Uradni list

Številka 57
Uradni list RS, št. 57/2009 z dne 24. 7. 2009
Uradni list

Uradni list RS, št. 57/2009 z dne 24. 7. 2009

Kazalo

2802. Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, stran 7973.

Številka: Up-741/06-19
Datum: 18. 6. 2009
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Uroša Merkača, Dravograd, ki ga zastopa mag. Dominik Grešovnik, odvetnik na Ravnah na Koroškem, na seji 18. junija 2009
o d l o č i l o :
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 14/2005 z dne 23. 2. 2006 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pritožnik izpodbija pravnomočno sodbo, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba. Pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.
2. Pritožnik zatrjuje kršitve 14., 22., 25., 29. in 36. člena Ustave. Navaja, da izpodbijane odločbe niso zadostno obrazložene oziroma da sodišče ni odgovorilo na vse njegove upoštevne navedbe, s čimer naj bi bila podana kršitev 22. in 25. člena Ustave. Tako naj sodišče ne bi odgovorilo na njegove navedbe o nezakonitosti hišne preiskave, o neizpolnjenih znakih kaznivega dejanja, o neobstoju materialnih dokazov, zlasti glede preliminarnega testa in strokovnega mnenja policije, o obstoju direktnega naklepa, o izločitvi nedovoljenih dokazov ter o neobrazloženi odločitvi o stroških postopka. Kršitev 36. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da je bila hišna preiskava opravljena nezakonito, saj pritožnik ni bil obveščen o tem preiskovalnem dejanju, niti ni bil navzoč pri sami hišni preiskavi. Pritožnik navaja, da ga Vrhovno sodišče ni seznanilo z odgovorom vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti; meni da ima kot obsojenec pravico, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj, zato naj bi mu kršilo pravico iz 22. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-741/06 z dne 15. 12. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) sta bila sklep o sprejemu in ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču.
B.
4. Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. K 153/02 in v spis Vrhovnega sodišča št. I Ips 14/2005.
5. Po 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Bistvena vsebina pravice iz 22. člena Ustave je v tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi pravici.
6. Ustavno sodišče je glede vzpostavitve načela kontradiktornosti tako pri rednih kot pri izrednih pravnih sredstvih v kazenskem postopku že zavzelo stališče. Iz 22. člena Ustave, ki je konkretiziran s 16. členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), izhaja, da ima obdolženec pravico, da navaja dejstva in predlaga dokaze, ki so mu v korist, ter da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj. Kot takšno procesno gradivo je Ustavno sodišče v dosedanjih odločitvah štelo pisni predlog višjega državnega tožilca, podanega na podlagi drugega odstavka 445. člena ZKP (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-426/02, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003, Uradni list RS, št. 114/03 in OdlUS XII, 83 ter odločba št. Up-206/04 z dne 23. 11. 2006, Uradni list RS, št. 127/06 in OdlUS XV, 105), obrazloženo mnenje prvostopenjskega sodišča v postopku za izredno omilitev kazni (odločba Ustavnega sodišča št. Up-32/01 z dne 13. 3. 2003, Uradni list RS, št. 31/03 in OdlUS XII, 54) in odgovor vrhovnega državnega tožilca na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti (odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/05 z dne 15. 3. 2007, Uradni list RS, št. 29/07 in OdlUS XVI, 46).
7. Po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja po 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli glede vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko v njeno škodo vplivale na odločitev sodišča. V zadevi Belziuk proti Poljski(1) je ESČP npr. navedlo, da mora biti obdolžencu dana možnost, da se seznani z vsemi navedbami in s predlaganimi dokazi, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča, in da o njih zavzame stališče, ne glede na to, ali ima organ (avocat général) v postopku vlogo stranke ali neodvisnega organa. Le stranke so tiste, ki jim mora biti prepuščena odločitev, ali se bodo izjavile o čemerkoli, kar vsebuje sodni spis. V zadevi Meftah in drugi proti Franciji(2) in zadevi J. J. proti Nizozemski(3) je ESČP poudarilo, da pravica do kontradiktornega postopka iz prvega odstavka 6. člena EKČP praviloma pomeni možnost za stranke v kazenskem in v civilnem postopku, da se seznanijo s predlaganimi dokazi ali s pripombami in se izjavijo o njih, celo če jih predlaga neodvisni član pravosodne državne službe (independent member of the national legal service) z namenom, da vplivajo na odločitev sodišča.
8. Vrhovno sodišče pritožniku ni omogočilo, da bi se pred odločanjem senata Vrhovnega sodišča seznanil s pisnim odgovorom vrhovnega državnega tožilca in se glede njega tudi izjavil, zato odločba o zahtevi za varstvo zakonitosti temelji na postopku, v katerem je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave. Glede na to jo je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.
9. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve 22. člena Ustave, se v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni bilo treba spuščati, med njimi tudi ne glede zatrjevanih kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave.
10. Pritožnik podrejeno vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (Uradni list RS, št. 108/99, 44/2000, 2/04 in 47/04). ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno vložil pobudo za oceno ustavnosti predpisa, in zato takšne podrejene pobude Ustavno sodišče ne presoja. Sicer pa bi Ustavno sodišče, če bi v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijane odločbe temeljijo na protiustavnem predpisu, oceno njegove ustavnosti opravilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).
C.
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Sodnika dr. Mitja Deisinger in Jože Tratnik sta bila pri odločanju o zadevi izločena. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje.
dr. Ciril Ribičič l.r.
Podpredsednik
(1) Sodba ESČP z dne 25. 3. 1998.
(2) Sodba ESČP z dne 26. 7. 2002.
(3) Sodba ESČP z dne 27. 3. 1998.