Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi zavoda A. A., Kulturni in kongresni center, Ž., ki ga zastopa B. B. – B., odvetnica v Z., na seji dne 6. novembra 2003

1. Sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1343/2000 z dne 13. 2. 2001 ter sodba in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Pg 155/2000 z dne 29. 9. 2000 se, kolikor se nanašata na A. A., Kulturni in kongresni center, Ž., razveljavita.
2. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je v gospodarskem sporu, v katerem je tožeča stranka od pritožnika zahtevala povrnitev škode v višini 1,737.546,80 SIT, s sklepom zavrglo pritožnikovo vlogo ter zoper pritožnika ter drugo toženo stranko izdalo zamudno sodbo, s katero jima je naložilo nerazdelno plačilo navedenega zneska. V zvezi s pritožnikovo vlogo, ki jo je s sklepom zavrglo, je v obrazložitvi navedlo, da je šlo za odgovor na tožbo, ki je bil vložen po izteku roka, zato ga je bilo treba kot prepoznega zavreči. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe pa je sodišče ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe zoper pritožnika in drugo toženo stranko. Po presoji sodišča ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne smejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka zoper pritožnika pa izhaja iz trditvene podlage tožeče stranke, v okviru katere od pritožnika zahteva povrnitev škode, nastale na opremi tožnika, ki je bila v okviru sklenjene pogodbe izročena pritožniku kot naročniku. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo. V obrazložitvi svojega sklepa je pritrdilo ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe. Navedlo je, da se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožba sklepčna tako po temelju kot tudi po vsebini. Po presoji Višjega sodišča izhaja sklepčnost tožbe iz tožbene navedbe, da je razstavni šotor za pritožnico postavila tretja tožena stranka, kar po mnenju Višjega sodišča kaže na to, da je bila tretja tožena stranka očitno nekakšen pritožničin izpolnitveni pomočnik, za katerega odgovarja pritožnica na podlagi drugega odstavka 610. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR).
2. V ustavni pritožbi, s katero izpodbija navedeni sodni odločbi, pri čemer navaja le razloge, ki se nanašajo na zamudno sodbo, ne pa tudi na sklep o zavrženju vloge, pritožnik zatrjuje, da sta sodišči v njegovem primeru zavzeli drugačno pravno stališče, kot jih zavzemajo sodišča v podobnih primerih. Iz izpodbijanih sodnih odločb po mnenju pritožnika niso razvidni razlogi za izdajo zamudne sodbe, s čimer naj bi mu bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Višjemu sodišču pritožnik očita, da je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je bila tretja tožena stranka pritožničin izpolnitveni pomočnik, česar naj tožnik v tožbi ne bi navajal. Z dodajanjem dejstev, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, naj bi kršilo njegovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Višje sodišče naj tudi ne bi odgovorilo na vse njegove pritožbene navedbe in s tem kršilo njegovo pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave. Zatrjuje tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-201/01 z dne 8. 7. 2003 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo vročilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani ter Višjemu sodišču v Ljubljani, v skladu z določbo 22. člena Ustave pa nasprotni stranki ter drugi in tretji toženi stranki v pravdi. Na navedbe v ustavni pritožbi sta odgovorila Višje sodišče v Ljubljani ter nasprotna stranka v pravdi.
4. Višje sodišče v odgovoru meni, da pritožnikov očitek, da mu zaradi ravnanja Višjega sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, predstavlja obnovitveni razlog. Ker pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe ni vložil predloga za obnovo postopka, po mnenju Višjega sodišča ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Glede pritožnikovega očitka, da Višje sodišče ni odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe, sodišče meni, da mu ni bilo treba ugotavljati resničnosti dejanskih navedb v tožbi, temveč jih je le pravno vrednotilo. Po mnenju sodišča bi se sicer lahko zastavilo vprašanje, ali je tožnik navedel vsa dejstva, ki so za odločitev bistvena, vendar je to stvar materialnopravne presoje pravdnega sodišča, katere pravilnosti Ustavno sodišče ni pristojno presojati. Višje sodišče se tudi ne strinja s pritožnikovim očitkom, da njegova odločitev temelji na dejstvu, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Višje sodišče navaja, da je glede sklepčnosti sprejelo oceno sodišča prve stopnje ter da ugotovitev, da je bila tretja tožena stranka očitno nekakšen pritožničin izpolnitveni pomočnik, ne predstavlja temelja za odločitev Višjega sodišča, temveč jo je Višje sodišče dodalo le v pojasnilo svojega pravnega vrednotenja pravnega razmerja.
5. Nasprotna stranka v pravdi v odgovoru meni, da pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe ni izčrpal vseh pravnih sredstev, ker Državnemu tožilstvu ni predlagal vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Po njenem mnenju sodišče druge stopnje ni dodajalo novih dejstev, temveč je le obširneje kot sodišče prve stopnje obrazložilo materialnopravno razmerje med pravdnima strankama. Višje sodišče je po mnenju nasprotne stranke odgovorilo na vse pritožnikove relevantne pritožbene navedbe. Glede očitka iz ustavne pritožbe o odstopu od sodne prakse nasprotna stranka meni, da je pritožnik ni konkretiziral.

