Uradni list

Številka 81
Uradni list RS, št. 81/2000 z dne 15. 9. 2000
Uradni list

Uradni list RS, št. 81/2000 z dne 15. 9. 2000

Kazalo

3716. Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča in vrnitvi zadeve v novo odločanje, stran 9794.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Z., ki ga zastopa B. B., odvetnica v V. na U., in v postopku za preizkus njegove pobude na seji dne 15. junija 2000
o d l o č i l o:
1. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 980/94 z dne 20. 6. 1996 se razveljavi. Zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
2. Pobuda A. A. za začetek postopka za oceno ustavnosti 148. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 19/91, 21/94, 29/95 in 23/96) se zavrne.
3. Pritožnik oziroma pobudnik sam nosi svoje stroške postopka pred ustavnim sodiščem.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, zatrjujoč, da mu je z njo kršena pravica iz 14. člena ustave (enakost pred zakonom); ker leti pritožba na sodno odločitev, to smiselno pomeni očitek, da mu z izpodbijano sodbo njegove pravice niso bile varovane enako kot drugim (22. člen ustave). Sodišču namreč očita, da je sodbo oprlo samo na drugi odstavek 148. člena stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ) in se omejilo zgolj na ugotovitev, da pobudnik (oziroma njegovi starši) gradi stanovanjsko hišo, vse druge okoliščine, ki so po njegovem prepričanju tudi pomembne in bi lahko pripeljale do drugačne odločitve sodišča, pa je zaradi tega zanemarilo.
2. V dopolnjeni vlogi pa ustavni pritožnik hkrati daje pobudo za presojo ustavnosti formulacije “gradi stanovanjsko hišo” v 148. členu SZ, zatrjujoč, da je nedopustno ohlapna, da daje preveč priložnosti za diskrecijsko odločanje lastnikov v škodo najemnikom oziroma bivšim imetnikom stanovanjske pravice in da je zato diskriminatorna. Izrecno torej zatrjuje neskladje izpodbijane določbe s 14. členom ustave, smiselno pa z načeli pravne države iz 2. člena ustave.
3. Sodna praksa, izoblikovana predvsem z odločitvami Vrhovnega sodišča, razlaga in uporablja drugi odstavek 148. člena SZ tako, da poudarja njegovo naravo prehodne določbe in zato šteje, da ne vsebuje samostojnih razlogov, ki lastnika stanovanja opravičujejo, da odkloni prodajo stanovanja; te razloge da namreč vsebuje 128. člen SZ, ki odvezuje lastnika od prodaje stanovanja po SZ, če je imetniku lastninske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje ali pa mu je mogoče odpovedati to razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami bivšega zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84 - v nadaljevanju: ZSR).
4. Stranka priglaša svoje stroške postopka pred ustavnim sodiščem.
B)
5. Ustavno sodišče je s sklepom z dne 6. 1. 2000 ustavno pritožbo sprejelo. Menilo je namreč, da je v tem primeru Vrhovno sodišče morda materialno pravo drugače uporabilo, kot je sicer njegova praksa in praksa slovenskih sodišč, ko se je namreč omejilo zgolj na ugotavljanje dejstva, da ustavni pritožnik gradi stanovanjsko hišo, in izrecno pojasnilo, da je to edino pomembno. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov za tak odmik od sodne prakse. S tem, ko bi bilo v pritožnikovem primeru materialno pravo uporabljeno drugače, kot v drugih enakih primerih, pa bi lahko bil pritožnik prikrajšan za njegovo pravico do enakega sodnega varstva pravic (22. člen ustave). Ustavno sodišče je zato pozvalo Vrhovno sodišče k morebitnemu odgovoru oziroma pojasnilu. Vrhovno sodišče ni odgovorilo.
6. Zato ustavno sodišče, ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali lahko uporaba 148. člena SZ v skladu s sodno prakso, torej povezano s 128. členom SZ in s 60. ali s 7. členom ZSR, pripelje do drugačne sodne odločitve o pritožnikovem tožbenem zahtevku, ugotavlja, da je bila pritožnikova pravica do enakega sodnega varstva pravic (22. člen ustave) kršena, ko Vrhovno sodišče v njegovem primeru ni sprejelo takega stališča in kot revizijsko sodišče zagotovilo uporabe tega stališča tudi v pritožnikovi pravdi, pa tega odstopa od sodne prakse ni utemeljilo. Zato je ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo.
7. Ustavno sodišče pritrjuje taki razlagi 148. člena SZ, kot jo je ob odločilni vlogi Vrhovnega sodišča izoblikovala in uveljavila sodna praksa in po kateri formulacija “gradi stanovanjsko hišo” v tej določbi ne pomeni novih razlogov za zavrnitev nakupa stanovanja, temveč zakonodajalec z njo napotuje na drugi odstavek 128. člena SZ, s tem pa na določbe 60. in morda 7. člena ZSR. Glede teh se je v letih veljavnosti omenjenega zakona oblikovala bogata sodna praksa, ki je dokazala in utrdila dovoljeno mero razumljivosti in predvidljivosti sicer nujno abstraktnih norm. V spornih primerih je namreč o tem, ali so predvideni dejanski stanovi podani ali ne, odločalo sodišče, kot velja to tudi za SZ in česar se je tudi pobudnik poslužil.
8. Zmotna je trditev, da izpodbijani 148. člen SZ daje diskrecijsko pravico do odločanja lastniku stanovanja: njemu je prepuščeno le, ali se bo možnosti iz tega člena sploh poslužil. Prav tako je zmoten očitek pobudnika, da nedorečenost norme pomeni kršitev ustavnega načela enakosti, dokler je norma za vse bistveno enake primere enaka, med drugim tudi enako dorečena oziroma nedorečena.
9. Očitek o nedorečenosti pa je po vsem obrazloženem očitno neutemeljen. O tem, ali bi bil morda utemeljen, ko bi izpodbijana določba prinašala nov, samostojen dejanski stan, se ustavnemu sodišču ni bilo treba odločati.
10. V postopku pred ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če sodišče izjemoma ne odloči drugače. Za tako izjemno odločitev pritožnik oziroma pobudnik ni predložil razlogov.
C)
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 26. člena, 34. člena in prvega odstavka 59. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednik
Franc Testen l. r.