Uradni list

Številka 36
Uradni list RS, št. 36/2006 z dne 6. 4. 2006
Uradni list

Uradni list RS, št. 36/2006 z dne 6. 4. 2006

Kazalo

1512. Odločba o delni razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Celju, stran 3866.

Številka: Up-440/04-12
Datum: 23. 3. 2006
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. s Ž., ki ga po pooblastilu njegove zakonite zastopnice B. B. s Ž. zastopajo C. C., Č. Č. Č. in D. D., odvetniki v Z., na seji dne 23. marca 2006
o d l o č i l o:
1. Sodba Višjega sodišča v Celju št. Cp 402/2003 z dne 3. 3. 2004 se v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, razveljavi in se zadeva v tem delu vrne temu sodišču v novo odločanje.
2. Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnika (v pravdi tožnika) in mu prisodilo 1.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, tj. od 23. 9. 2002 dalje. Zavrnilo pa je (med drugim) njegov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas pred dnem izdaje sodbe. Višje sodišče je prisojeno odškodnino zvišalo za 400.000 SIT; v delu, s katerim je pritožnik izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje o zamudnih obrestih, pa je njegovo pritožbo zavrnilo. Zavrnitev zamudnih obresti za čas pred izdajo prvostopenjske sodbe je utemeljilo s stališčem, da je do škodnega dogodka prišlo še v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR), po določbah tega zakona pa se odškodnina odmerja po razmerah na dan izdaje sodbe in od takrat dalje tečejo zakonske zamudne obresti.
2. Zoper odločitev sodišč o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V njej zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Poudarja, da je načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002(*1)(v nadaljevanju načelno pravno mnenje) spremenilo sodno prakso glede obresti od odškodninskih terjatev za nepremoženjsko škodo, in razlaga kako. Navaja, da sodišči nista sledili načelnemu pravnemu mnenju, temveč sta skladno s staro sodno prakso prisodili zakonske zamudne obresti šele od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Pojasnjuje, zakaj se mu zdi stara sodna praksa nesprejemljiva. Razlaga, zakaj mu po njegovi oceni zamudne obresti skladno z določbami ZOR pripadajo že od zamude dne 17. 11. 1998 dalje oziroma vsaj od 1. 1. 2002 dalje, kot to določa načelno pravno mnenje. Iz ustavni pritožbi priloženih sodb naj bi izhajalo, da sodišča oškodovancem že prisojajo zamudne obresti na tak način, zato naj bi bil pritožnik v primerjavi z njimi v neenakopravnem položaju. Ker naj bi Vrhovno sodišče oškodovancem priznalo zamudne obresti od 1. 1. 2002 dalje, naj bi bil pritožnik obravnavan neenakopravno tudi v primerjavi z upniki, katerih terjatve so zapadle po 1. 1. 2002. Ustavnemu sodišču predlaga, naj spremeni izpodbijano odločitev tako, da pritožniku prisodi zakonske zamudne obresti od prisojenih 1.400.000 SIT odškodnine že od 17. 11. 1998 dalje, podrejeno pa vsaj od 1. 1. 2002 dalje. Prav tako predlaga, naj Ustavno sodišče plačilo stroškov v zvezi z ustavno pritožbo naloži nasprotni udeleženki iz pravde.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 23. 2. 2006 sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Celju, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku, ki na ustavno pritožbo nista odgovorila.
B.
4. Pritožnik trdi, da sodišči nista upoštevali načelnega pravnega mnenja, s katerim je Vrhovno sodišče pred izdajo prvostopenjske sodbe spremenilo do tedaj veljavno sodno prakso. Po vsebini torej izpodbijani odločitvi očita, da odstopa od sodne prakse. Ta očitek je pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Iz te ustavne določbe namreč izhaja zahteva, da sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi samovoljno in arbitrarno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Pravica do enakega varstva pravic v postopku namreč presega zgolj zahtevo po enakopravnem obravnavanju strank v enem postopku, zato morajo sodišča v različnih postopkih v enakih zadevah pravo načeloma uporabiti enako. Vendar Ustava ne prepoveduje kakršnegakoli odstopa od sodne prakse, pač pa le samovoljen oziroma arbitraren odstop. Gre za zahtevo, da sodišče, če se odloči, da bo od uveljavljene sodne prakse odstopilo, razloge za to posebej obrazloži (kar predvsem predpostavlja, da sodno prakso tudi pozna). Ustavni vidik (ne)dopustnosti odstopa od sodne prakse torej ne pomeni, da Ustavno sodišče presoja materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe, pač pa le, ali je odstop od sodne prakse ustrezno (v procesnem smislu) obrazložen.(*2)Zato je pritožnikovo pričakovanje, da bo Ustavno sodišče presojalo pravilnost (stare oziroma nove) sodne prakse, neutemeljeno.
5. Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso (109. člen Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – v nadaljevanju ZS). Načelno pravno mnenje je eden izmed instrumentov za zagotovitev tega cilja (110. člen ZS); namenjeno je poenotenju sodne prakse, kadar se ta ne more oblikovati niti pred Vrhovnim sodiščem. Obstoj načelnega pravnega mnenja o določenem vprašanju torej izkazuje enotnost sodne prakse.(*3)
6. Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, na katerega se sklicuje pritožnik, spreminja dotedanjo sodno prakso, ki je zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo priznavala (šele) od dneva izdaje sodbe dalje. Po načelnem pravnem mnenju pripadajo oškodovancu od uveljavitve Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – v nadaljevanju OZ), to je od dne 1. 1. 2002 dalje, če zamuda ni nastala pozneje, zamudne obresti do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od sodbe sodišča prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. To načelno pravno mnenje je Vrhovno sodišče sprejelo dne 26. 6. 2002 in se nanaša na pravna razmerja, ki imajo enako podlago kot obravnavano (odškodnina za nepremoženjsko škodo). Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo dne 23. 9. 2002, Višje sodišče pa je razsodilo dne 3. 3. 2004.
7. Sodišči sta zamudne obresti prisodili šele od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na stališče, da toženka ni prišla v zamudo, ker ji vse do izdaje sodbe višina prisojene odškodnine ni bila znana. Višje sodišče je na pritožbeno navedbo, da bi sodišče od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo – skladno z načelnim pravnim mnenjem – moralo priznati zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe oziroma vsaj od 1. 1. 2002 dalje, odgovorilo, da je do prometne nezgode prišlo še v času veljavnosti ZOR. Zapisalo je, da se po ZOR odškodnina še vedno presoja po razmerah na dan izdaje sodbe, od takrat dalje pa tudi tečejo zakonske zamudne obresti. S tem je Višje sodišče samovoljno odstopilo od enotne sodne prakse. Sodna praksa, kakršno je uveljavilo načelno pravno mnenje, namreč začetek teka zamudnih obresti po 1. 1. 2002 rešuje enako za vse odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo, ne glede na to, ali je škodni dogodek nastal v času veljavnosti ZOR ali v času veljavnosti OZ. Obrazložitev Višjega sodišča je tako le navidezna, saj se ne posveča nosilnim razlogom za odstop, kljub temu da je bilo v pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev na načelno pravno mnenje izrecno opozorjeno. S tem pa je bila pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
8. Zato je Ustavno sodišče sodbo Višjega sodišča v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Glede na to ni bilo treba presojati obstoja drugih zatrjevanih kršitev. Pri ponovnem odločanju bo Višje sodišče moralo upoštevati enotno sodno prakso, tako da bo, če se bo odločilo za odstop, moralo razloge za to ustrezno pojasniti.
9. Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče o predlogu za povrnitev stroškov odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka te odločbe.
C.
10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.
(*1) Objavljeno v: Pravna mnenja št. 1/02, str. 11.
(*2) Podrobneje o tem A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 315 in nasl.
(*3) Tako Galič, cit. delo, str. 331, enako F. Testen, Enotna in ustaljena sodna praksa v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo, 2004, št. 7, str. 1050.

AAA Zlata odličnost