Uradni list

Številka 84
Uradni list RS, št. 84/2009 z dne 27. 10. 2009
Uradni list

Uradni list RS, št. 84/2009 z dne 27. 10. 2009

Kazalo

75. Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju terorizma (MKSEPT), stran 1157.

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi Zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju terorizma (MKSEPT)
Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju terorizma (MKSEPT), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 25. septembra 2009.
Št. 003-02-8/2009-16
Ljubljana, dne 5. oktobra 2009
dr. Danilo Türk l.r.
Predsednik
Republike Slovenije
Z A K O N
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE SVETA EVROPE O PREPREČEVANJU TERORIZMA (MKSEPT)
1. člen
Ratificira se Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju terorizma, sestavljena 16. maja 2005 v Varšavi.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi:
COUNCIL OF EUROPE CONVENTION ON THE PREVENTION OF TERRORISM
The member States of the Council of Europe and the other Signatories hereto,
Considering that the aim of the Council of Europe is to achieve greater unity between its members;
Recognising the value of reinforcing co-operation with the other Parties to this Convention;
Wishing to take effective measures to prevent terrorism and to counter, in particular, public provocation to commit terrorist offences and recruitment and training for terrorism;
Aware of the grave concern caused by the increase in terrorist offences and the growing terrorist threat;
Aware of the precarious situation faced by those who suffer from terrorism, and in this connection reaffirming their profound solidarity with the victims of terrorism and their families;
Recognising that terrorist offences and the offences set forth in this Convention, by whoever perpetrated, are under no circumstances justifiable by considerations of a political, philosophical, ideological, racial, ethnic, religious or other similar nature, and recalling the obligation of all Parties to prevent such offences and, if not prevented, to prosecute and ensure that they are punishable by penalties which take into account their grave nature;
Recalling the need to strengthen the fight against terrorism and reaffirming that all measures taken to prevent or suppress terrorist offences have to respect the rule of law and democratic values, human rights and fundamental freedoms as well as other provisions of international law, including, where applicable, international humanitarian law;
Recognising that this Convention is not intended to affect established principles relating to freedom of expression and freedom of association;
Recalling that acts of terrorism have the purpose by their nature or context to seriously intimidate a population or unduly compel a government or an international organisation to perform or abstain from performing any act or seriously destabilise or destroy the fundamental political, constitutional, economic or social structures of a country or an international organisation;
Have agreed as follows:
Article 1 – Terminology
1) For the purposes of this Convention, “terrorist offence” means any of the offences within the scope of and as defined in one of the treaties listed in the Appendix.
2) On depositing its instrument of ratification, acceptance, approval or accession, a State or the European Community which is not a party to a treaty listed in the Appendix may declare that, in the application of this Convention to the Party concerned, that treaty shall be deemed not to be included in the Appendix. This declaration shall cease to have effect as soon as the treaty enters into force for the Party having made such a declaration, which shall notify the Secretary General of the Council of Europe of this entry into force.
Article 2 – Purpose
The purpose of the present Convention is to enhance the efforts of Parties in preventing terrorism and its negative effects on the full enjoyment of human rights, in particular the right to life, both by measures to be taken at national level and through international co-operation, with due regard to the existing applicable multilateral or bilateral treaties or agreements between the Parties.
Article 3 – National prevention policies
1) Each Party shall take appropriate measures, particularly in the field of training of law enforcement authorities and other bodies, and in the fields of education, culture, information, media and public awareness raising, with a view to preventing terrorist offences and their negative effects while respecting human rights obligations as set forth in, where applicable to that Party, the Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms, the International Covenant on Civil and Political Rights, and other obligations under international law.
2) Each Party shall take such measures as may be necessary to improve and develop the co-operation among national authorities with a view to preventing terrorist offences and their negative effects by, inter alia:
a) exchanging information;
b) improving the physical protection of persons and facilities;
c) enhancing training and coordination plans for civil emergencies.
3) Each Party shall promote tolerance by encouraging inter-religious and cross-cultural dialogue involving, where appropriate, non-governmental organisations and other elements of civil society with a view to preventing tensions that might contribute to the commission of terrorist offences.
4) Each Party shall endeavour to promote public awareness regarding the existence, causes and gravity of and the threat posed by terrorist offences and the offences set forth in this Convention and consider encouraging the public to provide factual, specific help to its competent authorities that may contribute to preventing terrorist offences and offences set forth in this Convention.
Article 4 – International co-operation on prevention
Parties shall, as appropriate and with due regard to their capabilities, assist and support each other with a view to enhancing their capacity to prevent the commission of terrorist offences, including through exchange of information and best practices, as well as through training and other joint efforts of a preventive character.
Article 5 – Public provocation to commit a terrorist offence
1) For the purposes of this Convention, “public provocation to commit a terrorist offence” means the distribution, or otherwise making available, of a message to the public, with the intent to incite the commission of a terrorist offence, where such conduct, whether or not directly advocating terrorist offences, causes a danger that one or more such offences may be committed.
2) Each Party shall adopt such measures as may be necessary to establish public provocation to commit a terrorist offence, as defined in paragraph 1, when committed unlawfully and intentionally, as a criminal offence under its domestic law.
Article 6 – Recruitment for terrorism
1) For the purposes of this Convention, “recruitment for terrorism” means to solicit another person to commit or participate in the commission of a terrorist offence, or to join an association or group, for the purpose of contributing to the commission of one or more terrorist offences by the association or the group.
2) Each Party shall adopt such measures as may be necessary to establish recruitment for terrorism, as defined in paragraph 1, when committed unlawfully and intentionally, as a criminal offence under its domestic law.
Article 7 – Training for terrorism
1) For the purposes of this Convention, “training for terrorism” means to provide instruction in the making or use of explosives, firearms or other weapons or noxious or hazardous substances, or in other specific methods or techniques, for the purpose of carrying out or contributing to the commission of a terrorist offence, knowing that the skills provided are intended to be used for this purpose.
2) Each Party shall adopt such measures as may be necessary to establish training for terrorism, as defined in paragraph 1, when committed unlawfully and intentionally, as a criminal offence under its domestic law.
Article 8 – Irrelevance of the commission of a terrorist offence
For an act to constitute an offence as set forth in Articles 5 to 7 of this Convention, it shall not be necessary that a terrorist offence be actually committed.
Article 9 – Ancillary offences
1) Each Party shall adopt such measures as may be necessary to establish as a criminal offence under its domestic law:
a) Participating as an accomplice in an offence as set forth in Articles 5 to 7 of this Convention;
b) Organising or directing others to commit an offence as set forth in Articles 5 to 7 of this Convention;
c) Contributing to the commission of one or more offences as set forth in Articles 5 to 7 of this Convention by a group of persons acting with a common purpose. Such contribution shall be intentional and shall either:
i) be made with the aim of furthering the criminal activity or criminal purpose of the group, where such activity or purpose involves the commission of an offence as set forth in Articles 5 to 7 of this Convention; or
ii) be made in the knowledge of the intention of the group to commit an offence as set forth in Articles 5 to 7 of this Convention.
2) Each Party shall also adopt such measures as may be necessary to establish as a criminal offence under, and in accordance with, its domestic law the attempt to commit an offence as set forth in Articles 6 and 7 of this Convention.
Article 10 – Liability of legal entities
1) Each Party shall adopt such measures as may be necessary, in accordance with its legal principles, to establish the liability of legal entities for participation in the offences set forth in Articles 5 to 7 and 9 of this Convention.
2) Subject to the legal principles of the Party, the liability of legal entities may be criminal, civil or administrative.
3) Such liability shall be without prejudice to the criminal liability of the natural persons who have committed the offences.
Article 11 – Sanctions and measures
1) Each Party shall adopt such measures as may be necessary to make the offences set forth in Articles 5 to 7 and 9 of this Convention punishable by effective, proportionate and dissuasive penalties.
2) Previous final convictions pronounced in foreign States for offences set forth in the present Convention may, to the extent permitted by domestic law, be taken into account for the purpose of determining the sentence in accordance with domestic law.
3) Each Party shall ensure that legal entities held liable in accordance with Article 10 are subject to effective, proportionate and dissuasive criminal or non-criminal sanctions, including monetary sanctions.
Article 12 – Conditions and safeguards
1) Each Party shall ensure that the establishment, implementation and application of the criminalisation under Articles 5 to 7 and 9 of this Convention are carried out while respecting human rights obligations, in particular the right to freedom of expression, freedom of association and freedom of religion, as set forth in, where applicable to that Party, the Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms, the International Covenant on Civil and Political Rights, and other obligations under international law.
2) The establishment, implementation and application of the criminalisation under Articles 5 to 7 and 9 of this Convention should furthermore be subject to the principle of proportionality, with respect to the legitimate aims pursued and to their necessity in a democratic society, and should exclude any form of arbitrariness or discriminatory or racist treatment.