6. Glede navedb v zvezi z izčrpanjem pravnih sredstev, ki sta jih v odgovorih na ustavno pritožbo podala Višje sodišče in nasprotna stranka v pravdi, je treba pojasniti, da se po obstoječi ustavnosodni presoji zahteva po izčrpanju izrednih pravnih sredstev pred vložitvijo ustavne pritožbe (razen v zadevi št. Up-94/99, ko je Ustavno sodišče izjemoma zahtevalo izčrpanje obnove, ker je šlo za poseben primer, ko pritožnika nista bila stranki v postopku, v katerem je bila izdana z ustavno pritožbo izpodbijana sodna odločba, in je bila v tem postopku obnova njuno edino pravno sredstvo) nanaša le na izčrpanje revizije zoper pravnomočno sodno odločbo. V obravnavani zadevi revizija ni dopustna, v zadevi tudi ne gre za podoben izjemen primer, kot je zgoraj navedeni, zato je Ustavno sodišče štelo, da je pritožnik z izčrpanjem pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje izčrpal vsa pravna sredstva in je ustavna pritožba dopustna.
7. V ustavni pritožbi pritožnik sodišču prve stopnje očita, da iz obrazložitve njegove sodbe niso razvidni razlogi za odločitev sodišča. Pritožniku je treba pritrditi v zatrjevanju, da morajo biti sodne odločbe jasne ter da morajo njihove obrazložitve vsebovati razloge za odločitev sodišča. Obveznost sodišča, da svoje odločbe obrazloži, ne izhaja le iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč je tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Stranka namreč lahko šele potem, ko izve, na podlagi katerih dejstev ter z uporabo katerih pravnih norm je sodišče prve stopnje izdalo svojo odločbo, učinkovito uresniči svojo pravico do pritožbe. Če se izkaže, da zaradi pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe učinkovita pritožba zoper njo ni možna, taka sodna odločba krši strankino pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
8. Z navedenega vidika je Ustavno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je upoštevalo, da je izpodbijana sodba zamudna sodba, ki se zaradi svojih značilnosti (posebnosti) tudi glede obrazložitve razlikuje od sodbe, izdane v postopku, v katerem z navajanjem dejstev, predlogov, pravnih naziranj ter predlaganjem dokazov sodelujeta obe stranki, tako tožeča kot tožena. Zamudno sodbo sodišče lahko izda le, če so za to izpolnjeni posebni, z zakonom predpisani pogoji (318. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju: ZPP). Na podlagi navedene določbe ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost toženca je torej eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe. Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen po mnenju večjega dela teorije in prakse, se pasivnost toženca ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb.(*1) V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Iz domneve o priznanju dejstev logično sledi, da zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Drugače pa je pri uporabi prava. Tu ravna sodišče v bistvu enako takrat, ko izda zamudno sodbo, kot takrat, ko je sodba rezultat kontradiktorne obravnave. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil tudi materialno pravo uporabiti na enak način kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo. Pogoj za izdajo zamudne sodbe je namreč tudi sklepčnost tožbe, kar pomeni, da sodišče lahko izda zamudno sodbo le, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi.(*2) Sodišče mora poiskati pravno normo, ki jo bo uporabilo, ter opraviti subsumpcijo pravnorelevantnih dejstev pod to pravno normo, narediti mora torej subsumpcijski sklep. Vsa ta dejavnost sodišča pa je predmet instančnega preverjanja, saj sta tako napačna uporaba procesnega kot tudi materialnega prava pritožbena razloga zoper zamudno sodbo.
9. Za zadostitev zahtevi po zagotovitvi pravice do pritožbe pa ni dovolj zgolj to, da je vložitev pritožbe po zakonu možna in tudi v konkretnem primeru dopuščena. Pritožba mora biti učinkovita. Kot izhaja že iz 7. točke obrazložitve, stranka svojo pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje lahko učinkovito izkoristi le, če ve, katera so tista pravnorelevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo v podlago svoje odločitve, ter na katero pravno normo (ali norme) je oprlo svojo odločitev. Kadar gre za kontradiktorno sodbo, mora seveda vse to vsebovati njena obrazložitev. Pri zamudni sodbi, ki jo sodišče opre na dejansko stanje, navedeno v tožbi, pa je kriterijem iz 25. člena Ustave zadoščeno, kadar je iz tožbe in obrazložitve sodbe mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, katera so tista pravnorelevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo v podlago svoje odločitve, ter na katero pravno normo (ali norme) je oprlo svojo odločitev.
