19. in 32. člena Ustave. Obrazložitev Vrhovnega sodišča naj bi bila povsem nerazumljiva in protislovna. Pritožnik nasprotuje razlagi sodišča, po kateri naj bi on štel za osebo, ki je ponovno vložila prošnjo za mednarodno zaščito. Opozarja, da je opredelitev prosilca za mednarodno zaščito v peti alineji 3. člena ZMZ v neskladju z namenom Konvencije o statusu beguncev in s Protokolom o statusu beguncev (Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60, Uradni list SFRJ, MP, št. 15/67, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – Ženevska konvencija). Pojasnjuje svoje razumevanje zakonskih določb, ki urejajo uvedbo ponovnega postopka in ki po njegovem mnenju nikakor ne omogočajo razlage, kakršno je sprejelo Vrhovno sodišče. Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je pritožnik status prosilca za mednarodno zaščito dobil z dnem vložitve prošnje, naj bi bilo še vedno sporno, na kakšni pravni podlagi je bila pritožniku odvzeta prostost od 30. 10. 2008, ko je izrazil namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, do 3. 11. 2008, ko je bil izdan sklep o omejitvi gibanja.
3. Pritožnik nasprotuje tudi obrazložitvi Vrhovnega sodišča glede razlogov za zavrženje tožbe zoper omejitev gibanja od 3. 11. 2008 do 10. 11. 2008. Prepričan je, da zamuda roka za izdajo pisnega odpravka ustnega sklepa o omejitvi gibanja pomeni prenehanje veljavnosti tega sklepa. Nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da mu je sodno varstvo zaradi zamude roka za izdajo pisnega odpravka sklepa zagotovljeno na podlagi tretjega odstavka 5. člena ZUS-1. Konstrukt, da ustna odločba ostane v veljavi in nemoteno učinkuje naprej tudi, če njen pisni odpravek ni izdan v zakonsko predpisanem roku, po mnenju pritožnika ne more biti v skladu z načeli pravne države. Če ta konstrukt drži, pritožnik predlaga ustavno presojo zakonskih določb o ustnih odločbah. Pritožnik ponovno opozarja, da je treba pri razlagi tretjega odstavka 51. člena ZMZ upoštevati, da gre za odločanje o odvzemu prostosti.
4. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-360/09 z dne 9. 7. 2009 ustavno pritožbo v navedenem delu sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana MNZ, ki se je v vlogi z dne 1. 9. 2009 opredelilo do navedb v njej in predlagalo njeno zavrnitev. Pojasnilo je, da je bil postopek na podlagi prve prošnje pritožnika za priznanje mednarodne zaščite (vložene 30. 3. 2007) ustavljen, ker je pritožnik 2. 4. 2007 samovoljno zapustil azilni dom. Dne 28. 10. 2008 so nizozemski varnostni organi na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (UL L 50, 25. 2. 2003, str. 1–10 – v nadaljevanju Dublinska uredba) pritožnika predali policistom Postaje letališke policije Brnik in po njihovi obravnavi je bil nastanjen v Centru za tujce v Postojni, kjer je 30. 10. 2008 izrazil namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito. MNZ je zavrnilo trditve pritožnika, da naj bi bil v ponovnem postopku obravnavan po 56. členu ZMZ. Pojasnilo je, da je bil izveden postopek po 43. členu ZMZ. Pritožnik je status prosilca za mednarodno zaščito pridobil 3. 11. 2008, ko je bila njegova prošnja sprejeta na formalno predpisanem obrazcu. Glede na to mu je bilo mogoče na podlagi 51. člena ZMZ omejiti gibanje šele 3. 11. 2008, v času od 30. 10. 2008 do 3. 11. 2008 pa je bil nastanjen v Centru za tujce na podlagi Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99 in nasl. – v nadaljevanju ZTuj-1).
5. S stališčem MNZ o navedbah v ustavni pritožbi je Ustavno sodišče seznanilo pritožnika, ki se je nanje odzval z vlogo z dne 26. 10. 2009. Vztraja pri svojih navedbah v ustavni pritožbi. Pojasnjuje pa, da je bilo v ustavni pritožbi pomotoma zapisano, da »je bil pritožnik v ponovnem postopku obravnavan po 56. členu ZMZ«.