Article 13 – Protection, compensation and support for victims of terrorism
Each Party shall adopt such measures as may be necessary to protect and support the victims of terrorism that has been committed within its own territory. These measures may include, through the appropriate national schemes and subject to domestic legislation, inter alia, financial assistance and compensation for victims of terrorism and their close family members.
Article 14 – Jurisdiction
1) Each Party shall take such measures as may be necessary to establish its jurisdiction over the offences set forth in this Convention:
a) when the offence is committed in the territory of that Party;
b) when the offence is committed on board a ship flying the flag of that Party, or on board an aircraft registered under the laws of that Party;
c) when the offence is committed by a national of that Party.
2) Each Party may also establish its jurisdiction over the offences set forth in this Convention:
a) when the offence was directed towards or resulted in the carrying out of an offence referred to in Article 1 of this Convention, in the territory of or against a national of that Party;
b) when the offence was directed towards or resulted in the carrying out of an offence referred to in Article 1 of this Convention, against a State or government facility of that Party abroad, including diplomatic or consular premises of that Party;
c) when the offence was directed towards or resulted in an offence referred to in Article 1 of this Convention, committed in an attempt to compel that Party to do or abstain from doing any act;
d) when the offence is committed by a stateless person who has his or her habitual residence in the territory of that Party;
e) when the offence is committed on board an aircraft which is operated by the Government of that Party.
3) Each Party shall take such measures as may be necessary to establish its jurisdiction over the offences set forth in this Convention in the case where the alleged offender is present in its territory and it does not extradite him or her to a Party whose jurisdiction is based on a rule of jurisdiction existing equally in the law of the requested Party.
4) This Convention does not exclude any criminal jurisdiction exercised in accordance with national law.
5) When more than one Party claims jurisdiction over an alleged offence set forth in this Convention, the Parties involved shall, where appropriate, consult with a view to determining the most appropriate jurisdiction for prosecution.
Article 15 – Duty to investigate
1) Upon receiving information that a person who has committed or who is alleged to have committed an offence set forth in this Convention may be present in its territory, the Party concerned shall take such measures as may be necessary under its domestic law to investigate the facts contained in the information.
2) Upon being satisfied that the circumstances so warrant, the Party in whose territory the offender or alleged offender is present shall take the appropriate measures under its domestic law so as to ensure that person’s presence for the purpose of prosecution or extradition.
3) Any person in respect of whom the measures referred to in paragraph 2 are being taken shall be entitled to:
a) communicate without delay with the nearest appropriate representative of the State of which that person is a national or which is otherwise entitled to protect that person’s rights or, if that person is a stateless person, the State in the territory of which that person habitually resides;
b) be visited by a representative of that State;
c) be informed of that person’s rights under subparagraphs a. and b.
4) The rights referred to in paragraph 3 shall be exercised in conformity with the laws and regulations of the Party in the territory of which the offender or alleged offender is present, subject to the provision that the said laws and regulations must enable full effect to be given to the purposes for which the rights accorded under paragraph 3 are intended.
5) The provisions of paragraphs 3 and 4 shall be without prejudice to the right of any Party having a claim of jurisdiction in accordance with Article 14, paragraphs 1.c and 2.d to invite the International Committee of the Red Cross to communicate with and visit the alleged offender.
Article 16 – Non application of the Convention
This Convention shall not apply where any of the offences established in accordance with Articles 5 to 7 and 9 is committed within a single State, the alleged offender is a national of that State and is present in the territory of that State, and no other State has a basis under Article 14, paragraph 1 or 2 of this Convention, to exercise jurisdiction, it being understood that the provisions of Articles 17 and 20 to 22 of this Convention shall, as appropriate, apply in those cases.
Article 17 – International co-operation in criminal matters
1) Parties shall afford one another the greatest measure of assistance in connection with criminal investigations or criminal or extradition proceedings in respect of the offences set forth in Articles 5 to 7 and 9 of this Convention, including assistance in obtaining evidence in their possession necessary for the proceedings.
2) Parties shall carry out their obligations under paragraph 1 in conformity with any treaties or other agreements on mutual legal assistance that may exist between them. In the absence of such treaties or agreements, Parties shall afford one another assistance in accordance with their domestic law.
3) Parties shall co-operate with each other to the fullest extent possible under relevant law, treaties, agreements and arrangements of the requested Party with respect to criminal investigations or proceedings in relation to the offences for which a legal entity may be held liable in accordance with Article 10 of this Convention in the requesting Party.
4) Each Party may give consideration to establishing additional mechanisms to share with other Parties information or evidence needed to establish criminal, civil or administrative liability pursuant to Article 10.
Article 18 – Extradite or prosecute
1) The Party in the territory of which the alleged offender is present shall, when it has jurisdiction in accordance with Article 14, if it does not extradite that person, be obliged, without exception whatsoever and whether or not the offence was committed in its territory, to submit the case without undue delay to its competent authorities for the purpose of prosecution, through proceedings in accordance with the laws of that Party. Those authorities shall take their decision in the same manner as in the case of any other offence of a serious nature under the law of that Party.
2) Whenever a Party is permitted under its domestic law to extradite or otherwise surrender one of its nationals only upon the condition that the person will be returned to that Party to serve the sentence imposed as a result of the trial or proceeding for which the extradition or surrender of the person was sought, and this Party and the Party seeking the extradition of the person agree with this option and other terms they may deem appropriate, such a conditional extradition or surrender shall be sufficient to discharge the obligation set forth in paragraph 1.
Article 19 – Extradition
1) The offences set forth in Articles 5 to 7 and 9 of this Convention shall be deemed to be included as extraditable offences in any extradition treaty existing between any of the Parties before the entry into force of this Convention. Parties undertake to include such offences as extraditable offences in every extradition treaty to be subsequently concluded between them.
2) When a Party which makes extradition conditional on the existence of a treaty receives a request for extradition from another Party with which it has no extradition treaty, the requested Party may, if it so decides, consider this Convention as a legal basis for extradition in respect of the offences set forth in Articles 5 to 7 and 9 of this Convention. Extradition shall be subject to the other conditions provided by the law of the requested Party.
3) Parties which do not make extradition conditional on the existence of a treaty shall recognise the offences set forth in Articles 5 to 7 and 9 of this Convention as extraditable offences between themselves, subject to the conditions provided by the law of the requested Party.
4) Where necessary, the offences set forth in Articles 5 to 7 and 9 of this Convention shall be treated, for the purposes of extradition between Parties, as if they had been committed not only in the place in which they occurred but also in the territory of the Parties that have established jurisdiction in accordance with Article 14.
5) The provisions of all extradition treaties and agreements concluded between Parties in respect of offences set forth in Articles 5 to 7 and 9 of this Convention shall be deemed to be modified as between Parties to the extent that they are incompatible with this Convention.
Article 20 – Exclusion of the political exception clause
1) None of the offences referred to in Articles 5 to 7 and 9 of this Convention, shall be regarded, for the purposes of extradition or mutual legal assistance, as a political offence, an offence connected with a political offence, or as an offence inspired by political motives. Accordingly, a request for extradition or for mutual legal assistance based on such an offence may not be refused on the sole ground that it concerns a political offence or an offence connected with a political offence or an offence inspired by political motives.
2) Without prejudice to the application of Articles 19 to 23 of the Vienna Convention on the Law of Treaties of 23 May 1969 to the other Articles of this Convention, any State or the European Community may, at the time of signature or when depositing its instrument of ratification, acceptance, approval or accession of the Convention, declare that it reserves the right to not apply paragraph 1 of this Article as far as extradition in respect of an offence set forth in this Convention is concerned. The Party undertakes to apply this reservation on a case-by-case basis, through a duly reasoned decision.
3) Any Party may wholly or partly withdraw a reservation it has made in accordance with paragraph 2 by means of a declaration addressed to the Secretary General of the Council of Europe which shall become effective as from the date of its receipt.
4) A Party which has made a reservation in accordance with paragraph 2 of this Article may not claim the application of paragraph 1 of this Article by any other Party; it may, however, if its reservation is partial or conditional, claim the application of this Article in so far as it has itself accepted it.
5) The reservation shall be valid for a period of three years from the day of the entry into force of this Convention in respect of the Party concerned. However, such reservation may be renewed for periods of the same duration.
6) Twelve months before the date of expiry of the reservation, the Secretary General of the Council of Europe shall give notice of that expiry to the Party concerned. No later than three months before expiry, the Party shall notify the Secretary General of the Council of Europe that it is upholding, amending or withdrawing its reservation. Where a Party notifies the Secretary General of the Council of Europe that it is upholding its reservation, it shall provide an explanation of the grounds justifying its continuance. In the absence of notification by the Party concerned, the Secretary General of the Council of Europe shall inform that Party that its reservation is considered to have been extended automatically for a period of six months. Failure by the Party concerned to notify its intention to uphold or modify its reservation before the expiry of that period shall cause the reservation to lapse.
