Uradni list

Številka 57
Uradni list RS, št. 57/2009 z dne 24. 7. 2009
Uradni list

Uradni list RS, št. 57/2009 z dne 24. 7. 2009

Kazalo

2800. Odločba o zavrnitvi ustavne odločbe, stran 7968.

Številka: Up-2054/07-16
Datum: 18. 6. 2009
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Elvisa Risoviča, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. n. o., Grosuplje, na seji 18. junija 2009
o d l o č i l o :
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 291/2006 z dne 5. 4. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1698/2005 z dne 25. 5. 2006 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II K 1/2005 z dne 28. 9. 2005 se zavrne.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Na podlagi razlogov za sum, da je bilo v stanovanju pritožnika storjeno kaznivo dejanje, je policija opravila ogled kraja dejanja. Kot izhaja iz zapisnika o ogledu kraja dejanja, je pritožnik policiste povabil v stanovanje in jim ga razkazal. Policisti so nato pregledali prostore, fotografirali in zavarovali sledi ter sestavili zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja. Pritožniku so zasegli oblačila. Dokazi, ki jih je policija pridobila na ta način, so bili uporabljeni v postopku zoper pritožnika. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila kazen dveh let in šestih mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je pritožniku izreklo kazen štirih let zapora, pritožbo njegovega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.
2. Vrhovno sodišče je zavrnilo očitek pritožnika, da je policija opravila hišno preiskavo njegovega stanovanja. Ugotovilo je, da je bil ogled kraja dejanja opravljen skladno z drugim odstavkom 164. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) v okoliščinah iz prvega odstavka 148. člena ZKP, saj so obstajali razlogi za sum, da je pritožnik nekaj ur pred ogledom izvršil kaznivo dejanje posilstva. Glede na izrecno privolitev pritožnika policija po mnenju Vrhovnega sodišča ni potrebovala odredbe sodišča za vstop v stanovanje. Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi očitke pritožnika, da je bila opravljena osebna preiskava brez odredbe.
3. Pritožnik zatrjuje, da sodba temelji na dokazih, ki so bili pridobljeni s kršitvijo pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave. Policisti naj bi opravili ogled kraja kaznivega dejanja – prostorov na naslovu, kjer stanuje. Pred tem naj ga ne bi opozorili, da ima v skladu z določbami ZKP o hišni preiskavi pravico, da so pri preiskavi navzoči njegov odvetnik in dve priči. Iz zapisnika o ogledu naj bi izhajalo, da je pritožnik policiste povabil v stanovanje in jim razkazal stanovanje ter kopalnico, vendar naj to ne bi pomenilo, da jim je dovolil hišno preiskavo. Pritožnik zatrjuje, da je šlo po vsebini za hišno preiskavo, za katero niso bili izpolnjeni zakonski in ustavni pogoji. Če se pri ogledu posega v ustavno zavarovan prostor, je treba po pritožnikovem mnenju pridobiti bodisi odredbo sodišča bodisi privolitev stanovalca, v vsakem primeru pa morajo biti izpolnjeni tudi drugi pogoji za hišno preiskavo (navzočnost priče, informacija o pravicah). Namen hišne preiskave naj bi bil pridobiti materialne dokaze, ki naj služijo kot obremenilni dokazi v kazenskem postopku. Pritožnik zatrjuje, da bi policisti morali tudi v primeru, če bi s hišno preiskavo soglašal, zagotoviti navzočnost dveh prič in ga poučiti o njegovih pravicah v skladu z določbo 216. člena ZKP (na primer o pravici do navzočnosti zagovornika). Poudarja, da ga policisti niso seznanili, da bodo opravili hišno preiskavo, ampak so ga takoj po prihodu vklenili in postavili v kot, nato pa mu ukazali, naj jim izroči svoja oblačila. Prilaga izjavo M. P., iz katere naj bi izhajalo, da sporen »ogled« ni bil opravljen z njegovo privolitvijo, saj naj