B. – I.
Sodno varstvo glede omejitve gibanja oziroma odvzema prostosti od 30. 10. 2008 do 3. 11. 2008
6. Pritožnik je vložil tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. S to tožbo je zahteval ugotovitev nezakonitosti dejanja, s katerim naj bi MNZ poseglo v pravici iz 19. in 32. člena Ustave zaradi protipravnega odvzema prostosti brez odločbe od 30. 10. 2008 (podrejeno od 3. 11. 2008) do 10. 11. 2008. Upravno sodišče je tožbo zavrglo. To odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče. Pritožnik zatrjuje, da se Upravno sodišče ni opredelilo do tožbene trditve o protipravnosti odvzema prostosti od 30. 10. 2008 do 3. 11. 2008 in da bi zato moralo Vrhovno sodišče odločitev Upravnega sodišča v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožniku se zdi nesprejemljivo, da je Vrhovno sodišče sámo utemeljevalo zavrženje tožbe v tem delu, in to s »popolnoma novo pravno utemeljitvijo«. Poleg tega naj bi bila obrazložitev Vrhovnega sodišča v delu, v katerem utemeljuje razloge za zavrženje tožbe glede odvzema prostosti od 30. 10. 2008 do 3. 11. 2008, nerazumljiva in protislovna.
7. V upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave in po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice ali temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V postopku tega subsidiarnega sodnega varstva pristojno sodišče presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj, torej njihovo skladnost z zakonom, pri čemer je bistveno, da tak akt ali dejanje hkrati posegata tudi v človekove pravice ali temeljne svoboščine. Predpostavka za pristojnost sodišča v takih primerih je, da prizadeti osebi ni na razpolago kakšno drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo svojih pravic ali pravnih koristi. Za učinkovitost »drugega sodnega varstva« ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.
8. Vrhovno sodišče je odločitev o zavrženju tožbe oprlo na stališče, da je bilo pritožniku glede zatrjevanega dejanja, s katerim naj bi tožena stranka posegla v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, zagotovljeno sodno varstvo v »rednem« upravnem sporu. V zvezi s pritožnikovim očitkom, da se Upravno sodišče ni opredelilo do vprašanja, kaj je bila zakonska podlaga za omejitev gibanja od 30. 10. 2008 dalje, je Vrhovno sodišče pojasnilo, da so bili šele od 3. 11. 2008 dalje (ko je pritožnik po stališču Vrhovnega sodišča pridobil status prosilca za mednarodno zaščito) podani zakonski razlogi za omejitev gibanja pritožniku na podlagi 51. člena ZMZ, pred tem datumom pa naj bi mu bilo glede na četrti odstavek 57. člena ZMZ gibanje omejeno na podlagi ZTuj-1. Po stališču Vrhovnega sodišča je bil pritožnik na podlagi ZTuj-1 nastanjen v Centru za tujce že zaradi njegove odstranitve z ozemlja Republike Slovenije na podlagi sklepa o ustavitvi postopka, ki je bil izdan v zvezi z njegovo prvo prošnjo za azil leta 2007. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v obravnavanem primeru pritožnik ni uveljavljal pravnih sredstev, ki jih je imel po 5. členu ZUS-1, in je tožbo vložil šele potem, ko je prejel pisni sklep MNZ o omejitvi gibanja. Hkrati s tožbo zoper ta pisni sklep je vložil tudi tožbo zaradi kršitve človekovih pravic iz 19. in 32. člena Ustave, ki naj bi bila storjena z dejanjem (prvi odstavek 4. člen ZUS-1). Ker je sodno varstvo zaradi neizdaje ali prepozne izdaje pisnega sklepa o omejitvi gibanja zagotovljeno v »rednem« upravnem sporu (zoper izdani akt – 2. člen oziroma zaradi molka organa – tretji odstavek 5. člena ZUS-1), po stališču Vrhovnega sodišča v isti zadevi ni dopustno uveljavljati tudi upravnega spora zaradi kršitve človekove pravice, saj je tak spor glede na prvi odstavek 4. člena ZUS-1 dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno zavrglo tožbo za ugotovitev kršitve človekovih pravic na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.(1)
9. Iz navedene obrazložitve Vrhovnega sodišča izhaja, da je sodno varstvo zaradi neizdaje ali prepozne izdaje pisnega sklepa o omejitvi gibanja zagotovljeno v »rednem« upravnem sporu (zoper izdani akt – na podlagi 2. člena oziroma zaradi molka organa – na podlagi tretjega odstavka 5. člena ZUS-1), zato v isti zadevi ni dopustno uveljavljati tudi upravnega spora zaradi kršitve človekove pravice, saj je tak spor glede na prvi odstavek 4. člena ZUS-1 dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Vendar to stališče po oceni Ustavnega sodišča zajema le sodno varstvo glede omejitve gibanja od 3. 11. 2008 (ko je bil pritožniku na podlagi 51. člena ZMZ ustno izrečen sklep o omejitvi gibanja) do 10. 11. 2008 (ko je bil izdelan pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja). Ne daje pa odgovora na vprašanje, kakšno sodno varstvo je bilo pritožniku zagotovljeno v zvezi s pridržanjem v Centru za tujce od 30. 10. 2008 do 3. 11. 2008.