7) Where a Party does not extradite a person in application of this reservation, after receiving an extradition request from another Party, it shall submit the case, without exception whatsoever and without undue delay, to its competent authorities for the purpose of prosecution, unless the requesting Party and the requested Party agree otherwise. The competent authorities, for the purpose of prosecution in the requested Party, shall take their decision in the same manner as in the case of any offence of a grave nature under the law of that Party. The requested Party shall communicate, without undue delay, the final outcome of the proceedings to the requesting Party and to the Secretary General of the Council of Europe, who shall forward it to the Consultation of the Parties provided for in Article 30.
8) The decision to refuse the extradition request on the basis of this reservation shall be forwarded promptly to the requesting Party. If within a reasonable time no judicial decision on the merits has been taken in the requested Party according to paragraph 7, the requesting Party may communicate this fact to the Secretary General of the Council of Europe, who shall submit the matter to the Consultation of the Parties provided for in Article 30. This Consultation shall consider the matter and issue an opinion on the conformity of the refusal with the Convention and shall submit it to the Committee of Ministers for the purpose of issuing a declaration thereon. When performing its functions under this paragraph, the Committee of Ministers shall meet in its composition restricted to the States Parties.
Article 21 – Discrimination clause
1) Nothing in this Convention shall be interpreted as imposing an obligation to extradite or to afford mutual legal assistance, if the requested Party has substantial grounds for believing that the request for extradition for offences set forth in Articles 5 to 7 and 9 or for mutual legal assistance with respect to such offences has been made for the purpose of prosecuting or punishing a person on account of that person’s race, religion, nationality, ethnic origin or political opinion or that compliance with the request would cause prejudice to that person’s position for any of these reasons.
2) Nothing in this Convention shall be interpreted as imposing an obligation to extradite if the person who is the subject of the extradition request risks being exposed to torture or to inhuman or degrading treatment or punishment.
3) Nothing in this Convention shall be interpreted either as imposing an obligation to extradite if the person who is the subject of the extradition request risks being exposed to the death penalty or, where the law of the requested Party does not allow for life imprisonment, to life imprisonment without the possibility of parole, unless under applicable extradition treaties the requested Party is under the obligation to extradite if the requesting Party gives such assurance as the requested Party considers sufficient that the death penalty will not be imposed or, where imposed, will not be carried out, or that the person concerned will not be subject to life imprisonment without the possibility of parole.
Article 22 – Spontaneous information
1) Without prejudice to their own investigations or proceedings, the competent authorities of a Party may, without prior request, forward to the competent authorities of another Party information obtained within the framework of their own investigations, when they consider that the disclosure of such information might assist the Party receiving the information in initiating or carrying out investigations or proceedings, or might lead to a request by that Party under this Convention.
2) The Party providing the information may, pursuant to its national law, impose conditions on the use of such information by the Party receiving the information.
3) The Party receiving the information shall be bound by those conditions.
4) However, any Party may, at any time, by means of a declaration addressed to the Secretary General of the Council of Europe, declare that it reserves the right not to be bound by the conditions imposed by the Party providing the information under paragraph 2 above, unless it receives prior notice of the nature of the information to be provided and agrees to its transmission.
Article 23 – Signature and entry into force
1) This Convention shall be open for signature by the member States of the Council of Europe, the European Community and by non-member States which have participated in its elaboration.
2) This Convention is subject to ratification, acceptance or approval. Instruments of ratification, acceptance or approval shall be deposited with the Secretary General of the Council of Europe.
3) This Convention shall enter into force on the first day of the month following the expiration of a period of three months after the date on which six Signatories, including at least four member States of the Council of Europe, have expressed their consent to be bound by the Convention in accordance with the provisions of paragraph 2.
4) In respect of any Signatory which subsequently expresses its consent to be bound by it, the Convention shall enter into force on the first day of the month following the expiration of a period of three months after the date of the expression of its consent to be bound by the Convention in accordance with the provisions of paragraph 2.
Article 24 – Accession to the Convention
1) After the entry into force of this Convention, the Committee of Ministers of the Council of Europe, after consulting with and obtaining the unanimous consent of the Parties to the Convention, may invite any State which is not a member of the Council of Europe and which has not participated in its elaboration to accede to this convention. The decision shall be taken by the majority provided for in Article 20.d of the Statute of the Council of Europe and by the unanimous vote of the representatives of the Parties entitled to sit on the Committee of Ministers.
2) In respect of any State acceding to the convention under paragraph 1 above, the Convention shall enter into force on the first day of the month following the expiration of a period of three months after the date of deposit of the instrument of accession with the Secretary General of the Council of Europe.
Article 25 – Territorial application
1) Any State or the European Community may, at the time of signature or when depositing its instrument of ratification, acceptance, approval or accession, specify the territory or territories to which this Convention shall apply.
2) Any Party may, at any later date, by a declaration addressed to the Secretary General of the Council of Europe, extend the application of this Convention to any other territory specified in the declaration. In respect of such territory the Convention shall enter into force on the first day of the month following the expiration of a period of three months after the date of receipt of the declaration by the Secretary General.
3) Any declaration made under the two preceding paragraphs may, in respect of any territory specified in such declaration, be withdrawn by a notification addressed to the Secretary General of the Council of Europe. The withdrawal shall become effective on the first day of the month following the expiration of a period of three months after the date of receipt of such notification by the Secretary General.
Article 26 – Effects of the Convention
1) The present Convention supplements applicable multilateral or bilateral treaties or agreements between the Parties, including the provisions of the following Council of Europe treaties:
– European Convention on Extradition, opened for signature, in Paris, on 13 December 1957 (ETS No. 24);
– European Convention on Mutual Assistance in Criminal Matters, opened for signature, in Strasbourg, on 20 April 1959 (ETS No. 30);
– European Convention on the Suppression of Terrorism, opened for signature, in Strasbourg, on 27 January 1977 (ETS No. 90);
– Additional Protocol to the European Convention on Mutual Assistance in Criminal Matters, opened for signature in Strasbourg on 17 March 1978 (ETS No. 99);
– Second Additional Protocol to the European Convention on Mutual Assistance in Criminal Matters, opened for signature in Strasbourg on 8 November 2001 (ETS No. 182);
– Protocol amending the European Convention on the Suppression of Terrorism, opened for signature in Strasbourg on 15 May 2003 (ETS No. 190).
2) If two or more Parties have already concluded an agreement or treaty on the matters dealt with in this Convention or have otherwise established their relations on such matters, or should they in future do so, they shall also be entitled to apply that agreement or treaty or to regulate those relations accordingly. However, where Parties establish their relations in respect of the matters dealt with in the present Convention other than as regulated therein, they shall do so in a manner that is not inconsistent with the Convention’s objectives and principles.
3) Parties which are members of the European Union shall, in their mutual relations, apply Community and European Union rules in so far as there are Community or European Union rules governing the particular subject concerned and applicable to the specific case, without prejudice to the object and purpose of the present Convention and without prejudice to its full application with other Parties.
4) Nothing in this Convention shall affect other rights, obligations and responsibilities of a Party and individuals under international law, including international humanitarian law.
5) The activities of armed forces during an armed conflict, as those terms are understood under international humanitarian law, which are governed by that law, are not governed by this Convention, and the activities undertaken by military forces of a Party in the exercise of their official duties, inasmuch as they are governed by other rules of international law, are not governed by this Convention.
Article 27 – Amendments to the Convention
1) Amendments to this Convention may be proposed by any Party, the Committee of Ministers of the Council of Europe or the Consultation of the Parties.
2) Any proposal for amendment shall be communicated by the Secretary General of the Council of Europe to the Parties.
3) Moreover, any amendment proposed by a Party or the Committee of Ministers shall be communicated to the Consultation of the Parties, which shall submit to the Committee of Ministers its opinion on the proposed amendment.
4) The Committee of Ministers shall consider the proposed amendment and any opinion submitted by the Consultation of the Parties and may approve the amendment.
5) The text of any amendment approved by the Committee of Ministers in accordance with paragraph 4 shall be forwarded to the Parties for acceptance.
6) Any amendment approved in accordance with paragraph 4 shall come into force on the thirtieth day after all Parties have informed the Secretary General of their acceptance thereof.
Article 28 – Revision of the Appendix
1) In order to update the list of treaties in the Appendix, amendments may be proposed by any Party or by the Committee of Ministers. These proposals for amendment shall only concern universal treaties concluded within the United Nations system dealing specifically with international terrorism and having entered into force. They shall be communicated by the Secretary General of the Council of Europe to the Parties.
2) After having consulted the non-member Parties, the Committee of Ministers may adopt a proposed amendment by the majority provided for in Article 20.d of the Statute of the Council of Europe. The amendment shall enter into force following the expiry of a period of one year after the date on which it has been forwarded to the Parties. During this period, any Party may notify the Secretary General of the Council of Europe of any objection to the entry into force of the amendment in respect of that Party.