bi ga policisti ob začetku »ogleda« vklenili in ga vklenjenega odpeljali v notranjost hiše. Po mnenju pritožnika so policisti skušali obiti določbe ZKP o hišni preiskavi (od pristojnega sodišča niso zahtevali izdaje odredbe o hišni preiskavi, čeprav so imeli za to vse pogoje). Če bi bil pritožnik ob prihodu policistov korektno seznanjen s svojimi pravicami in bi bil obveščen o tem, da bodo opravljali hišno preiskavo in ne ogleda, bi lahko izkoristil pravico do odvetnika, lahko pa bi tudi informirano in veljavno zavrnil vstop v svoje prostore, saj policisti niso imeli odredbe za hišno preiskavo. Pritožnik tudi navaja, da je bila v njegovem primeru opravljena osebna preiskava brez odredbe sodišča, saj je moral policistom izročiti svoja oblačila, ki so jih nato zasegli. Iz zapisnika o zasegu naj ne bi bilo razvidno, da je pritožnik v to privolil. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev privilegija zoper samoobtožbo. Meni, da ga je treba razlagati tako, da terja pouk o pravicah obdolženca tudi pri pridobivanju materialnih dokazov. V pritožnikovem primeru naj bi se policisti že osredotočili na pritožnika kot možnega storilca kaznivega dejanja, njihova dejanja naj bi bila namenjena pridobivanju obremenilnih dokazov. Z dejanskim začetkom kazenskega postopka naj bi pritožnik pridobil vse pravice, vključno s pravicami, ki mu jih ZKP zagotavlja v zvezi s hišno preiskavo. Pritožnik meni, da gre v njegovem primeru za pomembno ustavnopravno vprašanje, in sicer, ali morajo organi pregona ob opravi določenega preiskovalnega dejanja prizadeto osebo obvestiti, kakšno preiskovalno dejanje nameravajo izvesti in kakšne so v zvezi s tem pravice prizadetega. Pritožnik navaja, da ga policisti niso obvestili, da bodo zbrani dokazi lahko uporabljeni zoper njega v kazenskem postopku. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi.
4. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-2054/07 z dne 24. 3. 2009 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O sprejeti ustavni pritožbi je bilo na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obveščeno Vrhovno sodišče.
B.
5. Pritožnik zatrjuje, da se obsodilna sodba opira na dokaze, ki jih je policija pridobila v njegovem stanovanju s kršitvijo 36. člena Ustave. Kršitve človekovih pravic, storjene v predkazenskem postopku z ravnanji državnih organov, so predmet presoje Ustavnega sodišča pri odločanju o ustavni pritožbi zoper obsodilno sodbo v obsegu, v katerem obstaja vzročna zveza med ravnanjem, katerega neustavnost zatrjuje pritožnik, in obsodilno sodbo. To pomeni, da je kršitve človekovih pravic v ustavni pritožbi zoper obsodilno sodbo mogoče uveljavljati le, če so bili s tako kršitvijo pridobljeni dokazi, na katerih sodba temelji. V obravnavanem primeru se obsodilna sodba opira na zapisnik o ogledu kraja dejanja z dne 1. 1. 2004 in na strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave, ki vsebuje izsledke analize najdenih sledi.
6. Ustava v prvem odstavku 36. člena določa, da je stanovanje nedotakljivo. S tem zagotavlja varstvo eni izmed oblik človekove zasebnosti (35. člen Ustave). Pravica do nedotakljivosti stanovanja varuje zasebnost stanovanja in drugih prostorov, v katerih posameznik upravičeno pričakuje, da bo sam. V naslednjih odstavkih določa Ustava pogoje, pod katerimi sta mogoča vstop v tuje stanovanje in preiskava stanovanja. Tako v drugem odstavku določa, da ne sme nihče brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskati. V tretjem odstavku določa, da ima pri preiskavi pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik. V četrtem odstavku določa, da se sme preiskava opraviti samo v navzočnosti dveh prič. V petem odstavku določa pogoje, pod katerimi sme uradna oseba opraviti preiskavo brez odločbe sodišča in izjemoma brez navzočnosti prič.
