Uradni list

Številka 59
Uradni list RS, št. 59/2008 z dne 13. 6. 2008
Uradni list

Uradni list RS, št. 59/2008 z dne 13. 6. 2008

Kazalo

2495. Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Celju in sklepov Okrajnega sodišča v Celju, stran 6778.

Številka: Up-1273/07-11
Datum: 22. 5. 2008
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Zdravka Trogarja, Celje, ki ga zastopa Aleš Novak, odvetnik v Celju, na seji 22. maja 2008
o d l o č i l o:
Sklep Višjega sodišča v Celju št. I Cp 127/07 z dne 31. 1. 2007, sklep Okrajnega sodišča v Celju št. I 2004/03554 z dne 29. 9. 2006 in sklep Okrajnega sodišča v Celju št. I 04/3554 z dne 5. 7. 2006 se razveljavijo in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Celju v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Sodišče prve stopnje je v postopku po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine na podlagi izjave upnika, da predlog za izvršbo umika, s sklepom z dne 5. 7. 2006 ustavilo izvršbo. S sklepom z dne 29. 9. 2006 je odločilo še o predlogih pritožnika (tedaj dolžnika), naj se sklep o ustavitvi postopka dopolni s sprejemom odločitve glede stroškov izvršilnega postopka ter glede pravnih sredstev, ki jih je pritožnik vložil že pred upnikovo izjavo o umiku. Sodišče prve stopnje je pritožnikovima predlogoma ugodilo tako, da je odločilo še o stroških izvršilnega postopka. Glede vloge pritožnika, v kateri je slednji ugovarjal sklepu o izvršbi ter v kateri je predlagal tudi razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, obnovo izvršilnega postopka in odlog izvršbe, pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem dopolnilnem sklepu zavzelo stališče, da o vloženih pritožnikovih rednih in izrednih pravnih sredstvih zaradi upnikovega umika predloga za izvršbo ne more več odločati. Pritožnik je zoper dopolnilni sklep vložil pritožbo. Višje sodišče je štelo, da sta v pritožnikovi pritožbeni vlogi vsebovani dve pritožbi. Ocenilo je, da pritožnik dopolnilni sklep izpodbija le z očitki, ki se nanašajo na odmero stroškov izvršilnega postopka, medtem ko naj bi se pritožnikovi očitki v zvezi z nerešenimi pravnimi sredstvi nanašali le na sklep o ustavitvi izvršbe. Pritožbo zoper dopolnilni sklep je kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka izreka). Pritožbo zoper sklep o ustavitvi izvršbe pa je kot prepozno in nedovoljeno zavrglo (1. točka izreka). Sklep o nedovoljenosti pritožbe temelji na stališču, da pritožnik zanjo ne izkazuje pravnega interesa, ker mu je lahko odločitev o ustavitvi izvršilnega postopka, ki jo je po oceni Višjega sodišča sodišče prve stopnje kot edino možno pravilno sprejelo na podlagi 43. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, in nasl. – v nadaljevanju ZIZ), le v korist.
2. Pritožnik ne soglaša z navedenim stališčem Višjega sodišča. Trdi, da pritožbe zoper sklep z dne 5. 7. 2006 ni vložil prepozno. Poudarja, da je vlogo, v kateri je predlagal izdajo dopolnilnega sklepa, podrejeno naslovil kot pritožbo. Navedeno vlogo naj bi tudi vložil v osemdnevnem pritožbenem roku. Ker naj sodišče prve stopnje o tej vlogi ne bi odločilo, niti naj ne bi odločilo o njegovih pravnih sredstvih, je mnenja, da je treba zato že navedeno vlogo šteti za pritožbo zoper sklep z dne 5. 7. 2006. Ker Višje sodišče ni ravnalo tako, naj bi s tem kršilo njegovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Nasprotuje tudi stališču Višjega sodišča, po katerem mu je ustavitev izvršbe v korist. Poudarja, da je sodišče prve stopnje izvršilni postopek ustavilo, ne da bi odločilo o vseh odprtih vprašanjih postopka. Trdi, da ima pravni interes, da se odloči tudi o njegovih pravnih sredstvih. Po njegovem mnenju bi lahko le v tem primeru predlagal nasprotno izvršbo, v kateri bi lahko zahteval povračilo v tem izvršilnem postopku že neutemeljeno izterjanega denarnega zneska. Ker sodišče prve stopnje o njegovih pravnih sredstvih ni odločilo, naj bi kršilo tudi njegovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Odločitev Višjega sodišča naj bi bila tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-273/07 z dne 27. 2. 2008 sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Višje sodišče v Celju. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v izvršilnem postopku. Nasprotna stranka na ustavno pritožbo ni odgovorila.