3) If one third of the Parties notifies the Secretary General of the Council of Europe of an objection to the entry into force of the amendment, the amendment shall not enter into force.
4) If less than one third of the Parties notifies an objection, the amendment shall enter into force for those Parties which have not notified an objection.
5) Once an amendment has entered into force in accordance with paragraph 2 and a Party has notified an objection to it, this amendment shall come into force in respect of the Party concerned on the first day of the month following the date on which it notifies the Secretary General of the Council of Europe of its acceptance.
Article 29 – Settlement of disputes
In the event of a dispute between Parties as to the interpretation or application of this Convention, they shall seek a settlement of the dispute through negotiation or any other peaceful means of their choice, including submission of the dispute to an arbitral tribunal whose decisions shall be binding upon the Parties to the dispute, or to the International Court of Justice, as agreed upon by the Parties concerned.
Article 30 – Consultation of the Parties
1) The Parties shall consult periodically with a view to:
a) making proposals to facilitate or improve the effective use and implementation of this Convention, including the identification of any problems and the effects of any declaration made under this Convention;
b) formulating its opinion on the conformity of a refusal to extradite which is referred to them in accordance with Article 20, paragraph 8;
c) making proposals for the amendment of this Convention in accordance with Article 27;
d) formulating their opinion on any proposal for the amendment of this Convention which is referred to them in accordance with Article 27, paragraph 3;
e) expressing an opinion on any question concerning the application of this Convention and facilitating the exchange of information on significant legal, policy or technological developments.
2) The Consultation of the Parties shall be convened by the Secretary General of the Council of Europe whenever he finds it necessary and in any case when a majority of the Parties or the Committee of Ministers request its convocation.
3) The Parties shall be assisted by the Secretariat of the Council of Europe in carrying out their functions pursuant to this Article.
Article 31 – Denunciation
1) Any Party may, at any time, denounce this Convention by means of a notification addressed to the Secretary General of the Council of Europe.
2) Such denunciation shall become effective on the first day of the month following the expiration of a period of three months after the date of receipt of the notification by the Secretary General.
Article 32 – Notification
The Secretary General of the Council of Europe shall notify the member States of the Council of Europe, the European Community, the non-member States which have participated in the elaboration of this Convention as well as any State which has acceded to, or has been invited to accede to, this Convention of:
a) any signature;
b) the deposit of any instrument of ratification, acceptance, approval or accession;
c) any date of entry into force of this Convention in accordance with Article 23;
d) any declaration made under Article 1, paragraph 2, 22, paragraph 4, and 25;
e) any other act, notification or communication relating to this Convention.
In witness whereof the undersigned, being duly authorised thereto, have signed this Convention.
Done at Warsaw, this 16th day of May 2005, in English and in French, both texts being equally authentic, in a single copy which shall be deposited in the archives of the Council of Europe. The Secretary General of the Council of Europe shall transmit certified copies to each member State of the Council of Europe, to the European Community, to the non-member States which have participated in the elaboration of this Convention, and to any State invited to accede to it.
Appendix
1) Convention for the Suppression of Unlawful Seizure of Aircraft, signed at The Hague on 16 December 1970;
2) Convention for the Suppression of Unlawful Acts Against the Safety of Civil Aviation, concluded at Montreal on 23 September 1971;
3) Convention on the Prevention and Punishment of Crimes Against Internationally Protected Persons, Including Diplomatic Agents, adopted in New York on 14 December 1973;
4) International Convention Against the Taking of Hostages, adopted in New York on 17 December 1979;
5) Convention on the Physical Protection of Nuclear Material, adopted in Vienna on 3 March 1980;
6) Protocol for the Suppression of Unlawful Acts of Violence at Airports Serving International Civil Aviation, done at Montreal on 24 February 1988;
7) Convention for the Suppression of Unlawful Acts Against the Safety of Maritime Navigation, done at Rome on 10 March 1988;
8) Protocol for the Suppression of Unlawful Acts Against the Safety of Fixed Platforms Located on the Continental Shelf, done at Rome on 10 March 1988;
9) International Convention for the Suppression of Terrorist Bombings, adopted in New York on 15 December 1997;
10) International Convention for the Suppression of the Financing of Terrorism, adopted in New York on 9 December 1999.
KONVENCIJA SVETA EVROPE O PREPREČEVANJU TERORIZMA
Države članice Sveta Evrope in druge podpisnice te konvencije so se
glede na to, da je cilj Sveta Evrope doseči večjo enotnost med njegovimi članicami;
ob priznavanju koristi okrepljenega sodelovanja z drugimi pogodbenicami te konvencije;
v želji sprejeti učinkovite ukrepe za preprečevanje terorizma in se zlasti upreti javnemu ščuvanju k terorističnim napadom ter novačenju in usposabljanju za terorizem;
ob zavedanju velike zaskrbljenosti zaradi povečevanja terorističnih kaznivih dejanj in naraščajoče nevarnosti terorizma;
ob zavedanju negotovega položaja tistih, ki jim grozi terorizem, in v tej povezavi ob ponovnem poudarjanju globoke solidarnosti z žrtvami terorizma in njihovimi družinami;
ob priznavanju, da kazniva teroristična dejanja in kazniva dejanja, opredeljena v tej konvenciji, ne glede na to, kdo jih je zagrešil, nikakor niso opravičljiva iz političnih, filozofskih, ideoloških, rasnih, etničnih, verskih ali drugih podobnih razlogov, ter ob sklicevanju na obveznost vseh pogodbenic preprečevati taka kazniva dejanja, če pa niso preprečena, je treba storilce kazensko preganjati in zagotoviti, da so kaznovani s kaznimi glede na težo dejanja;
ob sklicevanju na okrepitev boja proti terorizmu in ponovni potrditvi, da morajo vsi ukrepi, sprejeti za preprečevanje ali zatiranje terorističnih kaznivih dejanj, spoštovati načela pravne države, demokratične vrednote, človekove pravice, temeljne svoboščine in tudi druge določbe mednarodnega prava, če je primerno, tudi mednarodno humanitarno pravo;
ob zavedanju, da ta konvencija nima namena vplivati na uveljavljena načela svobode izražanja in svobode združevanja;
ob spoznanju, da je namen terorističnih dejanj, da s svojo naravo ali vsebino resno zastrašijo prebivalstvo ali neupravičeno prisilijo vlado ali mednarodno organizacijo, da izvede kakršno koli dejanje ali se mu odreče, ali da resno destabilizirajo ali uničijo temeljne politične, ustavne, gospodarske ali socialne strukture države ali mednarodne organizacije;
sporazumele o naslednjem:
1. člen – Pomen izrazov
1) V tej konvenciji »teroristično kaznivo dejanje« pomeni vsako kaznivo dejanje v obsegu in kot je opredeljeno v mednarodnih pogodbah, navedenih v dodatku.
2) Pri deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu lahko država ali Evropska skupnost, ki ni pogodbenica mednarodne pogodbe, navedene v dodatku, izjavi, da se pri izvajanju te konvencije v posamezni pogodbenici šteje, da pogodba ni vključena v dodatek. Veljavnost take izjave preneha takoj po začetku veljavnosti mednarodne pogodbe za pogodbenico, ki je dala tako izjavo, in mora o navedenem začetku veljavnosti uradno obvestiti generalnega sekretarja Sveta Evrope.
2. člen – Namen
Namen te konvencije je okrepiti prizadevanja pogodbenic pri preprečevanju terorizma in njegovih negativnih vplivov na celovito uživanje človekovih pravic, zlasti pravice do življenja, z ukrepi, ki jih je treba sprejeti na državni ravni in z mednarodnim sodelovanjem ob ustreznem upoštevanju veljavnih večstranskih ali dvostranskih mednarodnih pogodb ali sporazumov med pogodbenicami.
3. člen – Državna politika preprečevanja
1) Pogodbenica sprejme primerne ukrepe, zlasti za usposabljanje organov odkrivanja in pregona ter drugih organov, za izobraževanje, kulturo, obveščanje, sredstva javnega obveščanja ter večjo javno ozaveščenost zaradi preprečevanja terorističnih kaznivih dejanj in njihovih negativnih učinkov ob obveznostih spoštovanja človekovih pravic, kot so določene v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in drugih obveznostih v skladu z mednarodnim pravom, kadar se nanašajo na to pogodbenico.
2) Pogodbenica sprejme ukrepe, ki bi lahko bili potrebni za izboljšanje in razvoj sodelovanja med državnimi organi zaradi preprečevanja terorističnih kaznivih dejanj in njihovih negativnih učinkov, med drugim z:
a) izmenjavo podatkov;
b) izboljšanjem fizične zaščite oseb in objektov;
c) okrepitvijo usposabljanja in usklajevalnih načrtov za civilne izredne razmere.
