Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudi Franca Peternelja iz Cerknega, ki ga zastopa Daniel Vehar, odvetnik v Škofji Loki in Jožeta Gornika iz Sodražice, ki ga zastopa Zvone Janež, odvetnik v Ribnici, na seji dne 16. marca 2000

1. Člen 202 zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 36/83 - popr., 42/85, 47/87, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 39/96, 61/96 - odl. US, 35/97, 73/97 - odl. US, 87/97 in 73/98) je v neskladju z ustavo.
2. Državni zbor mora protiustavnost, ugotovljeno v 1. točki te odločbe, odpraviti v roku šest mesecev od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do odprave protiustavnosti, ugotovljene v 1. točki izreka, je zahtevo za sodno varstvo mogoče vložiti tudi zoper odločbo o prekršku, izdano na drugi stopnji, če je izrečena kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Rok za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper takšno odločbo, ki je bila vročena obdolžencu pred objavo te odločbe, začne teči naslednji dan po njeni objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

1. Pobudnika sta pri ustavnem sodišču vložila ustavni pritožbi zoper odločbi Vrhovnega sodišča, s katerima sta bili njuni zahtevi za sodno varstvo kot nedovoljeni zavrženi. Zatrjujeta, da bi bilo treba 202. člen zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP) razlagati tako, da bi bila zahteva za sodno varstvo dovoljena tudi v primeru, ko je izrečena stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker naj bi bila kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v svojih posledicah enaka oziroma celo težja od varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornih vozil, je po stališču pobudnikov treba zahtevo za sodno varstvo dopustiti v obeh primerih. Le taka razlaga ZP naj bi bila v skladu z voljo zakonodajalca. Pobudnik Jože Gornik meni, da mu je bila kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen ustave), pobudnik Franc Peternelj pa zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen ustave). Ob upoštevanju teh navedb je ustavno sodišče štelo, da pritožnika izpodbijata skladnost 202. člena ZP z ustavo. Zato je pobudi izločilo in ju zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo v obravnavani zadevi, z odločitvijo o ustavnih pritožbah pa počakalo do odločitve v tej zadevi.
2. Državni zbor meni, da pobudi nista utemeljeni. Očitek o kršitvi pravice do pravnega sredstva (25. člen ustave) naj bi bil neutemeljen, ker sta pobudnika imela možnost, da zoper odločbo o prekršku vložita pritožbo. Kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen ustave) pa naj bi ne bila podana zaradi tega, ker o prekrških, določenih z ZVCP, odločajo sodniki za prekrške, ki so del sodne oblasti. Omejitev izrednih pravnih sredstev na določene primere naj bi ne posegala v ustavne določbe in v Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP).

3. Ustavno sodišče je na podlagi šeste alinee 52. člena Poslovnika ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) zadevo obravnavalo prednostno.
4. Ustavno sodišče je pobudi sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) takoj nadaljevalo z odločanjem o zadevi.
5. Zahteva za sodno varstvo je izredno pravno sredstvo, ki jo je po 202. členu ZP mogoče vložiti zoper drugostopno odločbo (a) če so za prekršek izrečeni kazen zapora, varstveni ukrep prepovedi opravljanja samostojne dejavnosti ali poklica ali prepovedi vožnje motornega vozila, (b) če je za prekršek izrečena denarna kazen 100.000 oziroma 300.000 tolarjev ali (c) če je odločeno o premoženjskopravnem zahtevku ali o odvzeti premoženjski koristi v znesku nad 300.000 tolarjev.
6. Člena 202 ZP ni mogoče razlagati tako, da je zahteva za sodno varstvo dopustna tudi v primeru, ko je izrečena kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zakonsko analogijo, ki jo kot metodo razlage predlagata pobudnika, je dopustno uporabiti v primeru, ko gre za pravno praznino. Obravnavani primer ni tak. Po besedni in logični razlagi zakonskega besedila so primeri, v katerih je zahteva za sodno varstvo dopustna, našteti taksativno. Tak sklep potrjuje tudi narava zahteve za sodno varstvo. Gre za izredno pravno sredstvo, možnost izpodbijanja sodnih odločb z izrednimi pravnimi sredstvi pa je že po naravi stvari omejena. Poleg tega pa tudi ni mogoče sklepati, da je zakonodajalec ob dopolnitvi sistema sankcij “pozabil“ na to, da bi moral razširiti dostop do Vrhovnega sodišča. Iz odgovora Državnega zbora izhaja prav nasprotno.
7. Za kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen ustave) oziroma pravice do pravnega sredstva (25. člen ustave) očitno ne gre. Kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja lahko izreče le sodnik za prekrške (prvi odstavek 258. člena ZP), ki ima po veljavni zakonodaji položaj sodnika (glej odločbo št. Up-58/98 z dne 20. 11. 1997, OdlUS VI, 196, in tam navedene odločbe). Sodno varstvo je torej zagotovljeno. Poleg tega je zoper odločitev sodnika za prekrške dovoljena pritožba na Republiški senat za prekrške (prvi odstavek 181. člena in drugi odstavek 258. člena ZP), s tem pa je zagotovljena pravica do pravnega sredstva.
8. Z zatrjevanjem, da bi zahteva za sodno varstvo, ki je dopustna v primeru izreka varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila, morala biti dovoljena tudi v primeru, ko je obdolžencu izrečena kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pobudnika uveljavljata kršitev enakega varstva pravic (22. člen ustave). Člen 22 ustave pomeni uporabo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave) na področju varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Ta določba zakonodajalca obvezuje, da sodne in druge postopke uredi tako, da so v njih glede varstva pravic vsi v enakem položaju (sklep št. U-I-60/92 z dne 17. 6. 1993, OdlUS II, 54). Razlikovanje je dopustno, če obstajajo zanj razumni in stvarni razlogi. To pomeni, da mora služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja.
9. ZP omogoča dostop na Vrhovno sodišče v primerih, ko je izrečen ukrep, ki pomembno posega v posameznikovo svobodo.1 Gre bodisi za strožjo kazensko sankcijo bodisi za bistven poseg v posameznikovo premoženjsko sfero. Med te primere je zakonodajalec uvrstil tudi varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila. Posledica ukrepa je prepoved vožnje motornega vozila določene vrste oziroma kategorije za obdobje enega meseca do enega leta (39. člen ZP). Kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (peti odstavek 5. člena ZP) se po svoji pravni naravi razlikuje od navedenega varstvenega ukrepa, vendar pa so posledice za kaznovanega podobne ali celo hujše. Oseba, ki se ji izreče kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in ki želi voziti motorna vozila, mora pridobiti novo vozniško dovoljenje, kar lahko stori po poteku šest mesecev oziroma enega leta (sedmi odstavek 124. člena zakona o varnosti cestnega prometa, Uradni list RS, št. 30/98 - v nadaljevanju: ZVCP). Razloga za zakonodajalčevo odločitev, da zahteve za sodno varstvo ne razširi na primere, ko je bila izrečena kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, si ni mogoče zamisliti. Člen 202 ZP je zato v neskladju z jamstvom enakega varstva pravic (22. člen ustave).
10. Zakonodajalec ima na razpolago najmanj dve rešitvi za odpravo ugotovljene protiustavnosti: da bodisi omeji ali celo odpravi možnost vložitve zahteve za sodno varstvo bodisi med primere, naštete v 202. členu ZP, vključi tudi kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker bi razveljavitev izpodbijane določbe pomenila vnaprejšnjo odločitev za eno izmed obeh možnosti, je ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo. Glede na to, da ne gre za zahtevno vprašanje sistemske narave, je rok šest mesecev primeren tako za pripravo predloga kot za izvedbo zakonodajnega postopka.
11. Do odprave ugotovljene protiustavnosti je z ustavo skladna le rešitev, po kateri je zahteva za sodno varstvo dovoljena tudi v primerih, ko je za prekršek izrečena kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato je ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS odločilo, da se ob podanosti drugih zakonskih predpostavk zahteva za sodno varstvo v teh primerih dotlej šteje za dopustno. Da bi bilo zagotovljeno enako obravnavanje vseh, ki jim je bila po uveljavitvi ZVCP izrečena kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, je ustavno sodišče določilo rok za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. V tem roku lahko zahtevo za sodno varstvo vložijo vsi tisti, ki jim je bila pravnomočna odločba o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja vročena pred objavo te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, in tega izrednega pravnega sredstva zaradi ugotovljene protiustavnosti 202. člena ZP doslej niso mogli uporabiti. Tisti, ki jim je bila zahteva za sodno varstvo zoper drugostopno odločbo o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja zavržena zaradi tega, ker po 202. členu ZP ni bila dovoljena, in jim je bila ta odločitev Vrhovnega sodišča vročena pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS, pa jo v istem roku lahko vložijo ponovno.

12. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 48. člena in drugega odstavka 40. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

1 Komentar ZP govori o hujši kazni oziroma o družbeno pomembnejših zadevah. Bolha, Pavlina, zakon o prekrških s komentarjem in sodno prakso, Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 323.