PRILOGA I

    POSTOPKI VZORČENJA VSEBNOSTI DIOKSINOV (PCDD/PCDF) IN DOLOČITEV DIOKSINU PODOBNIH 
PCB-JEV V NEKATERIH ŽIVILIH ZA NAMEN URADNEGA NADZORA

    1. Namen in obseg
    Vzorčenje za izvajanje uradnega nadzora nad vsebnostjo dioksinov (PCDD/PCDF) in 
dioksinu podobnih PCB-jev(*1) v živilih, poteka v skladu s postopki iz te priloge. Tako 
dobljeni sestavljeni vzorci so reprezentativni vzorci lotov (pošiljk) ali sublotov 
(podpošiljk) živila, iz katerih so vzeti. Vzorec je skladen s predpisom, kadar 
vrednosti, ugotovljene v laboratorijskem vzorcu, ne presegajo zgornjih mejnih vrednosti, 
določenih v pravilniku o onesnaževalcih v živilih (Uradni list RS, št. 69/03).

    2. Definicije
    Lot (pošiljka): celotna količina živila, ki je bila dostavljena istočasno in za 
katero vzorčevalec ve ali domneva, da ima skupne značilnosti, kot so izvor oziroma 
proizvajalec, sorta oziroma vrsta, dobavitelj, vrsta pakiranja, pakirnica ali označbe. 
Pri ribah in izdelkih iz rib je skupna značilnost lahko velikost rib.
    Sublot (podpošiljka): prepoznaven del lota (pošiljke), v katerem se izvaja 
vzorčenje. Vsak sublot (podpošiljka) mora biti fizično ločen od preostalega dela lota 
(pošiljke).
    Primarni vzorec: količina materiala, odvzeta na enem mestu lota (pošiljke) ali 
sublota (podpošiljke).
    Sestavljeni vzorec: vzorec sestavljen iz več primarnih vzorcev, odvzetih iz lota 
(pošiljke) ali sublota (podpošiljke).
    Laboratorijski vzorec: reprezentativni del oziroma količina od sestavljenega vzorca, 
namenjena za laboratorijsko analizo.

