Številka: Up-388/10-48,

Up-539/10-54, Up-459/11-32, Up-477/11-37, Up-498/11-33, Up-499/11-32, Up-500/11-32, Up-501/11-32, Up-502/11-33, Up-503/11-32, Up-504/11-33, Up-505/11-36
Datum: 8. 11. 2012

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah, ki jih je vložil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Ljubljana, ki ga zastopajo pooblaščenci Katja Kupljen, Cvetka Tušek, Dejan Mec, Darja Šebenik, Robert Svenšek, Tatjana Strmljan, Andrejka Dvornik in Jerneja Pečnik Zadel, na seji 8. novembra 2012

Razveljavijo se
– sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 208/2009 z dne 1. 10. 2009,
– sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 938/2009 z dne 4. 11. 2009,
– sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 266/2010 z dne 11. 11. 2010,
– sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 197/2010 z dne 25. 11. 2010,
– sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 198/2010 z dne 25. 11. 2010,
– sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 264/2010 z dne 25. 11. 2010,
– sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 108/2010 z dne 2. 12. 2010,
– sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 126/2010 z dne 2. 12. 2010,
– sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 196/2010 z dne 2. 12. 2010,
– sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 265/2010 z dne 2. 12. 2010,
– sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 263/2010 z dne 2. 12. 2010,
– sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 109/2010 z dne 9. 12. 2010
in zadeve se vrnejo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.

