Številka: Up-1299/06-16

Datum: 15. 3. 2007

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. Ž. in Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji 15. marca 2007

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 208/2006 z dne 15. 6. 2006, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 3068/2005 z dne 10. 1. 2006 in sodba Okrajnega sodišča v Murski Soboti št. P 585/90 z dne 18. 11. 2005 se razveljavijo in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje.

1. Okrajno sodišče je v pravdnem postopku zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, s katerima je pritožnik (v pravdi tožnik) od Republike Slovenije zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel kot vojaški obveznik Jugoslovanske ljudske armade (v nadaljevanju JLA) tedanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) na ozemlju Republike Slovenije. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njegovo revizijo. Odločitev sodišč temelji na stališču, da je Republika Slovenija od SFRJ prevzela le tiste njene obveznosti za škodo, povzročeno v JLA, ki jih je imela SFRJ nasproti slovenskim državljanom in osebam, ki so imele na dan plebiscita v Republiki Sloveniji stalno prebivališče in so v njej dejansko bivale. Ocenila so, da zato, ker pritožnik ni državljan Republike Slovenije, prav tako pa v njej na dan plebiscita ni imel stalnega prebivališča niti v njej ni dejansko bival, ni pravne podlage za odgovornost Republike Slovenije. V obrazložitvi so poudarila, da je takšno ustaljeno stališče sodne prakse.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 14., 15., 16., 22. in 26. člena Ustave. Pojasnjuje, da je tožbo za povračilo škode, za katero je bila tedaj odgovorna SFRJ, pred pristojnim slovenskim sodiščem vložil že pred razpadom SFRJ. Po njegovem mnenju okoliščina, da je državljan Bosne in Hercegovine, za odločitev o odškodnini ne bi smela biti pomembna. Navaja, da bi morala Republika Slovenija odgovornost za obveznosti SFRJ urediti drugače in pritožniku povrniti škodo; če pa se je odločila, da odgovornosti ne prevzame, bi bila morala zadevo odstopiti pristojnemu sodišču v Bosni in Hercegovini. Poudarja, da je bilo njegovo izvajanje obrambnih nalog potrebno in koristno za Republiko Slovenijo.
3. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo 7. 9. 2006 sprejel v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču, v skladu z 22. členom Ustave pa nasprotni stranki v pravdnem postopku (toženki). Na ustavno pritožbo ni odgovoril nihče.