    3. Splošne določbe
    3.1 Osebje
    Vzorčenje v okviru uradnega nadzora nad vsebnostjo dioksinov (PCDD/PCDF) in dioksinu 
podobnih PCB-jev(*1) v živilih izvajata zdravstveni inšpektor in uradni veterinar, vsak 
v skladu s svojimi pristojnostmi.
    3.2 Način vzorčenja
    Vsak lot (pošiljka), ki je predmet preverjanja skladnosti, se mora vzorčiti ločeno.
    3.3 Previdnostni ukrepi
    Med vzorčenjem in pripravo laboratorijskih vzorcev je potrebno ves čas zagotavljati 
pogoje, ki ne vplivajo na spremembo vsebnosti dioksinov ali dioksinu podobnih PCB-jev 
ter s tem posledično ne vplivajo na analitsko določitev ali nereprezentativnost vzorcev.
    3.4 Primarni vzorci
    Če je le mogoče, je potrebno posamezne vzorce odvzeti na različnih mestih, 
razporejenih v celotnem lotu (pošiljki) ali sublotu (podpošiljki). Odstopanja od tega 
postopka je potrebno zapisati v zapisnik v skladu s 3.8 točko te priloge.
    3.5 Priprava sestavljenega vzorca
    Sestavljeni vzorec predstavljajo združeni in dobro premešani primarni vzorci. 
Sestavljeni vzorec mora imeti maso najmanj 1 kg, razen če to ni izvedljivo, npr. če se 
vzorči en sam paket.
    3.6 Delitev sestavljenega vzorca na uradni vzorec in vzorec za drugo mnenje, 
katerega odvzem zahteva stranka
    Laboratorijski vzorci se vzamejo iz homogeniziranega sestavljenega vzorca. Velikost 
vzorca mora biti tolikšna, da je zagotovljena možnost ponovitve analize. V uradnem 
zapisniku o odvzemu vzorca mora biti navedeno ali je stranka, ki je bila prisotna ob 
odvzemu vzorca, zahtevala odvzem/ni zahtevala odvzema vzorca za drugo mnenje.
    3.7 Shranjevanje in transport sestavljenih in laboratorijskih vzorcev
    Vsak sestavljeni in laboratorijski vzorec se postavi v čisto posodo iz inertnih 
materialov, ki preprečuje naknadno onesnaženje vzorca, izgubo analitov z adsorpcijo na 
notranje stene posode in poškodbami med transportom. Med transportom ali skladiščenjem 
je potrebno zagotoviti vse varnostne ukrepe, s katerimi se preprečijo morebitne 
spremembe v sestavi sestavljenih in laboratorijskih vzorcev.
    3.8 Pečatenje in označevanje sestavljenih in laboratorijskih vzorcev
    Vsak odvzeti vzorec se zapečati na mestu vzorčenja tako, da pečata ni mogoče 
odstraniti, brez, da bi se poškodoval in označi tako, da je iz uradnega zapisnika o 
odvzemu vzorcev brez vsakršnega dvoma razvidno, za kateri vzorec gre. O odvzemu vsakega 
vzorca se vodi uradni zapisnik, ki omogoča nedvoumno prepoznavanje vsakega lota 
(pošiljke), navaja datum in mesto vzorčenja ter vse dodatne informacije, ki bi lahko 
bile v pomoč analitiku.
    4. Načrti vzorčenja
    Z uporabljenim postopkom vzorčenja se zagotovi, da je sestavljeni vzorec 
reprezentativen za lot (pošiljko), od katerega je bil odvzet.
    Število primarnih vzorcev
    Pri mleku in oljih, za katere se lahko predpostavlja, da je onesnaževalec homogeno 
razporejen v lotu (pošiljki), zadošča odvzem treh primarnih vzorcev iz lota (pošiljke), 
ki nato tvorijo sestavljeni vzorec. Navesti je treba referenčno številko lota 
(pošiljke). Za druga živila je najmanjše število posameznih vzorcev, ki jih je potrebno 
odvzeti iz lota (pošiljke), navedeno v preglednici 1 te priloge.
    Sestavljeni vzorec, ki združuje vse primarne vzorce, mora imeti maso najmanj 1 kg 
(točka 3.5 te priloge). Primarni vzorci morajo imeti podobno maso. Masa primarnega 
vzorca mora biti najmanj 100 gramov in je odvisna od velikosti delcev v lotu (pošiljki). 
Odmik od tega postopka je treba zabeležiti v zapisniku, predpisanem v 3.8. točki te 
priloge. Velikost vzorca za kokošja jajca je vsaj 12 jajc (za nepakirane lote 
(pošiljke), kot tudi lote (pošiljke) s posameznimi pakiranji, preglednici 1 in 2).

Preglednica 1: Najmanjše število primarnih vzorcev, ki jih je potrebno odvzeti iz
lota (pošiljke)
-------------------------------------------------------------------
Masa lota (pošiljke) (kg)       Najmanjše število primarnih vzorcev
-------------------------------------------------------------------
  50                            3
50 do 100                       5
> 500                           10
-------------------------------------------------------------------

    Če je lot (pošiljka) sestavljen iz posameznih pakiranj, je število pakiranj, ki jih 
je treba odvzeti za pripravo sestavljenega vzorca, navedeno v preglednici 2.

Preglednica 2: Število pakiranj (primarnih vzorcev), ki se jih odvzame za pripravo
sestavljenega vzorca, če lot (pošiljko) sestavljajo posamezna pakiranja
-------------------------------------------------------------------
Število pakiranj ali enot v lotu      Število pakiranj ali enot,
(pošiljki)                            ki jih je treba odvzeti
-------------------------------------------------------------------
1 do 25                               1 pakiranje ali enota
26 do 100                             približno 5% ali
                                      najmanj 2 pakiranji ali enoti
> 100                                 približno 5% ali
                                      največ 10 pakiranj ali enot
-------------------------------------------------------------------