B.
4. Iz izvršilnega spisa Okrajnega sodišča v Celju št. I 04/03554 izhaja, da je pritožnik po prejemu sklepa o ustavitvi postopka z dne 5. 7. 2006 najprej 10. 7. 2006 vložil predlog za izdajo popravnega sklepa oziroma podrejeno pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka, v katerem je predlagal, naj sodišče odloči še o stroških izvršilnega postopka. Dne 17. 7. 2006 je pritožnik vložil še predlog za izdajo dopolnilnega sklepa v smeri sprejema odločitve o njegovih, že pred upnikovo izjavo o umiku vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih. Tudi ta predlog je podrejeno naslovil kot pritožbo (oziroma njeno dopolnitev) zoper sklep o ustavitvi postopka. Pritožnik torej utemeljeno opozarja, da je že v vlogi za izdajo dopolnilnega sklepa podrejeno vložil tudi pritožbo, če sodišče prve stopnje takšnemu predlogu ne bi sledilo. Te pritožbene vloge Višje sodišče pri presoji pravočasnosti pritožbe zoper sklep z dne 5. 7. 2006 ni upoštevalo. Že zato (ne da bi se spuščalo v presojo pravočasnosti pritožbe, za kar glede na prvi odstavek 50. člena ZUstS tudi nima pooblastila) je bila kršena pritožnikova pravica do pritožbe, ki je varovana s 25. členom Ustave.
5. Ker je Višje sodišče odločitev o zavrženju pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka utemeljilo še z drugim, od prvega neodvisnim razlogom, je bilo treba presoditi tudi ustavno dopustnost drugega razloga za zavrženje. Višje sodišče je odločilo, da je pritožba tudi nedovoljena, ker pritožnik zanjo ne izkazuje pravnega interesa. Ocenilo je, da je lahko pritožniku ustavitev izvršilnega postopka, ki naj bi jo po oceni Višjega sodišča sodišče prve stopnje kot edino možno pravilno sprejelo na podlagi 43. člena ZIZ,(1) le v korist.
6. Odločitev, s katero se sodišče omeji na presojo procesnih predpostavk za vložitev pritožbe, je ustavnopravno pomembna z vidika pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Iz navedene človekove pravice izhaja zahteva, da instančno sodišče tudi vsebinsko presodi utemeljenost pritožbenih navedb. Zavrženje pritožbe zato pomeni omejitev te pravice, ki ni nujno ustavno nedopustna. Takšna bi bila le, če bi dalo sodišče določbam Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) o obstoju procesnih predpostavk za pritožbo, ki jih je treba v izvršilnem postopku glede na 15. člen ZIZ smiselno uporabiti, tako omejujoč pomen, ki ga niti zakon sam ne bi smel izrecno določiti. Stališče, po katerem stranka nima pravnega interesa za pritožbo, ker odločitev zanjo ni neugodna, ni takšno.(2) Odločitev o zavrženju pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zato sama po sebi ni ustavno sporna.
