Številka: Up-1633/08-14

Datum: 9. 7. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Marije Andrejčič, Ljubljana, ki jo zastopa Andrej Razdrih, odvetnik v Ljubljani, na seji 9. julija 2009

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1616/2005 z dne 5. 3. 2008 se zavrne.

1. Z odločbo o denacionalizaciji je Ministrstvo za kulturo na stavbi Prule 19, Ljubljana, s pripadajočim zemljiščem, parc. št. 23/79, k. o. Prule, vzpostavilo lastninsko pravico v korist upravičencev Igorja Andrejčiča (do idealne 1/3) ter Amalije in Draga Verdaja (vsakega do idealne 1/6), pri tem upoštevajoč izvzetje posameznih stanovanj kot fizičnih delov te stavbe iz nacionalizacije v korist bivših lastnikov. Zoper to odločitev je pritožnica (tj. pravna naslednica upravičenca Igorja Andrejčiča) vložila tožbo. Upravno sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu v nov postopek. Odločitev je oprlo na stališče, da o denacionalizaciji dela podržavljene nepremičnine, ki je po izvzetju posameznih stanovanj iz nacionalizacije ostal v družbeni lasti, ni mogoče odločati na podlagi solastninskih deležev, kakršni so obstajali pred podržavljenjem, temveč na podlagi dejanskega oškodovanja solastnikov, do katerega je prišlo zaradi različnih površin stanovanj, ki so jih posamezni solastniki izvzeli iz nacionalizacije. Po mnenju sodišča prve stopnje je zato treba podržavljeni del nepremičnine upravičencem (tj. bivšim solastnikom) vrniti v deležih, ki so čim bolj sorazmerni razliki med njihovimi deleži na podržavljenem delu stanovanjskih površin in površino stanovanj, ki so bila v njihovo korist izvzeta iz nacionalizacije. Zoper to odločitev se je kot stranka z interesom pritožila denacionalizacijska upravičenka Amalija Verdaj. Vrhovno sodišče je njeni pritožbi ugodilo in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo pritožnice zavrnilo. Odločitev je sprejelo na podlagi stališča, da se pred podržavljenjem solastna nepremičnina (stavba) upravičencem lahko vrne le v skladu s solastninskimi deleži, ki so jih ti imeli pred podržavljenjem, saj se solastninska razmerja na vrnjeni nepremičnini brez sporazuma solastnikov ne smejo spremeniti. Po stališču Vrhovnega sodišča solastninskih deležev upravičencev na nepremičnini ni mogoče izračunavati na podlagi površin iz nacionalizacije izvzetih stanovanj, ker ta niso bila podržavljena in zato ne morejo biti predmet denacionalizacije, vprašanje delitve predmetne nepremičnine med solastniki v naravi pa po mnenju Vrhovnega sodišča ne more biti predmet denacionalizacijskega postopka, temveč je lahko predmet (sporazumnega ali sodnega) urejanja civilnopravnih razmerij med solastniki po končani denacionalizaciji.
2. Pritožnica se z odločitvijo Vrhovnega sodišča ne strinja. Zatrjuje kršitev 2., 14., 22. in 33. člena Ustave. Navaja, da je Vrhovno sodišče njenega pravnega prednika v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave obravnavalo neenako v primerjavi z drugimi solastniki nepremičnine, ker pri odločanju ni upoštevalo, da površine stanovanj, ki sta bili v njegovo korist izvzeti iz nacionalizacije, niso bile enake površinam stanovanj, ki so bila izvzeta iz nacionalizacije v korist drugih solastnikov nepremičnine, oziroma da ni upoštevalo, da površina v korist njenega pravnega prednika izvzetih stanovanj ni bila sorazmerna njegovemu solastninskemu deležu na nepremičnini. Zato naj bi bil pritožničin pravni prednik v nasprotju z načelom pravičnosti in z namenom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) kot denacionalizacijski upravičenec prikrajšan, saj naj bi mu bilo vrnjeno manj premoženja, kot ga je imel pred podržavljenjem. Izpodbijana odločitev naj bi zato posegala v pritožničino pravico do denacionalizacije in s tem v njeno pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.
3. Senat ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1633/08 z dne 18. 3. 2009 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) predložena Ministrstvu za kulturo, ki nanjo ni odgovorilo. O sprejeti ustavni pritožbi je bilo obveščeno tudi Vrhovno sodišče.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Ministrstva za kulturo št. 464-15/99, voden v zadevi, v kateri je bila izdana izpodbijana sodna odločba.