    5. Skladnost lota (pošiljke) ali sublota (podpošiljke)
    Preskusni laboratorij analizira laboratorijski vzorec za potrebe uradnega nadzora v 
vsaj dveh neodvisnih poskusih in izračunom srednje vrednosti rezultatov v primeru, da je 
dobljeni rezultat prvega preskusa za 20% ali manj pod ali nad zgornjo mejno vrednostjo. 
Lot (pošiljka) je sprejemljiv, če je rezultat prvega preskusa za več kot 20% pod zgornjo 
mejno vrednostjo ali kadar je treba preskus ponoviti, če povprečje ne presega zgornje 
mejne vrednosti, določene v pravilniku o onesnaževalcih v živilih.

    Opomba:
    (*1) Preglednica faktorjev toksične ekvivalentnosti (TEF) Svetovne zdravstvene
organizacije (WHO) za oceno tveganja za zdravje človeka, na podlagi sklepov
zasedanja WHO v Stockholmu na Švedskem, od 15.–18. junija 1997 (Van den Berg et
al., (1998) Toxic Equivalency Factors (TEFs) for PCBs, PCDDs, PCDFs for Humans and
for Wildlife. Environmental Health Perspectives, 106(12), 775).

    PRILOGA II

    PRIPRAVA VZORCA IN ZAHTEVE ZA ANALITSKE METODE, KI SE UPORABLJAJO PRI URADNEM 
NADZORU NAD VSEBNOSTJO DIOKSINOV (PCDD/PCDF) IN DIOKSINU PODOBNIH PCB-JEV V 
NEKATERIH ŽIVILIH

    1. Cilj in področje uporabe
    Kadar se živila preskuša za uradni nadzor nad vsebnostjo dioksinov (PCDD/ 
PCDF) in dioksinu podobnih PCB-jev, je potrebno upoštevati zahteve iz te priloge.
    Monitoring prisotnosti dioksinov v živilih se lahko izvaja s presejalno metodo 
z namenom, da se izberejo tisti vzorci, v katerih je vsebnost dioksinov ali 
dioksinu podobnih PCB-jev za manj kot 30-40% pod pričakovano vsebnostjo ali nad 
njo. Koncentracijo dioksinov v omenjenih vzorcih s povišano vsebnostjo je treba 
potrditi še s kvantitativno metodo.
    Presejalne metode so metode, ki se uporabljajo za zaznavanje prisotnosti 
dioksinov in dioksinu podobnih PCB-jev pri pričakovani vsebnosti. Te metode so 
hitre in se jih uporablja za odbiranje velikega števila vzorcev na morebitne 
vzorce s pozitivnim rezultatom. So posebej načrtovane, tako da se preprečijo 
navidezno negativni rezultati.
    Kvantitativne metode so metode, ki nudijo celovite ali dopolnilne informacije, 
ki omogočijo nedvoumno, tudi količinsko določitev dioksinov in dioksinu podobnih 
PCB-jev, pri pričakovani vsebnosti.

    2. Strokovne izkušnje
    Ker okoljski in biološki vzorci (vključno z vzorci živil) na splošno vsebujejo 
kompleksne zmesi različnih kongenerjev dioksinov, je bil razvit princip faktorja 
toksične ekvivalentnosti (TEF), ki omogoča ocenjevanje tveganja. Faktorji toksične 
ekvivalentnosti so bili uvedeni za izražanje koncentracij zmesi 2,3,7,8-
substituiranih PCDD in PCDF in pred kratkim tudi nekaterih ne-orto in mono-orto 
PCB-jev s substituiranim klorom, ki ima dioksinu podobno aktivnost v toksičnih 
ekvivalentih (TEQ) 2,3,7,8-tetrakloro dibenzo-para-dioksin TCDD (glej opombo 1).
    Koncentracije posameznih snovi v danem vzorcu se pomnožijo z ustreznimi TEF in 
nato seštejejo, da se dobi skupna koncentracija dioksinu podobnih spojin, izražena 
kot TEQ.
    Za koncept “zgornje meje” je treba uporabiti spodnjo mejo določanja (LOQ) 
metode za izračun prispevka vseh kongenerjev, ki količinsko še niso določeni, k 
TEQ.
    Za koncept “spodnje meje” je treba uporabiti ničlo za izračun prispevka vseh 
kongenerjev, ki količinsko še niso določeni, k TEQ.
    Za koncept “srednje meje” je treba uporabiti polovico spodnje meje določanja 
(LOQ) metode za izračun prispevka vseh kongenerjev, ki količinsko še niso 
določeni, k TEQ.