1. Tožniki so v dvanajstih istovrstnih individualnih delovnih sporih tožili na plačilo razlike med izplačanim regresom za letni dopust in zneskom iz prvega odstavka 30. člena Kolektivne pogodbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju KP ZPIZ).
2. S sodbo št. Pd 364/2008 z dne 18. 11. 2008, izdano v vzorčnem postopku, je Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, razsodilo, da je pritožnik (toženec v delovnem sporu) dolžan tožniku plačati razliko v regresu za letni dopust za obdobje od leta 2004 do leta 2007. Razložilo je, da je v spornem obdobju regres za letni dopust urejal 131. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 – v nadaljevanju ZDR), ki je določal najnižji znesek, obenem pa je drugi odstavek 7. člena ZDR določal, da se s kolektivno pogodbo lahko določijo za delavce le ugodnejše pravice. Po ugotovitvah sodišča je sporna določba KP ZPIZ, ki se je uporabljala od 19. 3. 1993 do sprejetja aneksa št. 8 h KP ZPIZ, veljati pa je začela 22. 11. 2000, ugodnejša od ureditve v ZDR. Tožbeni ugovor, da je v spornem obdobju za javni sektor veljala Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91, 53/92, 34/93, 12/94, 27/94, 59/94, 80/94, 64/95, 37/97, 3/98, 39/99, 40/99 – popr., 99/01, 73/03, 115/05, 65/07, in 40/12 – v nadaljevanju KPND), pri sklepanju katere naj bi sodeloval tudi sindikat pritožnika, je sodišče zavrnilo in pojasnilo, da je sporna določba KP ZPIZ lex specialis v razmerju do KPND, zato določbe KPND o regresu za letni dopust niso zavezovale pritožnika. Sodišče je še poudarilo, da Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo in 65/08 – v nadaljevanju ZJU) ni razveljavil sporne določbe KP ZPIZ, ter razložilo, da bi bil pritožnik prost ravnanja po sporni določbi KP ZPIZ samo v primeru, če bi ta nasprotovala ureditvi v ZDR. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo št. Pdp 208/2009 z dne 1. 10. 2009 potrdilo odločitev sodišča o dolžnosti plačila razlike in v tem delu zavrnilo pritožbo pritožnika. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje in pojasnilo, da tudi ZDR ni razveljavil veljavnih kolektivnih pogodb niti ni uredil pravnih podlag za njihovo sklenitev, temveč je ohranil določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 – v nadaljevanju ZTPDR) in Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 in 2/94 – popr. – ZDR/90).
3. S sodbo št. IV Pd 1516/2008 z dne 4. 6. 2009 je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, drugače kot sodišče v vzorčnem postopku, zavrnilo zahtevke tožnic. Presodilo je, da sporna določba KP ZPIZ ni ustvarjala učinkov za pritožnika, ker je ta uporabnik proračunskih sredstev, ki je bil zavezan omejitvam iz Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZJF) in ZJU, zaposleni pri pritožniku pa so javni uslužbenci, za katere so veljale omejitve iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 – uradno prečiščeno besedilo, 13/10, 59/10, 85/10, 107/10 in 35/11 – v nadaljevanju ZSPJS). Razložilo je, da sporna določba KP ZPIZ nasprotuje prisilnim predpisom, ker je v javnem sektorju zakonodajalec urejanje višine regresa za letni dopust prepustil socialnim partnerjem, ki so na ravni države sklenili KPND. Po stališču sodišča ZDR nikoli ni urejal višine regresa za letni dopust, razen spodnje meje, zato je KPND tisti specialni predpis, ki je v spornem obdobju za javni sektor enotno uredil njegovo višino. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo št. Pdp 938/2009 z dne 4. 11. 2009 ugodilo pritožbam tožnic in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo njihovim zahtevkom za plačilo razlike za sporno obdobje. Razložilo je, da glede višine regresa za letni dopust med KPND in KP ZPIZ ni nasprotja, ker določa KPND le minimalni znesek ter je ureditev v KP ZPIZ ugodnejša. Ob sklenitvi sporne določbe KP ZPIZ naj bi veljal tretji odstavek 86. člena ZTPDR, po katerem kolektivna pogodba ni smela vsebovati določb, ki bi dajale delavcem manjše pravice, kot jih določa zakon, če pa jih je že vsebovala, je veljala zakonska ureditev. Razložilo je še, zakaj se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi bila KPND najvišji in specialni predpis glede urejanja višine regresa za letni dopust v javnem sektorju, ter dodalo, da v spornem obdobju KPND ni vsebovala prepovedi izplačevanja višjega zneska od zneska, dogovorjenega s KPND.
4. V ostalih desetih individualnih delovnih sporih je sodišče prve stopnje odločilo enako kot v vzorčni zadevi. Pritožnik je zoper navedene odločitve vložil pritožbe. Višje delovno in socialno sodišče je njegove pritožbe zavrnilo iz razlogov, navedenih v sodbah št. Pdp 208/2009 in Pdp 938/2009. V sodbi št. Pdp 266/2010 z dne 11. 11. 2010 je zavrnilo še pritožnikova zatrjevanja, da je sporna določba KP ZPIZ nična. Sklicujoč se na načelo in favorem laboratoris, je razložilo, da ne gre za ničnost v smislu prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ), če daje podjetniška kolektivna pogodba več pravic kot zakon ali kolektivna pogodba na višji ravni.
5. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikove predloge za dopustitev revizije.
6. Pritožnik vlaga ustavne pritožbe zoper sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča. V vsebinsko enakih ustavnih pritožbah zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom po prvem odstavku 14. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Navaja, da temelji zavrnitev pritožbenih ugovorov na nerazumnih in nelogičnih argumentih. V javnem sektorju naj bi bila KPND z aneksi in dogovori socialnih partnerjev edini pravni temelj za izplačilo regresa za letni dopust. Od leta 1993 naj bi bil za vse, za katere je veljala KPND, določen znesek v enaki višini. Meni, da velja načelo in favorem laboratoris samo v primeru, ko ugodnejše določbe niso v nasprotju s prisilnimi normami. Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Uradni list RS, št. 13/93 in 17/93 – v nadaljevanju ZNOIP) naj bi kot prisilni predpis tudi za javne zavode omejil znesek regresa za letni dopust, omejitve pa naj bi vsebovali tudi ZJU, ZSPJS in ZJF. Sporna določba KP ZPIZ naj bi bila po zatrjevanju pritožnika nična zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom. Navaja še, da se zato ni nikoli izvrševala, sindikat delavcev ZPIZ pa naj bi tudi sodeloval pri pogajanjih za sklenitev KPND in podpiral enotno urejanje. Zakonitost izplačevanja regresa za letni dopust pri pritožniku naj bi vsako leto revidiralo Računsko sodišče, ki ni ugotovilo nezakonitosti. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavnim pritožbam ugodi, izpodbijane sodbe razveljavi in zadeve vrne v novo odločanje.
7. Ustavno sodišče je ustavne pritožbe s sklepom št. Up-388/10, Up-539/10, Up-459/11, Up-477/11, Up-498/11, Up-499/11, Up-500/11, Up-501/11, Up-502/11, Up-503/11, Up-504/11, Up-505/11 z dne 15. 2. 2012 sprejelo v obravnavo. Na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Višje delovno in socialno sodišče.
8. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS so bile ustavne pritožbe poslane nasprotnim udeležencem, tj. tožnikom iz delovnih sporov. Na navedbe pritožnika je odgovorila nasprotna udeleženka iz ustavne pritožbe št. Up-477/11, ki zavrača očitke pritožnika. Odgovor nasprotne udeleženke je Ustavno sodišče poslalo pritožniku, ki v celoti zavrača njene navedbe in vztraja pri navedbah v ustavni pritožbi.
9. Ustavno sodišče je o nekaterih pravnih vprašanjih, povezanih s pravno naravo in hierarhijo aktov socialnih partnerjev o določitvi višine regresa za letni dopust v javnem sektorju v spornem obdobju, zaprosilo za pravno mnenje dr. Katarino Kresal Šoltes. Pravno mnenje je bilo poslano pritožniku in nasprotnim udeležencem. Pritožnik je sporočil, da vztraja pri stališču, da je sporna določba KP ZPIZ nična zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom.

