Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-H), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 8. septembra 2009.

V Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03 – uradno prečiščeno besedilo, 54/04 – ZDoh-1, 68/05 – odločba US, 61/06 – ZDru-1 in 114/06 – ZUTPG) se v 1. členu doda drugi odstavek, ki se glasi:
»Žrtev vojnega nasilja je tudi državljan Republike Slovenije, ki je bil kot civilna oseba izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom drugih oboroženih sil. Kot druge oborožene sile se pri tem štejejo enote Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije ter enote zaveznikov protifašistične oziroma protinacistične koalicije (v nadaljnjem besedilu: druge oborožene sile).«.

V prvem odstavku 2. člena se za besedilom »v vojni od 6. 4. 1941 do 17. 4. 1941« doda besedilo »ali kot bivši italijanski vojak po kapitulaciji Italije«.
V prvem, šestem, osmem in devetem odstavku 2. člena se za besedilom »ob pogojih iz« dodata besedi »prvega odstavka«.

Za 2. členom se doda nov 2.a člen, ki se glasi:

Na podlagi drugega odstavka 1. člena tega zakona je žrtev vojnega nasilja tudi:
– otrok, katerega starš je umrl, bil ubit ali pogrešan zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil, če ni prostovoljno ali poklicno sodeloval z agresorjem,
– oseba, ki je kot begunec morala v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zapustiti svoj dom zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja, ki so jo povzročile druge oborožene sile, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece (begunec), če ni prostovoljno ali poklicno sodelovala z agresorjem in oseba, rojena staršem v teh okoliščinah.«.

Besedilo 3. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Za žrtev vojnega nasilja se šteje oseba, pri kateri je prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece, razen v primerih iz devetega odstavka 2. člena tega zakona, v katerih je moral odvzem prostosti trajati najmanj en mesec. Pogoj trajanja nasilnega dejanja ne velja za osebe iz petega odstavka 2. člena tega zakona ter za osebe, rojene staršem v okoliščinah iz druge alineje 2.a člena tega zakona.«.

Prvi odstavek 16. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Doživljenjska mesečna renta je oblika delnega materialnega zadoščenja žrtvi vojnega nasilja in znaša za vsak mesec nasilja:
– za taboriščnika, ukradenega otroka in zapornika po 1,250 evra,
– za izgnanca, interniranca in prisilnega mobiliziranca po 0,835 evra,
– za delovnega deportiranca in begunca po 0,501 evra. Čas trajanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja se prizna v dejanskem trajanju do povratka v domovino, vendar ne dlje kot do 31. 12. 1945, ne glede na to, če se je oseba vrnila po tem datumu. Za poln mesec se šteje, če je nasilje trajalo več kot petnajst dni.«.

V 25. členu se v prvem odstavku za osmo alinejo dodata novi deveta in deseta alinea, ki se glasita:
»– davčna številka;
– datum smrti.«.

Upravičenci iz 2. člena in druge alineje 2.a člena tega zakona, ki po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, niso mogli pridobiti statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, pridobijo ob izpolnjevanju ostalih pogojev pravice iz 8. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03 – uradno prečiščeno besedilo, 54/04 – ZDoh-1, 68/05 – odločba US, 61/06 – ZDru-1 in 114/06 – ZUTPG). Upravičenci iz prve alineje 2.a člena tega zakona pa pridobijo samo pravico do vojne odškodnine po posebnem zakonu.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja 2010.