    3. Zahteve za zagotavljanje kakovosti, ki jih je za pripravo vzorca treba 
izpolniti
    Na vseh stopnjah vzorčenja in analitskega postopka je treba sprejeti ukrepe za 
preprečevanje navzkrižnega onesnaženja.
    Vzorce je treba hraniti in prevažati v steklenih, aluminijastih, 
polipropilenskih ali polietilenskih posodah. Iz posode za hrambo vzorca je treba 
odstraniti sledi papirnega prahu. Steklena posoda se izpere s topili, v katerih je 
predhodno potrebno preveriti prisotnost dioksinov.
    Hramba in prevoz vzorcev morata biti izvedena tako, da se ohrani neoporečnost 
vzorca živila.
    Če je to ustrezno, se vsak laboratorijski vzorec drobno zmelje in temeljito 
premeša po postopku, s katerim se dokazano doseže popolna homogenizacija (npr. 
zmleto tako, da se preseje z 1-milimetrskim sitom). Če je vsebnost vlage 
previsoka, je treba vzorce pred mletjem posušiti.
    Slepi preskus se izvede tako, da se celotni analitski postopek izvede brez 
vzorca.
    Masa vzorca, namenjena ekstrakciji, mora biti zadostna, tako da izpolnjuje 
zahteve glede občutljivosti.
    Obstajajo številni zadovoljivi posebni postopki priprave vzorcev, ki se jih 
lahko uporablja za živila v katerih se določajo dioksini in dioksinu podobni PCB-
je. Postopke je treba validirati v skladu z mednarodno priznanimi smernicami.

    4. Zahteve za laboratorije
    Laboratoriji morajo dokazati zmogljivost metode v območju pričakovane 
vsebnosti npr. 0,5 ×, 1 × in 2 × pričakovana vsebnosti s sprejemljivim 
koeficientom variacije za ponovljen preskus. Za podrobnosti o merilih 
sprejemljivosti glej točko 5 te priloge.

    Spodnja meja določanja (LOQ) za kvantitativno metodo mora biti v območju 
približno ene petine pričakovane vsebnosti, da se zagotovi, sprejemljiva 
natančnost za pričakovane vsebnosti.
    Interna kontrola kakovosti se izvaja z redno analizo slepih vzorcev in vzorcev 
s standardnim dodatkom ali kontrolnih vzorcev (po možnosti certificiranih 
referenčnih materialov).
    Najboljši način za dokazovanje usposobljenosti v posebnih analizah je uspešno 
sodelovanje v medlaboratorijskih primerjalnih preskusih, ki ocenjujejo sposobnost 
laboratorijev. Vendar pa uspešno sodelovanje v medlaboratorijskih raziskavah, npr. 
za vzorce tal ali odplak, nujno ne dokazuje tudi usposobljenosti na področju 
vzorcev hrane ali krme, ki predstavljajo nižje ravni onesnaženja. Zato je obvezno 
stalno sodelovanje v medlaboratorijskih raziskavah za določanje dioksinov in 
dioksinu podobnih PCB-jev v ustreznih krmnih/živilskih matricah.
    Laboratoriji morajo biti akreditirani v skladu z zahtevami standarda SIST EN 
ISO/IEC/17025.