10. Ustavna pritožba kot posebno pravno sredstvo za varstvo ustavnih pravic omogoča upravičencu oziroma nosilcu ustavnih pravic varstvo pred posegi države in drugih javnopravnih in zasebnopravnih oseb v njegove z Ustavo zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine. Upravičene osebe za vložitev ustavne pritožbe so po ustaljeni ustavnosodni presoji poleg fizičnih oseb tudi pravne osebe, kolikor se posamezne ustavne pravice glede na svojo naravo nanašajo nanje.(1) Da so pravne osebe javnega prava nosilke ustavnih procesnih jamstev iz 22. in 25. člena Ustave in torej upravičene za vložitev ustavne pritožbe, je Ustavno sodišče odločilo v sklepu št. Up-199/98 z dne 25. 3. 1999.
11. Pritožnik, ki je pravna oseba javnega prava (javni zavod),(2) je bil kot delodajalec udeležen v postopkih, v katerih so bile izdane izpodbijane sodbe. Zato so mu v teh postopkih zagotovljena vsa ustavna procesna jamstva. Ker v ustavnih pritožbah uveljavlja kršitev procesnih jamstev iz 22. člena Ustave, mu upravičenosti za vložitev ustavnih pritožb ni mogoče odreči.
12. Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) izhaja tudi zahteva po prepovedi sodniške samovolje. To ustavno procesno jamstvo je kršeno v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna, zaradi česar je utemeljen sklep, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, ampak na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev – torej samovoljno.(3) Glede na očitke pritožnika, da so izpodbijane sodbe očitno napačne, je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe preizkusilo z vidika morebitne kršitve tega ustavnega procesnega jamstva.