7. Zakonsko podlago za poseganje v pravico do nedotakljivosti stanovanja pomenijo določbe ZKP, ki urejajo hišno preiskavo. Po prvem odstavku 214. člena ZKP se sme preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Preiskavo odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo (prvi odstavek 215. člena ZKP). Po ZKP sme policija brez odredbe vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore in po potrebi opraviti preiskavo le, če imetnik stanovanja to želi, če kdo kliče na pomoč, če je treba prijeti storilca kaznivega dejanja, zasačenega pri dejanju, ali če je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, če je v stanovanju ali kakšnem drugem prostoru kdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega organa pripreti ali prisilno privesti ali se je tja zatekel zaradi pregona (prvi odstavek 218. člena). V drugih primerih mora policija pred vstopom v stanovanje pridobiti odredbo sodišča.
8. Pritožnik zatrjuje, da je pomenilo dejanje policije po vsebini hišno preiskavo, za katero niso bili izpolnjeni zakonski in ustavni pogoji. Kot izhaja iz zapisnika o ogledu kraja dejanja z dne 1. 1. 2004, je bilo v stanovanju pritožnika opravljeno preiskovalno dejanje ogleda po določbi drugega odstavka 164. člena v zvezi z 245. členom ZKP. Po 245. členu ZKP se ogled opravi, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pomembnega dejstva v postopku potrebno neposredno opazovanje.(1) Če preiskovalni sodnik ne pride takoj na sam kraj, sme policija opraviti ogled tudi sama (drugi odstavek 164. člena ZKP). Opravljanje ogleda obsega iskanje, odkrivanje in zavarovanje sledi in materialnih dokazov na kraju dejanja, sestavljanje miselne rekonstrukcije dejanja, načrtovanje in preverjanje možnih verzij, preverjanje izjav prič in osumljenca ter drugih informacij.(2) Ogled se najpogosteje opravlja kot nujno preiskovalno dejanje še pred začetkom preiskave. Kadar je odkrito dejanje z znaki kaznivega dejanja, »je treba pregledati kraj dejanja, da bi se tako potrdil sum o kaznivem dejanju, zbrali dokazi in izsledil storilec«.(3) S preiskovalnima dejanjema ogleda in hišne preiskave se zagotavljajo predmeti in sledovi, pomembni za kazenski postopek. Vendar je dejavnost policije pri ogledu usmerjena predvsem v iskanje in zavarovanje dokazov, ki se nahajajo na kraju dejanja in omogočajo preverjanje hipotez o kaznivem dejanju in storilcu. Pri hišni preiskavi pa se navadno iščejo točno določeni predmeti, ki jih je storilec uporabljal pri kaznivem dejanju, ki jih je storilec pridobil s storitvijo kaznivega dejanja ali so posledica kaznivega dejanja,(4) pri čemer pa ni treba, da bi bilo stanovanje hkrati kraj kaznivega dejanja.
9. Vrhovno sodišče je dejanje policije v stanovanju pritožnika opredelilo kot ogled. Navedlo je, da je ogled v procesnem pomenu posebno preiskovalno dejanje, ki ga opravi sodišče ali policija z namenom, da se na podlagi neposrednega opazovanja odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja ali ugotovijo druga, za kazenski postopek pomembna dejstva. Preiskovalno dejanje ogleda, ki ga opravi policija v ustavno zavarovanem prostoru, je lahko po svoji vsebini takšno, da preraste v preiskavo, vendar okoliščine obravnavanega primera temu ne pritrjujejo. Iz zapisnika o ogledu kraja dejanja je razvidno, da je policija v stanovanju pritožnika fotografirala prostore in predmete ter označila in zavarovala biološke sledi na kraju kaznivega dejanja. Dejanje, ki ga je opravila policija v stanovanju pritožnika, po svojem namenu in vrsti policijske aktivnosti ne utemeljuje sklepa, da je šlo za hišno preiskavo. Ustavno sodišče nima pomislekov v takšno oceno Vrhovnega sodišča. Po zbranih podatkih se ogled kraja dejanja v stanovanju pritožnika ni razlikoval od ogleda, ki bi bil opravljen na kraju izven tega stanovanja, če bi bilo na primer kaznivo dejanje storjeno na prostem. Le v primeru, če ogled kraja dejanja v stanovanju preraste v preiskavo, ki ima prvine hišne preiskave, je treba izpolniti vse pogoje za izvedbo takšne preiskave. Dejstvo, da je bilo poseženo v ustavno zavarovan prostor (stanovanje pritožnika), samo po sebi ne more biti odločilno za presojo narave posega. Ker ogleda kraja dejanja v stanovanju pritožnika ni mogoče šteti za preiskavo, niso upoštevne navedbe pritožnika, s katerimi utemeljuje kršitev zakonskih in ustavnih pogojev za njeno izvedbo.