    5. Zahteve, ki jih mora izpolnjevati analitski postopek za dioksine in 
dioksinu podobne PCB-je
    Osnovne zahteve za analitske postopke:
    – visoka občutljivost in nizke meje detekcije. Za PCDD-je in PCDF-je morajo 
biti količine zaznavne v območju pikograma TEQ (10(na -12) g) zaradi velike 
toksičnosti nekaterih od teh spojin. Za PCB-je je znano, da se pojavljajo v večjih 
količinah kot PCDD-ji in PCDF-ji. Za večino kongenerjev PCB je občutljivost v 
območju nanograma (10(na -9) g) že zadostna. Za merjenje bolj toksičnih dioksinu 
podobnih PCB kongenerjev (zlasti ne-orto substituiranih kongenerjev) je treba 
doseči enako občutljivost kakor za PCDD-je in PCDF-je;
    – visoka selektivnost (specifičnost). Razlikovati je treba med PCDD-ji, PCDF-
ji in dioksinu podobnimi PCB-ji ter med številnimi drugimi, sočasno ekstrahiranimi 
spojinami ter spojinami, ki motijo analizo, prisotnimi v koncentracijah, ki so do 
več velikostnih razredov višje od koncentracij aktualnih analitov. Za metode 
plinske kromatografije/masne spektrometrije (GC/MS) je treba razlikovati med 
različnimi kongenerji, kot npr. med toksičnimi (npr. sedemnajst 2,3,7,8-
substituiranih PCDD-jev, PCDF-jev in dioksinu podobnih PCB-jev) in ostalimi 
kongenerji. Biološki preskusi morajo biti sposobni selektivno določiti vrednosti 
TEQ kot vsoto PCDD-jev, PCDF-jev in dioksinu podobnih PCB-jev;
    – velika točnost (pravilnost in natančnost). Določitev mora zagotoviti 
utemeljeno oceno točne koncentracije v vzorcu. Velika točnost (točnost merjenja: 
stopnja ujemanja med rezultatom merjenja in pravo ali določeno vrednostjo 
merjenja) je potrebna, da se prepreči zavrnitev rezultata analize vzorca na 
podlagi majhne zanesljivosti ocene TEQ. Točnost je izražena kot pravilnost 
(razlika med srednjo vrednostjo, izmerjeno za analit v certificiranem materialu in 
njegovi certificirani vrednosti, izraženi kot odstotek te vrednosti) in natančnost 
(natančnost se običajno izračuna kot standardni odmik, vključno s ponovljivostjo 
in obnovljivostjo in navaja stopnjo ujemanja med rezultati, pridobljenimi z 
večkratno uporabo preskusnega postopka v predpisanih pogojih).
    Presejalne metode lahko vključujejo biološke preskuse in metode plinske 
kromatografije in masne spektrometrije; kvantitativne metode so metode plinske 
kromatografije visoke ločljivosti in masne spektrometrije visoke ločljivosti 
(HRGC/HRMS). Pri skupni vrednosti TEQ morajo biti izpolnjena naslednja merila:

-------------------------------------------------------------------------
                                Presejalne metode    Kvantitativne metode
-------------------------------------------------------------------------
Stopnja navidezne
negativnosti                                  <1%
Pravilnost                                                 – 20% do + 20%
Koeficient variacije                         <30%                   < 15%
-------------------------------------------------------------------------