13. Iz nosilnih razlogov izpodbijanih sodb je razvidno, da so bila za presojo odločilna stališča o hierarhiji kolektivnih pogodb na različnih ravneh in o razmerju med sporno določbo KP ZPIZ in KPND, ki se opirajo na abstraktno razlago vsebine načel in favorem laboratoris ter lex specialis. Pri tem je Višje delovno in socialno sodišče očitno prezrlo bistveno, in sicer ni odgovorilo na vprašanje, ali so bile izpolnjene vse predpostavke za nastanek (iztožljive) obveznosti pritožnika, namreč ali je sporna določba KZ ZPIZ, četudi je bilo doseženo soglasje volj pogodbenic, veljavna pravna podlaga za nastanek iztožljive obveznosti.
14. Pri sklepanju kolektivne pogodbe oziroma pri dogovarjanju o njeni vsebini pogodbene stranke niso povsem svobodne, v njihovo avtonomijo lahko posegajo različne omejitve ali prepovedi: opredeljene v ustavi in zakonodaji (na primer izvzetje določenih vsebin ali kategorij zaposlenih); opredeljene z dvostranskimi in tristranskimi sporazumi na nacionalni ravni ali ravni EU (na primer Socialni sporazumi) ali v kolektivnih pogodbah na širši ravni.(4) Tudi pri sklepanju kolektivnih pogodb tako velja prepoved urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli iz 3. člena OZ,(5) ker se to temeljno načelo obligacijskega prava, ki ga je vsebinsko enako urejal tudi Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – v nadaljevanju ZOR) v 10. členu,(6) smiselno uporablja za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena v Zakonu o kolektivnih pogodbah (Uradni list RS, št. 43/06 – v nadaljevanju ZKoIP) ali v drugem zakonu (drugi odstavek 1. člena ZKoIP).(7) Za odgovor na vprašanje, ali je sporna določba KP ZPIZ veljavna pravna podlaga za nastanek iztožljive obveznosti pritožnika, je tako treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali sodi njena vsebina v času, relevantnem za nastanek pogodbenega razmerja, na področje, na katerem je v času sklepanja obstajala avtonomija volje pogodbenih strank. Če bi namreč avtonomijo volje pogodbenih strank omejeval (na primer) prisilni predpis, bi bila sporna določba KP ZPIZ nična, kot to določa prvi odstavek 88. člen OZ(8) (vsebinsko enako je določal ZOR v prvem odstavku 105. člena).(9) In ker je smisel sankcije ničnosti prav v preprečevanju učinkov (med drugim) tistih pogodb oziroma pogodbenih določb, ki nasprotujejo prisilnim predpisom, nična določba pogodbe ni veljavna pravna podlaga za nastanek iztožljive obveznosti.
15. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 18/91 – v nadaljevanju KPND/91) je veljala za državne organe in pravne osebe s področja negospodarskih dejavnosti (b. točka 2. člena) ter pri njih zaposlene delavce (c. točka 2. člena). Ker je dejavnost obveznega socialnega zavarovanja spadala med negospodarske dejavnosti,(10) je veljala tudi za pritožnika in pri njem zaposlene delavce. V 1. točki 40. člena je KPND/91 določala, da pripada delavcu enkrat letno regres za letni dopust najmanj v višini zajamčene plače. Na tej podlagi so kolektivne pogodbe na nižjih ravneh lahko svobodno določale višji znesek. Od začetka vsebinskega učinkovanja ZNOIP pa svobodnega dogovarjanja o znesku regresa za letni dopust za subjekte, na katere se je ZNOIP nanašal, ni bilo več.
16. ZNOIP je prisilni predpis, ki je za čas od 1. 2. 1993 uredil način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih (1. člen ZNOIP). Določil je najvišji znesek za leto 1993 (prvi in drugi odstavek 13. člena ZNOIP), sankcioniral izplačilo višjega zneska od zakonsko dovoljenega kot gospodarski prestopek (deveta alineja 18. člena ZNOIP) in prepovedal uporabo določb kolektivnih pogodb, nasprotnih ZNOIP, med drugim tudi 1. in 2. točke 40. člena KPND (20. člen ZNOIP). Po prvem in drugem odstavku 13. člena ZNOIP se je v letu 1993 lahko izplačal znesek največ v višini 60 odstotkov zadnjega znanega podatka Zavoda Republike za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu oziroma največ v višini 100 odstotkov za delavce, ki so prejemali plačo pod republiškim povprečjem. Za pravne osebe, ki so bile na področju negospodarstva zavezane omejitvam, je ZNOIP opredelil tudi javne zavode in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegli 60 odstotkov ali več prihodkov iz javnih sredstev (tretja alineja 2. člena ZNOIP). Glede na to, da je pritožnik javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ (1. člen ZJF), od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, je nedvomno, da so omejitve iz ZNOIP veljale tudi zanj.(11)
17. ZNOIP je začel veljati 13. 3. 1993, za pravne osebe s področja negospodarstva pa se je uporabljal do podpisa nove splošne kolektivne pogodbe (druga alineja 1. odstavka 27. člena ZNOIP). V sklepu št. U-I-54/93 z dne 4. 4. 1996 je Ustavno sodišče razložilo, da je bilo vsebinsko učinkovanje ZNOIP prekinjeno s sklenitvijo Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 34/93 – v nadaljevanju KPND/93), ki je kot splošna kolektivna pogodba na ravni države za leto 1993 za vse negospodarske dejavnosti določila enak znesek regresa za letni dopust v višini 30.000,00 SIT (23. člen KPND/93).
18. V KP ZPIZ, ki jo je na poziv Ustavnega sodišča posredoval pritožnik, je kot datum podpisa naveden 18. 3. 1993, kot začetek uporabe pa 19. 3. 1993.(12) Da naj bi se 19. 3. 1993 sporna določba KP ZPIZ začela uporabljati, je navedlo sodišče prve stopnje v vzorčni sodbi, ob tem pa, tako kot Višje delovno in socialno sodišče, spregledalo, da je takrat vsebinsko že učinkoval ZNOIP, ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo subjektom, na katere se je nanašal, z opredelitvijo najvišjega zneska regresa za letni dopust. Če sta 18. 3. 1993 pogodbeni stranki podpisali KP ZPIZ, ki je vključevala prvi odstavek 30. člena KP ZPIZ z vsebino, da pripada delavcu regres za letni dopust (13. plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je sporna določba KP ZPIZ nasprotovala določbam ZNOIP in je zato nična. Kot takšna ni veljavna pravna podlaga za nastanek iztožljive pogodbene obveznosti. Zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom namreč volja pogodbenih strank, četudi soglasna, ni mogla ustvarjati pravnih učinkov, to je veljavnih in iztožljivih pravic ter obveznosti. Smisel sankcije ničnosti je prav v preprečevanju učinkov (med drugim) tistih pogodb oziroma pogodbenih določb, ki nasprotujejo prisilnim predpisom. Če pa je tako, je treba pritrditi pritožniku, ki zatrjuje pomanjkljivosti v fazi sklepanja sporne določbe KP ZPIZ, ki jih ni mogoče popraviti. Tako OZ kot ZOR namreč jasno določata, da nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti pozneje preneha.(13)
19. Odločilni razlog izpodbijanih sodb, da je sporna določba KP ZPIZ veljavna pravna podlaga za plačilo razlike v regresu za letni dopust, je očitno napačen. Zato izpodbijane sodbe, ki temeljijo na tem očitno napačnem in samovoljnem stališču, kršijo pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Pri tem se s pravnimi argumenti, ki temeljijo na načelih, ki veljajo na področju kolektivnega dogovarjanja, Ustavno sodišče ni ukvarjalo, ker glede na navedeno niso pravno pomembni. Ustavno sodišče je izpodbijane sodbe razveljavilo in jih vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Pri odločanju o zadevi je bila izločena sodnica dr. Etelka Korpič - Horvat. Odločbo je Ustavno sodišče sprejelo soglasno.