10. Navedeno pridržanje lahko po naravi stvari (glede na vrsto, trajanje, učinke in način izvrševanja odrejenega ukrepa) pomeni omejitev gibanja (32. člen Ustave), lahko pa preraste v poseg v osebno svobodo (19. člen Ustave). Zato se mora sodišče ob presoji tovrstnih primerov najprej opredeliti do tega vprašanja. Če gre za poseg v osebno svobodo kot eno od najbolj temeljnih pravic posameznika, morata biti zakonska podlaga za takšen poseg in sodno varstvo v zvezi s tem jasno in določno opredeljena.(2) Pri tem ne gre zgolj za to, da je zakonska podlaga za takšen poseg jasno opredeljena, temveč mora biti tudi razlaga sodišča, ki uporabi zakonsko normo, jasna in nedvoumna. Gre namreč za varstvo procesnega vidika pravice do osebne svobode, ki od sodišča terja takšno obrazložitev, ki posamezniku zanesljivo in jasno sporoča, da poseg v njegovo osebno svobodo ni bil arbitraren.
11. Vrhovno sodišče je izhajalo iz ugotovitve, da je bil pritožnik v Slovenijo vrnjen na podlagi Dublinske uredbe. Iz obrazložitve Vrhovnega sodišča sicer izhaja, da je sodišče pritožnika štelo kot osebo, ki je vložila ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, za te osebe pa velja četrti odstavek 57. člena ZMZ.(3) Vendar nadaljnja obrazložitev sodišča, po kateri je »pritožnik pridobil status prosilca za azil šele z dnem, ko je bila njegova prošnja sprejeta v skladu s 43. členom ob upoštevanju 47. in 48. člena ZMZ na predpisanem obrazcu oziroma ko so bili v skladu s 40. členom ZMZ pridobljeni podatki iz drugega in tretjega odstavka 119. člena ZMZ«, kaže na to, da pritožnikova vloga ni bila obravnavana po postopku, ki velja za ponovne prošnje (57. člen ZMZ), temveč po določbah, ki veljajo za t. i. redni postopek za pridobitev mednarodne zaščite. Ta ugotovitev izhaja tudi iz pojasnil MNZ v zvezi z navedbami v ustavni pritožbi. Glede na to pa se logično ne izide stališče Vrhovnega sodišča, da so bili pred 3. 11. 2008 podani zakonski razlogi za pridržanje pritožnika »glede na izrecno določbo četrtega odstavka 57. člena ZMZ na podlagi ZTuj-1«.
12. Stališče Vrhovnega sodišča, da je bil pritožnik na podlagi ZTuj-1 nastanjen v Centru za tujce že zaradi njegove odstranitve z ozemlja Republike Slovenije na podlagi sklepa o ustavitvi postopka, ki je bil izdan v zvezi z njegovo prvo prošnjo za azil leta 2007, bi bilo lahko sporno z vidika azilnega prava Evropske unije, po katerem mora biti prosilcu omogočena celovita vsebinska obravnava prošnje za mednarodno zaščito. Ker prvič ni prišlo do takšne obravnave pritožnikove prošnje, bi takojšnja odstranitev pritožnika iz države (potem, ko so ga nizozemski varnostni organi na podlagi Dublinske uredbe vrnili v Slovenijo) lahko pomenila kršitev pravice dostopa do postopka (access to the procedure).(4)
13. Tudi stališče, da bi lahko pritožnik uveljavljal pravna sredstva zoper sklep Postaje letališke policije Brnik z dne 28. 10. 2008 (na podlagi katerega je bil takoj po vrnitvi v Slovenijo nastanjen v Centru za tujce), česar ni storil, ne omogoča ugotovitve, da je bilo pritožniku zagotovljeno sodno varstvo v zvezi s pridržanjem od 30. 10. 2008 do 3. 11. 2008. Z izpodbijanjem policijskega sklepa bi pritožnik lahko uveljavil sodno varstvo v zvezi s pridržanjem od 28. 10. 2008 do 30. 10. 2008. Ker je pritožnik tega dne izrazil namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, bi moral biti odtlej nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma (prim. 37. člen ZMZ).(5) Gibanje bi mu bilo lahko omejeno le pod pogoji, navedenimi v 51. členu ZMZ.