7. Vendar pa je Višje sodišče (ker ni upoštevalo pritožnikovih pravno odločilnih pritožbenih očitkov) prezrlo, da v konkretnem primeru 43. člen ZIZ ni nujno edina pravna podlaga za odločanje o ustavitvi izvršilnega postopka. V obravnavani zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Takšen predlog vsebuje tudi zahtevo, naj sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh (v meničnih in v čekovnih sporih pa v treh dneh) po vročitvi sklepa plača terjatev, skupaj z odmerjenimi stroški (prim. prvi odstavek 41. člena ZIZ). Posledično vsebuje tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine poleg dovolilnega dela, v katerem sodišče dovoli izvršbo za poplačilo izterjevane terjatve, tudi t. i. kondemnatorni del, v katerem sodišče dolžniku naloži, da v osmih (oziroma v treh) dneh poravna terjatev skupaj z odmerjenimi stroški (prim. tretji odstavek 44. člena ZIZ). S sklepom o izvršbi sodišče v takšnem primeru torej ne dovoli le oprave izvršbe, temveč izda tudi plačilni nalog. Zato je treba v postopku po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine v primeru upnikove izjave o umiku predloga izhajati ne le iz 43. člena ZIZ, temveč je treba (skladno s 15. členom ZIZ) smiselno upoštevati tudi določbe ZPP o umiku tožbe v postopku za izdajo plačilnega naloga.(3) ZPP v prvem odstavku 441. člena določa, da sme tožeča stranka umakniti tožbo brez privolitve tožene stranke samo do vložitve ugovora. Določa tudi, da sodišče v primeru, če se tožba umakne, plačilni nalog s sklepom razveljavi.(4) Iz navedenega izhaja, da je odločitev o ustavitvi izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine zaradi upnikove izjave o umiku odvisna od faze, v kateri se izvršilni postopek v tistem trenutku nahaja.(5) Le če je sklep o izvršbi (in s tem tudi plačilni nalog) pravnomočen, se lahko upnikova izjava o umiku nanaša le na predlog za dovolitev izvršbe (43. člen ZIZ). Tako se izkaže, da je bilo v obravnavani zadevi pravno pomembno, kdaj je upnik podal izjavo o umiku – ali pred ali po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Od tega je namreč odvisno, ali bi moral sklep o ustavitvi postopka vsebovati tudi odločitev o razveljavitvi kondemnatornega dela sklepa o izvršbi.(6) Ker je Višje sodišče pri odločanju očitno napačno izhajalo le iz 43. člena ZIZ, ne da bi hkrati upoštevalo tudi določbe ZPP, je napačno štelo, da pritožnikove navedbe glede pravnomočnosti sklepa o izvršbi niso pravno pomembne za odločitev, ter preuranjeno sklenilo, da je izpodbijana odločitev o ustavitvi postopka pritožniku v korist. Sprejem takšne odločitve pa po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
8. Izkazalo se je torej, da sta oba razloga, s katerima je Višje sodišče utemeljilo zavrženje pritožnikove pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka, v neskladju z ustavnimi procesnimi jamstvi. Kršitev 22. člena Ustave pa je mogoče očitati tudi sodišču prve stopnje. Pritožnik je namreč trditve o tem, da sklep o izvršbi še ni postal pravnomočen, uveljavljal že na prvi stopnji.
9. Tudi stališče Višjega sodišča, po katerem je treba pritožnikovo pritožbeno vlogo zoper dopolnilni sklep v spornem delu (tj. glede očitkov o nerešenih pravnih sredstvih) obravnavati le kot pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka in ne kot pritožbo zoper dopolnilni sklep, ne vzdrži logične presoje. Pritožnik je namreč v pritožbi izrecno navedel, da izpodbija dopolnilni sklep z dne 29. 9. 2006. Tudi iz dopolnilnega sklepa izhaja, da je sodišče z njim odločalo o obeh pritožnikovih predlogih za dopolnitev (oziroma popravo) sklepa o ustavitvi postopka. Navedeno iz izreka sicer ni povsem jasno razvidno,(7) je pa to razvidno iz uvoda kot tudi iz obrazložitve dopolnilnega sklepa. Sodišče prve stopnje se je namreč do pritožnikovega predloga, naj odloči o njegovih pravnih sredstvih, v obrazložitvi jasno opredelilo. Zavzelo je stališče, da o pravnih sredstvih ne more več odločati. In prav to sporno stališče je pritožnik izpodbijal v pritožbi. Sodišču prve stopnje je očital, da ni navedlo razlogov, ki bi utemeljevali takšno stališče. Zaradi takšne očitno napačne presoje se je Višje sodišče izognilo odgovoru na pritožnikove očitke, usmerjene zoper sporno prvostopenjsko stališče. Zato je tudi v takšnem postopanju Višjega sodišča podana kršitev 22. člena Ustave.