10. Kršitev pravice do nedotakljivosti stanovanja utemeljuje pritožnik tudi z navedbami, ki se nanašajo na veljavnost njegove privolitve. Ustavno sodišče se je z vprašanjem privolitve ukvarjalo že v odločbi št. Up-62/98 z dne 1. 7. 1999 (OdlUS VIII, 287). Zavzelo je stališče, po katerem za vstop uradne osebe v tuje stanovanje zadošča nenasprotovanje, vendar mora biti privolitev prostovoljna v tem pomenu, da ne sme biti dosežena z uporabo sile, grožnje ali zvijače.(5) Privolitev mora biti odraz resnične volje prizadete osebe in svobodne izbire. Prostovoljnost je dejansko vprašanje, ki ga je treba razrešiti z upoštevanjem specifičnih dejstev in okoliščin primera.(6) Privolitev je mogoče šteti za veljavno tudi v primeru, ko prizadeta oseba ni bila prej poučena o vrsti in namenu preiskovalnega dejanja policije, vendar okoliščine primera kažejo na to, da je zanju vedela. Pri tem ni mogoče izhajati iz predpostavke, da bo posameznik odrekel svoj pristanek vselej, ko bo seznanjen s tem, da bo policija v njegovem stanovanju opravila ogled kraja dejanja. Resnična volja prizadete osebe, ki soglaša z dejanjem policije, je lahko odraz njenega pričakovanja, da policija v njenem stanovanju ne bo našla obremenilnih dokazov.
11. Presoja dopustnosti vstopa policije in izvedbe preiskovalnega dejanja ogleda je razvidna iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče se sklicuje na zapisnik o ogledu kraja dejanja, iz katerega izhaja, da je pritožnik policiste povabil v stanovanje, jim ga razkazal ter pokazal kopalnico. Po stališču Vrhovnega sodišča ravnanja pritožnika, ki je policiste povabil v svoje prostore in jih razkazal, ni mogoče razumeti drugače kot pritožnikovo izrecno privolitev za vstop policistov v njegovo stanovanje in ogled stanovanja. Vrhovno sodišče je zapisalo, da glede na pritožnikovo izrecno privolitev policija ni potrebovala odredbe sodišča za vstop v stanovanje. Opravilo je tudi presojo prostovoljnosti privolitve, saj je navedlo, da pritožnik v svoji obrambi ni nikoli navajal, da bi policisti vstopili v njegovo stanovanje proti njegovi volji, s silo ali z zvijačo. Kot je razvidno iz zapisnika o ogledu kraja dejanja, pritožnik ni bil prej poučen o vrsti in namenu preiskovalnega dejanja policije, vendar je glede na okoliščine konkretnega primera lahko utemeljeno pričakoval, da bo policija v njegovem stanovanju opravila ogled kraja dejanja in zavarovala sledove kaznivega dejanja. Ker se je pristanek pritožnika nanašal na dejanje policije, ki je bilo obseženo z njegovim pričakovanjem, je Vrhovno sodišče utemeljeno štelo, da je privolitev veljavna. Glede na navedeno zatrjevana kršitev prvega odstavka 36. člena Ustave ni podana.