14. Glede na vse navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da je Vrhovno sodišče na pritožnikovo trditev o neobstoju pravne podlage za pridržanje od 30. 10. 2008 do 3. 11. 2008 odgovorilo zgolj navidezno. Z navajanjem različnih zakonskih podlag (prim. 11. in 12. točko obrazložitve) se je izognilo jasnemu odgovoru na vprašanje, kaj je bila zakonska podlaga za pridržanje pritožnika za sporno časovno obdobje in kakšno sodno varstvo mu je bilo zagotovljeno v zvezi s tem (upoštevajoč dejstvo, da je 30. 10. 2008 pritožnik izrazil namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in da se je s tem njegov položaj spremenil). Zato je bila po presoji Ustavnega sodišča pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
15. Glede na ugotovljeno kršitev pravice iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča v delu, v katerem ta potrjuje odločitev Upravnega sodišča o zavrženju tožbe za ugotovitev, da naj bi tožena stranka posegla v pravici iz 19. in 32. člena Ustave zaradi protipravnega odvzema prostosti brez odločbe od 30. 10. 2008 do 3. 11. 2008, in zadevo v tem obsegu vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). Ob ponovnem odločanju o pritožnikovi pritožbi zoper odločbo Upravnega sodišča se bo moralo Vrhovno sodišče opredeliti do vprašanja, ali je pridržanje pritožnika v Centru za tujce od 30. 10. 2008 do 3. 11. 2008 pomenilo omejitev gibanja ali poseg v njegovo osebno svobodo, nato pa pojasniti zakonsko podlago za takšno pridržanje ter sodno varstvo, ki je bilo pritožniku zagotovljeno v zvezi s tem.
16. Ker je Ustavno sodišče odločitev Vrhovnega sodišča v navedenem delu razveljavilo že iz navedenih razlogov, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.
B. – II.
Sodno varstvo glede omejitve gibanja oziroma odvzema prostosti od 3. 11. 2008 do 10. 11. 2008
17. S 3. 11. 2008 je pritožnik po stališču Vrhovnega sodišča pridobil status prosilca za mednarodno zaščito. Istega dne mu je bil ustno izrečen sklep o omejitvi gibanja ob navzočnosti njegovega pooblaščenca. Sklep mu je bil ustno preveden v jezik, ki ga razume, istočasno pa je bil o tem sestavljen zapisnik, v katerem so navedeni pravna podlaga in razlogi za sprejem sklepa o omejitvi gibanja. Ta zapisnik je podpisal tudi pritožnikov pooblaščenec. Kot je ugotovilo Vrhovno sodišče, je bil pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja pritožnikovemu pooblaščencu poslan šele 10. 11. 2008, tj. po preteku 48-urnega roka, določenega v tretjem odstavku 51. člena ZMZ. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka pritožniku s tem nedvomno kršila temeljno postopkovno jamstvo iz četrte alineje 8. člena ZMZ. Vendar po stališču Vrhovnega sodišča v primeru, ko ustni sklep ni izdan tudi v pisni obliki v zakonsko predpisanem roku, ne gre za nezakonit odvzem prostosti, temveč le za kršitev roka za izdajo pisne odločbe, glede katere je sodno varstvo zagotovljeno po tretjem odstavku 5. člena ZUS-1.
18. Pritožnik nasprotuje navedenemu stališču Vrhovnega sodišča. Meni, da zamuda roka za izdajo pisnega odpravka ustnega sklepa o omejitvi gibanja pomeni prenehanje veljavnosti tega sklepa. Konstrukt, da ustna odločba ostane v veljavi in nemoteno učinkuje naprej tudi, če njen pisni odpravek ni izdan v zakonsko predpisanem roku, po mnenju pritožnika ne more biti v skladu z načeli pravne države.
19. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-1019/08 z dne 27. 5. 2009 (Uradni list RS, št. 46/09) sprejelo stališče, da zamuda roka za izdajo pisnega odpravka ustnega sklepa ne more imeti učinka prenehanja veljavnosti ustnega sklepa oziroma da datum vročitve pisnega odpravka sklepa o omejitvi gibanja ne vpliva na veljavnost ustnega sklepa. Kot je v navedeni odločbi pojasnilo Ustavno sodišče, je razlika med ustno in pisno odločbo samo v njuni obličnosti, glede drugih lastnosti pa imata ustna in pisna odločba enake učinke in posledice. Tudi ustno odločbo je po njeni naznanitvi mogoče spremeniti ali odpraviti samo z uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev. Datum prejema pisnega odpravka je pomemben samo zaradi začetka teka roka za vložitev tožbe. Po presoji Ustavnega sodišča je zakon mogoče razlagati tako, da je pritožniku sodno varstvo zoper morebiti nezakonito omejitev gibanja od trenutka ustnega izreka sklepa dalje zagotovljeno s tožbo na podlagi 2. člena ZUS-1.