    6. Posebne zahteve za metode plinske kromatografije/masne spektrometrije, ki 
jih je treba izpolnjevati za namen presejalnega testa ali kvantitativni namen
    Zaradi validacije analitskega postopka je na začetku analitske metode, npr. 
pred ekstrakcijo, treba dodati s 13C označene 2,3,7,8-klor substituirane interne 
standarde PCDD/F (in s 13C označene dioksinu podobne PCB interne standarde, če je 
treba določiti dioksinu podobne PCB-je). Dodati je treba najmanj en kongener za 
vse tetra do okta-klorirane homologne skupine PCDD/F (in najmanj en kongener za 
vsako homologno skupino dioksinu podobnih PCB-jev, če je treba določiti dioksinu 
podobne PCB-je oziroma vsaj en kongener za vsako z masno spektrometrijo izbrano 
funkcijo zapisa ionov, ki se uporablja za spremljanje PCDD/F in dioksinu podobnih 
PCB-jev). V primeru kvantitativnih metod je potrebno, da se uporabi vseh 
sedemnajst s 13C označenih 2,3,7,8-substituiranih internih standardov PCDD/F in 
vseh dvanajst s 13C označenih dioksinu podobnih PCB internih standardov (če je 
treba določiti dioksinu podobne PCB-je).
    Prav tako je treba z uporabo ustreznih umeritvenih raztopin določiti relativne 
faktorje odzivnosti za tiste kongenerje, katerim ni dodan s 13C označen kongener.
    Za živila rastlinskega izvora in živila živalskega izvora, ki vsebujejo manj 
kot 10 masnih% maščob je dodatek internih standardov pred ekstrakcijo obvezen. Za 
živila živalskega izvora, ki vsebujejo več kot 10 masnih% maščob se interne 
standarde lahko doda pred ekstrakcijo ali po ekstrakciji maščobe. Izvesti je treba 
ustrezno validacijo učinkovitosti ekstrakcije, odvisno od faze, v kateri se 
interni standardi dodajo in od tega ali se rezultati izražajo na osnovi živila ali 
maščobe.
    Pred analizo s plinsko kromatografijo/masno spektrometrijo je treba dodati en 
ali dva standarda za določitev izkoristka.
    Potreben je nadzor izkoristka. Za kvantitativne metode morajo biti izkoristki 
posameznih internih standardov v območju od 60% do 120%. Nižji ali višji 
izkoristki posameznih kongenerjev, zlasti za nekatere hepta- in okta-klorirane 
dibenzodioksine in dibenzofurane, so sprejemljivi pod pogojem, da njihov prispevek 
k vrednosti TEQ ne presega 10% celotne vrednosti TEQ (na osnovi PCDD/F). Za 
presejalne metode morajo biti izkoristki v območju od 30% do 140%.
    Ločitev dioksinov od kloriranih spojin, ki motijo analizo, kot so PCB-ji in 
klorirani difenil etri, je treba izvesti z ustreznimi kromatografskimi metodami 
(po možnosti s kolono, polnjeno s florisilom, aluminijevim oksidom in/ali 
ogljikom).
    Ločitev izomerov s plinsko kromatografijo mora biti primerna ( 25% od vrha do 
vrha med 1,2,3,4,7,8-HxCDF in 1,2,3,6,7,8-HxCDF).
    Določitev je treba izvesti v skladu z metodo EPA 1613 revizija B: tetra- do 
okta-klorirani dioksini in furani z redčenjem izotopov HRGC/HRMS ali drugimi z 
enakovrednimi merili.
    Razlika med zgornjo in spodnjo mejo ne sme presegati 20% za živila, ki so 
onesnažena z dioksini približno 1 pg WHO-TEQ/g maščobe (samo na osnovi PCDD/PCDF). 
Za živila z nizko vsebnostjo maščob je treba uporabiti iste zahteve za ravni 
onesnaženja približno 1 pg WHO-TEQ/g živila. Za nižje ravni onesnaženja, na primer 
0,50 pg WHO-TEQ/g živila, je lahko razlika med zgornjo in spodnjo mejo v območju 
od 25 do 40%.