10. Ustavno sporno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, po katerem o pritožnikovih rednih in izrednih pravnih sredstvih ne more več odločati. Kot je bilo že pojasnjeno, sodišče krši 25. člen Ustave, če vloženih rednih pravnih sredstev ne upošteva ter o njih ne odloči. Sodišče pa je dolžno obravnavati tudi vložena izredna pravna sredstva. Pravice do izrednih pravnih sredstev Ustava sicer ne zagotavlja. Vendar iz pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave izhaja, da mora biti v primeru, ko zakon določeno (izredno) pravno sredstvo dopusti, stranki zagotovljeno, da to pravno sredstvo tudi učinkovito uveljavi.(8) Iz navedene človekove pravice ne izhaja le pravica stranke, da začne postopek, temveč tudi njena pravica, da sodišče postopek v skladu z zakonom vodi in ga tako tudi konča. Sodišče prve stopnje o pritožnikovih pravnih sredstvih ni odločalo, ker je očitno štelo, da je bil z izdajo sklepa o ustavitvi izvršbe izvršilni postopek končan. Vendar pomeni sklep o ustavitvi izvršbe v primeru, ko je postopek odločanja o pravnih sredstvih še v teku, le konec oprave izvršbe in ne izvršilnega postopka v celoti. Izvršilni postopek se v takšnem primeru v celoti konča šele s pravnomočno odločitvijo o pravnih sredstvih, ki so bila do trenutka ustavitve izvršbe že vložena, pa o njih še ni bilo odločeno.(9) Tudi če je sodišče prve stopnje menilo, da pritožnik zaradi ustavitve postopka ne izkazuje več pravnega interesa za odločanje o vloženih pravnih sredstvih, bi moralo o tem sprejeti ustrezno odločitev v obliki sodne odločbe.(10) Neodvisno od vprašanja končanja izvršilnega postopka pa bi moralo sodišče obravnavati vsaj pritožnikov predlog za obnovo postopka (vložen skladno s prvim odstavkom 63. člena ZIZ).(11) O predlogu za obnovo postopka kot tipičnem izrednem pravnem sredstvu se namreč že po naravi stvari odloča po koncu rednega postopka. Ustavno sodišče se pri tem ne spušča v presojo, ali bi moralo sodišče o pritožnikovih pravnih sredstvih odločiti v dopolnilnem sklepu oziroma v sklepu o ustavitvi postopka, ali pa bi odločitev o tem lahko sprejelo v posebnem sklepu, saj gre za vprašanje pravilne uporabe procesnega prava, ki na raven človekovih pravic ne posega. Z vidika ustavnih procesnih jamstev je bistveno, da bi takšno odločitev moralo sprejeti ter jo tudi argumentirano obrazložiti. Ker kondemnatorni del sklepa o izvršbi, ki je izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik kadarkoli vloži nov predlog za izvršbo (prim. tretji odstavek 43. člena ZIZ), v izpodbijanem sklepu o ustavitvi postopka ni bil razveljavljen, bi moralo sodišče pritožniku še posebej pojasniti, zakaj meni, da nima možnosti za njegovo izpodbijanje niti s predlogom za obnovo postopka. Še toliko bolj navedeno velja v primeru, ko je dolžnikova denarna terjatev v izvršilnem postopku že delno izterjana.(12) Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, je pritožniku odvzelo možnost, da se seznani z razlogi za sporno stališče, kot tudi možnost izpodbijanja takšne odločitve s pritožbo.(13) Zato je kršilo ustavna procesna jamstva, ki jih pritožniku zagotavljajo 22. člen, prvi odstavek 23. člena in 25. člen Ustave.
11. Zaradi ugotovljenih kršitev je Ustavno sodišče razveljavilo vse izpodbijane sklepe. Zato se mu ni bilo treba spuščati v presojo drugih zatrjevanih kršitev. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pred sprejemom odločitve o ustavitvi izvršilnega postopka upoštevati tudi pritožnikove navedbe glede pravnomočnosti sklepa o izvršbi ter šele nato (ob uporabi ustreznih postopkovnih določb) ponovno odločiti o ustavitvi izvršilnega postopka. Odločiti pa bo moralo tudi o pritožnikovih vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih, o katerih doslej še ni bilo odločeno, ter svojo odločitev tudi ustrezno utemeljiti.
C.
12. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.
Jože Tratnik l.r.
Predsednik
(1) ZIZ v 43. členu določa:
»1) Upnik lahko med postopkom brez dolžnikove privolitve v celoti ali delno umakne predlog za izvršbo.
2) V primeru umika sodišče ustavi postopek.
3) Upnik lahko po umiku predloga vloži nov predlog za izvršbo.«
(2) Prim tudi A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 393.
(3) Prim tudi A. Galič, Komentar k 188. členu ZPP (umik tožbe), v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem (red. L. Ude in A. Galič), Založba Uradni list Republike Slovenije in GV založba, Ljubljana 2005, str. 219.
(4) S to določbo je dopolnjeno splošno pravilo o umiku tožbe iz 188. člena ZPP, ki se glasi:
»1) Tožeča stranka lahko umakne tožbo brez privolitve tožene stranke, preden se tožena stranka spusti v obravnavanje glavne stvari.
2) Tožbo lahko umakne tudi pozneje, vse do konca glavne obravnave, če tožena stranka v to privoli. Če se tožena stranka o tem ne izjavi v 15 dneh od dneva, ko je obveščena o umiku, se šteje, da je privolila v umik.
