Uradni list

Številka 55
Uradni list RS, št. 55/2008 z dne 4. 6. 2008
Uradni list

Uradni list RS, št. 55/2008 z dne 4. 6. 2008

Kazalo

2300. Odločba o razveljavitvi sodb višjega in okrožnega sodišča v izpodbijanem delu, stran 5914.

Številka: Up-399/05-32
Datum: 15. 5. 2008
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Dominko, d.o.o., Ptuj, ki jo zastopa Stanislav Klemenčič, odvetnik na Ptuju, na seji 15. maja 2008
o d l o č i l o :
1. Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cpg 302/2003 z dne 4. 4. 2005 in sodba Okrožnega sodišča na Ptuju št. Pg 79/96 z dne 16. 4. 2003 se v obsodilnem delu glede zneska 1,653.505,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1995 do plačila ter glede pravdnih stroškov razveljavita in se zadeva v tem delu vrne Okrožnemu sodišču na Ptuju v novo odločanje.
2. Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. V gospodarskem sporu zaradi plačila neplačanih obveznosti iz pogodbenega razmerja o dobavah pnevmatik, sklenjenega med avstrijsko prodajalko in slovensko kupovalko, je sodišče prve stopnje pritožnici (toženi stranki) naložilo plačilo 1.747.285,00 SIT (150.475,73 ATS v tolarski protivrednosti, izračunani na dan 1. 1. 1995), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1995 do plačila. Višje sodišče je pritožbi pritožnice v manjšem delu ugodilo in na prvi stopnji prisojeno glavnico znižalo na 1,653.505,50 SIT (142.495,39 ATS v tolarski protivrednosti na isti dan). Ker je bilo ugotovljeno, da izpiski iz poslovnih knjig tožeče stranke niso zanesljivi, sta sodišči odločitev oprli na predložene račune tožeče stranke, za katere pritožnica ni dokazala, da jih je plačala. Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, da je sporno razmerje treba na podlagi 1. točke 20. člena »v času sklenitve in izvajanja kupoprodajne pogodbe« veljavnega Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82 in nasl. – ZUKZ) presojati po avstrijskem pravu.
2. Pritožnica zatrjuje kršitev 8. člena, drugega odstavka 14. člena, 22. in 25. člena Ustave. Sodiščema očita, da sta za odločitev o valuti obveznosti in o obrestni meri zamudnih obresti neupravičeno uporabili slovensko pravo, saj bi tudi glede teh dveh vprašanj morali uporabiti avstrijsko pravo, tako kot sta ga za presojo utemeljenosti zahtevka iz pogodbenega razmerja. Navaja, da je taka uporaba materialnega prava samovoljna oziroma arbitrarna ter dodaja, da je sodišči, kljub ugovorom pritožnice, tudi nista zadostno vsebinsko utemeljili. Po oceni pritožnice naj bi uporaba slovenskega prava za obrestni del zahtevka tudi kršila načelo enakosti pred zakonom, saj bi bila obveznost pritožnice bistveno manjša, če bi v sporu sodilo avstrijsko sodišče. Pritožnica tudi meni, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo le na določenih dokazih (računih tožeče stranke) in da sta se sodišči ocenjevanju drugih dokazov enostavno izognili, čeprav naj bi bili računi tožeče stranke predloženi v tako slabih fotokopijah, da je o njihovi vsebini mogoče le ugibati, te pomanjkljivosti pa ne more nadomestiti prevod listine po »sodnem izvedencu«. Njen ugovor v tej smeri naj bi Višje sodišče zavrnilo z nezadostno in neustrezno obrazložitvijo. Končno naj bi bila pritožnici kršena tudi pravica do izjave, ker je sodišče prve stopnje dokazila o njenih plačilih, ki jih je pridobilo od banke, posredovalo le tožeči stranki, ne pa tudi njej. Iz dokumentacije banke naj bi izhajalo, da je pritožnica določene račune plačala dvakrat.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-399/05 z dne 5. 6. 2007 sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom tedaj veljavnega Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS/94) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Mariboru, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku. Višje sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo, nasprotna stranka pa v odgovoru nasprotuje pritožničinim trditvam. Navaja, da je izpodbijani sodbi treba razlagati tako, da so s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi mišljene zamudne obresti po avstrijskem pravu. Opozarja, da je izračun zneska dolžnih zamudnih obresti stvar izvršilnega postopka. S sklicevanjem na odločitve Ustavnega sodišča nasprotna stranka utemeljuje svoje stališče, da v pravdi pritožnici nista bili kršeni pravici iz 22. in 25. člena Ustave. Nasprotna stranka meni tudi, da pravica do enakega varstva pravic pritožnice ni bila kršena niti s tem, da ji sodišče ni vročilo dokazil o plačilih z njenega bančnega računa, in se pri tem sklicuje na ureditev po drugem odstavku 291. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pritožnica naj bi se kot gospodarska družba morala zavedati, kakšen bo uspeh dokazovanja z navedenim dokaznim sredstvom. Odgovor nasprotne stranke je bil pritožnici vročen. Pritožnica se ne strinja s stališčem, da so bile zamudne obresti prisojene po avstrijskem pravu, in se v zvezi s tem vprašanjem sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča št. II Ips 629/99 z dne 28. 6. 2000 in št. II Ips 361/97 z dne 19. 11. 1997. Pritožnica tudi vztraja pri svojih stališčih iz ustavne pritožbe o kršitvi njene človekove pravice iz 22. člena Ustave z nezadostno utemeljitvijo dokazne ocene obeh sodišč in s tem, da ji ni bila omogočena opredelitev do pomembnih dokaznih listin, pridobljenih od banke.