3) Pogodbenica podpira strpnost s spodbujanjem medverskega in medkulturnega dogovarjanja, ki vključuje, kadar je primerno, nevladne organizacije in druge dele civilne družbe zaradi preprečevanja napetosti, ki bi lahko prispevale k storitvi terorističnih kaznivih dejanj.
4) Pogodbenica si prizadeva spodbujati ozaveščenost javnosti glede obstoja, vzrokov, resnosti in nevarnosti, ki jih povzročajo teroristična kazniva dejanja in kazniva dejanja, opredeljena v tej konvenciji, in razmisli o spodbujanju javnosti glede zagotavljanja dejanske in posebne pomoči pristojnim organom, kar bi lahko pomagalo preprečevati teroristična kazniva dejanja in druga kazniva dejanja, opredeljena v tej konvenciji.
4. člen – Mednarodno sodelovanje pri preprečevanju
Pogodbenice si primerno in ob ustreznem upoštevanju svojih zmogljivosti pomagajo in se medsebojno podpirajo zaradi okrepitve usposobljenosti pri preprečevanju naročila storitve kaznivih terorističnih dejanj, vključno z izmenjavo podatkov in izkušenj, ter tudi z usposabljanjem in drugimi skupnimi preprečevalnimi prizadevanji.
5. člen – Javno ščuvanje k storitvi terorističnega kaznivega dejanja
1) V tej konvenciji »javno ščuvanje k storitvi terorističnega kaznivega dejanja« pomeni razširjanje sporočil ali njihovo dajanje na razpolago javnosti na kakšen drug način z namenom spodbujati storitev terorističnega kaznivega dejanja, kadar tako obnašanje, ki neposredno ali posredno zagovarja teroristična kazniva dejanja, povzroča nevarnost morebitne storitve enega ali več kaznivih dejanj.
2) Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe, da določi javno ščuvanje k storitvi terorističnega kaznivega dejanja, opredeljenega v prejšnjem odstavku, kot kaznivo dejanje po njenem notranjem pravu, če je bilo storjeno nezakonito in naklepno.
6. člen – Novačenje za terorizem
1) V tej konvenciji »novačenje za terorizem« pomeni spodbujati drugo osebo k storitvi terorističnega kaznivega dejanja ali udeležbi pri terorističnem kaznivem dejanju ali priključitvi združbi ali skupini zaradi pomoči pri izvedbi enega ali več terorističnih kaznivih dejanj, ki jih stori ta združba ali skupina.
2) Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe, da določi novačenje za terorizem, opredeljeno v prejšnjem odstavku, kot kaznivo dejanje po njenem notranjem pravu, če je bilo storjeno nezakonito in naklepno.
7. člen – Usposabljanje za terorizem
1) V tej konvenciji »usposabljanje za terorizem« pomeni zagotavljanje navodil za izdelavo ali uporabo razstreliva, strelnega orožja ter drugega orožja in škodljivih in nevarnih snovi ali za uporabo drugih posebnih metod ali tehnologij z namenom storitve ali prispevanja k storitvi terorističnega kaznivega dejanja, ob zavedanju, da je zagotovljeno znanje namenjeno uporabi za ta namen.
2) Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe, da določi usposabljanje za terorizem, opredeljeno v prvem odstavku, kot kaznivo dejanje po njenem notranjem pravu, če je bilo storjeno nezakonito in naklepno.
8. člen – Nebistvenost storitve terorističnega kaznivega dejanja
Da bi se dejanje obravnavalo kot kaznivo dejanje v skladu s 5. do 7. členom konvencije, ni potrebno, da bi bilo teroristično kaznivo dejanje dejansko storjeno.
9. člen – Dodatna kazniva dejanja
1) Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe, da se v notranjem pravu kot kazniva dejanja določijo:
a) udeležba pri kaznivih dejanjih iz 5. do 7. člena konvencije;
b) organiziranje ali usmerjanje drugih k storitvi kaznivih dejanj iz 5. do 7. člena konvencije;
c) prispevanje k storitvi enega ali več kaznivih dejanj iz 5. do 7. člena konvencije, ki jih stori skupina, ki deluje s skupnim namenom. Tak prispevek je naklepen in ima namen:
i) s ciljem podpirati kaznivo dejavnost ali kazniv namen skupine, če taka dejavnost ali namen vključuje storitev kaznivega dejanja iz 5. do 7. člena konvencije, ali
ii) z zavedanjem, da je namen skupine storiti kaznivo dejanje iz 5. do 7. člena konvencije.
2) Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe, da se v skladu z njenim notranjim pravom kot kaznivo dejanje določi poskus storitve kaznivega dejanja iz 6. in 7. člena konvencije.
10. člen – Odgovornost pravnih oseb
1) Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe, da se v skladu z njenimi pravnimi načeli določi odgovornost pravnih oseb za sodelovanje pri storitvi kaznivih dejanj iz 5. do 7. in 9. člena konvencije.
2) Ob upoštevanju pravnih načel pogodbenice je lahko odgovornost pravnih oseb kazenska, civilna ali upravna.
3) Taka odgovornost ne vpliva na kazensko odgovornost fizičnih oseb, ki so storile kazniva dejanja.
11. člen – Sankcije in ukrepi
1) Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe, da se za kazniva dejanja iz 5. do 7. in 9. člena konvencije določijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni.
2) Predhodne pravnomočne obsodbe, izrečene v tujih državah za kazniva dejanja na podlagi te konvencije, se lahko v mejah, ki jih dovoljuje notranje pravo, upoštevajo zaradi določitve kazni v skladu z njo.
3) Pogodbenica zagotovi, da se pravnim osebam, ki se po 10. členu štejejo za odgovorne, izrečejo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazenske ali nekazenske sankcije, vključno z denarnimi kaznimi.
12. člen – Pogoji in zaščitne določbe
1) Pogodbenica zagotovi, da se kaznivost iz 5. do 7. in 9. člena konvencije določa, uveljavlja in uporablja ob spoštovanju človekovih pravic, zlasti pravice do svobode izražanja, svobode združevanja in svobode veroizpovedi, kot so opredeljene v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in drugih obveznostih v skladu z mednarodnim pravom, kadar se nanašajo na to pogodbenico.
2) Določitev, uveljavitev in uporaba kaznivosti v skladu s 5. do 7. in 9. členom konvencije bi morale poleg tega temeljiti na načelu sorazmernosti ob upoštevanju prizadevanja za zakonite cilje in njihove nujnosti v demokratični družbi ter izključevati kakršno koli obliko samovolje ali diskriminacijskega ali rasističnega obravnavanja.
13. člen – Varovanje, nadomestilo in podpora žrtvam terorizma
Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe za varovanje in podporo žrtvam terorističnih dejanj, storjenih na njenem ozemlju. Ti ukrepi lahko s primernimi državnimi programi in ob upoštevanju notranje zakonodaje med drugim vključujejo finančno pomoč in nadomestilo za žrtve terorizma ter njihove bližnje družinske člane.
14. člen – Jurisdikcija
1) Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe za določitev svoje jurisdikcije za kazniva dejanja, opredeljena v tej konvenciji:
a) če je kaznivo dejanje storjeno na ozemlju posamezne pogodbenice;
b) če je kaznivo dejanje storjeno na ladji, ki plove pod zastavo te pogodbenice, ali v letalu, registriranem po pravu te pogodbenice;
c) če kaznivo dejanje stori državljan te pogodbenice.
2) Prav tako lahko pogodbenica določi svojo jurisdikcijo za kazniva dejanja, opredeljena v tej konvenciji:
a) če je bilo kaznivo dejanje namenjeno storitvi ali je bila posledica kaznivega dejanja storitev kaznivega dejanja iz 1. člena konvencije na ozemlju te pogodbenice ali proti njenemu državljanu;
b) če je bilo kaznivo dejanje namenjeno storitvi ali je bila posledica kaznivega dejanja storitev kaznivega dejanja iz 1. člena konvencije proti državi ali vladnemu objektu te pogodbenice v tujini, vključno z diplomatskimi ali konzularnimi prostori te pogodbenice;
c) če je bilo kaznivo dejanje namenjeno storitvi ali je bila posledica kaznivega dejanja storitev kaznivega dejanja iz 1. člena te konvencije in storjeno v prizadevanju prisiliti pogodbenico, da nekaj stori ali opusti;
d) če kaznivo dejanje stori oseba brez državljanstva, ki ima običajno prebivališče na ozemlju te pogodbenice;
e) če je kaznivo dejanje storjeno v letalu vlade pogodbenice.
3) Pogodbenica sprejme vse potrebne ukrepe zaradi vzpostavitve svoje jurisdikcije za kazniva dejanja iz te konvencije, če je domnevni storilec na njenem ozemlju in ga ne izroči pogodbenici, katere jurisdikcija temelji na enakih določbah glede jurisdikcije, kot so tiste po pravu zaprošene pogodbenice.
