Na podlagi 14., 17., 37., 51., 57., 61., 79., 101., 102., 124., 138., 152., 207., 266., 297. in 358. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06) in drugega odstavka 37. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo in 113/05 – ZJU-B) izdaja minister za finance

Ta pravilnik podrobneje ureja izvajanje Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljnjem besedilu: ZDavP-2).

Če ni s tem pravilnikom določeno drugače, se pojem »davčni organ« uporablja za davčni in carinski organ.

(1) Za vlogo zavezanca za davek za izdajo zavezujoče informacije iz 14. člena ZDavP-2 se smiselno uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek glede sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, in glede načina vlaganja vloge. V vlogi mora biti navedena oseba za komunikacijo z davčnim organom, in sicer z osebnim imenom, delovnim mestom in telefonsko številko oziroma naslovom, ki omogoča hitro komunikacijo.
(2) Sestavine vloge, ki jih določa 14. člen ZDavP-2, morajo biti označene in poimenovane tako, da je ločevanje med njimi jasno. Morebitne priloge morajo biti zaporedno oštevilčene in besedilo vloge se mora sklicevati nanje.

Obvestilo o tem, da bo davčni organ izdal zavezujočo informacijo, obsega zlasti:
1. zavezanca za davek, ki se mu bo izdala zavezujoča informacija;
2. ugotovitev, da je vloga formalno popolna in razumljiva;
3. predpise, v zvezi s katerimi se bo izdala zavezujoča informacija;
4. rok, predviden za izdajo;
5. oceno stroškov z morebitno zahtevo za predplačilo;
6. osebe za komunikacijo med zavezancem za davek in davčnim organom.

Zavezujoča informacija se izda v obliki pisnega dokumenta, ki vsebuje zlasti naslednje sestavine:
1. ime davčnega organa, ki je zavezujočo informacijo izdal, in datum izdaje;
2. kratek opis ravnanja z vlogo in opis zahteve zavezanca za davek skupaj s prilogami;
3. ime zavezanca za davek, ki se mu izdaja zavezujoča informacija;
4. izrecno navedbo, da se izdaja zavezujoča informacija o določeni davčni obravnavi;
5. opis nameravanih transakcij oziroma nameravanih poslovnih dogodkov;
6. vsebino zavezujoče informacije;
7. izjavo davčnega organa, da ga zavezujoča informacija zavezuje, in obdobje, za katero zavezuje;
8. opozorilo o preklicu zavezujoče informacije;
9. opozorilo o nadomestitvi zavezujoče informacije;
10. stroške, ki jih nosi zavezanec za davek v zvezi z izdajo zavezujoče informacije.

(1) Davčni organ zaračuna zavezancu za davek stroške za pripravo zavezujoče informacije v višini 50 eurov za uro dela, vendar ne manj kot 500 eurov.
(2) Če davčni organ oceni, da bodo stroški za pripravo zavezujoče informacije presegli 2 000 eurov, lahko od prosilca zahteva predplačilo v višini 60% ocenjenih stroškov. Po prejemu predplačila davčni organ nadaljuje z obravnavo zahteve za izdajo zavezujoče informacije.
(3) Po posredovanju informacije organ zaračuna stroške in prosilcu izda račun v skladu s tem členom. V primeru, da predplačilo presega zaračunane stroške, davčni organ prosilcu ob posredovanju informacije vrne presežni znesek. Če pa zaračunani stroški presegajo znesek predplačila, prosilec razliko plača v skladu s četrtim odstavkom tega člena.
(4) Zavezanec za davek plača stroške na podlagi računa, ki ga izda davčni organ, in sicer v petnajstih dneh od prejema računa.

V tem delu uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:
1. podatki, ki so davčna tajnost: podatki, ki so kot taki opredeljeni v 15. členu ZDavP-2;
2. dokument: izviren ali reproduciran (pisan, risan, tiskan, fotografiran, fotokopiran, fonografski, v elektronski obliki ali kako drugače zapisan) zapis, ki je bil prejet ali je nastal pri delu organa in je pomemben za njegovo poslovanje ter vsebuje podatke, ki so davčna tajnost;
3. dokument v elektronski obliki: dokument, ki je zapisan v elektronski (digitalni ali analogni) obliki in je prejet po elektronski poti ali na fizičnem nosilcu elektronskih podatkov (na primer: magnetni trak, magnetni disk, optični disk, silicijeva ploščica in podobno dalje) oziroma je izdelan pri organu v elektronski obliki ter vsebuje podatke, ki so davčna tajnost;
4. dokument v fizični obliki: dokument na fizičnem nosilcu zapisa, ki omogoča reprodukcijo vsebine brez uporabe informacijsko komunikacijskih ali sorodnih tehnologij (na primer: na papirju, filmu ali drugem nosilcu) ter vsebuje podatke, ki so davčna tajnost;
5. vhodni dokument: izviren ali reproduciran zapis, ki ga je organ prejel in je pomemben za njegovo poslovanje ter vsebuje podatke, ki so davčna tajnost;
6. izhodni dokument: izviren ali reproduciran zapis, ki ga je organ posredoval drugemu naslovniku ter vsebuje podatke, ki so davčna tajnost;
7. lastni dokument: izviren ali reproduciran zapis, ki je nastal pri delu organa in je pomemben za njegovo poslovanje ter ga organ ni odposlal drugemu naslovniku ter vsebuje podatke, ki so davčna tajnost;
8. obravnava podatkov, ki so davčna tajnost: kakršno koli delovanje ali niz delovanj, ki se izvaja v zvezi s podatki, ki so davčna tajnost, zlasti zbiranje, pridobivanje, vpis, urejanje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklicanje, vpogled, uporaba, razkritje s prenosom, sporočanje, širjenje ali drugo dajanje na razpolago, razvrstitev ali povezovanje, izbris ali uničenje; obravnava podatkov je lahko ročna ali avtomatizirana;
9. avtomatizirana obravnava podatkov, ki so davčna tajnost: obravnava podatkov s sredstvi informacijske in komunikacijske tehnologije.

Namen ukrepov in postopkov varovanja podatkov, ki so davčna tajnost, je preprečiti njihovo nepooblaščeno obravnavo, tako da se:
1. izhodni dokumenti označijo na način, iz katerega je razvidno, da vsebujejo podatke, ki so davčna tajnost;
2. varujejo prostori davčnega organa;
3. varuje strojna ter sistemska in aplikativna programska računalniška oprema, s katero se obravnavajo podatki, ki so davčna tajnost;
4. preprečuje nepooblaščen dostop do podatkov, ki so davčna tajnost, pri njihovem prenosu vključno s prenosom po telekomunikacijskih sredstvih in omrežjih;
5. omogoča poznejše ugotavljanje, kdaj so bili podatki, ki so davčna tajnost, posredovani drugim naslovnikom ali drugače obravnavani, pri avtomatizirani obravnavi podatkov pa tudi, kdo jih je obravnaval, in
6. zagotavlja izvajanje informacijske varnostne politike organa.

(1) Vsak dokument mora biti vidno in v neskrajšani obliki označen z oznako »DAVČNA TAJNOST«, ki se mora jasno razlikovati od drugih zapisov. Vsaka stran mora imeti na dnu strani navedeno zaporedno številko strani glede na skupno število strani dokumenta.
(2) Vsi dokumenti iz prejšnjega odstavka, v fizični ali elektronski obliki, morajo imeti oznako vidno odtisnjeno s štampiljko, natiskano, natipkano, napisano, naslikano ali pritrjeno z etiketo, nalepko ali podobnimi primernimi sredstvi.
(3) Če dokumenta ni mogoče označiti na način iz prejšnjega odstavka, mora biti označen na drug primeren način, iz katerega je razvidno, da vsebuje podatke, ki so davčna tajnost.
(4) Z oznako iz prvega odstavka tega člena se ne označujejo vhodni in lastni dokumenti.

(1) Za evidentiranje dokumentov se uporabljajo določila predpisov, ki urejajo poslovanje organov javne uprave z dokumentarnim gradivom.
(2) V dokumentu se pred šifro zadeve ali dosjeja označi, da gre za te podatke, in sicer z velikima tiskanima črkama »DT«.

Če dokument ni bil označen že ob njegovi sestavi, ga je dolžan označiti zaposleni pri davčnem organu, ki v skladu s predpisi, ki urejajo poslovanje organov javne uprave z dokumentarnim gradivom, pripravi dokument za odpravo.

(1) Prostori, v katerih so dokumenti, strojna in programska oprema, morajo biti praviloma varovani z organizacijskimi ter fizičnimi oziroma tehničnimi ukrepi, ki onemogočajo nepooblaščenim osebam dostop do podatkov, ki so davčna tajnost (v nadaljnjem besedilu: varovani prostori).
(2) Ključi varovanih prostorov se uporabljajo in hranijo v skladu s hišnim redom. Ključi se ne puščajo v ključavnici na zunanji strani vrat.
(3) Zaposleni pri davčnem organu morajo preprečiti, da bi se nepooblaščene osebe seznanile s podatki, ki so davčna tajnost, zlasti ne smejo puščati dokumentov na mizah v prisotnosti oseb, ki nimajo pravice vpogleda vanje.
(4) Zaposleni pri davčnem organu, ki delajo v varovanih prostorih, morajo nadzorovati prostor in ob zapustitvi prostora zakleniti elektronsko in drugo strojno opremo, ustrezno zavarovati dokumente ter zavarovati prostor pred nepooblaščenim vstopom.
(5) Po končani izdelavi dokumentov morajo zaposleni pri davčnem organu poskrbeti za uničenje pomožnega gradiva (na primer: poskusnih oziroma neuspešnih izpisov, matric, izračunov in grafikonov, skic in podobnega), ki so ga uporabili oziroma je nastalo pri izdelavi dokumenta.
(6) Dokumenti, ki se hranijo zunaj varovanih prostorov (hodniki, skupni prostori in podobno dalje), morajo biti stalno zaklenjeni.

Podatki, ki so davčna tajnost, se lahko obravnavajo samo v določenem, vidno označenem in zaščitenem prostoru oziroma objektu. Prostor oziroma objekt mora biti označen z oznako iz Priloge 1, ki je sestavni del tega pravilnika. Osnovna barva oznake je siva, podlaga napisa in obroba oznake sta rumeni, napis pa je črne barve.

(1) Pri obravnavi podatkov, ki so davčna tajnost, morajo zaposleni pri davčnem organu zagotoviti, da stranki ne razkrijejo podatkov, ki se nanašajo na druge stranke, oziroma morajo preprečiti, da bi se druge stranke seznanile z vsebino, ki se ne nanaša nanje.
(2) V prostorih, ki so namenjeni poslovanju s strankami, dokumenti in računalniški ekrani ne smejo biti nameščeni tako, da bi imele stranke lahko vpogled vanje.