    7. Presejalne analitske metode
    7.1 Uvod
    Pri uporabi presejalne metode so analitski pristopi lahko različni: čisti 
presejalni pristop in kvantitativni pristop.
    Presejalni pristop
    Odziv vzorcev se primerja z odzivom referenčnega vzorca pri pričakovani 
vsebnosti. Vzorci z odzivom, ki je manjši od odziva referenčnega vzorca, so 
negativni, vzorci z višjim odzivom pa so verjetno pozitivni.
    Zahteve:
    – v vsako serijo preskusov je treba vključiti slepi in referenčni vzorec, ki 
se ekstrahira in preskuša hkrati in v enakih pogojih. Referenčni vzorec mora jasno 
kazati povišan odziv glede na slepega;
    – vključiti je treba dodatne referenčne vzorce z 0,5 × in 2× pričakovana 
vsebnost, da se dokaže pravilna izvedba preskusa pri pričakovani vsebnosti za 
nadzor skladnosti v okviru zgornjih mejnih vrednosti;
    – ko se preskušajo druge matrice, je treba dokazati ustreznost 
referenčnega(ih) vzorca(ev), predvsem z vključitvijo vzorcev, pri katerih je 
plinska kromatografija/ masna spektrometrija visoke ločljivosti pokazala, da 
vsebujejo raven TEQ, ki je približna ravni TEQ referenčnega vzorca ali drugače s 
slepim vzorcem, ki je obogaten na tej ravni;
    – ker se v bioloških preskusih ne sme uporabljati internih standardov, so 
preskusi za ponovljivost zelo pomembni za pridobitev podatkov o standardnem odmiku 
znotraj ene serije preskusov. Koeficient variacije mora biti pod 30%;
    – za biološke preskuse je treba določiti ciljne spojine, možne motnje in 
najvišje sprejemljive vsebnosti za slepe vzorce.
    Kvantitativni pristop
    Kvantitativni pristop zahteva običajne vrste redčenj, dvojno ali trojno 
čiščenje in merjenje, kot tudi nadzor slepega vzorca in izkoristka. Rezultat je 
lahko izražen kot TEQ, pri čimer pa se domneva, da spojine, odgovorne za signal, 
ustrezajo principom TEQ. To se lahko izvede z uporabo tetrakloro dibenzo-para-
dioksina TCDD (ali standardne zmesi dioksin/furan), s čimer se dobi umeritveno 
krivuljo za izračun ravni TEQ v ekstraktu in s tem tudi v vzorcu. To se nato 
popravi za raven TEQ, izračunane za slepi vzorec (zaradi upoštevanja nečistoč 
uporabljenih topil in kemikalij) in izkoristek (izračunan iz ravni TEQ v vzorcu za 
kontrolo približno pri pričakovani vsebnosti). Bistveno je upoštevati, da se del 
vidne izgube pri izkoristku lahko pripiše učinkom matrice in/ali razlikam med 
vrednostmi TEF v bioloških preskusih in uradnimi vrednostmi TEF, ki jih je 
določila Svetovna zdravstvena organizacija.
    7.2 Zahteve za analitske presejalne metode
    Kot presejalni testi se lahko uporabijo analitske metode plinske 
kromatografije/masne spektrometrije in biološki preskusi. Za metode plinske 
kromatografije/masne spektrometrije je treba uporabiti zahteve iz točke 6 te 
priloge. Za biološke preskuse na osnovi celic so določene posebne zahteve v točki 
7.3 te priloge in za biološke preskuse na osnovi reagentov (kitov) v točki 7.4 te 
priloge.
    Potrebni so podatki o številu navidezno pozitivnih in navidezno negativnih 
rezultatov velike skupine vzorcev pod in nad zgornjo mejno vrednostjo, v 
primerjavi z vsebnostjo TEQ, kakor jo določa kvalitativna analitska metoda. 
Dejanski delež navidezno negativnih rezultatov mora biti pod 1%. Delež navidezno 
pozitivnih vzorcev mora biti dovolj nizek, da je uporaba presejalne metode 
koristnejša.
    Pozitivne rezultate je vedno treba potrditi s kvantitativno analitsko metodo 
(HRGC/HRMS). Vzorce iz širokega območja TEQ je treba potrditi s HRGC/HRMS 
(približno 2% do 10% negativnih vzorcev). Podatki o ujemanju med rezultati 
biološkega preskusa in HRGC/HRMS morajo biti na voljo.