4) Konvencija ne izključuje kazenske jurisdikcije, ki se izvaja v skladu z notranjim pravom.
5) Če več pogodbenic uveljavlja jurisdikcijo za domnevno kaznivo dejanje iz te konvencije, se udeležene pogodbenice, kadar je to primerno, posvetujejo zaradi določitve najprimernejše jurisdikcije za kazenski pregon.
15. člen – Dolžnost preiskave
1) Ob prejemu informacije, da bi lahko bila oseba, ki je storila ali domnevno storila kaznivo dejanje, opredeljeno v tej konvenciji, na njenem ozemlju, sprejme pogodbenica vse potrebne ukrepe v skladu z notranjim pravom zaradi preiskave dejstev iz informacije.
2) Ko so okoliščine utemeljene, sprejme pogodbenica, na ozemlju katere je storilec ali domnevni storilec kaznivega dejanja, primerne ukrepe v skladu z notranjim pravom, da bi s tem zagotovila prisotnost osebe zaradi kazenskega pregona ali izročitve.
3) Oseba je glede ukrepov iz prejšnjega odstavka, ki se nanašajo nanjo, upravičena do:
a) takojšnje vzpostavitve stika z najbližjim primernim predstavnikom države, katere državljan je, ali države, ki je sicer upravičena, da varuje pravice te osebe, če pa je oseba brez državljanstva, države, na ozemlju katere oseba običajno prebiva;
b) obiskov predstavnika te države;
c) seznanitve s pravicami v skladu s prejšnjima pododstavkoma.
4) Pravice iz tretjega odstavka se uveljavljajo v skladu z zakoni in drugimi predpisi pogodbenice, na ozemlju katere je storilec ali domnevni storilec kaznivega dejanja, ob upoštevanju določb, da morajo omenjeni zakoni omogočati popolno učinkovitost namenom, za katere se priznavajo pravice v skladu s prejšnjim odstavkom.
5) Določbe tretjega in četrtega odstavka ne vplivajo na pravico pogodbenice, ki uveljavlja jurisdikcijo v skladu s pododstavkom c prvega odstavka in pododstavkom d drugega odstavka 14. člena, da povabi Mednarodni odbor Rdečega križa, naj vzpostavi stike z domnevnim storilcem kaznivega dejanja in ga tudi obišče.
16. člen – Neuporaba konvencije
Konvencija se ne uporablja, če je bilo kaznivo dejanje iz 5. do 7. in 9. člena, storjeno v eni državi, če je domnevni storilec kaznivega dejanja državljan te države in je v tej državi in nobena druga država nima v skladu s prvim in drugim odstavkom 14. člena te konvencije pravice izvajati jurisdikcije, če se za take primere, kadar je to primerno, uporabljajo določbe 17. in 20. do 22. člena konvencije.
17. člen – Mednarodno sodelovanje v kazenskih zadevah
1) Pogodbenice si pomagajo pri preiskavi kaznivega dejanja ter v zvezi s kazenskimi ali izročitvenimi postopki glede kaznivih dejanj iz 5. do 7. in 9. člena konvencije, vključno s pomočjo pri pridobivanju dokazov, ki so v njihovi lasti, potrebnih za postopke.
2) Pogodbenice uresničujejo svoje obveznosti iz prejšnjega odstavka v skladu s pogodbami ali drugimi sporazumi o vzajemni pravni pomoči, ki so jih morebiti sklenile. Kadar ni takih pogodb ali sporazumov, si pogodbenice pomagajo v skladu s svojim notranjim pravom.
3) Pogodbenice čim bolj sodelujejo v skladu z veljavnim pravom, pogodbami, sporazumi in dogovori zaprošene pogodbenice glede kazenske preiskave ali postopkov v zvezi s kaznivimi dejanji, za katere bi lahko bila odgovorna pravna oseba v skladu z 10. členom konvencije na ozemlju pogodbenice prosilke.
4) Pogodbenica lahko preuči možnost za vzpostavitev dodatnih ukrepov zaradi izmenjave informacij ali dokazov z drugimi pogodbenicami, ki so potrebni za ugotovitev kazenske, civilne ali upravne odgovornosti v skladu z 10. členom.
18. člen – Izročitev ali kazenski pregon
1) Pogodbenica, na ozemlju katere je domnevni storilec kaznivega dejanja in ima jurisdikcijo v skladu s 14. členom, a ne izroči osebe, mora brez kakršne koli izjeme in ne glede na to, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno na njenem ozemlju ali ne, predložiti primer brez neprimernega zavlačevanja svojim pristojnim organom zaradi kazenskega pregona po postopkih po pravu te pogodbenice. Omenjeni organi ukrepajo tako kot pri katerem koli težjem kaznivem dejanju po pravu te pogodbenice.
2) Če je pogodbenici dovoljeno, da v skladu z notranjim pravom izroči ali drugače preda enega od svojih državljanov le pod pogojem, da se oseba vrne tej pogodbenici zaradi prestajanja kazni, izrečene kot posledica sodne obravnave ali postopka zaradi zaprosila za izročitev ali predajo osebe in se ta pogodbenica in pogodbenica, ki skuša doseči izročitev, strinjata s to možnostjo in drugimi primernimi pogoji, je taka izročitev ali predaja zadosten razlog za opustitev obveznosti, opredeljene v prejšnjem odstavku.
19. člen – Izročitev
1) Za kazniva dejanja iz 5. do 7. in 9. člena konvencije se šteje, da so vključena v vsako pogodbo o izročitvi, ki velja za katero koli pogodbenico pred začetkom veljavnosti te konvencije, kot kazniva dejanja, za katera se dovoli izročitev. Pogodbenice se zavezujejo, da bodo vključile ta kazniva dejanja v vsako pogodbo o izročitvi, ki jo sklenejo pozneje.
2) Če pogodbenica, ki izročitev pogojuje z obstojem pogodbe, prejme prošnjo za izročitev od pogodbenice, s katero nima sklenjene pogodbe o izročitvi, lahko zaprošena pogodbenica, če tako sklene, šteje to konvencijo kot pravno podlago za izročitev zaradi kaznivih dejanj iz 5. do 7. in 9. člena konvencije. Za izročitev veljajo drugi pogoji po pravu zaprošene pogodbenice.
3) Pogodbenice, ki izročitve ne pogojujejo z obstojem pogodbe, štejejo kazniva dejanja iz 5. do 7. in 9. člena te konvencije kot kazniva dejanja, zaradi katerih se med njimi dovoli izročitev ob upoštevanju pogojev, določenih z zakonodajo zaprošene pogodbenice.
4) Kadar je potrebno, se kazniva dejanja iz 5. do 7. in 9. člena konvencije zaradi izročitve med pogodbenicami obravnavajo, kot da bi bila storjena ne le v kraju, v katerem so se zgodila, ampak tudi na ozemlju pogodbenic, ki so določile jurisdikcijo v skladu s 14. členom.
5) Za določbe vseh pogodb in sporazumov o izročitvah, sklenjenih med pogodbenicami glede kaznivih dejanj iz 5. do 7. in 9. člena konvencije, se šteje, da so jih pogodbenice spremenile, če niso združljive s konvencijo.
20. člen – Izključitev določbe o politični izjemi
1) Nobeno kaznivo dejanje iz 5. do 7. in 9. člena konvencije se zaradi izročitve ali medsebojne pravne pomoči ne obravnava kot politično kaznivo dejanje, kot kaznivo dejanje, povezano s političnim kaznivim dejanjem, ali kot kaznivo dejanje, spodbujeno iz političnih razlogov. Zaradi tega se prošnja za izročitev ali medsebojno pravno pomoč, ki temelji na takem kaznivem dejanju, ne sme zavrniti le zato, ker se nanaša na politično kaznivo dejanje ali kaznivo dejanje, povezano s političnim kaznivim dejanjem, ali kaznivo dejanje, spodbujeno iz političnih razlogov.
2) Ne glede na uporabo 19. do 23. člena Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. maja 1969 v zvezi z drugimi členi konvencije, lahko vsaka država ali Evropska skupnost ob podpisu ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu h konvenciji izjavi, da si pridržuje pravico do neuporabe prejšnjega odstavka tega člena, če gre za izročitev zaradi kaznivega dejanja po tej konvenciji. Pogodbenica se zavezuje, da bo tak pridržek uporabljala za vsak primer posebej na podlagi ustrezno utemeljene odločbe.
3) Pogodbenica lahko v celoti ali delno umakne pridržek, ki ga je dala v skladu s prejšnjim odstavkom, z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, ki začne veljati z dnem prejema.
4) Pogodbenica, ki je dala pridržek v skladu z drugim odstavkom tega člena, ne more zahtevati, da pogodbenica uporablja prvi odstavek tega člena; če pa je njen pridržek delen ali pogojen, lahko zahteva uporabo tega člena v obsegu, ki ga je sprejela sama.