Za prostore, v katerih je nameščena osrednja informacijska in telekomunikacijska oprema za obravnavo podatkov, ki so davčna tajnost (strežniki, diskovne enote, usmerjevalniki in podobno dalje), poleg drugih pravil, določenih v tem delu, veljajo še naslednja pravila:
1. zadrževanje zaposlenih pri davčnem organu v teh prostorih, razen tistih, ki v njih opravljajo večino svojih delovnih obveznosti ali je njihova prisotnost nujno potrebna za nemoteno opravljanje delovnih nalog, ni dovoljeno;
2. obiski drugih oseb so dovoljeni samo v spremstvu najmanj enega zaposlenega pri davčnem organu, če ni s tem pravilnikom drugače določeno;
3. obiski serviserjev informacijske ali telekomunikacijske opreme so dovoljeni samo na poziv vzdrževalne službe, serviserja pa mora med obiskom nadzorovati zaposleni pri davčnem organu ali uslužbenec varnostne službe;
4. prepovedano je kajenje in uporaba odprtega ognja;
5. prepovedano je nameščanje začasne električne napeljave;
6. hramba papirja oziroma drugega materiala je dovoljena samo v količinah, ki so nujno potrebne za nemoten potek dela;
7. omare oziroma pisalne mize, v katerih so shranjeni mediji, morajo biti vedno zaprte.

(1) Strojno in programsko opremo, ki je v organu namenjena za avtomatizirano obravnavo podatkov, ki so davčna tajnost, je dovoljeno uporabljati le za izvajanje nalog organa.
(2) Strojno in programsko opremo iz prejšnjega odstavka lahko uporablja le zaposleni pri davčnem organu za izvajanje tistih nalog, za katere je odgovoren. Poleg neposrednih uporabnikov imajo dostop do te opreme tudi zaposleni pri davčnem organu, ki opremo vzdržujejo, ter pogodbeno vezani zunanji vzdrževalci in serviserji, vendar le kolikor je to potrebno za vzdrževanje, servisiranje in podobno.
(3) Vsako okvaro oziroma izpad strojne ali programske opreme iz prvega odstavka tega člena, ki zahteva poseg usposobljenega vzdrževalca, je treba takoj javiti pristojni organizacijski enoti organa, ki določi, v skladu s predpisanim režimom vzdrževanja, kako se bo okvara odpravila.
(4) Dostop do strojne in programske opreme iz prvega odstavka tega člena mora biti varovan tako, da dovoljuje dostop samo za to vnaprej določenim zaposlenim pri davčnem organu.
(5) Vsak poseg, spreminjanje ali dopolnjevanje strojne in programske opreme iz prvega odstavka tega člena, je dovoljen samo na podlagi odobritve pooblaščenega zaposlenega pri davčnem organu.

(1) Pristop do podatkov z uporabo aplikativne programske opreme se varuje s sistemom gesel za avtorizacijo in identifikacijo uporabnikov programov in podatkov.
(2) Sistem za avtorizacijo in identifikacijo iz prejšnjega odstavka mora omogočati možnost naknadnega ugotavljanja, kdaj so bili podatki, ki so davčna tajnost, obravnavani ter kdo jih je obravnaval.
(3) Pooblaščena oseba določi režim dodeljevanja, hranjenja in spreminjanja gesel.

(1) Podatke, ki so davčna tajnost, je dovoljeno prenašati z informacijskimi, telekomunikacijskimi in drugimi sredstvi le ob izvajanju postopkov in ukrepov, ki nepooblaščenim osebam preprečujejo dostop do teh podatkov.
(2) Dokumenti se zunaj podatkovno komunikacijskega omrežja državnih organov (HKOM) ne smejo posredovati v elektronski obliki brez šifriranja.

(1) Vsaka evidenca, v kateri se hranijo podatki, ki so davčna tajnost, mora ne glede na to, kako je vodena, v primeru posredovanja teh podatkov, vsebovati tudi podatke o razkritjih podatkov, ki so davčna tajnost.
(2) Podatki o razkritjih iz prejšnjega odstavka morajo zagotoviti zlasti možnost ugotavljanja:
– kateri podatki, kdaj in kako so bili posredovani;
– komu so bili posredovani;
– za kakšne namene so bili posredovani.

(1) Organ mora zagotoviti uničevanje odpadnih dokumentov na način, ki zanesljivo onemogoči branje oziroma dostop do dela ali do vseh podatkov ali njihovo obnovo.
(2) Na način iz prejšnjega odstavka mora organ zagotoviti tudi uničevanje pomožnega gradiva, ki je bilo uporabljeno ali je nastalo ob pripravi dokumentov iz prejšnjega odstavka.

Dokumenti se arhivirajo v skladu s predpisi, ki urejajo arhivsko gradivo.

(1) Za neposredno izvajanje postopkov in ukrepov za varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, so odgovorni: predstojniki organov in njihovi namestniki, predstojniki posameznih organizacijskih enot organov in njihovi namestniki ter vsi vodje notranjih organizacijskih enot organov in njihovi namestniki.
(2) Osebe iz prejšnjega odstavka morajo:
– poslovanje organizacijskih enot, katerih predstojniki oziroma vodje so, organizirati tako, da zagotovijo spoštovanje določb tega dela pravilnika in drugih predpisov o varovanju podatkov, ki so davčna tajnost;
– seznaniti zaposlene pri davčnem organu z dolžnostjo varovati podatke, ki so davčna tajnost.

(1) Vsak zaposleni pri davčnem organu, ki se v okviru opravljanja svojega dela pri organu seznani s podatki, ki so davčna tajnost, mora izvajati predpisane postopke in ukrepe za varstvo in zavarovanje teh podatkov.
(2) Pred nastopom dela na delovnem mestu, kjer se obdelujejo podatki, ki so davčna tajnost, mora zaposleni pri davčnem organu podpisati izjavo iz Priloge 2, ki je sestavni del tega pravilnika, da je seznanjen z dolžnostjo varovanja podatkov, ki so davčna tajnost.
(3) Z vsebino dokumentov, ki jih uporablja pri svojem delu, zaposleni pri davčnem organu ne sme seznaniti drugih zaposlenih pri davčnem organu, če to ni nujno potrebno za opravljanje njihovih delovnih nalog.
(4) Zaposleni pri davčnem organu, ki ugotovijo, da se je s podatki, ki so davčna tajnost, seznanila nepooblaščena oseba, so to dolžni nemudoma sporočiti vodji organizacijske enote, v kateri so zaposleni.
(5) Če se dokument izgubi, mora zaposleni pri davčnem organu o tem takoj obvestiti vodjo organizacijske enote, v kateri je zaposlen, sam pa ukreniti vse potrebno, da se ugotovijo okoliščine, v katerih je dokument izginil, ter da se preprečijo škodljive posledice in zavarujejo sledi.

(1) Izvajalci plačilnega prometa v skladu s 37. členom ZDavP-2 pošiljajo Generalnemu davčnemu uradu Davčne uprave Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: GDU DURS) podatke o prilivih in odlivih na transakcijskih računih pravnih oseb, združenj oseb po tujem pravu, ki so brez pravne osebnosti, posameznikov, ki samostojno opravljajo dejavnost, in drugih oseb, ki so subjekt vpisa v sodni register ali kakšen drug register oziroma evidenco, po koledarskih trimesečjih v obliki datoteke, kot je določena v Prilogi 3, ki je sestavni del tega pravilnika.
(2) Izvajalci plačilnega prometa predložijo podatke iz prejšnjega odstavka v eurih ali, za transakcije s tujino, v tuji valuti. Podatki se predložijo v celih vrednostih in brez decimalk.
(3) Izvajalci plačilnega prometa pošiljajo podatke iz prvega odstavka tega člena enkrat letno, in sicer do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto.

(1) Izvajalci plačilnega prometa pošljejo GDU DURS predpisane podatke na prenosnem optičnem ali magnetnem mediju ali z uporabo sistema eDavki. Optičnemu ali magnetnemu mediju mora biti priložen spremni dopis, ki mora vsebovati naslednje podatke:
– naziv izvajalca plačilnega prometa;
– davčno številko izvajalca plačilnega prometa;
– matično številko izvajalca plačilnega prometa;
– sedež izvajalca plačilnega prometa;
– število zapisov po posamezni datoteki;
– osebno ime osebe, ki je pripravila podatke, ter njen telefon in elektronski naslov;
– osebno ime pooblaščene osebe izvajalca plačilnega prometa ter njen telefon;
– podpis pooblaščene osebe izvajalca plačilnega prometa in pečat.
(2) Če je izvajalec plačilnega prometa podatke predložil z uporabo sistema eDavki, mora z uporabo sistema eDavki predložiti tudi spremni dopis iz prejšnjega odstavka.
(3) Če izvajalec plačilnega prometa predloži podatke na prenosnem mediju iz prvega odstavka tega člena, morajo biti predloženi na zgoščenki, le izjemoma pa so lahko predloženi na disketi.

Zavezanec za davek prikaže premalo obračunane davke in pripadajoče obresti na obrazcu iz Priloge 4, ki je sestavni del tega pravilnika.

Za pooblaščence, ki so odvetniki, se stroški odmerijo po odvetniški tarifi. Uradna oseba mora preveriti, ali so priglašeni stroški v skladu z odvetniško tarifo. Povrnejo se le dejanski stroški zastopanja v višini, kot jo določa odvetniška tarifa; če so priglašeni višji stroški ali stroški, ki sploh niso nastali, jih uradna oseba ustrezno zniža.

Za pooblaščence, ki niso odvetniki, se stroški odmerijo po pravilih njihovega stanovskega združenja, če so člani takega združenja, vendar ne več, kot je določeno za odvetnike po odvetniški tarifi. Uradna oseba mora preveriti, ali so priglašeni stroški v skladu s pravili njihovega stanovskega združenja oziroma odvetniško tarifo. Povrnejo se le dejanski stroški zastopanja v višini, kot jih določajo pravila stanovskega združenja oziroma odvetniška tarifa; če so priglašeni višji stroški ali stroški, ki sploh niso nastali, jih uradna oseba ustrezno zniža.

