Uradni list

Številka 98
Uradni list RS, št. 98/1999 z dne 3. 12. 1999
Uradni list

Uradni list RS, št. 98/1999 z dne 3. 12. 1999

Kazalo

4624. Odločba o rešitvi spora glede pristojnosti med sodiščem in upravno enoto, stran 14666.

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem na zahtevo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, na seji dne 11. 11. 1999
o d l o č i l o:
Za odločanje o zahtevi A. A. za denacionalizacijo nepremičnine, parc. št. 704, vpisane pred podržavljenjem v zemljiškoknjižnem vložku 105 k.o. Ž. z., je pristojna Upravna enota Šmarje pri Jelšah.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Denacionalizacijska upravičenka B. B. je 8. 5. 1992 pri takratni Občini Šmarje pri Jelšah vložila zahtevo za denacionalizacijo parcele št. 704, vpisane pred podržavljenjem v zemljiškoknjižnem vložku 105 k. o. Ž. z. Upravni organ Občine Šmarje pri Jelšah je menil, da je to zemljišče prešlo v družbeno last na podlagi dogovora – sporazuma z dne 15. 3. 1963 in ne na podlagi akta državnega organa. Izrekel se je za nepristojnega za reševanje zahtevka, vlogo pa je maja 1993 odstopil Temeljnemu sodišču v Celju, enoti v Šmarju pri Jelšah.
2. Temeljno sodišče v Celju, enota v Šmarju pri Jelšah, se je s sklepom št. N 20/93 z dne 31. 1. 1994 izreklo za nepristojno in vlogo upravičenke zavrglo. V obrazložitvi je navedlo, da je bilo zemljišče podržavljeno na podlagi odločbe komisije za arondacijo št. 462-19/63-5/3 z dne 30. 7. 1963 in ne na podlagi pravnega posla. Upravičenka je zoper sklep prvostopenjskega sodišča vložila pritožbo, ki pa jo je Višje sodišče v Celju s sklepom št. Cp 296/94 z dne 26. 4. 1994 zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo. Denacionalizacijska upravičenka je zoper navedeni sklep vložila revizijo, kateri je vrhovno sodišče ugodilo in zaradi procesnih kršitev razveljavilo sklepa sodišč prve in druge stopnje. Sodišči prve in druge stopnje po mnenju vrhovnega sodišča nista ugotovili vseh pravno odločilnih dejstev, ki so potrebna za določitev pristojnosti po 5. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju: ZDen). V obrazložitvi je navedlo, da mora prvostopno sodišče pred odklonitvijo svoje pristojnosti in sprožitvijo kompetenčnega spora presoditi ali bi začasni dogovor z dne 15. 3. 1963 lahko bil predpogodba po pravnem pravilu 936 § Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ), ki se je uporabljal v času nastanka spornega razmerja, oziroma punktacija po pravilih 885. § ODZ.
3. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je dne 31. 8. 1999 vložilo zahtevo za rešitev spora glede pristojnosti v zadevi denacionalizacije nepremičnine, ki naj bi bila podržavljena sedaj že pokojni denacionalizacijski upravičenki (po njeni smrti je postopek prevzel njen pravni naslednik). Sodišče meni, da začasnega dogovora ne gre presojati zgolj ob uporabi ustreznih obligacijskih določil, pomen začasnega dogovora naj bi bilo treba ugotavljati tudi preko namena strank, pri tem pa upoštevati takratne družbene razmere. Iz dokumentacije naj bi bilo razvidno, da bi bil namen prenosa zemljišč v pridobitvi večjih zemljiških kompleksov in zaokrožitvi zemljišč. Zato naj bi začasni dogovor ne mogel predstavljati pravnega posla v smislu obligacijskega prava. Podržavljenje naj bi torej bilo izvedeno na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen.
B)
4. ZDen deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 54. člena ZDen), če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo pristojno okrajno sodišče (56. člen ZDen).