12. Pritožnik utemeljuje očitek, da sporen ogled ni bil opravljen z njegovo privolitvijo, tudi z navedbo, da so ga policisti takoj po prihodu vklenili in postavili v kot. Navedbo podkrepi z izjavo M. P., iz katere izhaja, da so ga policisti vklenili v lisice in vklenjenega odpeljali v stanovanje. Vendar se je pritožnik skliceval na navedena dejstva šele v ustavni pritožbi. Ker je skladno z 51. členom ZUstS izčrpanost pravnih sredstev pogoj za odločanje o ustavni pritožbi, Ustavno sodišče teh navedb zaradi njihove vsebinske neizčrpanosti ni upoštevalo.
13. Pritožnik v ustavni pritožbi tudi navaja, da je bila opravljena osebna preiskava brez odredbe sodišča, saj je moral policistom izročiti svoja oblačila, ki so jih nato zasegli. Zaseg oblačil, ki jih je imel pritožnik na sebi, pomeni poseg v njegovo zasebnost, varovano s 35. členom Ustave. Tudi v tem primeru je bil poseg dopusten, če je pritožnik vanj privolil.(7)
14. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je policija na podlagi 220. člena ZKP zasegla oblačila, ki jih je imel pritožnik oblečena (majico, hlače, spodnje hlače), da pritožnik na zapisnik o zasegu predmetov ni imel pripomb in da v zvezi z zasegom oblačil ni nikoli navajal, da bi jih policiji ne izročil prostovoljno. Sklicevalo se je na drugi odstavek 220. člena ZKP, ki nalaga osebi, ki ima predmete, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, da jih izroči, in navedlo, da je pritožnik policiji v svojem stanovanju prostovoljno izročil oblačila. Zapisalo je, da je policija o zasegu predmetov, ki ga je opravila v predkazenskem postopku na podlagi pooblastil, ki jih ima po drugem odstavku 148. člena in 164. členu ZKP, sestavila zapisnik, ki ga je pritožnik podpisal. Na podlagi navedenih dejstev je Vrhovno sodišče ugotovilo, da osebna preiskava ni bila opravljena brez odredbe sodišča in da pritožniku oblačila niso bila zasežena nezakonito. Pritožnik stališča Vrhovnega sodišča ne izpodbija s prepričljivimi razlogi, saj ne pojasni, zakaj o prostovoljnosti izročitve oblačil ni mogoče sklepati na podlagi okoliščine, da je podpisal zapisnik o zasegu predmetov brez pripomb in da v zvezi z zasegom oblačil ni nikoli navajal, da jih policiji ni izročil prostovoljno. Zgolj s trditvijo, da iz zapisnika o zasegu predmetov ni razvidno, da bi v zaseg privolil, pritožnik ne izkaže kršitve 35. člena Ustave.
15. Ustavno sodišče ni moglo obravnavati pritožnikovih trditev, ki se nanašajo na osredotočenost preiskave in kršitev privilegija zoper samoobtožbo, ker pritožnik ni bil obveščen o svojih pravicah in o tem, da se bodo zbrani dokazi lahko uporabili zoper njega. Pritožnik teh očitkov, ki jih sedaj navaja v ustavni pritožbi, v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal, kar pomeni, da pravnih sredstev tudi v tem delu ni izčrpal po vsebini.
16. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.
C.
17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednik dr. Ciril Ribičič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Sodnik Jože Tratnik je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Krisper Kramberger in sodnik Ribičič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.
dr. Ciril Ribičič l.r.
Podpredsednik
(1) »Predmet ogleda je lahko vse, kar je primerno za neposredno opazovanje in je povezano s kaznivim dejanjem.« Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 564.
(2)Več o tem Maver, D.: Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika, Uradni list RS, Ljubljana 2004, str. 218–219.
(3)Prav tam, str. 222.
(4) »Predmet je torej bolj ali manj jasno opredeljen, treba je le ugotoviti, ali je na določenem mestu ali ne.« Dežman, Z., Erbežnik, A.: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 705.
(5) Odločba št. Up-62/98, 24. točka.
(6) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Schneckloth proti Bustamonte, 412 U.S. 227.
(7) Prim. odločbo št. Up-62/98, 22. točka.