4. Pritožnik je v pravdi trdil, da je med služenjem vojaškega roka v nekdanji JLA na ozemlju Republike Slovenije utrpel škodo, ker so bili pogoji zdravstvene zaščite vojakov pomanjkljivi in ker je bil prepozno poslan na zdravljenje.
5. V času vložitve tožbe (26. 2. 1988) je bila za povračilo škode, storjene v zvezi z opravljanjem vojaške službe v JLA, v skladu z drugim odstavkom 222. člena Zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 22/74 in nasl.)(1) odgovorna federacija. Po razpadu SFRJ so države naslednice sicer sklenile Sporazum o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS, št. 71/02 - MP, št. 20/02 - MSVN), vendar z njim vprašanja nasledstva tovrstnih odškodninskih obveznosti SFRJ niso uredile.
6. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da je Republika Slovenija ena izmed pravnih naslednic SFRJ. Okrajno in Višje sodišče se pri tem - skladno z ustaljeno sodno prakso(2) - sklicujeta na določbo I Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. - v nadaljevanju TUL) in na 1. člen Ustavnega zakona za izvedbo TUL (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. - v nadaljevanju UZITUL), Okrajno sodišče pa tudi na Sporazum o vprašanjih nasledstva. Z navedeno določbo TUL je Republika Slovenija (med drugim) razglasila, da prevzema vse pravice in dolžnosti, ki so bile s prejšnjo Ustavo Slovenije in z Ustavo SFRJ prenesene na federacijo. UZITUL pa ureja prevzem izvrševanja tako prevzetih pravic in dolžnosti s strani organov Republike Slovenije. Na teh določbah TUL in UZITUL temelji tudi (smiselna) ocena sodišč o odgovornosti za škodo, nastalo med služenjem vojaškega roka v nekdanji JLA, za katero je prej odgovarjala SFRJ: ker je Republika Slovenija prevzela (tudi) pristojnosti v zvezi z obrambo ozemlja, ki so se dotlej izvrševale prek JLA,(3) je s tem prevzela tudi z njimi povezane obveznosti. Vendar je po presoji sodišč Republika Slovenija od razpadle federacije prevzela odgovornost le za tiste v JLA storjene škode, ki so nastale njenim državljanom(4) in osebam, ki so po 13. členu UZITUL z njimi izenačene.(5)
7. Pritožnik med drugim navaja, da za odločitev o odgovornosti Republike Slovenije za škodo, ki mu je nastala med služenjem vojaškega roka v JLA na slovenskem ozemlju, in za katero je pred svojim razpadom odgovarjala SFRJ, tožbo za njeno povrnitev pa je moral vložiti v Sloveniji, ne sme biti pomembna okoliščina, da je državljan Bosne in Hercegovine. Meni, da je to stališče v neskladju s pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Poseben izraz te pravice je v sodnih postopkih pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano odločitev preizkusilo z vidika morebitne kršitve 22. člena Ustave.
8. Pravica do enakega varstva pravic med drugim zavezuje sodišče, da z vidika razlage pravne norme v bistvenem enake položaje obravnava enako. Različno obravnavanje v bistvenem enakih položajev je ustavno dopustno le, če za to obstaja razumen, v naravi stvari utemeljen razlog.
9. Iz izpodbijanih sodb (še bolj očitno pa iz pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 19. 6. 1997, na katerega se v utemeljitev svoje presoje sklicujejo vsa tri sodišča) je razvidno, da je za razlago navedenih določb TUL in UZITUL odločilno pojmovanje sodišč o naravi odgovornosti države za škodo, ki jo utrpi vojaški obveznik pri služenju vojaškega roka. Ta je po njihovi presoji korelat pravice države do vpoklica svojega državljana k izpolnjevanju vojaške obveznosti: država za tovrstno škodo odgovarja svojemu državljanu (že) zato, ker ga je vpoklicala k vojaški dolžnosti, ta pa se je kot njen državljan na to moral odzvati.
10. Odgovornost SFRJ za škodo, ki jo povzroči vojaška oseba JLA, je (splošno) določal Zakon o službi v oboroženih silah. Ta je v prvem odstavku 222. člena določal, da odgovarja federacija za škodo, ki jo vojaška oseba JLA stori s svojim nezakonitim in z nepravilnim delom v zvezi z opravljanjem službe občanom ali pravnim osebam, po splošnih odškodninskih predpisih. Smiselno enako je tudi drugi odstavek istega člena glede odgovornosti za »druge škode« v zvezi z opravljanjem vojaške funkcije odkazoval na uporabo splošnih odškodninskih predpisov. S slednjo določbo so zajeti (tudi) primeri, ko pripadnik JLA povzroči škodo drugemu pripadniku JLA (npr. vojaškemu obvezniku).(6) Skladno s splošnimi odškodninskimi predpisi, vsebovanimi v Zakonu o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR), je v takih primerih federacija odgovarjala bodisi (in praviloma) zato, ker je škodo s krivdnim ravnanjem (oziroma opustitvijo) povzročil pripadnik JLA (prvi odstavek 154. člena ZOR), bodisi na podlagi vzročnosti, kadar je škoda izvirala iz stvari ali dejavnosti z večjo škodno nevarnostjo za okolico (drugi odstavek 154. člena ZOR).(7) Odgovornost SFRJ za škodo je v primeru, če je škodo utrpel pripadnik JLA, temeljila na vsebinsko enakih predpostavkah kot v primeru, če je bila škoda povzročena tretji osebi. Izkaže se torej, da obravnavana odškodninska odgovornost ne temelji na okoliščini, da je država posameznika prisilila v udeležbo pri vojaški obrambi države; vojaškemu obvezniku za škodo, pretrpljeno v času služenja vojaškega roka, ni odgovarjala (že zgolj) zato, ker ga je vpoklicala na služenje vojaškega roka.
11. Glede na to je treba pri presoji, ali je Republika Slovenija pasivno legitimirana za povrnitev škode, upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je pritožnik zatrjevano škodo utrpel kot pripadnik JLA na ozemlju Republike Slovenije pred njeno osamosvojitvijo. Pritožnik je na tem ozemlju kot državljan SFRJ v vojski, ki je bila tedaj tudi vojska Republike Slovenije, sodeloval pri obrambi tedanje skupne države. Po 61. členu tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP/77)(8) je bilo za spore zoper federacijo iz razmerij z vojaškimi enotami izključno krajevno pristojno sodišče po sedežu poveljstva vojaške enote, iz razmerja s katero je izviral spor, zato je tožbo vložil pred sodiščem v Murski Soboti. Pritožnik je torej moral, ne glede na svoje tedanje republiško državljanstvo in stalno bivališče, tožbo vložiti pred krajevno pristojnim sodiščem v Republiki Sloveniji. Republiška pripadnost občinskega upravnega organa, ki je pritožnika napotil na služenje vojaškega roka, je bila za pritožnikov položaj v zvezi z zatrjevano škodo nepomembna. Med sodnim postopkom je nato prišlo do razpada do tedaj skupne države, ki je s tem prenehala obstajati. Glede vseh navedenih okoliščin je bil pritožnik v povsem enakem položaju, kot so bili oškodovanci, ki so utrpeli škodo pri služenju vojaškega roka na ozemlju Republike Slovenije kot slovenski državljani. Zato pri presoji odgovornosti Republike Slovenije za škodo, ki je nastala na njenem ozemlju in je zanjo do osamosvojitve odgovarjala njena pravna prednica, državljanstvo oškodovanca ne more biti utemeljen razlog razlikovanja. Pri tem pa tudi ne more biti pomembno, da sodišča v nekaterih primerih Republiki Sloveniji nalagajo odgovornost povrniti škodo, ki je nastala med služenjem vojaškega roka slovenskim državljanom zunaj njenega ozemlja.(9) Drugačno stališče bi ob dejstvu, da države naslednice tega vprašanja niso uredile z mednarodno pogodbo, lahko pomenilo, da bi bila oškodovancem povrnitev škode onemogočena zgolj zaradi tega, ker je med dolgotrajnim sodnim postopkom razpadla država. To pa bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti.
12. Ker so sodišča kršila pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, je bilo treba izpodbijane sodbe razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Glede na to Ustavnemu sodišču ni bilo treba preizkušati obstoja drugih zatrjevanih kršitev. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločbe.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnica Škrk je dala pritrdilno ločeno mnenje.