(1) Pred izdajo odločbe o odlogu oziroma o obročnem plačilu zapadle davčne obveznosti iz 101. člena ZDavP-2 mora davčni organ na podlagi podatkov, navedenih v vlogi, in uradnih evidenc, ki se vodijo o davčnem zavezancu, ki je podal vlogo, ugotoviti višino dohodkov davčnega zavezanca – fizične osebe (v nadaljevanju tega dela: davčni zavezanec) in njegovih družinskih članov za zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge. Na zahtevo davčnega zavezanca davčni organ pri odločanju upošteva tudi socialne razmere in zdravstveno stanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.
(2) Pred izdajo odločbe o odpisu oziroma delnem odpisu zapadle davčne obveznosti mora davčni organ na podlagi podatkov, navedenih v vlogi, in uradnih evidenc, ki se vodijo o davčnem zavezancu, ki je podal vlogo, ugotoviti višino dohodkov, prihrankov in premoženjskega stanja davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Na zahtevo davčnega zavezanca davčni organ pri odločanju upošteva tudi socialne razmere in zdravstveno stanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.
(3) Za družinskega člana po tem pravilniku se štejejo osebe, ki z davčnim zavezancem živijo v skupnem gospodinjstvu in so z njim v krvnem sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega drugega kolena, ali če z njim živijo v zakonski zvezi oziroma v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, enake pravne posledice kot zakonska zveza, oziroma oseba, s katero živi davčni zavezanec v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali so z davčnim zavezancem v svaštvu do vštetega drugega kolena. Za družinskega člana se štejejo tudi pastorek, posvojenec oziroma potomec partnerja v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, enake pravne posledice kot zakonska zveza, oziroma oseba, s katero živi davčni zavezanec v registrirani istospolni partnerski skupnosti. Prav tako se za družinske člane štejejo tudi člani kmečkega gospodinjstva, ki niso v sorodstvenem razmerju in se lahko štejejo za vzdrževane člane po 115. členu ZDoh-2.

Dohodki po tem delu pravilnika so vsi dohodki in prejemki davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov ne glede na vrsto in obliko, v kateri so prejeti, in ne glede na to, ali so obdavčljivi ali ne.

(1) Ne glede na prejšnji člen se kot dohodek ne štejejo denarni prejemki, ki jih je davčni zavezanec prejemal mesečno, če jih je davčni zavezanec nehal prejemati pred vložitvijo vloge.
(2) Pri ugotavljanju dohodkov se ti zmanjšajo za znesek preživnin, ki jih je v obdobju, za katero se dohodki ugotavljajo, davčni zavezanec ali kateri od njegovih družinskih članov plačal za osebo, ki z njimi ne živi v skupnem gospodinjstvu.
(3) Višina preživnine iz prejšnjega odstavka se ugotavlja po sporazumu o razvezi zakonske zveze, po sporazumu o dodelitvi otrok ali sodni odločbi o razvezi in dodelitvi otrok. O plačilu preživnine je davčni zavezanec dolžan predložiti dokazilo o nakazilu zneska na račun upravičenca oziroma s pisno izjava upravičenca, da je preživnino prejel.
(4) Dohodki, ki jih davčni zavezanec ali njegovi družinski člani niso prejemali redno vsak mesec, kot na primer dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, dohodek iz dejavnosti, regres, odpravnina, jubilejne in druge nagrade, dividende, dediščine in darila, dobiček iz kapitala, prejemki iz avtorskih pogodb in drugi izredni dohodki, ki so jih davčni zavezanec in njegovi družinski člani prejeli v zadnjih 12 mesecih pred vložitvijo vloge, se upoštevajo kot mesečni dohodek v višini 1/12 prejetega.

(1) Za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti se štejejo dohodki, opredeljeni v 70. členu ZDoh-2, zmanjšani za oprostitve iz 73. člena ZDoh-2 ter oprostitve in znižanja iz petega odstavka 147. člena ZDoh-2, kot so izkazani v zadnji odločbi o odmeri dohodnine ali zadnji odločbi o odmeri akontacije dohodnine od dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.
(2) Za dohodek iz dejavnosti se šteje dobiček, ugotovljen po zakonu, ki ureja dohodnino, brez upoštevanja olajšav in zmanjšan za obračunan davek, ugotovljen po zadnji odločbi o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti oziroma po zadnjem obračunu davka.

(1) Prihranki po tem delu pravilnika so denarna sredstva davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov v domači in tuji valuti, ki jih imajo na dan vložitve vloge, zlasti pa so to denarna sredstva na transakcijskih računih, hranilne vloge in druga denarna sredstva po izjavi davčnega zavezanca.
(2) Prihranki in njihova vrednost se ugotavljajo iz obvestila banke ali hranilnice o stanju na transakcijskem računu, kopije hranilne knjižice, kopije varčevalne ali druge knjižice, kopije pogodbe o varčevanju, kopije pogodbe o vezavi depozita in izjave stranke.

(1) Premoženje po tem delu pravilnika je vse premično in nepremično premoženje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, ki ga imajo v lasti na dan vložitve vloge, v primeru pridobitve po vložitvi vloge, pa na dan pridobitve.
(2) Pristojni davčni organ kot premoženje iz prejšnjega odstavka upošteva zlasti:
– stanovanja, stanovanjske hiše in garaže;
– poslovne prostore in poslovne stavbe;
– prostore za počitek in rekreacijo;
– plovne objekte, ki so v skladu s predpisi, ki urejajo plovne objekte, vpisani v ustrezen register;
– stavbna zemljišča;
– kmetijska in gozdna zemljišča;
– drugo nepremično premoženje;
– vozila in prikolice;
– vrednostne papirje in druge deleže po predpisih, ki urejajo gospodarske družbe;
– dragocenosti, zbirateljske predmete, starine in nakit v višini najmanj 5 minimalnih plač.
(3) Kot premoženje se ne upošteva:
– stanovanje oziroma stanovanjska hiša, ki jo davčni zavezanec uporablja za stalno bivanje oziroma jo davčni zavezanec, ki nima stalnega bivališča na območju Republike Slovenije, uporablja za začasno prebivanje;
– predmeti, ki so v skladu s 177. členom ZDavP-2 izvzeti iz davčne izvršbe;
– eno osebno vozilo, katerega vrednost ne presega 12 minimalnih plač.
(4) Določbe prve in tretje alineje tretjega odstavka tega člena se ne upoštevajo, če je davčni organ na stanovanju oziroma stanovanjski hiši ter osebnem vozilu pridobil zastavno pravico.

(1) Premoženje in njegova vrednost se ugotavljata iz zadnje odločbe o odmeri davka od premoženja, odločbe o odmeri davka od prometa nepremičnin, odločbe o odmeri davka na dediščino, odločbe o odmeri davka na darilo.
(2) Če premoženje ni obdavčljivo ali odločba o odmeri davka še ni bila izdana ali ni dokončna, se premoženje in njegova vrednost ugotavljata prodajne pogodbe, sklepa o dedovanju, darilne pogodbe ali drugega pravnega naslova, na podlagi katerega je davčni zavezanec ali njegov družinski član pridobil premoženje. Če se vrednosti premoženja ne da ugotoviti iz pravnega naslova, na podlagi katerega je davčni zavezanec ali njegov družinski član pridobil premoženje, se določi na podlagi tržne vrednosti primerljivega premoženja.
(3) Kot vrednost vozila se upošteva tržna vrednost vozila na dan vložitve vloge.
(4) Ne glede prejšnji odstavek se šteje, da je vrednost vozil, ki so bila prvič registrirana najmanj deset let pred letom, v katerem se ugotavlja njihova vrednost, in vrednost vozil s prostornino motorja do 1500 ccm, ki so bila prvič registrirana najmanj šest let pred letom, v katerem se ugotavlja vrednost, manjša od 12 minimalnih plač. Njihove vrednosti se zato ne ugotavlja, razen če imajo davčni zavezanec in njegovi družinski člani več vozil.
(5) Obstoj vrednostnih papirjev se ugotavlja iz izpisa stanja na računu vrednostnih papirjev iz centralnega registra vrednostnih papirjev o vrsti in številu vrednostnih papirjev, kot njihova vrednost pa se upošteva vrednost na borzni tečajnici, nazadnje objavljeni v sredstvih javnega obveščanja, oziroma na drug ustrezen način, če vrednostni papirji ne kotirajo na organiziranem trgu vrednostnih papirjev.
(6) Višina poslovnih deležev v odstotku se ugotavlja iz izpisa iz sodnega registra, njihova vrednost pa se ugotavlja iz zaključne bilance stanja za preteklo poslovno leto.
(7) Vrednost drugega premoženja se ugotavlja iz potrdila drugega pristojnega organa oziroma organizacije, ki o posamezni vrsti premoženja ali pravici ali drugem dejstvu, vezanem na premoženje, vodi uradno evidenco oziroma iz druge javne listine.

(1) Davčni organ lahko dovoli odlog oziroma obročno plačilo zapadle davčne obveznosti davčnemu zavezancu, čigar dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom tega pravilnika, ne presegajo dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo.
(2) O roku za plačilo odloženega dolga oziroma številu in višini ter o rokih za plačilo mesečnih obrokov odloči davčni organ glede na višino dohodkov, ugotovljenih v skladu s 30. do 32. členom tega pravilnika, redne mesečne dohodke davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov ter višino davčne obveznosti.

(1) Davčni organ lahko delno odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom tega pravilnika, ne presegajo 60 odstotkov minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.
(2) Davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom tega pravilnika, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.
(3) Davčni organ lahko zapadlo davčno obveznost delno ali v celoti odpiše po preteku obdobja, za katero je davčnemu zavezancu odobril obročno plačilo oziroma odlog plačila, če obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov ali premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, ugotovljenih v skladu s 30. do 32. členom tega pravilnika, in je potekel najdaljši rok, za katerega je mogoče odobriti odlog plačila ali obročno plačilo.

V primerih naravnih in drugih nesreč, smrti davčnega zavezanca ali drugih družinskih članov, daljše bolezni oziroma poškodbe davčnega zavezanca ali njegovih družinskih članov in invalidnosti lahko davčni organ ne glede na merila, določena v 36. in 37. členu tega pravilnika, odpiše ali delno odpiše davčno obveznost oziroma dovoli odlog plačila ali obročno plačevanje davčne obveznosti, če bi plačilo obveznosti ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca ali njegovih družinskih članov.

(1) Davčni zavezanec mora v obrazcu vloge za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila iz Priloge 5, ki je sestavni del tega pravilnika, navesti vse podatke v skladu z navodilom za izpolnjevanje, ki je sestavni del vloge.
(2) Vlogi je treba priložiti vsa dokazila, ki dokazujejo resničnost navedb v njej, če jih davčni organ ne more pridobiti iz javnih evidenc.

Kriteriji za ugotavljanje hujše gospodarske škode v skladu s 102. členom ZDavP-2, ki jih davčni organ pred izdajo odločbe o odlogu plačila oziroma obročnem plačevanju davka upošteva na podlagi podatkov, navedenih v vlogi, in uradnih evidenc, ki se vodijo o davčnem zavezancu, ki je podal vlogo, so:
– davčni zavezanec je plačilno nezmožen ali je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov;
– plačilna nezmožnost ali izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov je nastala iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati;
– davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda;
– odlog plačila davka oziroma obročno plačevanje davka bi omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode.