5) Pridržek pogodbenice velja tri leta od dne začetka veljavnosti te konvencije. Pridržek se lahko obnavlja za enako obdobje.
6) Generalni sekretar Sveta Evrope dvanajst mesecev pred potekom veljavnosti pridržka o tem obvesti pogodbenico. Najpozneje tri mesece pred potekom veljavnosti pogodbenica obvesti generalnega sekretarja Sveta Evrope o ohranitvi, spremembi ali umiku pridržka. Če pogodbenica obvesti generalnega sekretarja Sveta Evrope, da ohranja pridržek, pošlje obrazložitev razlogov, ki opravičujejo nadaljnji obstoj pridržka. Če pogodbenica uradnega obvestila ni poslala, obvesti generalni sekretar Sveta Evrope pogodbenico, da se njen pridržek samodejno podaljša za šest mesecev. Če pogodbenica ne pošlje uradnega obvestila o namenu, da ohrani ali spremeni svoj pridržek pred potekom veljavnosti tega obdobja, pridržek preneha veljati.
7) Če pogodbenica ob uporabi tega pridržka osebe po prejemu prošnje za izročitev ne izroči drugi pogodbenici, predloži primer brez kakršne koli izjeme in brez nepotrebnega odlašanja svojim pristojnim organom zaradi kazenskega pregona, razen če se pogodbenica prosilka in zaprošena pogodbenica ne dogovorita drugače. Pristojni organi se odločijo o kazenskem pregonu na ozemlju zaprošene pogodbenice enako kot ob katerem koli težjem kaznivem dejanju po pravu pogodbenice. Zaprošena pogodbenica brez nepotrebnega odlašanja sporoči dokončen izid postopka pogodbenici prosilki in generalnemu sekretarju Sveta Evrope, ki ga pošlje Posvetovanju pogodbenic, ki ga določa 30. člen.
8) Odločitev o zavrnitvi izročitve na podlagi tega pridržka se nemudoma pošlje pogodbenici prosilki. Če zaprošena pogodbenica v skladu s sedmim odstavkom v razumnem roku ne sprejme nobene vsebinske sodne odločitve, lahko pogodbenica prosilka to sporoči generalnemu sekretarju Sveta Evrope, ki predloži zadevo Posvetovanju pogodbenic, ki ga določa 30. člen. Posvetovanje preuči zadevo, poda mnenje o skladnosti zavrnitve s to konvencijo ter ga predloži Odboru ministrov z namenom sprejema izjave o tej zadevi. Pri izvajanju svojih nalog v skladu s tem odstavkom se Odbor ministrov sestane v sestavi, omejeni na države pogodbenice.
21. člen – Diskriminacijska določba
1) Nobena določba te konvencije se ne razlaga kot obveznost izročitve ali zagotavljanja vzajemne pravne pomoči, če ima zaprošena stranka utemeljene razloge za domnevo, da je bila prošnja za izročitev zaradi kaznivih dejanj iz 5. do 7. in 9. člena ali vzajemne pravne pomoči glede takih kaznivih dejanj predložena zaradi kazenskega pregona ali kaznovanja osebe zaradi njene rase, veroizpovedi, državljanstva, narodnosti ali političnega stališča ali če bi ugoditev prošnji prejudicirala položaj osebe iz katerega koli navedenega razloga.
2) Nobena določba te konvencije se ne razlaga kot obveznost izročitve, če za osebo, ki jo je treba izročiti, obstaja nevarnost, da bo mučena, da bodo z njo nečloveško ali ponižujoče ravnali ali jo kaznovali.
3) Nobena določba te konvencije se ne razlaga kot obveznost izročitve, če osebi, ki jo je treba izročiti, grozi smrtna kazen ali dosmrtni zapor brez možnosti pogojnega odpusta, če pravo zaprošene pogodbenice ne pozna dosmrtnega zapora, razen če ni zaprošena pogodbenica v skladu z veljavnimi pogodbami zavezana izročitvi, če pogodbenica prosilka predloži zagotovilo, ki je po mnenju zaprošene pogodbenice zadostno, da smrtna kazen ne bo izrečena, ali če je izrečena, ne bo izvršena, ali da oseba ne bo dosmrtno zaprta brez možnosti pogojnega odpusta.
22. člen – Spontano obveščanje
1) Ne glede na lastne preiskave ali postopke lahko pristojni organi pogodbenice brez predhodnega zaprosila pošljejo pristojnim organom druge pogodbenice podatke, pridobljene na podlagi lastnih preiskav, če menijo, da bi lahko njihovo razkritje pomagalo pogodbenici prejemnici začeti ali izvajati preiskave ali postopke oziroma bi lahko omogočilo, da pogodbenica pošlje zaprosilo na podlagi te konvencije.
2) Pogodbenica, ki zagotovi podatke, lahko v skladu z notranjim pravom postavi pogoje glede njihove uporabe za pogodbenico prejemnico.
3) Pogodbenico, ki prejme podatke, ti pogoji zavezujejo.
4) Pogodbenica lahko kadar koli z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, izjavi, da si pridržuje pravico, da je pogoji, ki jih je postavila pogodbenica, ki zagotovi podatke v skladu 2. členom, ne zavezujejo, razen če ne prejme predhodnega obvestila o naravi morebitno zagotovljenega podatka in soglaša z njegovim pošiljanjem.
23. člen – Podpis in začetek veljavnosti
1) Konvencija je na voljo za podpis državam članicam Sveta Evrope, Evropski skupnosti in državam nečlanicam, ki so sodelovale pri njeni pripravi.
2) Konvencija se ratificira, sprejme ali odobri. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponirajo pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.
3) Konvencija začne veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu, ko se je šest podpisnic, vključno z najmanj štirimi državami članicami Sveta Evrope, strinjalo, da jih konvencija zavezuje v skladu z določbami prejšnjega odstavka.
4) Za podpisnico, ki se pozneje strinja s tem, da jo konvencija zavezuje, začne konvencija veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po datumu, ko se je strinjala, da jo konvencija zavezuje v skladu z določbami drugega odstavka.
24. člen – Pristop h konvenciji
1) Po začetku veljavnosti konvencije lahko Odbor ministrov po posvetovanju s pogodbenicami in prejetju njihovega soglasja povabi katero koli državo, ki ni članica Sveta Evrope in ni sodelovala pri njeni pripravi, da pristopi h konvenciji. Sklep se sprejme z večino glasov, določeno v pododstavku d 20. člena Statuta Sveta Evrope, in s soglasnim sklepom pogodbenic, ki imajo pravico biti v Odboru ministrov.
2) Za države, ki pristopijo h konvenciji v skladu s prejšnjim odstavkom, začne veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu deponiranja listine o pristopu pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.
25. člen – Ozemeljska veljavnost
1) Vsaka država ali Evropska skupnost lahko ob podpisu ali deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu določi ozemlje ali ozemlja, na katerih velja konvencija.
2) Vsaka pogodbenica lahko kadar koli pozneje z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, razširi veljavnost konvencije na katero koli drugo ozemlje, določeno v izjavi. Za tako ozemlje začne konvencija veljati prvi dan po poteku treh mesecev po dnevu, ko je generalni sekretar Sveta Evrope prejel izjavo.
3) Vsaka izjava, predložena v skladu s prejšnjima odstavkoma, se lahko umakne za katero koli ozemlje, določeno v izjavi, na podlagi uradnega obvestila, naslovljenega na generalnega sekretarja Sveta Evrope. Umik začne veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu, ko je generalni sekretar Sveta Evrope prejel uradno obvestilo.
26. člen – Učinki konvencije
1) Ta konvencija dopolnjuje veljavne večstranske ali dvostranske pogodbe ali sporazume med pogodbenicami, vključno z določbami navedenih pogodb Sveta Evrope:
– Evropska konvencija o izročitvi, na voljo za podpis v Parizu 13. decembra 1957 (ETS št. 24);
– Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, na voljo za podpis v Strasbourgu 20. aprila 1959 (ETS št. 30);
– Evropska konvencija o zatiranju terorizma, na voljo za podpis v Strasbourgu 27. januarja 1977 (ETS št. 90);
– Dodatni protokol k Evropski konvenciji o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, na voljo za podpis v Strasbourgu 17. marca 1978 (ETS št. 99);
– Drugi dodatni protokol k Evropski konvenciji o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, na voljo za podpis v Strasbourgu 8. novembra 2001 (ETS št. 182);
– Protokol, s katerim se spreminja Evropska konvencija o zatiranju terorizma, na voljo za podpis v Strasbourgu 15. maja 2003 (ETS št. 190).