(1) Vprašanje, ali bi sodišča glede na čas škodnega dogodka (leto 1986) morala uporabiti novejši zakon (Zakon o službi v oboroženih silah, Uradni list SFRJ, št. 7/85 in nasl.), ki je začel veljati 24. 2. 1985, ni bistveno. Relevantni določbi o odgovornosti za škodo (v novejšem zakonu je to drugi odstavek 218. člena) sta namreč v obeh zakonih vsebinsko enaki.
(2) Glej npr. Pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 19. 6. 1997, objavljeno v: Pravna mnenja št. 1/97, str. 8.
(3) Pristojnosti tistega dela oboroženih sil, ki jih je uresničevala JLA, so bile prenesene na federacijo, medtem ko je bila teritorialna obramba v pristojnosti tedanje Socialistične republike Slovenije (305. člen Ustave Socialistične republike Slovenije, Uradni list SRS, št. 6/74 in nasl.).
(4) Sodišči prve in druge stopnje sta sicer zapisali, da je pogoj za odgovornost Republike Slovenije oškodovančevo državljanstvo in stalno prebivališče v času škodnega dogodka (torej v tedanji Socialistični republiki Sloveniji). Iz (sicer skope) obrazložitve Vrhovnega sodišča in iz pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 19. 6. 1997, na katerega se sklicujejo sodišča v izpodbijanih sodbah, pa je mogoče razbrati, da je za presojo prevzema te obveznosti ključno vprašanje državljanstva Republike Slovenije kot države naslednice.
(5) 13. člen UZITUL določa: »Državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živijo, so do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije oziroma do izteka rokov po 81. členu Zakona o tujcih izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, razen v primerih iz 16. člena tega zakona.«
(6) Tako tudi sodna praksa (npr. v sodbi Vrhovnega sodišča št. II Ips 182/2000 z dne 5. 10. 2000 in v sklepu Vrhovnega sodišča št. II Ips 257/98 z dne 7. 10. 1998).
(7) Prim. npr. odločitvi Vrhovnega sodišča, citirani v opombi 6, in sodbi Vrhovnega sodišča št. II Ips 2/2001 z dne 20. 9. 2001 in št. II Ips 456/97 z dne 19. 11. 1998.
(8) Člen 61 ZPP/77 se je glasil: »V sporih zoper federacijo iz razmerij z vojaškimi enotami je izključno pristojno sodišče, na katerega območju ima sedež poveljstvo vojaške enote«.
(9) Gl. Pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 19. 6. 1997.