10. Izpodbijana sodba pa ne izpolnjuje teh kriterijev. Obrazložitev izpodbijane prvostopenjske odločbe, tudi ob upoštevanju navedene posebnosti zamudne sodbe, ne zadosti zahtevam, ki izhajajo iz 25. člena Ustave. Sama obrazložitev izpodbijane sodbe je v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku, sestavljena iz navajanja določb ZPP in le enega stavka, ki se nanaša na vsebino konkretne zadeve, in sicer, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz trditvene podlage tožeče stranke, v okviru katere od prve tožene stranke zahteva povrnitev škode, nastale na opremi tožnika, ki je bila v okviru sklenjene pogodbe izročena prvi toženi stranki kot naročniku. Tudi iz vsebine tožbe, ki je vložena zoper tri tožene stranke in zato vsebuje tudi več različnih zatrjevanih dejanskih in pravnih podlag, iz katerih naj bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka, predvsem pa iz tožbi priloženih dokazov (zlasti iz vsebine pogodbe med pritožnikom in tožečo stranko z dne 31. 8. 1998, na katero se v tožbi med drugim sklicuje tožeča stranka), ni mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, na čem je sodišče utemeljilo svojo ugotovitev o sklepčnosti tožbe. Ni namreč mogoče ugotoviti niti, katere tožbene navedbe so tiste, za katere je sodišče štelo, da predstavljajo dejansko podlago za odškodninsko odgovornost pritožnika, niti, katero pravno podlago je sodišče uporabilo. Izpodbijana zamudna sodba zato krši pritožnikovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
11. Očitek o kršitvi 25. člena Ustave pritožnik naslavlja tudi na izpodbijano odločbo Višjega sodišča. Tudi v tem delu je ustavna pritožba po presoji Ustavnega sodišča utemeljena. Kot že rečeno, za ugotovitev, da je v konkretnem primeru zagotovljena pravica do pritožbe, ni dovolj zgolj to, da je pritožba po zakonu možna in tudi v konkretnem primeru dopuščena. Zahteva po učinkovitosti pritožbe za sodišče prve stopnje (kot izhaja že iz 9. točke obrazložitve) pomeni obveznost, da svojo odločitev ustrezno in popolno obrazloži, medtem ko pritožbenemu sodišču nalaga obveznost, da relevantne pritožbene navedbe vsebinsko obravnava in se do njih opredeli. Pritožnik je že v pritožbi zoper zamudno sodbo navedel, da ni jasno, kje je sodišče prve stopnje našlo materialnopravni temelj za to, da je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper pritožnika. V obširni pritožbi je med drugim zatrjeval še, da tožba ni sklepčna, saj je škoda nastala zaradi slabo postavljenega šotora, ki pa ga ni postavil pritožnik, ampak tretja tožena stranka, da sodišče sploh ni ugotavljalo obstoja vzročne zveze, da ni presojalo odgovornosti tretje tožene stranke ter da iz predloženih pogodb ne izhaja, da bi bil pritožnik tožeči stranki odgovoren za škodo, ki nastane zaradi poškodovanja šotora. Vse, kar je Višje sodišče v zvezi z očitkom o nejasnosti in neobrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje ter drugimi pritožnikovimi pritožbenimi navedbami navedlo v obrazložitvi svoje odločbe, pa je, da se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožba sklepčna, saj je tožeča stranka navedla, da je šotor za pritožnika postavila tretja tožena stranka, kar kaže na to, da je bila tretja tožena stranka nekakšen izpolnitveni pomočnik pritožnika, za katerega odgovarja pritožnik na podlagi drugega odstavka 610. člena ZOR. Taka obrazložitev, ki, prav tako kot obrazložitev prvostopenjske sodbe celo ob izrecnem pritožbenem očitku, ne daje jasnega in popolnega odgovora na to, kakšni sta dejanska in pravna podlaga pritožnikove odgovornosti, je z vidika 25. člena Ustave neustrezna in krši pritožnikovo pravico do pravnega sredstva.
12. Iz navedenih razlogov je Ustavno sodišče izpodbijani sodni odločbi razveljavilo in vrnilo zadevo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sodni odločbi že zaradi tega, ker je ugotovilo, da je bila z njima pritožniku kršena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave, mu obstoja kršitev drugih zatrjevanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni bilo treba ugotavljati. Zaradi tega mu tudi ni treba odgovoriti na tiste navedbe, ki sta jih v svojih odgovorih podala Višje sodišče in nasprotna stranka v pravdi, in se nanašajo na druge kršitve ustavnih pravic.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.

(*1) Triva, Belajec, Dika, Gradjansko parnično procesno pravo, Zagreb 1986, str. 498, prav tako tudi Ude L., Civilno procesno pravo, Ljubljana 2002, str. 309, Bettetto N., Zamudna sodba, Pravosodni bilten št. 3/2002, str. 34, Galič A., Sankcije za neaktivnost strank v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta, Ljubljana 2003, str. 165, drugače Juhart J, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Ljubljana 1961, str. 51

(*2) Galič A., Sankcije za neaktivnost strank v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta, Ljubljana 2003, str. 165