5. Ustavno sodišče je v zvezi z denacionalizacijo zemljišč, arondiranih na podlagi temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in nasl., TZIKZ), že opozorilo (odločba št. U-I-75/92 z dne 31. 3. 1994, Uradni list RS, št. 23/94 in OdlUS III, 27), da se je v nekaterih občinah arondacija izvajala tudi na podlagi sporazumov (pogodb), s katerimi so se arondanti in upravičenci do arondacije s pravnim poslom dogovorili za prenos zemljišč v državno last, in da je bila arondacijska odločba, ki je večinoma sledila tako sklenjenemu pravnemu poslu, lahko zgolj fiktivna. Pravni naslov za prehod lastninske pravice na državo je v teh primerih vsekakor bil pravni posel, ne pa arondacijska odločba. Besedilo 5. člena ZDen torej res zajema tudi primere, ko je bil pravna podlaga za prehod premoženja v državno last sicer akt državnega organa, vendar pa je bil podlaga za izdajo take odločbe poprej sklenjen veljaven pravni posel.
6. V obravnavanem primeru pa pred izdajo arondacijske odločbe z dne 30. 7. 1963 ni bil sklenjen pravni posel. Začasni dogovor z dne 15. 3. 1963 ni mogel pomeniti pravnega posla, na podlagi katerega naj bi premoženje denacionalizacijske upravičenke prešlo v družbeno lastnino. Ta dokument namreč ni mogel biti podlaga za nastanek pravic in obveznosti pogodbenih strank glede zemljišča, ki je bilo predmet tega dogovora.
7. Iz originala, ki se nahaja v arondacijskem spisu št. 462-19/63-5/3, je razvidno, da ga je podpisal predstavnik Kmetijske zadruge Šmarje in član komisije, ki je istega dne sestavila cenilni zapisnik. V uvodu začasnega dogovora pa je zapisano, da je Kmetijsko zadrugo Šmarje zastopal direktor. Zato ni mogoče ugotoviti, da gre za primer, ko sta stranki “sestavek o glavnih točkah” podpisali. Do začasnega dogovora je očitno prišlo zato, ker zapuščinski postopek po solastniku ni bil zaključen. V 3. točki začasnega dogovora pod 3./ je bilo namreč določeno, da se kupna pogodba sestavi po “zapuščinski razpravi”.
8. Iz zemljiškoknjižnih podatkov, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku št. 105 k.o. Ž. z., je razvidno, da sta bila solastnika nepremičnin, vpisanih v tem vložku, C. C. in B. B., vsak do polovice. Lastninska pravica na polovici, ki je pripadala C. C., umrlemu januarja 1963, je bila vknjižena na B. B. šele na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju št. 071/63-12 z dne 14. 6. 1963.
9. Zato začasnega dogovora z dne 15. 3. 1963 ni mogoče šteti za veljavno sklenjen pravni posel, prav tako pa tudi ne za punktacijo po pravnih pravilih 885. § ODZ, oziroma za predpogodbo po pravnem pravilu 936 § ODZ, ki se je uporabljal v času nastanka spornega razmerja. Ker torej ni šlo za sklenitev pravnega posla, za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo ni podana pristojnost sodišča. Kot podlago za podržavljenje je v tem primeru treba šteti odločbo o arondaciji št. 462- 19/63-5/3 z dne 30. 7. 1963, ki je bila izdana na podlagi predpisa, navedenega v 29. točki 3. člena ZDen.
10. Za odločanje v obravnavani zadevi je po navedenem pristojna Upravna enota Šmarje pri Jelšah.
11. Iz spisa je razvidno, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena že 8. 5. 1992. Več kot sedem let je trajalo, da je prišlo do odločitve o pristojnosti za reševanje zadeve. Ustavno sodišče ugotavlja, da gre še za en primer očitno prepočasnega postopanja v denacionalizacijskih zadevah. Na prepočasno postopanje v teh zadevah je ustavno sodišče že nekajkrat opozorilo (na primer že v odločbi št. U-II-119/96 z dne 6. 6. 1996, Uradni list RS, št. 36/96 in OdlUS V, 93).
C)
12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. U-II-197/99
Ljubljana, dne 11. novembra 1999.
Predsednik
Franc Testen l. r.

AAA Zlata odličnost