(1) Primerjaj sklepe Ustavnega sodišča št. Up-98/06 z dne 21. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 139/06, in OdlUS XV, 110), št. Up-157/08 z dne 4. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 108/08, in OdlUS XVII, 98) in št. Up-3902/07 z dne 4. 11. 2008.

(2) Pritožnik je ustanovljen z Zakonom o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98 – v nadaljevanju ZPIZ). Kot pravni naslednik Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji je 1. 7. 1992 začel delati kot javni zavod (prvi odstavek 6. člena, 318. člen in 320. člen ZPIZ), torej opravljati dejavnost izvajanja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

(3) Tako Ustavno sodišče v sklepu št. Up-464/01 z dne 15. 12. 2003 in v odločbi št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 107/07, in OdlUS XVI, 112).

(4) Povzeto po K. Kresal Šoltes: Aktualna vprašanja avtonomije kolektivnega pogajanja v slovenski pravni ureditvi in praksi, Delavci in delodajalci, št. 2–3/2006/VI, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, str. 247–261.

(5) Člen 3 OZ določa: »Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli.«

(6) Člen 10 ZOR je določal: »Udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi in z moralo socialistične samoupravne družbe.«

(7) Drugi odstavek 1. člena ZKoIP določa: »Za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena s tem ali drugim zakonom, se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava.«

(8) Prvi odstavek 88. člena OZ določa: » Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena.«

(9) Prvi odstavek 105. člena ZOR je določal: »Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena.«

(10) KPND/91 je bila sklenjena tudi za področje 13 Enotne klasifikacije dejavnosti, in sicer za dejavnosti zdravstvenega in socialnega varstva in zavarovanja; več glej Odlok o enotni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list SFRJ, št. 34/76, 52/76 - popr., 62/77, 72/80, 77/82, 71/83, 68/84, 76/85, 28/86, 72/86, 78/87, 63/88, 6/89, 29/90 in 47/90).

(11) Sredstva za pokojninsko in invalidsko zavarovanje so zagotavljali zavarovanci, delodajalci in Republika Slovenija, v skladu z zakonom pa tudi kapitalski sklad in drugi viri (5. člen ZPIZ). V okviru zagotovljenih in razporejenih sredstev so se zagotavljala tudi sredstva za delo ZPIZ (79. člen Statuta zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Uradni list RS, št. 55/93).

(12) Člen 56 KP ZPIZ se glasi: »Ta kolektivna pogodba stopi v veljavo z dnem podpisa pogodbenih strank, uporablja pa se od 19. 3. 1993 dalje.«

(13) Prvi odstavek 90. člena OZ, ki je enak prvemu odstavku 107. člena ZOR, se glasi: »Nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti pozneje preneha.«