(1) Šteje se, da je davčni zavezanec plačilno nezmožen, če ni sposoben pravočasno izpolnjevati zapadlih obveznosti (nelikvidnost). Davčni zavezanec to dokazuje z dokazili o sprejetih ukrepih za zagotovitev plačilne zmožnosti, ki jih predpisuje 12. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99, 110/99, 97/00 – odl. US, 50/02 – sklep US in 93/02 – odl. US).
(2) Šteje se, da je davčni zavezanec izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov, če je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov zaradi katerega od dogodkov iz 42. člena tega pravilnika. Davčni zavezanec je dolžan izkazati pričakovano izgubo prihodkov. Izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov dokazuje z dokazili o nastanku dogodkov iz 42. člena tega pravilnika.
(3) Davčnemu zavezancu se lahko, ob izpolnjevanju drugih pogojev, dovoli odlog ali obročno plačilo davka, tudi če še ni plačilno nezmožen, pa bi tako stanje nastopilo, če bi davek, za katerega želi odlog ali obročno plačilo, že zapadel v plačilo.

Šteje se, da davčni zavezanec ni mogel vplivati na nastanek plačilne nezmožnosti ali izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov zlasti, če je plačilna nezmožnost nastala zaradi:
– začetih stečajnih postopkov ali postopkov prisilne poravnave pri njegovih ključnih poslovnih partnerjih;
– ukrepov tuje države, na trgu katere davčni zavezanec ustvarja prihodke, zaradi katerih bi prišlo do plačilne nezmožnosti;
– dlje časa trajajoče nezmožnosti opravljanja dejavnosti zaradi bolezni;
– neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti oziroma odpovedi pogodbe ključnih pogodbenih partnerjev, če davčni zavezanec izkaže, da po sodni poti uveljavlja terjatve do pogodbenih partnerjev, oziroma če so taka dejanja posledica domnevnih kaznivih dejanj pogodbenih partnerjev, za katere je podan obtožni predlog v kazenskem postopku;
– izrednih in nepredvidenih dogodkov na trgih, kjer ustvarja večino prihodkov;
– naravnih in drugih nepredvidenih nesreč.

(1) Šteje se, da davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda zlasti, če je izpolnjen kateri izmed naslednjih kriterijev:
– davčnemu zavezancu grozi, da bo nastopilo finančno stanje, zaradi katerega njegovo premoženje ne bo zadoščalo za poplačilo vseh dolgov, ki jih ima do upnikov (prezadolženost);
– davčnemu zavezancu grozi, da bo moral iz poslovnih razlogov odpovedati delovno razmerje večjemu številu delavcev, v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja.
(2) V primeru iz druge alineje prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec predložiti dokazila o dejavnostih za razreševanje presežnih delavcev v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja.

Določbe tega dela pravilnika se smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti z drugimi instrumenti zavarovanja, ki jih lahko predlaga zavezanec za davek na podlagi drugega odstavka 117. člena ZDavP-2, ter za predložitev ustreznega instrumenta za zavarovanje plačila varščine pred začetkom javne dražbe na podlagi četrtega odstavka 196. člena ZDavP-2.

(1) Zavezanec za davek predloži instrument zavarovanja pri Generalnem carinskem uradu oziroma pristojnem davčnem uradu.
(2) Generalni carinski urad oziroma pristojni davčni urad potrdi sprejem instrumenta zavarovanja na obrazcu, na katerem tudi določi evidenčno številko sprejetega zavarovanja.
(3) Generalni carinski urad sproti obvešča krajevno in stvarno pristojne carinske urade o sprejetih instrumentih zavarovanja.

(1) Davčni organ lahko sprejme kot instrument zavarovanja bančno garancijo in garantno pismo samo, če ga izda banka oziroma zavarovalnica (v nadaljnjem besedilu: garant), ki jo kot garanta prizna davčni organ.
(2) Davčni organ prizna kot garanta banko, ki:
1. je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za izdajanje garancij ali
2. je upravičena opravljati storitve izdajanja garancij na območju Republike Slovenije v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo.
(3) Davčni organ prizna kot garanta zavarovalnico, ki:
1. je pridobila dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje kavcijskega zavarovanja, med katerega se uvršča izdajanje garantnih pisem v skladu z veljavno zakonodajo, ali
2. je upravičena opravljati kavcijsko zavarovanje na območju Republike Slovenije v skladu z zakonom, ki ureja zavarovalništvo.

(1) Bančna garancija oziroma garantno pismo, s katerim se zavaruje izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti, mora vsebovati naslednje podatke:
1. številko bančne garancije oziroma garantnega pisma;
2. rok veljavnosti bančne garancije oziroma garantnega pisma, vključno z rokom za unovčitev;
3. znesek, do katerega jamči garant;
4. predmet zavarovanja oziroma navedbo sklepa, na podlagi katerega davčni organ zahteva zavarovanje;
5. garancijsko klavzulo »na prvi poziv« in »brez ugovora« v bančni garanciji oziroma »solidarno z zavezancem za davek« v garantnem pismu;
6. podatke o garantu (firma, matična številka, davčna številka, sedež, poravnalni račun banke pri Banki Slovenije oziroma transakcijski račun);
7. podatke o zavezancu za davek (matična številka, davčna številka oziroma druga identifikacijska številka, osebno ime oziroma firma, prebivališče oziroma sedež);
8. datum in kraj izdaje bančne garancije oziroma garantnega pisma;
9. podpis pooblaščene osebe in žig garanta.
(2) V primerih, ko so z bančno garancijo oziroma garantnim pismom zavarovane uvozne in izvozne dajatve, druge dajatve, ki se plačujejo pri uvozu oziroma izvozu blaga, ter obresti in stroški postopka (v nadaljnjem besedilu: carinska obveznost), se poleg podatkov iz prejšnjega odstavka v bančni garanciji oziroma garantnem pismu navede tudi:
1. carinski postopek oziroma postopki, za katere velja bančna garancija oziroma garantno pismo;
2. ali je mogoče bančno garancijo oziroma garantno pismo uporabljati tudi za zavarovanje plačila carinske obveznosti v primerih, ko instrument zavarovanja predlaga oseba, ki pred carinskimi organi nastopa kot direktni pooblaščenec carinskega dolžnika;
3. ali bančna garancija oziroma garantno pismo krije tudi carinsko obveznost iz carinskih postopkov z ekonomskimi učinki, ki so bili začeti v obdobju veljavnosti predhodnega instrumenta zavarovanja, vendar še niso bili zaključeni v skladu s carinskimi predpisi Skupnosti in bi carinska obveznost iz naslova teh še lahko nastala;
4. ali bančna garancija oziroma garantno pismo krije tudi morebitno carinsko obveznost iz carinskih postopkov, ki so bili začeti v obdobju veljavnosti predhodnega instrumenta zavarovanja, ki bi lahko nastala po sprejetju dopolnilne deklaracije, zaključku preverjanja carinske deklaracije, zaradi ukrepa začasne uvedbe dajatev ali v drugih primerih, ko je treba po carinskih predpisih zavarovati morebitno carinsko obveznost tudi po sprostitvi blaga v prosti promet.
(3) V primerih, ko je z garantnim pismom zavarovano plačilo carinske obveznosti, se garancijska klavzula iz 5. točke prvega odstavka tega člena glasi »solidarno s carinskim dolžnikom«.
(4) V primerih, ko je z garantnim pismom zavarovano plačilo trošarine in pripadajočih obresti (v nadaljnjem besedilu: trošarinska obveznost), se garancijska klavzula iz 5. točke prvega odstavka tega člena glasi »solidarno s trošarinskim zavezancem«. Za zavarovanje plačila trošarinske obveznosti se v bančni garanciji oziroma garantnem pismu poleg podatkov, navedenih v 7. točki prvega odstavka tega člena, navede tudi vrsta trošarinskega zavezanca.
(5) Garant izda bančno garancijo na obrazcu »Bančna garancija za zavarovanje izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti« iz Priloge 6, ki je sestavni del tega pravilnika.
(6) Ne glede na peti odstavek tega člena izda garant za zavarovanje plačila carinske obveznosti bančno garancijo na obrazcu »Bančna garancija za zavarovanje plačila carinske obveznosti« iz Priloge 7, ki je sestavni del tega pravilnika, ter za zavarovanje plačila trošarinske obveznosti na obrazcu »Bančna garancija za zavarovanje plačila trošarinske obveznosti« iz Priloge 8, ki je sestavni del tega pravilnika.
(7) Za garantno pismo se smiselno uporabijo obrazci iz Priloge 9, 10 oziroma Priloge 11, ki so sestavni deli tega pravilnika.
(8) Bančna garancija oziroma garantno pismo se izda v treh enakih izvodih.

(1) Višina bančne garancije oziroma garantnega pisma mora zagotoviti izpolnitev oziroma plačilo zavarovane davčne obveznosti v celoti.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko davčni organ dovoli, da je višina bančne garancije oziroma garantnega pisma nižja od višine davčne obveznosti, pri čemer za določitev višine bančne garancije oziroma garantnega pisma upošteva naslednje kriterije:
1. dosedanje poslovanje zavezanca za davek;
2. zanesljivost in finančno stabilnost zavezanca za davek;
3. način vodenja predpisanih evidenc zavezanca za davek;
4. uradne evidence oziroma podatke o zavezancu za davek glede kršitev predpisov o obdavčenju.
(3) Davčni organ odloča o višini bančne garancije oziroma garantnega pisma v skladu z drugim odstavkom tega člena, če zakon o obdavčenju ne določa drugače oziroma če predložitev zavarovanja ni obvezna v skladu s carinskimi predpisi Skupnosti.
(4) Ne glede na kriterije iz drugega odstavka tega člena višina bančne garancije oziroma garantnega pisma ne more biti nižja od 50 odstotkov ugotovljene davčne obveznosti ali davčne obveznosti, ki bi lahko nastala. Davčni organ ne upošteva navedene omejitve v primerih, ko zakon o obdavčenju določa drugače oziroma če predložitev zavarovanja ni obvezna v skladu s carinskimi predpisi Skupnosti.

Bančna garancija oziroma garantno pismo se unovči v skladu s predpisi, ki urejajo unovčevanje bančnih garancij »na prvi poziv« in »brez ugovora« oziroma garantnih pisem s klavzulo o solidarni odgovornosti v skladu s predpisi, ki urejajo unovčevanje garantnih pisem.

Davčni organ lahko sprejme kot instrument zavarovanja cirkulirani certificirani ček, če je trasat takega čeka banka, ki izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 46. člena tega pravilnika.

Davčni organ lahko sprejme menico kot instrument zavarovanja, ki vsebuje klavzulo »brez protesta», če jo je avalirala banka, ki izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 46. člena tega pravilnika.

Določbi tega pravilnika glede določitve višine in unovčitve bančne garancije oziroma garantnega pisma se smiselno uporabljata tudi za cirkulirani certificirani ček in avalirano menico.

(1) Zavezanec za davek lahko položi gotovinski polog za zavarovanje izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti (v nadaljnjem besedilu: gotovinski polog) tako, da ga vplača na ustrezen podračun, ki ga določi davčni organ.
(2) Obenem z vplačilom gotovinskega pologa pošlje zavezanec za davek Generalnemu carinskemu uradu oziroma pristojnemu davčnemu uradu tudi obvestilo o vplačilu, v katerem navede podatke, ki so potrebni za izdajo potrdila iz 54. člena tega pravilnika.

(1) Potrdilo o gotovinskem pologu mora vsebovati naslednje podatke:
1. evidenčno številko potrdila o gotovinskem pologu;
2. podatke o zavezancu za davek (osebno ime oziroma firma, prebivališče oziroma sedež, matična številka in davčna številka oziroma druga identifikacijska številka);
3. navedba davčnega oziroma carinskega urada, pri katerem je zavezanec za davek vplačal gotovinski polog;
4. datum in višina gotovinskega pologa ter številka podračuna, na katerega je vplačan;
5. rok, za katerega je gotovinski polog vplačan;
6. število izdanih izvodov potrdila;
7. datum in kraj izdaje potrdila ter podpis pooblaščene osebe.
(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena se v primerih, ko je z gotovinskim pologom zavarovana carinska obveznost, poleg podatkov iz prejšnjega odstavka v potrdilu navede tudi:
1. carinski postopek oziroma postopki, za katere velja gotovinski polog;
2. ali je mogoče gotovinski polog uporabljati tudi za zavarovanje plačila carinske obveznosti v primerih, ko gotovinski polog vplača oseba, ki pred carinskimi organi nastopa kot direktni pooblaščenec carinskega dolžnika;
3. ali gotovinski polog krije tudi carinsko obveznost iz carinskih postopkov z ekonomskimi učinki, ki so bili začeti v obdobju veljavnosti predhodnega instrumenta zavarovanja, vendar še niso bili zaključeni v skladu s carinskimi predpisi Skupnosti in bi carinska obveznost iz naslova teh še lahko nastala;
4. ali gotovinski polog krije tudi morebitno carinsko obveznost iz carinskih postopkov, ki so bili začeti v obdobju veljavnosti predhodnega instrumenta zavarovanja, ki bi lahko nastala po sprejetju dopolnilne deklaracije, zaključku preverjanja carinske deklaracije, zaradi ukrepa začasne uvedbe dajatev ali v drugih primerih, ko je treba po carinskih predpisih zavarovati morebitno carinsko obveznost tudi po sprostitvi blaga v prosti promet.
(3) Potrdilo iz prvega odstavka tega člena izda davčni organ na obrazcu »Potrdilo o gotovinskem pologu« iz Priloge 12, ki je sestavni del tega pravilnika. Potrdilo za zavarovanje carinske oziroma trošarinske obveznosti iz drugega odstavka tega člena izda Generalni carinski urad na obrazcih iz Priloge 13 oziroma 14, ki sta sestavni del tega pravilnika.

(1) Zavezanec za davek ne more uporabljati predloženega instrumenta zavarovanja iz prvega oziroma drugega odstavka 117. člena ZDavP-2 kot zavarovanje davčne obveznosti od dneva, ko je vložil zahtevek za njegovo sprostitev. Če je zavezanec za davek vložil zahtevek za delno sprostitev instrumenta zavarovanja, lahko od dneva vložitve zahtevka uporablja instrument zavarovanja samo v znesku, znižanem za delno sprostitev.
(2) Če je davčna obveznost, za katero je bil instrument zavarovanja predložen, ugasnila oziroma ne more več nastati, je davčni organ dolžan sprostiti instrument zavarovanja najkasneje v roku 5 delovnih dni od dneva prejema zahtevka za sprostitev tega.

Določbe tega dela pravilnika se ne uporabljajo, če je odvzem vzorcev urejen s predpisi Evropske skupnosti.

(1) Če davčni organ za potrebe izvajanja davčnega nadzora v skladu s 138. členom ZDavP-2 odvzame vzorce blaga za analizo oziroma preiskavo, o tem na primeren način obvesti zavezanca za davek ali njegovega pooblaščenca. Pisno obvestilo ni potrebno.
(2) Davčni organ odvzame vzorce sam ali pa glede na okoliščine primera naloži zavezancu za davek ali njegovemu pooblaščencu, da jih odvzame sam v prisotnosti pooblaščene osebe.
(3) Odvzem vzorcev se opravi po metodah, ki so predpisane za ta namen.
(4) Vzorci se odvzamejo le v taki količini, kot je nujno potrebna za analizo ali natančen pregled, vključno z morebitno testno analizo. Hkrati z vzorci blaga lahko davčni organ, če je glede na okoliščine primera to primerno, odvzame tudi spremljajoče dokumente, ki pojasnjujejo vrsto blaga, njegovo naravo, količino ali tehnične karakteristike.

(1) Pooblaščena oseba o odvzemu vzorcev sestavi zapisnik v treh izvodih, od katerih je namenjen:
1. en izvod za izvajalca analize oziroma preiskave;
2. en izvod za davčni organ, ki je vzorec vzel, in
3. en izvod za zavezanca za davek.
(2) Za vzorce blaga, ki so uvrščeni v skupine nevarnih snovi, mora biti tako k vzorcu, ki je namenjen izvajalcu analize oziroma preiskave, kot tudi h kontrolnemu vzorcu priložen izvod varnostnega lista.

Za blago, ki bi se pri odvzemu vzorcev lahko poškodovalo, če bi se vzorci odvzeli na kraju pregleda (na primer sterilno, za svetlobo občutljivo, za vlago občutljivo blago in podobno), lahko davčni organ dovoli, da se vzorci odvzamejo ob prisotnosti pooblaščene osebe davčnega organa v drugih primernih prostorih.

(1) Zavezanec za davek oziroma njegov pooblaščenec mora davčnemu organu zaradi olajšanja izvajanja postopka nuditi vso potrebno pomoč pri odvzemu vzorcev.
(2) Če zavezanec za davek zavrne sodelovanje pri odvzemu vzorcev ali za to ne pooblasti druge osebe oziroma davčnemu organu ne zagotovi vse potrebne pomoči za olajšanje izvajanja postopka, davčni organ določi rok, v katerem mora zavezanec za davek izpolniti svoje obveznosti. Če zavezanec za davek ne izpolni zahteve davčnega organa, davčni organ na stroške in riziko zavezanca za davek naloži, da strokovno usposobljena oseba odvzame vzorce oziroma davčni organ sam odvzame vzorce, če je to primerno glede na okoliščine primera. V tem primeru se šteje, kot da je zavezanec za davek sodeloval pri odvzemu vzorcev blaga, vendar to ne vpliva na odgovornost zavezanca za davek za morebitni prekršek zaradi opustitve potrebne pomoči davčnemu organu oziroma zaradi oviranja nadzora.
(3) Če je zaradi posebnih tehničnih lastnosti blaga treba pri pregledu blaga zagotoviti sodelovanje posebej usposobljenih oseb, zavezanec za davek pa ne more zagotoviti njihove takojšnje prisotnosti, mora o tem nemudoma pisno obvestiti davčni organ, ki določi rok, v katerem mora zavezanec za davek zagotoviti prisotnost strokovno usposobljenih oseb.

(1) V skladu s četrtim odstavkom 57. člena tega pravilnika davčni organ odvzame praviloma vsaj dva reprezentativna vzorca. Iz določenega blaga se v soglasju z zavezancem za davek vzame povprečni vzorec blaga (na primer: pri tekočinah, praških in podobno dalje).
(2) Nujno potrebne količine posameznega vzorca iz četrtega odstavka 57. člena tega pravilnika znašajo praviloma:
1. za tekočine, paste in trdne snovi: 10–20 g ali do 100 ml;
2. za tekoče naftne derivate in alkoholne pijače: 0,5 do 1 liter;
3. za plinaste vzorce (utekočinjeni plini, stisnjeni plini): 10–20 ml utekočinjenega plina ali 1 liter stisnjenega plina;
4. za blago v zvitkih: pribl. 10 cm po vsej širini;
5. za blago v listih ali ploščah: pribl. 30 x 30 cm;
6. za žice, monofilamente, preje, vrvi in podobno: pribl. 10 m;
7. za blago, pakirano za prodajo na drobno: en primerek v izvirni embalaži;
8. za druge vrste blaga: količine, ki so navedene v 1. do 5. točki tega odstavka.
(3) Če okoliščine posameznega primera tako dopuščajo ali zahtevajo, se lahko odvzamejo tudi manjše ali večje količine od količin, navedenih v prejšnjem odstavku.
(4) Stroji oziroma naprave se lahko ponazorijo tudi s prospekti, načrti, skicami, fotografijami ali kakšnimi drugimi pisnimi dokumenti, ki vsebujejo potrebne informacije za določitev narave blaga.

Davčni organ vsak odvzeti vzorec za zagotovitev njegove istovetnosti ustrezno označi, na primer z namestitvijo pečata, zalivke ali na podoben način, tako da prepreči morebitno zamenjavo ali kakršno koli drugačno zlorabo vzorcev.

(1) Davčni organ, ki je vzel vzorce blaga, en primerek vsakega vzorca skupaj z ustreznim izvodom zapisnika o odvzemu vzorcev pošlje izvajalcu analize oziroma pregleda, ki opravi potrebne preiskave. Kontrolni vzorec blaga hrani davčni organ, ki je odvzel vzorce blaga.
(2) Vzorci hitro pokvarljivega blaga se hranijo v hladilniku ali zamrzovalniku.

(1) Odvzeti vzorci se, razen če se pri analizi ali natančnem pregledu uničijo, vrnejo zavezancu za davek na njegovo zahtevo in stroške takoj, ko niso več potrebni v postopku, predvsem, ko so izčrpana že vsa pravna sredstva, ki jih je imel zavezanec za davek na razpolago zoper odločbo davčnega organa, izdano na podlagi rezultatov te analize ali natančnega pregleda.
(2) Vzorce, za katere zavezanec za davek ni zahteval, da se mu vrnejo, lahko davčni organ uniči ali shrani. Davčni organ lahko v določenih primerih od zavezanca za davek zahteva, predvsem kadar gre za vzorce, ki so nevarni za okolje ali so strupi iz I. skupine strupenosti, da odstrani preostanek vzorcev.

(1) Ta del pravilnika določa višino in način obračunavanja stroškov v zvezi z davčno izvršbo ter prevozom, hrambo in cenitvijo blaga, ki je bilo dokončno odvzeto na podlagi zakona o obdavčenju ali drugega zakona, oziroma blaga, ki je bilo prepuščeno davčnemu organu v prosto razpolaganje, ter blaga, ki ga po zakonskem pooblastilu prodaja davčni organ (v nadaljnjem besedilu: blago).
(2) Ta del pravilnika določa tudi način preverjanja pogojev za prodajo, drugo ravnanje, uničenje ali brezplačen odstop blaga, ki:
1. je bilo dokončno odvzeto na podlagi zakona o obdavčenju ali drugega zakona;
2. je bilo prepuščeno davčnemu organu v prosto razpolaganje;
3. ga po zakonskem pooblastilu prodaja davčni organ.