    7.3. Biološki preskusi na osnovi celic
    Posebne zahteve:
    – če se izvaja biološki preskus, je za vsak preskus potrebna vrsta referenčnih 
koncentracij TCDD ali zmesi dioksin/furan (celotna krivulja odmerek/odziv z R2 > 
0,95). Vendar pa bi se za presejalno metodo lahko uporabila razširjena krivulja 
nizke vsebnosti za analizo vzorcev z nizko vsebnostjo;
    – za izid biološkega poskusa v konstantnem časovnem obdobju je na listu 
nadzora kakovosti treba uporabiti referenčno koncentracijo TCDD (približno 3 × 
spodnja meja določanja metode (LOQ)). Druga možnost bi lahko bil relativni odziv 
referenčnega vzorca v primerjavi z umeritveno premico TCDD, ker je odziv celic 
lahko odvisen od mnogih dejavnikov;
    – za vsak tip referenčnega materiala je treba beležiti in preverjati 
preglednice nadzora kakovosti, s čimer se zagotovi izid v skladu s predpisanimi 
smernicami;
    – zlasti za kvantitativne izračune mora biti začetek redčenja vzorca znotraj 
linearnega dela krivulje odziva. Vzorce nad linearnim delom krivulje odziva je 
treba razredčiti in preskusiti. Priporoča se, da se hkrati preskusijo najmanj tri 
razredčitve ali več;
    – standardni odmik ne sme biti nad 15% pri trikratni določitvi za vsako 
razredčitev vzorca in ne nad 30% med tremi neodvisnimi preskusi;
    – meja detekcije se lahko določi kot 3 × standardni odmik slepega topila ali 
odziva ozadja. Drugi pristop je uporaba odziva, ki je nad ozadjem (indukcijski 
faktor 5 × slepo topilo), ki se izračuna s pomočjo dnevne umeritvene krivulje. 
Mejo določanja delovnega območja se lahko določi kot 5 × do 6 × standardni odmik 
slepega topila ali odziva ozadja ali z uporabo odziva, ki je nad ozadjem 
(indukcijski faktor 10 × slepo topilo), ki se izračuna iz dnevne umeritvene 
krivulje.
    7.4 Biološki preskusi na osnovi reagentov (kiti) (*2)
    Posebne zahteve:
    – za pripravo vzorcev in analiz je treba upoštevati navodila proizvajalca;
    – kitov za preskušanje ni dovoljeno uporabljati po preteku roka uporabnosti;
    – snovi ali komponente, načrtovane za uporabo z drugimi kiti, ni dovoljeno 
uporabljati;
    – kite za preskuse je treba hraniti v natančno določenem temperaturnem območju 
hrambe in uporabljati pri natančno določeni delovni temperaturi;
    – meja detekcije za imunološki preskus, ki temelji na desetih ponovitvah 
slepega preskusa se določi kot 3 × standardni odmik in to vrednost je treba deliti 
z vrednostjo naklona linearne regresijske enačbe;
    – za preskuse v laboratoriju je treba uporabljati referenčne standarde, da se 
zagotovi odzivnost na standard znotraj sprejemljivega območja.

    8. Poročilo o rezultatih
    Če uporabljeni analitski postopek to dopušča, morajo analitski rezultati 
vsebovati vsebnost posameznih kongenerjev PCDD/F in PCB in se morajo zabeležiti 
kot spodnja meja, zgornja meja in srednja meja, kot je definirano v 2. točki te 
priloge, da bi se vključilo največ možnih podatkov pri poročanju o rezultatih, s 
čimer bi se omogočilo tolmačenje rezultatov v skladu s posebnimi zahtevami.
    Poročilo mora vključevati tudi vsebnost maščob v vzorcu, kot tudi metodo, ki 
se uporablja za ekstrakcijo maščob.
    Izkoristki posameznih internih standardov morajo biti na voljo, če so 
izkoristki izven območja, navedenega v točki 6 te priloge, če je zgornja mejna 
vrednost presežena in na zahtevo v drugih primerih.

    Opomba:
    (*2) Ni še dokazov, da so na tržišču na voljo biološki preskusi na osnovi
reagentov (kiti), ki so dovolj občutljivi in zanesljivi, da bi se lahko
uporabljali kot presejalni test zaradi prisotnosti pričakovanih vsebnosti
dioksinov pri vzorcih živil in krmil.