20. Stališče Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi je skladno z navedenimi izhodišči Ustavnega sodišča. Pritožnik je imel zoper ustni sklep o omejitvi gibanja pravico uporabiti pravna sredstva. Zoper pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja je lahko vložil tožbo (četrti odstavek 51. člena ZMZ). Datum prejema pisnega odpravka je bil pomemben samo zaradi začetka teka roka za vložitev te tožbe. Stališče Vrhovnega sodišča, da v primeru, ko ustni sklep ni izdan v pisni obliki v zakonsko predpisanem roku, ne gre za nezakonit odvzem prostosti, temveč le za kršitev roka za izdajo pisne odločbe, glede katere je sodno varstvo zagotovljeno po tretjem odstavku 5. člena ZUS-1, glede na zgoraj navedena stališča Ustavnega sodišča ne more biti ustavno sporno. V konkretnem primeru to pomeni, da je bilo pritožniku glede omejitve gibanja od 3. 11. 2008 do 10. 11. 2008 zagotovljeno drugo sodno varstvo v upravnem sporu in zato niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1.
21. Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin v delu, v katerem je Vrhovno sodišče potrdilo odločitev Upravnega sodišča o zavrženju tožbe za ugotovitev nezakonitosti dejanja, s katerim naj bi tožena stranka posegla v pravici iz 19. in 32. člena Ustave zaradi protipravnega odvzema prostosti brez odločbe od 3. 11. 2008 do 10. 11. 2008, niso podane, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrnilo (2. točka izreka).
C.
22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Prvo točko izreka je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Pogačar ter sodnika Deisinger in Petrič. Drugo točko izreka je sprejelo soglasno.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik
(1) V skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Smiselno to velja tudi za posamično dejanje, kadar se zatrjuje poseg v ustavno pravico (J. Breznik in E. Kerševan (red.), Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 249).
(2) Prim. prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi s standardi, ki veljajo v primeru omejitve gibanja prosilcem za azil. Prvi odstavek 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) posameznika varuje pred arbitrarnim poseganjem države v njegovo osebno svobodo. Vsak tak poseg mora biti zakonit (lawful). Če se zastavi vprašanje zakonitosti pridržanja, se EKČP sklicuje na nacionalno pravo in postavlja zahtevo, da mora biti pridržanje skladno z materialnimi in s procesnimi pravili nacionalnega prava. Poleg tega mora biti vsak odvzem osebne svobode skladen z namenom 5. člena EKČP, tj. da posameznika varuje pred arbitrarnim poseganjem države. V tem okviru ESČP v prvi vrsti zahteva, da ima vsak odvzem prostosti oziroma pridržanje zakonsko podlago v nacionalnem pravu. Pri tem ne gre zgolj za to, da je takšna podlaga v nacionalnem pravu podana, temveč je pomembna tudi vsebina zakonskega varstva, ki mora biti v skladu s konvencijskimi pravicami. Temeljno načelo je, da pridržanje, ki je arbitrarno, ne more biti v skladu s prvim odstavkom 5. člena EKČP. Pri tem pojem arbitrarnosti presega zgolj oceno, da je pridržanje v skladu z nacionalnim pravom. To pomeni, da je pridržanje lahko zakonito po nacionalnem pravu, vendar pa je arbitrarno in v nasprotju z zahtevami EKČP. Prim. odločitve ESČP v zadevah Amuur proti Franciji (sodba z dne 25. 6. 1996), Saadi proti Združenemu kraljestvu (sodba z dne 29. 1. 2008), Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji (sodba z dne 22. 9. 2009).
(3) Po četrtem odstavku 57. člena ZMZ se v primeru vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka oseba, ki je vložila tak zahtevek, na podlagi sklepa policije, izdanega na podlagi določb zakona, ki ureja področje tujcev, nastani pri organu, ki je pristojen za odstranitev iz države.
(4) Prim. člen 6 in nasl. Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (UL L 326, 13. 12. 2005, str. 13–34 – Postopkovna direktiva).
(5) Po prvem odstavku 37. člena ZMZ se tujca, ki izrazi namen, da prvič vloži prošnjo za mednarodno zaščito, po obravnavi na policiji nastani v sprejemne prostore azilnega doma, kjer so mu zagotovljeni ustrezna prehrana, nujne higienske potrebščine in dostop do nujnega zdravstvenega varstva.

AAA Zlata odličnost