2) Če sta dve ali je več pogodbenic že sklenilo mednarodno pogodbo ali sporazum glede zadev, ki jih obravnava konvencija, ali so drugače vzpostavile odnose glede teh zadev ali bodo to storile v prihodnje, so tudi upravičene uporabljati to mednarodno pogodbo ali sporazum ali ustrezno urejati odnose. Če pa pogodbenice vzpostavijo odnose glede zadev, ki jih obravnava ta konvencija, drugače, kot jih ureja konvencija, storijo to tako, da to ni v neskladju s cilji in načeli te konvencije.
3) Pogodbenice, ki so članice Evropske unije, pri svojih medsebojnih odnosih upoštevajo pravila Skupnosti in Evropske unije, če obstajajo pravila Skupnosti in Evropske unije, ki urejajo posamezno področje in se uporabljajo v konkretnem primeru ne glede na cilj in namen konvencije ter v njeno celovito uporabo z drugimi pogodbenicami.
4) Nobena določba te konvencije ne vpliva na druge pravice, obveznosti in odgovornosti pogodbenice ali posameznika po mednarodnem pravu, vključno z mednarodnim humanitarnim pravom.
5) Konvencija ne ureja dejavnosti oboroženih sil med oboroženim spopadom v skladu z opredelitvami mednarodnega humanitarnega prava, ki jih ureja to pravo, prav tako pa ne ureja dejavnosti vojaških sil pogodbenice pri izvajanju njihovih uradnih dolžnosti, če jih urejajo druga pravila mednarodnega prava.
27. člen –Spremembe konvencije
1) Spremembe konvencije lahko predlaga vsaka pogodbenica, Odbor ministrov Sveta Evrope ali Posvetovanje pogodbenic.
2) Generalni sekretar vsak predlog za spremembo sporoči pogodbenicam.
3) Poleg tega se vsaka sprememba, ki jo predlaga pogodbenica ali Odbor ministrov, pošlje Posvetovanju pogodbenic, ki Odboru ministrov predloži svoje mnenje o predlagani spremembi.
4) Odbor ministrov preuči predlagano spremembo in kakršnokoli mnenje, ki ga prejme s strani Posvetovanja pogodbenic, na podlagi česar lahko spremembo odobri.
5) Besedilo kakršne koli spremembe, ki jo Odbor ministrov odobri v skladu s prejšnjim odstavkom, se pošlje pogodbenicam v sprejetje.
6) Vsaka sprememba, odobrena v skladu s četrtim odstavkom, začne veljati trideseti dan po tem, ko so vse pogodbenice obvestile generalnega sekretarja o njenem sprejetju.
28. člen – Spremembe dodatka
1) Zaradi posodobitve seznama pogodb v dodatku lahko vsaka pogodbenica ali Odbor ministrov predlaga spremembe. Ti predlogi za spremembe se nanašajo le na splošnoveljavne pogodbe, sklenjene pri Združenih narodih, ki se posebej ukvarjajo z mednarodnim terorizmom in že veljajo. Generalni sekretar Sveta Evrope sporoči predloge za spremembo pogodbenicam.
2) Po posvetovanju s pogodbenicami nečlanicami lahko Odbor ministrov sprejme predlagano spremembo z večino glasov, določeno v pododstavku d 20. člena Statuta Sveta Evrope. Sprememba začne veljati eno leto po dnevu, ko je bila poslana pogodbenicam. V tem obdobju lahko vsaka pogodbenica uradno obvesti generalnega sekretarja Sveta Evrope, da se ne strinja z začetkom veljavnosti spremembe.
3) Če ena tretjina pogodbenic obvesti generalnega sekretarja Sveta Evrope, da se ne strinja z začetkom njene veljavnosti, sprememba ne začne veljati.
4) Če manj kot ena tretjina pogodbenic pošlje obvestilo o ugovoru, začne sprememba veljati za tiste pogodbenice, ki ga niso sporočile.
5) Ko začne sprememba veljati v skladu z drugim odstavkom in je pogodbenica sporočila ugovor, začne ta sprememba zanjo veljati prvi dan meseca po dnevu, ko je generalnega sekretarja Sveta Evrope obvestila o njenem sprejetju.
29. člen – Reševanje sporov
Ob sporu med pogodbenicami zaradi razlage ali uporabe konvencije se spor reši s pogajanji ali katerim koli drugim načinom mirnega reševanja sporov po izbiri pogodbenic, vključno s predložitvijo spora razsodišču, katerega odločitev je za pogodbenice v sporu zavezujoča, ali Meddržavnemu sodišču v skladu z dogovorom med vpletenimi pogodbenicami.
30. člen – Posvetovanje pogodbenic
1) Pogodbenice se redno posvetujejo zaradi:
a) priprave predlogov, da bi olajšale ali izboljšale učinkovito uporabo in izvajanje konvencije, vključno s prepoznavanjem kakršnih koli težav in učinkov izjav, predloženih po konvenciji;
b) oblikovanja mnenja o skladnosti zavrnitve izročitve, naslovljene nanje v skladu z osmim odstavkom 20. člena;
c) dajanja predlogov za spremembo konvencije v skladu s 27. členom;
d) oblikovanja mnenj o vsakem predlogu za spremembo konvencije, naslovljeno nanje v skladu s tretjim odstavkom 27. člena;
e) izražanja mnenja o kakršnem koli vprašanju glede izvajanja konvencije in omogočanja izmenjave informacij o pomembnem pravnem, političnem ali tehnološkem razvoju.
2) Posvetovanje pogodbenic skliče generalni sekretar Sveta Evrope, kadar meni, da je to potrebno, vsekakor pa, kadar večina pogodbenic ali Odbor ministrov zahteva njegov sklic.
3) Sekretariat Sveta Evrope pomaga pogodbenicam pri izvajanju njihovih nalog v skladu s tem členom.
31. člen – Odpoved
1) Pogodbenica lahko kadar koli odpove konvencijo z uradnim obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja Sveta Evrope.
2) Odpoved začne veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev po dnevu, ko je generalni sekretar Sveta Evrope prejel uradno obvestilo.
32. člen – Uradno obvestilo
Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti države članice Sveta Evrope, Evropsko skupnost, države nečlanice, ki so sodelovale pri pripravi konvencije, pa tudi vsako državo, ki je pristopila ali je bila povabljena k pristopu h konvenciji o:
a) vsakem podpisu;
b) deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu;
c) vsakem dnevu začetka veljavnosti konvencije v skladu s 23. členom;
d) vsaki izjavi, predloženi v skladu z drugim odstavkom 1. člena, četrtim odstavkom 22. člena in 25. členom;
e) vsakem dejanju, uradnem obvestilu ali sporočilu, ki se nanaša na konvencijo.
Da bi to potrdili, so podpisani, ki so za to pravilno pooblaščeni, podpisali to konvencijo.
Sestavljeno v Varšavi 16. maja 2005 v angleškem in francoskem jeziku, pri čemer sta besedili enako verodostojni, v enem izvodu, ki se shrani v arhivih Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjene izvode vsem državam članicam Sveta Evrope, Evropski skupnosti, državam nečlanicam, ki so sodelovale pri pripravi konvencije in tudi vsem državam, ki so bile povabljene k pristopu.
Dodatek
1) Konvencija o zatiranju nezakonite ugrabitve zrakoplovov, podpisana 16. decembra 1970 v Haagu;
2) Konvencija o zatiranju nezakonitih aktov zoper varnost civilnega zrakoplovstva, sklenjena 23. septembra 1971 v Montrealu;
3) Konvencija o preprečevanju in kaznovanju kaznivih dejanj proti mednarodno zaščitenim osebam, vključno z diplomatskimi predstavniki, sprejeta 14. decembra 1973 v New Yorku;
4) Mednarodna konvencija proti jemanju talcev, sprejeta 17. decembra 1979 v New Yorku;
5) Konvencija o fizičnem varovanju jedrskega materiala, sprejeta 3. marca 1980 na Dunaju;
6) Protokol o zatiranju nezakonitih dejanj zoper varnost civilnega letalstva, sestavljen 14. februarja 1988 v Montrealu;
7) Konvencija za preprečevanje nezakonitih dejanj zoper varnost pomorske plovbe, sestavljena v Rimu 10. marca 1988;
8) Protokol za preprečevanje nezakonitih dejanj zoper varnost ploščadi, postavljenih na epikontinentalnem pasu, sestavljen v Rimu 10. marca 1988;
9) Mednarodna konvencija o zatiranju terorističnih bombnih napadov, sprejeta 15. decembra 1997 v New Yorku;
10) Mednarodna konvencija o zatiranju financiranja terorizma, sprejeta 9. decembra 1999 v New Yorku.
3. člen
Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za pravosodje.
4. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.
Št. 200-09/09-6/8
Ljubljana, dne 25. septembra 2009
EPA 660-IV
Državni zbor
Republike Slovenije
dr. Pavel Gantar l.r.
Predsednik

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti