Uradni list

Številka 37
Uradni list RS, št. 37/2005 z dne 11. 4. 2005
Uradni list

Uradni list RS, št. 37/2005 z dne 11. 4. 2005

Kazalo

1288. Odločba o razveljavitvi sklepa Okrožnega sodišča v Kranju, stran 3492.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji dne 24. marca 2005
o d l o č i l o:
Sklep Okrožnega sodišča v Kranju št. K 91/2002 z dne 29. 4. 2003 se razveljavi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Kranju v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A)
1. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep Okrožnega sodišča v Kranju, s katerim je bila njegova vloga, ki jo je sam naslovil kot »pritožba na Vrhovno sodišče«, zavržena kot nerazumljiva. Vlogo je ustavni pritožnik vložil v litvanskem jeziku.
2. Pritožnik zatrjuje kršitve 19., 22. in 62. člena Ustave. Navaja, da mu je sodišče kršilo pravico do obrambe. Kazenski postopek je tekel v ruskem jeziku. Sam je državljan Ž. in rusko ne govori in ne razume najbolje. Ustno se je sposoben sporazumevati, čeprav s težavo, odločb, napisanih v ruskem jeziku, pa zaradi različne vrste pisave ne more prebrati. Že od odvzema prostosti dalje naj bi bil o svojih pravicah poučen v ruskem jeziku. S sodiščem se je sicer ustno sporazumeval s pomočjo prevajalke za ruski jezik, glede sodnih pisanj pa pritožnik navaja, da jih ni mogel prebrati in se zato tudi ni mogel učinkovito braniti. Ker naj bi mu sodišče vsililo ruski jezik, naj bi mu posledično s tem kršilo njegovo temeljno pravico do obrambe in pravico do uporabe svojega jezika in pisave. Kršitev 62. člena Ustave naj bi bila po pritožnikovem mnenju podana tudi z zahtevo Okrožnega sodišča, naj svoje vloge dopolni v ruskem jeziku, čeprav je sodišče obvestil, da ruskega jezika ne obvlada dovolj dobro, da bi vse razumel. Kršitev 22. člena Ustave pritožnik utemeljuje tudi s tem, da ne on ne njegov zagovornik pred sejo senata drugostopenjskega sodišča nista bila seznanjena s predlogom Višjega državnega tožilca. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ga oprosti in odloči na podlagi 426. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: ZKP).
3. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo obravnava kljub temu, da je rok za njeno vložitev zamudil, ker ne zna slovensko in ni mogel napisati ustavne pritožbe v slovenskem jeziku. Vloženo ustavno pritožbo mu je pomagal napisati v slovenščini eden od zapornikov v ZPKZ Koper, ki tekoče govori litvansko.
4. V skladu z določbo prvega odstavka 26. člena v zvezi z 49. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Okrožnemu sodišču v Kranju, da se izjavi glede navedb pritožnika. Okrožno sodišče v Kranju je odgovorilo, da vse do pravnomočno zaključenega kazenskega postopka obdolženi ni nikdar izjavil, da ne razume ruskega jezika. Pritožnik je bil poučen o svojih pravicah že v fazi policijskega pridržanja v navzočnosti prevajalke za ruski jezik. Z zagovornikom se je sporazumeval v ruskem jeziku. Zoper sodno odločbo, ki je bila prevedena v ruski jezik, je podal pritožbo (napisano v slovenskem jeziku).
B)–I
5. Sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Kranju št. K 91/2002.
6. Pritožnik je državljan Ž. s stalnim prebivališčem v Ž. Spoznan je bil za krivega kaznivega dejanja ropa po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju: KZ) ter kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen osmih let in štirih mesecev zapora ter kazen izgona tujca iz države za čas desetih let. Kazen po sodbi, ki je pravnomočna, prestaja v ZPKZ Koper.
7. Dne 25. 2. 2003 je pritožnik sodišču poslal vlogo, ki jo je naslovil »pritožba na Vrhovno sodišče«. Vlogo je napisal v litvanskem jeziku, s spremnim dopisom v slovenščini, kot sledi: »Spodaj podpisani A. A., državljan Ž., vas obveščam, da vam bom naslednje pismo pisal v litvanskem jeziku zato, ker ne znam govoriti ruski niti slovenski jezik. Ruski jezik razumem čisto malo, kar se tiče pisanja, pa ne znam.«