(1) Stroški za izdajo sklepa o izvršbi na dolžnikove denarne prejemke in na denarna sredstva pri bankah in hranilnicah ter na denarne terjatve dolžnika znašajo 20,86 eurov.
(2) Stroški za sklep o davčni izvršbi na dolžnikove materializirane ali nematerializirane vrednostne papirje znašajo 20,86 eurov.
(3) Stroški za sklep o izvršbi na dolžnikove premičnine znašajo 62,59 eurov.

Za vsako pot pooblaščene uradne osebe davčnega organa v zvezi s postopkom davčne izvršbe se dolžniku obračunajo stroški v višini 31,30 eurov.

(1) Stroški prevoza zarubljenega blaga znašajo 83 centov za vsak prevoženi kilometer in se obračunajo glede na prevožene kilometre od kraja prevzema do kraja hrambe blaga, če prevoz opravi davčni organ.
(2) Če prevoza ne izvaja davčni organ, se obračunajo stroški prevoza po dejanskih stroških.
(3) Med stroške prevoza se štejejo tudi morebitni stroški natovarjanja in raztovarjanja blaga.

(1) Stroški hrambe blaga znašajo 62 centov za vsakih začetih 100 kg bruto teže blaga za vsak dan, ko je bilo blago v hrambi pri davčnem organu, oziroma se obračunajo po dejanskih stroških, če se blago ne hrani pri davčnem organu.
(2) Če blago ni v hrambi pri davčnem organu, se obračunajo stroški hrambe po dejanskih stroških.
(3) Če blago ostane v hrambi pri dolžniku, se stroški hrambe ne obračunajo.
(4) Stroški, ki nastanejo zaradi nujnih ukrepov za ohranjanje blaga, se obračunajo po dejanskih stroških, ki jih je imel s tem v zvezi davčni organ. Med te stroške spadajo tudi prevozni stroški za premestitev blaga.

Stroški v zvezi s cenitvijo, ki jo izvede posebni cenilec, se obračunajo po veljavni tarifi za te storitve.

(1) Stroški javne dražbe se obračunajo v višini 5 odstotkov od dosežene kupnine oziroma najmanj 83,46 eurov in se obračunajo tudi v primeru neuspele javne dražbe.
(2) Stroški prodaje z zbiranjem ponudb znašajo 5 odstotkov od dosežene kupnine oziroma najmanj 41,73 eurov in se obračunajo tudi v primeru neuspele prodaje.
(3) Stroški prodaje z neposredno pogodbo se obračunajo v višini 1 odstotka od dosežene kupnine.
(4) Stroški prodaje po komisijski prodaji se obračunajo po dejanskih stroških.
(5) Stroški prodaje zarubljenih materializiranih ali nematerializiranih vrednostnih papirjev in drugih predmetov, ki se prodajajo na organiziranem trgu, se obračunajo po dejanskih stroških.

(1) Stroški davčne izvršbe se v skladu s 152. členom ZDavP-2 obračunajo v sklepu o izvršbi.
(2) Če po končanem postopku davčne izvršbe nastane razlika v višini med obračunanimi in dejansko nastalimi stroški, se ta zaračuna oziroma vrne na podlagi posebnega sklepa davčnega organa.

(1) Davčni organ, pooblaščen za prodajo, sme dati v prodajo samo blago, za katero je bilo predhodno ugotovljeno, da ustreza predpisom Evropske skupnosti za sprostitev v prost promet na carinskem območju Skupnosti, vključno s prepovedmi in omejitvami, oziroma se po prodaji lahko dovoli druga dovoljena uporaba oziroma raba blaga.
(2) Blago, ki ne ustreza predpisom iz prvega odstavka tega člena, se odstrani s carinskega območja Skupnosti oziroma uniči.
(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena se blago, ki ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka tega člena, lahko proda pod pogojem, da se po prodaji odstrani s carinskega območja Skupnosti.

(1) Za preverjanje pogojev iz prejšnjega člena tega pravilnika in za pripravo blaga za prodajo imenuje davčni organ, pooblaščen za prodajo, komisijo. Komisijo sestavljajo predsednik in dva člana.
(2) Nalogi komisije iz prvega odstavka tega člena sta, poleg preverjanja pogojev za prodajo blaga, tudi določitev vrednosti blaga in sestava zapisnika o delu.
(3) Pri ugotavljanju vrednosti blaga se smiselno uporabljajo pravila o carinskem vrednotenju blaga, ob upoštevanju morebitne tehnološke zastarelosti, modne nezanimivosti in dejstva, da se blago prodaja brez garancije ali brez možnosti uveljavljanja garancije.
(4) Vrednost blaga, ki ga po zakonskem pooblastilu prodaja organ Davčne uprave Republike Slovenije, se ugotavlja v skladu z 205. členom ZDavP-2.

(1) Blago se pod pogojem iz prvega odstavka 206. člena ZDavP-2 lahko brezplačno odstopi državnim organom, humanitarnim organizacijam ali javnim zavodom, če ga ti potrebujejo za opravljanje svoje dejavnosti. O brezplačnem odstopu odloča minister, pristojen za finance, s sklepom.
(2) Državnim organom in organizacijam se brezplačno lahko odstopi tudi blago, ki ga po posebnih predpisih ni dovoljeno sprostiti v prosti promet (orožje, strelivo, radijske postaje in podobno), če to blago potrebujejo za opravljanje svoje dejavnosti.
(3) Takoj po prevzemu brezplačno odstopljenega neskupnostnega blaga mora pridobitelj urediti carinski status tega blaga.

(1) Če se blago ne proda ali brezplačno ne odstopi v skladu s prejšnjim členom, se uniči.
(2) Davčni organ lahko blago uniči tudi v primerih, ko bi bili stroški hrambe, prodaje in drugi stroški v zvezi z blagom nesorazmerni z izkupičkom od prodaje.
(3) Uničenje blaga se izvede v skladu s posebnimi predpisi.

S tem delom se določajo podrobnejša pravila za izvajanje ukrepov medsebojne upravne pomoči med državami članicami Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) pri izterjavi davščin in pri izmenjavi podatkov ter določajo obrazci, ki se pri tem uporabljajo v skladu z določbami:
– Direktive Sveta 76/308/EGS z dne 15. marca 1976 o vzajemni pomoči pri poravnavi terjatev, ki izhajajo iz poslovanja, ki je del sistema financiranja Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada, ter iz prelevmanov in carin (UL L št. 73 z dne 19. 3. 1976, str. 18), zadnjič spremenjene z Direktivo Sveta 2001/44/ES z dne 15. julija 2001 o spremembah Direktive 76/208/EGS o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev, ki izhajajo iz poslovanja, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada, ter iz prelevmanov in carin, glede davka na dodano vrednost in določenih trošarin, (UL L št. 175 z dne 28. 6. 2001, str. 17) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 76/308/EGS);
– Direktive Komisije 2002/94/ES z dne 9. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Direktive Sveta 76/308/EGS o vzajemni pomoči pri poravnavi terjatev v zvezi s prelevmani, davki in drugimi ukrepi (UL L št. 337 z dne 13. 12. 2002, str. 41), zadnjič spremenjene z Direktivo Komisije 2004/79/ES z dne 4. marca 2004 o prilagoditvi Direktive 2002/94/ES na področju davkov ob pristopu Češke republike, Estonije, Cipra, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovenije in Slovaške (UL L št. 168 z dne 1. 5. 2004, str. 68) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2002/94/ES);
– Direktive Sveta 77/799/EGS z dne 19. decembra 1977 o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposredne obdavčitve (UL L št. 336 z dne 27. 12. 1977, str. 15), zadnjič spremenjene z Direktivo Sveta 2004/106/ES z dne 16. novembra 2004 o spremembah Direktive 77/799/EGS o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposrednega obdavčevanja, nekaterih trošarin in obdavčenja zavarovalnih premij in Direktive 92/12/EGS o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (UL L št. 359 z dne 4. 12. 2004, str. 30).