3) Če je tožba umaknjena, izda sodišče sklep o ustavitvi postopka. Ta sklep se vroči toženi stranki samo, če ji je bila predhodno vročena tožba.
4) Če je tožba umaknjena, se šteje, kakor da sploh ni bila vložena, in se lahko znova vloži.«
(5) A. Galič, Komentar k 188. členu ZPP (umik tožbe), Cit. delo, Isto tam: »V postopku za izdajo plačilnega naloga in v postopku po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine je čas, v katerem lahko tožnik brez privoljenja toženca umakne predlog, omejen: to lahko stori le do vložitve ugovora (čl. 441 ZPP in čl. 62/3 ZIZ – pri slednjem to velja le za umik predloga v delu, ki se nanaša na meritorno odločitev o terjatvi).«
Prim. tudi J. Juhart, Mandatni postopek, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, 1961, str. 571: »Če je izjava o umiku tožbe prispela na sodišče že po ugovoru toženca, je umik tožbe učinkovit le, če toženec pristane na umik. Sodišče mora obvestiti o umiku toženca in ga pozvati, da poda izjavo. Če se toženec strinja, izda sodišče sklep o ustavitvi postopka in razveljavi plačilni nalog (…).«
(6) Vrhovno sodišče je v zvezi z razlago drugega odstavka 43. člena (ter drugega odstavka 76. člena) ZIZ sprejelo načelno pravno mnenje, po katerem v primeru, ko upnik po pravnomočnosti sklepa o izvršbi umakne predlog za izvršbo (ali ko v izvršbi na sredstva na računu pri organizaciji za plačilni promet v enem letu po prejemu sklepa o izvršbi na dolžnikovem računu ni nobenega priliva sredstev), sodišče ustavi izvršbo, ne da bi tudi razveljavilo sklep o izvršbi (Načelno pravno mnenje VS RS z dne 26. 6. 2002, Pravna mnenja 1/02, str. 15). Iz navedenega načelnega pravnega mnenja izhaja, da se nanaša le na primere, ko je do umika predloga za izvršbo prišlo po pravnomočnosti sklepa o izvršbi.
(7) Izrek dopolnilnega sklepa namreč nima zavrnilnega dela, temveč se glasi: »Predlogu dolžnika za dopolnitev sklepa se ugodi tako (…).«
(8) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-736/04 z dne 9. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 127/06).
(9) Prim. D. Wedam Lukić, Civilno izvršilno pravo, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1992, str. 80. Podrobneje o tem Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Opći dio, Drugo izpremenjeno i dopunjeno izdanje, Informator, Zagreb 1984, 34. poglavje: Okončanje postupka, str. 242–257.
(10) Triva, Belajec, Dika, Cit. delo, str. 249. Po mnenju avtorjev bi bilo treba takšen sklep sprejeti hkrati z ustavitvijo postopka, kar bi pomenilo, da se obe fazi postopka končata istočasno (prim. točko 18.10.).
D. Wedam Lukić, Cit. delo, str. 80.
(11) Člen 63 ZIZ v prvem odstavku določa: »Dolžnik lahko proti tistemu delu sklepa o izvršbi, s katerim mu je bilo naloženo, naj poravna terjatev, zahteva obnovo postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku.«
(12) Dolžnik opozarja, da brez razveljavitve sklepa o izvršbi nasprotne izvršbe v takšnem primeru sicer ni mogoče predlagati. ZIZ v prvem odstavku 67. člena določa:
»Ko je izvršba že opravljena, lahko predlaga dolžnik pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil:
1. če je med izvršilnim postopkom poravnal upnikovo terjatev;
2. če je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega;
3. če je bil sklep o izvršbi pravnomočno v celoti ali delno razveljavljen ali spremenjen;
4. če je sodišče izreklo za nedopustno izvršbo, ki je že bila opravljena;
5. če je upnik prejel več kot znaša njegova terjatev, ali če pri izvršbi na plačo in druge denarne prejemke niso bile upoštevane določbe o omejitvi izvršbe.«
(13) Iz izvršilnega spisa izhaja, da je pritožnik 5. 3. 2007 na sodišče prve stopnje naslovil ponovno prošnjo za odločanje o vloženih pravnih sredstvih. Sodišče prve stopnje mu je z dopisom z dne 24. 9. 2007 odgovorilo, da je odločitev o tem že vsebovana v prvi točki izreka izpodbijanega sklepa Višjega sodišča (to je v odločitvi o zavrženju njegove pritožbe).

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti