Uradni list

Številka 77
Uradni list RS, št. 77/2004 z dne 16. 7. 2004
Uradni list

Uradni list RS, št. 77/2004 z dne 16. 7. 2004

Kazalo

3408. Odločba o razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, stran 9311.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. A. A. iz Ž. na seji dne 17. junija 2004
o d l o č i l o:
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 326/2001 z dne 13. 3. 2002 se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da je ustavni pritožnik (tedaj toženec) dolžan tožniku plačati znesek 76.400 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 1991 dalje do plačila, in sicer iz naslova materialne škode, ki je tožniku nastala ob izlivu vode v pritožnikovem stanovanju. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožnik se je zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje pritožil, Višje sodišče pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z navedeno sodno odločbo. Zatrjuje kršitev pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Tako prvostopenjskemu kot tudi pritožbenemu sodišču očita pristranskost pri odločanju. Zatrjuje, da se sodišči sploh nista opredelili do njegovih trditev o vzrokih za nastanek škode in o okoliščinah, ki bi utemeljevale izključitev krivde. V ustavni pritožbi obširno navaja svoje videnje o tem, kako naj bi prišlo do škodnega dogodka. Meni, da ga sodišči nista obravnavali enakopravno, in sicer nista presojali njegovih trditev glede dejanske in pravne podlage, s tem pa mu ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic pred sodiščem. Zatrjuje, da se izpodbijani sodbi opirata na izmišljena dejstva, ki so v nasprotju s podatki v spisu. Sodiščema očita nepravilno uporabo materialnega prava. Poleg tega zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zaradi katere je pritožnik dolžan plačati tudi izjemno visoke zamudne obresti. Pritožnik obenem izpodbija tudi določbi prvega in drugega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Ustavnemu sodišču predlaga ugotovitev neskladnosti izpodbijanih zakonskih določb z Ustavo. Nasprotuje namreč zakonski ureditvi, ki v sporih majhne vrednosti (kamor spada tudi obravnavana zadeva) ne dopušča pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik meni, da ta omejitev v sporih majhne vrednosti dejansko pomeni »odvzem« pravice do pravnega sredstva.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-307/02 z dne 20. 4. 2004 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Višjemu sodišču v Ljubljani, ki nanjo ni odgovorilo. Na podlagi 22. člena Ustave pa je bila ustavna pritožba poslana tudi nasprotnemu udeležencu iz pravdnega postopka Petru Mikliču, ki nanjo prav tako ni odgovoril.
B) – I
4. Iz vsebine navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnik nasprotuje predvsem materialnopravnemu stališču sodišč glede vzročne zveze. Višje sodišče je svojo odločitev oprlo na stališče, da škoda izvira iz pritožnikovega nedopustnega ravnanja in da na vzročno zvezo med pritožnikovim ravnanjem in nastalo škodo ne more vplivati dejstvo, da bi se zaradi pomanjkljivosti pri vgrajenem vodovodnem ventilu nezgoda z ventilom lahko zgodila tudi strokovnjaku (kar je ugotovil sodni izvedenec za vodne instalacije). Glede na navedeno je Ustavno sodišče preizkusilo, ali je stališče Višjega sodišča, na katerem temelji izpodbijana sodna odločba, tako očitno napačno, da bi ga bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, s čimer bi bilo kršeno eno izmed procesnih jamstev iz 22. člena Ustave.
5. Višje sodišče je kot materialnopravno podlago za svojo odločitev navedlo prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR), ki je urejal subjektivno (krivdno) odškodninsko odgovornost. Svojo odločitev je nato oprlo na ugotovitev, da je »toženčev poseg v vodno instalacijo oziroma njegovo zapiranje ventila povzročilo izlitje vode v tožnikovo stanovanje«, medtem ko »izvedenčeva ugotovitev, da je imel vgrajeni vodni ventil določene pomanjkljivosti ter da bi se lahko to, kar se je zgodilo tožencu, torej da mu je pri zapiranju ventil ostal v roki, zgodilo tudi strokovnjaku, ne more vplivati na vzročno zvezo med ravnanjem toženca in nastalo škodo«. Takšna presoja v bistvu vzpostavlja objektivno odgovornost pritožnika za nastalo škodo, saj temelji na stališču, da je za odgovornost toženca dovolj, da škoda izvira iz njegove sfere. Višje sodišče je s tem uporabilo določbo 154. člena ZOR v nasprotju z njeno vsebino, s tem pa poseglo v pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Iz tega razloga je Ustavno sodišče drugostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje. Višje sodišče v ponovljenem sojenju svoje odločitve ne bo moglo opreti na stališče, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z jamstvom enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, se v presojo o obstoju drugih zatrjevanih kršitev ustavnih pravic ni spuščalo.
B) – II
6. Glede na očitek pritožnika o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku je treba pojasniti, da je Ustavno sodišče pristojno za odločanje o kršitvi pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave le, če zatrjevana kršitev v času odločanja še traja. Upoštevati je treba, da je sodni postopek, v katerem naj bi bila pritožniku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, že končan in te pravice v tem postopku ni več mogoče zavarovati. Povračilo morebitne škode, storjene s kršitvijo ustavnih pravic, lahko pritožnik zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pri tem Ustavno sodišče ugotavlja, da je postopek v tej zadevi tekel nerazumno dolgo. Zato velja opozoriti na določbo drugega odstavka 159. člena Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95 in nasl.), po kateri je treba pri določitvi vrstnega reda obravnavanja zadev med drugim upoštevati tudi čas pripada zadeve na sodišče. Za konkretni primer to pomeni, da bo moralo Višje sodišče to zadevo obravnavati pred zadevami, v katerih je bila pritožba vložena po letu 2001 (z izjemo tistih, za katere je z zakonom določeno, da so prednostne).
B) – III
7. Pritožnik v ustavni pritožbi predlaga tudi oceno ustavnosti določb prvega in drugega odstavka 458. člena ZPP, po katerih v postopku v sporih majhne vrednosti (kamor spada tudi obravnavana zadeva) ni dovoljen pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je pritožnik uspel z ustavno pritožbo že iz drugih razlogov, Ustavnemu sodišču navedb o zatrjevani neustavnosti Zakona ni bilo treba preizkušati.
C)
8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-307/02-13
Ljubljana, dne 17. junija 2004.
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić l. r.

AAA Zlata odličnost