(1) Za uvozne dajatve iz 3. točke 215. člena ZDavP-2 se štejejo carine in druge dajatve z enakovrednim učinkom, ki se pobirajo ob uvozu, ter uvozne dajatve, ki so določene v okviru skupne kmetijske politike ali v okviru posebnih ureditev, ki veljajo za določeno blago, pridobljeno v okviru predelave kmetijskih proizvodov.
(2) Za izvozne dajatve iz 4. točke 215. člena ZDavP-2 se štejejo carine in druge dajatve z enakovrednim učinkom, ki se pobirajo ob izvozu blaga, ter izvozne dajatve, ki so določene v okviru skupne kmetijske politike ali v okviru posebnih ureditev, ki veljajo za določeno blago, pridobljeno v okviru predelave kmetijskih proizvodov.
(3) Za davke na dohodek in kapital iz 7. točke 215. člena ZDavP-2 se štejejo davki na celotni dohodek ali celotni kapital ali del dohodka ali kapitala, vključno z davki na kapitalske dobičke od prodaje premičnega ali nepremičnega premoženja, davki na plačo, ki jih plačujejo delodajalci, in davki na prirast kapitala, kot so določeni z veljavnimi predpisi držav članic EU, kot so zlasti naslednji:
1. v Belgiji:
– Impôt des personnes physiques/Personenbelasting
– Impôt des sociétés/Vennootschapsbelasting
– Impôt des personnes morales/Rechtspersonenbelasting
– Impôt des non-résidents/Belasting der niet-verblijfhouders
2. na Danskem:
– Indkomstskat til staten
– Selskabsskat
– Den kommunale indkomstskat
– Den amtskommunale indkomstskat
– Folkepensionsbidragene
– Sømandsskat
– Den særlige indkomstskat
– Kirkeskat
– Formueskat til staten
– Bidrag til dagpengefonden
3. v Nemčiji:
– Einkommensteuer
– Körperschaftsteuer
– Vermögensteuer
– Gewerbesteuer
– Grundsteuer
4. v Grčiji:
– Φόρος ετσοδήματος φυσικών προσώπων
– Φόρος ετσοδήματος νομικών προσώπων
– Φόρος ακινήτον περιονσίας
5. v Španiji:
– Impuesto sobre la Renta de las Personas Físicas
– Impuesto sobre Sociedades
– Impuesto Extraordinario sobre el Patrimonio de las
– Personas Físicas
6. v Franciji:
– Impôt sur le revenu
– Impôt sur les sociétés
– Taxe professionnelle
– Taxe foncière sur les propriétés bâties
– Taxe foncière sur les propriétés non bâties
7. na Irskem:
– Income tax
– Corporation tax
– Capital gains tax
– Wealth tax
8. v Italiji:
– Imposta sul reddito delle persone fisiche
– Imposta sul reddito delle persone giuridiche
– Imposta locale sui redditi
9. v Luksemburgu:
– Impôt sur le revenu des personnes physiques
– Impôt sur le revenu des collectivités
– Impôt commercial communal
– Impôt sur la fortune
– Impôt foncier
10. na Nizozemskem:
– Inkomstenbelasting
– Vennootschapsbelasting
– Vermogensbelasting
11. v Avstriji:
– Einkommensteuer
– Körperschaftsteuer
– Grundsteuer
– Bodenwertabgabe
– Abgabe von land- und forstwirtschaftlichen Betrieben
12. na Portugalskem:
– Contribuição predial
– Imposto sobre a indústria agrícola
– Contribuição industrial
– Imposto de capitais
– Imposto profissional
– Imposto complementar
– Imposto de mais-valias
– Imposto sobre o rendimento do petróleo
– Os adicionais devidos sobre os impostos precedentes
13. na Finskem:
– Valtion tuloverot – de statliga inkomstskatterna
– Yhteisöjen tulovero – inkomstskatten för samfund
– Kunnallisvero – kommunalskatten
– Kirkollisvero – kyrkoskatten
– Kansaneläkevakuutusmaksu – folkpensionsförsäkringspremien
– Sairausvakuutusmaksu – sjukförsäkringspremien
– Korkotulon lähdevero – källskatten på ränteinkomst
– Rajoitetusti verovelvollisen lähdevero – källskatten för begränsat skattskyldig
– Valtion varallisuusvero – den statliga förmögenhetsskatten
– Kiinteistövero – fastighetsskatten
14. na Švedskem:
– Den statliga inkomstskatten
– Sjömansskatten
– Kupongskatten
– Den särskilda inkomstskatten för utomlands bosatta artister m.fl.
– Den statliga fastighetsskatten
– Den kommunala inkomstskatten
– Förmögenhetsskatten
15. v Združenem kraljestvu:
– Income tax
– Corporation tax
– Capital gains tax
– Petroleum revenue tax
– Development land tax
16. na Češkem
– Danĕ z přijmů
– Daň z nemovitostí
– Daň dĕdická, daň darovací a daň z prěvodu nemovitostí
– Daň z přidané hodnoty
– Spotřební daně
17. v Estoniji:
– Tulumaks
– Sotsiaalmaks
– Maamaks
18. na Cipru:
– Φόρος Εισοδήματος
– ‘Εκτακτη Εισφορά για την Άμυνα της Δημοκρατίας
– Φόρος Κεφαλαιουχικών Κερδών
– Φόρος Ακίνητης Ιδιοκτησίας
19. v Latviji:
– iedzīvotāju ienākuma nodoklis
– nekustamā īpašuma nodoklis
– uzņēmumu ienākuma nodoklis
20. v Litvi:
– Gyventojų pajamų mokestis
– Pelno mokestis
– Įmonių ir organizacijų nekilnojamojo turto mokestis
– Žemės mokestis
– Mokestis už valstybinius gamtos išteklius
– Mokestis už aplinkos teršimą
– Naftos ir dujų išteklių mokestis
– Paveldimo turto mokestis
21. na Madžarskem:
– személyi jövedelemadó
– társasági adó
– osztalékadó
– általános forgalmi adó
– jövedéki adó
– építményadó
– telekadó
22. na Malti
– Taxxa fuq l-income
23. na Poljskem:
– Podatek dochodowy od osób prawnych
– Podatek dochodowy od osób fizycznych
– Podatek od czynności cywilnopranych
24. v Sloveniji:
– Dohodnina
– Davki občanov
– Davek od dobička pravnih oseb
– Posebni davek na bilančno vsoto bank in hranilnic
25. na Slovaškem
– daň z príjmov fyzických osôb
– daň z príjmov právnických osôb
– daň z dedičstva
– daň z darovania
– daň z prevodu a prechodu nehnutel’ností
– daň z nehnutel’ností
– daň z pridanej hodnoty
– spotrebné dane
(4) Za davke na zavarovalne premije oziroma požarne takse iz 8. oziroma 9. točke 215. člena ZDavP-2 se štejejo naslednji davki in druge dajatve, ki jih zaračunavajo posamezne države članice EU:
1. v Avstriji:
– Versicherungssteuer
– Feuerschutzsteuer
2. v Belgiji:
– Taxe annuelle sur les contrats d'assurance
– Jaarlijkse taks op de verzekeringscontracten
3. v Nemčiji:
– Versicherungssteuer
– Feuerschutzsteuer
4. na Danskem:
– Afgift af lystfartøjsforsikringer
– Afgift af anvarsforsikringer for motorkøretøjer m.v.
– Stempelafgift af forsikringspræmier
5. v Španiji:
– Impuesto sobre la prima de seguros
6. v Grčiji:
– Φòρoς κύκλoυ εργασιων (Φ. Κ. Ε.)
– Τέλη Χαρτοσήμου
7. v Franciji:
– Taxe sur les conventions d'assurances
8. na Finskem:
– Eräistä vakuutusmaksuista souritettava vero/skatt på vissa försäkringspermier
– Palosuojelumaksu/brandskyddsavgift
9. v Italiji:
– Imposte sulle assicurazioni private ed i contratti vitalizi di cui alla legge 29. 10. 1967 No 1216
10. na Irskem:
– levy on insurance premiums
11. v Luksemburgu:
– Impôt sur les assurances
– Impôt dans l'interêt du service d'incendie
12. na Nizozemskem:
– Assurantiebelasting
13. na Portugalskem:
– Imposto de selo sobre os prémios de seguros
14. v Združenem kraljestvu:
– insurance premium tax (IPT)
15. na Malti:
– Taxxa fuq Dokumenti u Trasferimenti
16. v Sloveniji:
– davek od prometa zavarovalnih poslov
– požarna taksa
(5) Za davek iz tretjega oziroma četrtega odstavka tega člena se štejejo tudi enaki ali podobni davki, ki se uvedejo po uveljavitvi tega pravilnika poleg ali namesto davka, navedenega v tretjem oziroma četrtem odstavku tega člena. V tem primeru minister, pristojen za finance, izda ugotovitveni sklep, s katerim ugotovi, na katere davke se ta pravilnik nanaša.
(6) Za »prenos podatkov po elektronski poti« v smislu 218. člena ZDavP-2 se šteje prenos podatkov z uporabo elektronske opreme za obdelavo (vključno z digitalno kompresijo) podatkov in z uporabo žic, radijske transmisije, optične tehnologije ali drugih elektromagnetnih sredstev.
(7) Za »skupno komunikacijsko omrežje/skupni sistemski vmesnik« v smislu 218. člena ZDavP-2 se šteje skupna platforma, ki temelji na skupnem komunikacijskem omrežju (CCN) in skupnem sistemskem vmesniku (CSI), ki ga razvija Evropska skupnost, da bi zagotovila ves prenos podatkov po elektronski poti med pristojnimi organi držav članic EU na carinskem in davčnem področju.

(1) Zaprosilo za pridobitev podatkov iz 223. člena ZDavP-2 se sestavi v pisni obliki, v skladu s prilogo k Direktivi 2002/94/ES, na obrazcu »Zaprosilo za pridobitev podatkov« iz Priloge 15, ki je sestavni del tega pravilnika.
(2) Če zaprosila iz prejšnjega odstavka ni mogoče posredovati po elektronski poti, mora pooblaščena oseba organa države prosilke obrazec podpisati. V tem primeru mora organ države prosilke obrazec tudi žigosati.
(3) Če je organ države prosilke podobno zaprosilo naslovil tudi na kateri drug organ, mora na obrazcu iz prvega odstavka navesti tudi naziv organa ali organov, na katere je zaprosilo naslovil.

(1) Zaprosilo za vročitev iz 229. člena ZDavP-2 se sestavi v pisni obliki, v skladu s prilogo k Direktivi 2002/94/ES, na obrazcu »Zaprosilo za vročitev« iz Priloge 16, ki je sestavni del tega pravilnika.
(2) Zaprosilo iz prejšnjega odstavka mora pooblaščena oseba organa države prosilke podpisati. Organ države prosilke mora obrazec tudi žigosati.
(3) Zaprosilu iz prvega odstavka tega člena morata biti priložena dva izvoda akta oziroma odločbe, katere vročitev se zahteva.

(1) Zaprosilo za izterjavo oziroma za zavarovanje plačila davčne obveznosti iz 231. oziroma 232. člena ZDavP-2 se sestavi v pisni obliki, v skladu s prilogo k Direktivi 2002/94/ES, na obrazcu »Zaprosilo za izterjavo in/ali ukrepe za zavarovanje« iz Priloge 17, ki je sestavni del tega pravilnika.
(2) Zaprosilo iz prejšnjega odstavka mora podpisati pooblaščena oseba organa države prosilke. Organ države prosilke mora obrazec tudi žigosati.
(3) Znesek davščin, na katerega se zaprosilo nanaša, mora biti v zaprosilu izražen v eurih in valuti države prosilke oziroma, če slovenski pristojni organ pošilja zaprosilo v drugo državo članico, v valuti zaprošene države. Za preračun zneskov se uporabi tečaj iz devetega odstavka 234. člena ZDavP-2.

(1) Če pristojni organ zavrne izpolnitev zaprosila za medsebojno pomoč v skladu z 221. členom ZDavP-2, mora obvestiti organ države prosilke o razlogih za odklonitev izpolnitve zaprosila za pomoč, kakor hitro sprejme odločitev o tem, najpozneje pa v roku treh mesecev od dneva prejema zaprosila za pomoč.
(2) Če pristojni organ zavrne izpolnitev zaprosila za pridobitev podatkov v skladu z 226. členom ZDavP-2, mora pri navedbi razlogov za neizpolnitev zaprosila navesti tudi sklic na 226. člen ZDavP-2 oziroma 4. člen Direktive 76/308/EGS, na podlagi katere zavrača izpolnitev zaprosila.
(3) Pristojni organ do 15. marca tekočega leta poroča Evropski komisiji o uporabi ukrepov medsebojne upravne pomoči v preteklem letu in o doseženih rezultatih uporabljenih ukrepov. Če je mogoče, pristojni organ Evropski komisiji poroča po elektronski poti. Za poročanje se uporabi obrazec »Vzorec sporočila držav članic Komisiji iz 25. člena Direktive 76/308/EGS«, ki je priloga k Direktivi 2002/94/ES in je objavljen tudi v Prilogi 18, ki je sestavni del tega pravilnika.