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis zadeve, v kateri sta bili izdani izpodbijani sodbi.
B.
5. Pritožnica zatrjuje, da sodišči nista zadostno obrazložili, zakaj sta uporabili domače materialno pravo glede valute zahtevka in zamudnih obresti, čeprav sta za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka iz pogodbenega razmerja uporabili avstrijsko pravo. S tem naj bi pritožnici kršili pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
6. Obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave. Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. To ne velja le za dejanske navedbe, temveč tudi za pravno opredelitev spora. Ne glede na pravilo, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), se obveznost sodišča do opredelitve (obrazložitve) nanaša tudi na pravna vprašanja. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni.(1) Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu (ugovoru) ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.(2)
7. Navedeno še posebej velja v obravnavanem primeru, ko gre za spor z mednarodnim elementom, v katerem je treba uporabiti pravila mednarodnega zasebnega prava. V takem primeru mora sodišče najprej odločiti, po katerem pravu bo odločalo (domačem ali tujem), in to v obrazložitvi svoje odločbe tudi navesti, sicer ostaja nejasno, na kateri pravni podlagi temelji odločitev. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku na plačilo določenega zneska tolarjev, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1995 do plačila.(3) Pojasnilo je, da je tožeča stranka upravičena do preračuna in do zakonskih zamudnih obresti od datuma preračuna naprej zato, ker je v Republiki Sloveniji valuta tolar. Po oceni Ustavnega sodišča taka obrazložitev ne zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi katerih pravil mednarodnega zasebnega prava v povezavi s pravili o deviznem poslovanju je odločilo o valuti obveznosti in zamudnih obrestih, čeprav je bila navedba pravne podlage v obravnavanem primeru nujna sestavina obrazložitve.(4)
8. Zahtevam iz 22. člena Ustave po oceni Ustavnega sodišča prav tako ne zadosti obrazložitev Višjega sodišča. Pritožnica se je v pritožbi izrecno sklicevala na avstrijske predpise in domače predpise o deviznem poslovanju, iz katerih naj bi izhajalo, da tožeča stranka lahko svojo terjatev iztoži le v tuji valuti ter da ji ne gredo zamudne obresti po slovenskem zakonu. Višje sodišče je na te pritožbene argumente odgovorilo le, da je »oblikovanje tožbenega zahtevka v domeni tožeče stranke, ki ni uveljavljala zamudnih obresti za čas do 1. 1. 1995«. Takšen odgovor je zgolj navidezen. Navidezen zato, ker ne vsebuje odgovora na vprašanje o tem, ali je tako »oblikovan« zahtevek tudi utemeljen, tj. ali je sprememba valute dovoljena, in če je, zakaj ima takšna sprememba tožbe vpliv na višino zamudnih obresti. Tudi Višje sodišče tako ni utemeljilo svoje odločitve o tem, zakaj je za utemeljenost tožbenega zahtevka treba uporabiti avstrijsko pravo, za valuto obveznosti in zamudne obresti pa slovensko.
9. Z izpodbijanima sodnima odločbama je bila iz razlogov, navedenih v točkah 6 do 8 te obrazložitve, pritožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave. Ker sta odločitvi o valuti glavnice in zamudnih obrestih povezani med seboj, ju je Ustavno sodišče v obsodilnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). V ponovljenem postopku bo Okrožno sodišče moralo odločiti ob upoštevanju navedenih razlogov. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sodni odločbi razveljavilo že zaradi navedene kršitve človekovih pravic, mu drugih očitkov iz ustavne pritožbe ni bilo treba presojati.
10. Po prvem odstavku 34. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni bilo razloga za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče o predlogu pritožnice za povrnitev stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.
C.
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačnik, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednik
Jože Tratnik l.r.
(1) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-377/97 z dne 22. 2. 2001 (OdlUS X, 108), A. Galič, Ustavno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 234 in 235.
(2) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-377/97.
(3) Tožbeni zahtevek je bil sprva izražen v avstrijskih šilingih, kasneje pa ga je tožeča stranka preračunala v tolar po tečaju, veljavnem 1. 1. 1995.
(4) Da to tudi strankama ni jasno, izhaja iz odgovora nasprotne stranke v odgovoru na ustavno pritožbo.