5. Z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča je bil končan upravni spor, v katerem je pritožnica izpodbijala odločbo upravnega organa o denacionalizaciji nepremičnine, katere solastnik pred podržavljenjem je bil tudi njen pravni prednik. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave, ker meni, da v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodna odločba, njenemu pravnemu predniku ni bilo vrnjeno vse podržavljeno premoženje. Zatrjuje tudi kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ker naj Vrhovno sodišče pri odločanju ne bi upoštevalo, da so bila v korist posameznih solastnikov nepremičnine iz nacionalizacije izvzeta stanovanja v različnih površinah.
6. Z vidika zatrjevanih kršitev človekovih pravic se v tej zadevi zastavljata predvsem dve vprašanji, in sicer, ali je bilo z izpodbijano sodbo odločeno o denacionalizaciji vsega, pritožničinemu pravnemu predniku podržavljenega premoženja, ki je bilo predmet konkretnega denacionalizacijskega postopka, in ali je Vrhovno sodišče pri odločanju upoštevalo okoliščino, da je pritožničin pravni prednik iz nacionalizacije izvzel stanovanji v površinah, ki niso ustrezale njegovemu solastninskemu deležu na nepremičnini.
7. V obravnavanem primeru je bilo predmet denacionalizacijskega postopka dvosobno stanovanje v izmeri 96,37 m2 v pritličju stavbe Prule 19, Ljubljana, ki je po izvzetju posameznih stanovanj iz nacionalizacije ostalo v družbeni lastnini. Pritožnica ustavno pritožbo gradi na prepričanju, da se odločitev upravnega organa nanaša zgolj na ta del nepremičnine. Vendar je to prepričanje pritožnice, ki mu je v konkretnem upravnem sporu sledilo tudi Upravno sodišče, zmotno. Tako iz izreka kot tudi iz obrazložitve odločbe upravnega organa je namreč razvidno, da je predmet te odločbe (s tem pa tudi predmet izpodbijane odločitve Vrhovnega sodišča) celotna stavba Prule 19, Ljubljana, s pripadajočim zemljiščem. Zato se tudi s to odločbo vzpostavljeni solastninski deleži upravičencev nanašajo na celotno stavbo, tj. tako na tisti njen del, ki je bil predmet postopka denacionalizacije, kot tudi na vse posamezne dele te stavbe, ki so bili v korist njenih solastnikov izvzeti iz nacionalizacije, na skupne prostore, dele in naprave v stavbi ter na stavbi pripadajoče zemljišče. Z odločbo o denacionalizaciji torej upravni organ lastninskih deležev upravičencev na stanovanju, ki je bilo predmet denacionalizacijskega postopka, ni določil. Vendar pa so deleži upravičencev na tem delu nepremičnine vseeno določljivi, in sicer na način, ki je v izreku odločbe o denacionalizaciji opredeljen z navedbo »pri tem upoštevajoč izvzetje posameznih stanovanj kot fizičnih delov te zgradbe iz nacionalizacije v korist bivših lastnikov po odločbi …«. S tem je upravni organ odločil, da je solastninske deleže upravičencev na vsakem od posameznih delov predmetne nepremičnine (torej tudi na spornem stanovanju) mogoče določiti (le) z upoštevanjem površin stanovanj, ki so bila v korist upravičencev in drugih solastnikov izvzeta iz nacionalizacije.
8. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Ta bi bila podana, če bi izpodbijana sodna odločba temeljila na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika 33. člena Ustave. Z odločbo o denacionalizaciji (v zvezi z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča) so bili v korist upravičencev vzpostavljeni enaki lastninski deleži na stavbi Prule 19 v Ljubljani (s pripadajočim zemljiščem), kot so jih imeli pred podržavljenjem. Ker je bil v okviru v korist pritožničinega pravnega prednika vzpostavljenega lastninskega deleža na celotni nepremičnini temu vrnjen tudi njegov lastninski delež na nacionaliziranem delu nepremičnine, je pritožnica dosegla odločitev, za katero se je zavzemala v postopku, tj. da se njenemu pravnemu predniku vrne premoženje v enakem obsegu, kot mu je bilo podržavljeno. Zato po presoji Ustavnega sodišča stališče, po katerem je pred podržavljenjem solastno nepremičnino upravičencem mogoče vrniti le v skladu s solastninskimi deleži, ki so jih ti imeli na nepremičnini pred podržavljenjem, in stališče, po katerem se solastninska razmerja na vrnjeni nepremičnini (v primerjavi s tistimi pred podržavljenjem) brez sporazuma solastnikov ne smejo spremeniti, ne posegata v pritožničino pravico iz 33. člena Ustave. Ker je na način, ki ga je upravni organ določil v odločbi o denacionalizaciji (tj. z upoštevanjem iz nacionalizacije izvzetih stanovanj) mogoče določiti tudi lastninskemu deležu pritožničinega pravnega prednika na celotni nepremičnini ustrezen (sorazmeren) njegov lastninski delež na nacionaliziranem delu nepremičnine, tudi pravnemu stališču, po katerem je vprašanje delitve vrnjene nepremičnine v naravi lahko le predmet (sporazumnega ali sodnega) urejanja civilnopravnih razmerij med solastniki po končanem postopku denacionalizacije, ni mogoče očitati kršitve pravice iz 33. člena Ustave. Zgolj dejstvo, da se pritožnica s temi stališči ne strinja in da pravo razume drugače od sodišča, pa za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.
9. Po navedenem torej pritožničin očitek o prikrajšanju njenega pravnega prednika ni utemeljen. Za prikrajšanje, kot ga zatrjuje pritožnica, bi lahko šlo le v primeru, če nacionaliziranega dela nepremičnine (ki je v naravi sporno stanovanje) med solastnike ne bi bilo mogoče razdeliti tako, da bi njihovi deleži na vrnjeni nepremičnini ustrezali deležem, ki so jih imeli pred podržavljenjem, tj. v primeru, če bi v korist katerega od solastnikov iz nacionalizacije izvzete stanovanjske površine presegale njegov solastninski delež na celotni nepremičnini. Da bi šlo v tej zadevi za tak primer, pa pritožnica ne zatrjuje.
10. Iz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave izhaja zahteva, da sodišča (in drugi organi odločanja) pri odločanju v konkretnih primerih uporabljajo enaka pravila za enaka dejanska stanja. V obravnavanem primeru bi Ustavno sodišče kršitev pravice, ki jo zagotavlja to ustavno načelo, lahko ugotovilo le v primeru, če Vrhovno sodišče pri odločanju ne bi upoštevalo, da so bila v korist posameznih solastnikov iz nacionalizacije izvzeta stanovanja v neenakih površinah. Tega pa Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati. Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče v celoti pritrdilo odločitvi upravnega organa. S tem je pritrdilo tudi odločitvi, da se z odločbo o denacionalizaciji določeno lastninsko stanje na nepremičnini vzpostavi z upoštevanjem vseh iz nacionalizacije izvzetih stanovanj. To pa pomeni, da je Vrhovno sodišče pri presoji (za vse upravičence enako) upoštevalo tudi okoliščino, da površine stanovanj, ki so bila v korist posameznih solastnikov izvzeta iz nacionalizacije, niso bile enake in da skupna površina stanovanj, ki so bila v korist posameznega upravičenca do denacionalizacije izvzeta iz nacionalizacije, ni bila sorazmerna njegovemu lastninskemu deležu, ki ga je (glede na celoto stanovanjskih površin) imel na predmetni stavbi pred podržavljenjem. S tem je Vrhovno sodišče zadostilo zahtevi, ki izhaja iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato pritožničin očitek o kršitvi te ustavne določbe ni utemeljen.
11. Glede na navedeno z izpodbijano odločitvijo Vrhovnega sodišča pritožnici nista bili kršeni niti pravica iz 33. člena Ustave niti pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
12. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje tudi kršitev 2. in 22. člena Ustave. Člen 2 Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč ureja temeljna ustavna načela (načela pravne države). Zato se pritožnica nanj za utemeljitev ustavne pritožbe ne more sklicevati. Ker pritožnica ne pojasni, kako naj bi Vrhovno sodišče prekršilo ustavna procesna jamstva, ki jih zagotavlja pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, Ustavno sodišče očitka o kršitvi te človekove pravice ni moglo presojati.
13. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstaka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sodnica Jasna Pogačar je bila pri odločanju o tej zadevi izločena. Odločbo je sprejelo soglasno.