(1) Organ, pristojen za sodelovanje z drugimi državami članicami glede povračila stroškov v skladu s tretjim odstavkom 219. člena ZDavP-2 ali porazdelitve stroškov v skladu s četrtim odstavkom 219. člena ZDavP-2, je organ, določen v skladu z 216. členom ZDavP-2.
(2) Če pristojni organ zahteva porazdelitev stroškov za nudenje pomoči v skladu s četrtim odstavkom 219. člena ZDavP-2, mora organ države prosilke pisno obvestiti o razlogih za svoje ukrepanje in priložiti natančen pregled oziroma oceno stroškov, za katere zahteva povračilo.
(3) Če pristojni organ prejme zahtevek za povrnitev stroškov od organa zaprošene države, pisno potrdi prejem zahtevka najpozneje v roku sedmih dni od prejema zahtevka. V roku dveh mesecev od dneva potrditve prejema zahtevka pa mora obvestiti organ zaprošene države, ali sprejema oziroma v kakšnem obsegu sprejema predlagani način porazdelitve stroškov.
(4) Postopek dogovarjanja o povrnitvi stroškov ne vpliva na obravnavo zaprosila za upravno pomoč.

(1) Za davek na celotni dohodek ali celotni kapital v smislu 1. točke prvega odstavka 244. člena ZDavP-2 se štejejo predvsem davki, navedeni za posamezno državo članico v tretjem odstavku 78. člena tega pravilnika.
(2) Za davek na zavarovalne premije v smislu 2. točke prvega odstavka 244. člena ZDavP-2 se štejejo davki iz četrtega odstavka 78. člena tega pravilnika.

V skladu z 246. členom ZDavP-2 minister, pristojen za finance, pooblašča Davčno upravo Republike Slovenije – Generalni davčni urad, da v skladu z 247., 248. in 249. členom ZDavP-2 izmenjuje s pristojnimi organi drugih držav članic EU podatke o davkih iz 244. člena ZDavP-2.

V skladu z 265. členom ZDavP-2 minister, pristojen za finance, pooblašča Davčno upravo Republike Slovenije – Generalni davčni urad, da v skladu z mednarodnimi pogodbami o izogibanju dvojnega obdavčevanja izmenjuje podatke s pristojnimi organi držav pogodbenic.

Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljnjem besedilu: AJPES) v skladu z 297. in 358. členom ZDavP-2 pošilja Davčni upravi Republike Slovenije in Carinski upravi Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: davčni organ) poročila s podatki, ki so potrebni za izvajanje nalog davčne in carinske službe, in sicer:
– iz poslovnega registra Republike Slovenije;
– iz drugih registrov, evidenc in zbirk podatkov, določenih z drugimi predpisi, ki jih za potrebe Republike Slovenije oziroma državnih organov vodi AJPES;
– iz letnih poročil poslovnih subjektov;
– iz letnih poročil o premoženjskem in finančnem položaju ter poslovnem izidu družb in podjetnikov ter drugih poslovnih subjektov;
– prejemkih in izdatkih poslovnih subjektov;
– izplačanih plačah;
– dospelih neporavnanih obveznostih;
– rezultatih drugih statističnih raziskav, ki jih opravlja AJPES.

(1) Iz poslovnega registra Republike Slovenije posreduje AJPES davčnemu organu naslednje podatke o posameznem poslovnem subjektu:
– identifikacijsko številko;
– firmo oziroma ime (tudi skrajšano firmo oziroma ime);
– sedež in naslov;
– datum akta o ustanovitvi;
– podatke o vpisu pri registrskem organu (organ, datum, in zaporedno številko vpisa);
– glavno dejavnost;
– pravno organizacijsko obliko;
– datum začetka poslovanja;
– ime in priimek ustanovitelja;
– poreklo ustanovitvenega kapitala (domači, tuji, mešani);
– države ustanovitvenega kapitala;
– vrsto lastnine;
– ime in priimek zastopnika;
– podatke za povezavo (za povezane oziroma združene oblike);
– dejavnosti (registrirane oziroma določene s predpisom ali z aktom o ustanovitvi);
– telefon, teleks, telefaks, elektronska pošta;
– o spremembah (vrsto in datum);
– o poslovanju (posluje: da, ne);
– o velikostnem razredu (glede na število zaposlenih);
– številko računa, ki ga poslovni subjekt odpre pri organizaciji za plačilni promet.
(2) O podružnicah in podružnicah tujih poslovnih subjektov posreduje AJPES davčnemu organu naslednje podatke:
– identifikacijsko številko;
– ime in firmo;
– sedež in naslov;
– državo sedeža poslovnega subjekta, kadar gre za podružnice tujih poslovnih subjektov tudi;
– vrsto podružnice;
– datum vpisa;
– dejavnosti;
– ime in priimek zastopnika;
– vrsto in datum sprememb.

Iz letnih poročil poslovnih subjektov posreduje AJPES davčnemu organu naslednje podatke:
a) za družbe in podjetnike:
– vse podatke iz bilance stanja za vse poslovne subjekte;
– vse podatke iz izkaza poslovnega izida za vse poslovne subjekte;
– vse podatke iz izkaza finančnega izida za družbe iz prvega odstavka 57. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06 in 60/06 – popr., v nadaljnjem besedilu: ZGD-1);
– vse podatke iz izkaza gibanja kapitala za družbe iz prvega odstavka 57. člena ZGD-1;
b) za društva:
– vse podatke iz bilance stanja;
– vse podatke iz izkaza poslovnega izida;
c) za ostale pravne osebe zasebnega prava:
– vse podatke iz bilance stanja;
– vse podatke iz izkaza prihodkov in odhodkov;
d) za pravne osebe javnega prava:
– vse podatke iz bilance stanja;
– vse podatke iz izkaza prihodkov in odhodkov – drugih uporabnikov oziroma vse podatke iz izkaza prihodkov in odhodkov – določenih uporabnikov;
– vse podatke iz izkaza prihodkov in odhodkov določenih uporabnikov po vrstah dejavnosti.

Iz letnih poročil o premoženjskem in finančnem položaju ter poslovnem izidu družb in podjetnikov ter drugih poslovnih subjektov posreduje AJPES davčnemu organu naslednje podatke:
– vse podatke posameznega poslovnega subjekta;
– zbirne podatke poslovnih subjektov posamezne dejavnosti;
– izračun temeljnih kazalnikov.

V zvezi s prejemki in izdatki poslovnih subjektov posreduje AJPES davčnemu organu naslednje podatke:
– ime in davčno številko poslovnega subjekta;
– matično številko poslovnega subjekta;
– znesek prometa po posameznih vrstah prejemkov in izdatkov;
– šifre posameznih prejemkov in izdatkov;
– datum prejemka oziroma izdatka.

V zvezi s podatki o izplačanih plačah in drugih osebnih prejemkih AJPES posreduje davčnemu naslednje podatke:
– ime in davčno številko poslovnega subjekta;
– matično številko poslovnega subjekta;
– število zaposlenih;
– vrsto izplačila;
– šifro izplačila;
– znesek izplačila;
– datum izplačila;
– obdobje, na katero se izplačilo nanaša;
– številko računa, s katerega se izplačujejo plače in regres za letni dopust;
– kumulativni znesek, izplačan iz naslova uspešnosti poslovanja.

V zvezi s podatki o dospelih neporavnanih obveznostih posreduje AJPES davčnemu organu naslednje podatke:
– ime in davčno številko poslovnega subjekta;
– matično številko poslovnega subjekta;
– datum nastanka dospele neporavnane obveznosti;
– znesek neporavnane dospele obveznosti;
– vrstni red pokrivanja obveznosti;
– spremembo zneska in vrste neporavnane dospele obveznosti;
– številko računa, s katerega se izvajajo plačila za poravnavo dospele neporavnane obveznosti.

Poročila iz 88. do 93. člena tega pravilnika AJPES pošilja v varni elektronski obliki. Obliko poročil dogovorita davčni organ in AJPES.

(1) AJPES pošilja davčnemu organu podatke iz letnih poročil poslovnih subjektov v naslednjih rokih:
– za vse poslovne subjekte takoj, ko so na razpolago, vendar najpozneje do konca maja tekočega leta za preteklo leto;
– za velike in srednje družbe in tiste majhne družbe, s katerih vrednostnimi papirji se trguje na organiziranem trgu, ter družbe, ki sestavljajo konsolidirana letna poročila, pa še dodatno podatke iz revidiranih letnih poročil takoj, ko so na razpolago, vendar najpozneje do konca oktobra tekočega leta za preteklo leto.
(2) Na posebno zahtevo davčnega organa pošlje AJPES v petih dneh po prejemu zahteve podatke iz letnega poročila posameznega poslovnega subjekta še pred roki, določenimi v prvem odstavku tega člena.

AJPES pošilja davčnemu organu podatke iz letnih poročil o premoženjskem in finančnem položaju ter poslovnem izidu družb in podjetnikov ter drugih poslovnih subjektov do 30. aprila v letu za preteklo leto.

AJPES pošilja davčnemu organu podatke v zvezi s prejemki in izdatki poslovnih subjektov v naslednjih rokih:
– podatke o izplačilu plač in drugih osebnih prejemkov in dohodkov mesečno, do 15. v mesecu za predpretekli mesec;
– podatke v zvezi z izplačili plač in drugih osebnih prejemkov in dohodkov iz podatkov o namenih plačil, označenih z ustreznimi šiframi izdatkov na plačilnih nalogih, dnevno;
– podatke o prejemkih na račune in o izdatkih z računov mesečno, do 25. v mesecu za pretekli mesec;
– kumulativne podatke o posameznih vrstah prejemkov in izdatkov za vsak poslovni subjekt oziroma za vsak račun najkasneje do 31. januarja v tekočem letu za preteklo leto.

AJPES pošilja podatke o dospelih neporavnanih obveznostih davčnemu organu dnevno.

Ne glede na 17. člen tega pravilnika Carinska uprava Republike Slovenije zagotovi podporo sistemu informacijskega varovanja in možnost naknadnega ugotavljanja obravnave podatkov, ki so davčna tajnost, najkasneje do 31. 12. 2008.

Kot dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti se za leto 2006 upošteva dohodek, kot je opredeljen v 58. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 59/06 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljnjem besedilu: ZDoh-1), zmanjšan za oprostitve iz 61. člena ZDoh-1, znižanja iz 62. člena ZDoh-1 ter oprostitve in znižanja iz prvega odstavka 137. člena ZDoh-1.

Instrumenti zavarovanja, ki jih je davčni organ sprejel kot ustrezne za zavarovanje izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti pred začetkom uporabe tega pravilnika, se lahko uporabljajo do konca njihove veljavnosti.

Z dnem uveljavitve tega pravilnika preneha veljati Pravilnik o ravnanju z zaupnimi podatki in načinu varovanja zaupnih podatkov v carinski službi (Uradni list RS, št. 40/02).

Ta pravilnik začne veljati 1. januarja 2007.