8. Sodišče je opravilo poizvedbe in ugotovilo, da v imeniku sodnih tolmačev ni tolmača za litvanski jezik, prav tako ni nobenega prevajalca za ta jezik. Ugotovilo je, da bi se bilo v takem primeru treba obrniti na najbližje veleposlaništvo Republike Ž., kjer opravijo prevod v angleški, nemški ali ruski jezik, kar kasneje omogoča prevod v slovenski jezik.
9. Sodišče je nato pritožnika pozvalo, naj svojo vlogo dopolni tako, da jo predloži v ruskem jeziku, ki ga je ves čas kazenskega postopka uporabljal za komunikacijo s sodiščem in zagovornikom, z opozorilom, da bo v nasprotnem primeru njegovo vlogo zavrglo. Sodišče je dopis vročilo pritožniku v ruskem jeziku. Ker se pritožnik ni odzval, je sodišče dne 29. 4. 2003 izdalo sklep, s katerim je njegovo vlogo kot nerazumljivo zavrglo.
B)–II
10. Preden Ustavno sodišče odloča o sprejemu ustavne pritožbe, preizkusi, ali so izpolnjeni procesni pogoji, ki jih določa Zakon. Po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Po tretjem odstavku tega člena Ustavno sodišče lahko v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku 60-dnevnega roka. Glede na vse okoliščine, ki so predstavljane v točki B)–I te obrazložitve, je Ustavno sodišče štelo, da gre v tej zadevi za posebej utemeljen primer, ki dovoljuje izjemno obravnavo prepozne ustavne pritožbe.
11. ZUstS v prvem odstavku 51. člena določa, da se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Vendar je v konkretnem primeru treba ugotoviti, da pritožnik pritožbe kot rednega pravnega sredstva sploh ni mogel vložiti, saj se, v primeru, če so njegove trditve o kršitvah človekovih pravic utemeljene, z vsebino izpodbijane odločbe zaradi nepoznavanja jezika sploh ni mogel seznaniti. Ustava v 25. členu zagotavlja učinkovito pravico do pritožbe. Če se izkaže za utemeljeno, da pritožnik odločbe sodišča, zoper katero bi se lahko pritožil, sploh ni razumel, ker ne razume jezika, v katerem je napisana, ni mogoče pričakovati, da jo bo, ob tem, ko mu je vzeta prostost, lahko učinkovito izpodbijal s pravnim sredstvom. Zato v tem izjemnem primeru ni mogoče pričakovati, da bi pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe moral izčrpati pritožbo kot redno pravno sredstvo.
12. Glede na navedeno je Ustavno sodišče štelo, da so izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo ustavne pritožbe, zato je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo.
B)–III
13. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da bi moral pritožnik sodišču svojo vlogo dostaviti v ruskem jeziku, saj je to jezik, v katerem se je sporazumeval v postopku. Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče presoja, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem stališču. V obravnavanem primeru se zastavlja vprašanje, ali je bila pritožniku s stališčem Okrožnega sodišča, da je pritožnik dolžan sodišču podajati vloge v jeziku, ki ga je uporabljal v postopku, kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave v povezavi z 62. členom Ustave oziroma ali je bil kazenski postopek, voden zoper njega, pošten.
14. Ustava v 22. in 23. členu opredeljuje temeljno pravico do poštenega sojenja. V prvem odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o (…) obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V skladu z 22. členom Ustave je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic. Člen 22 Ustave daje obdolžencu v kazenskem postopku enak obseg pravic oziroma enak pravni položaj, kot ga ima nasprotna stranka v postopku, to je upravičeni tožilec. Določba 29. člena Ustave pa še dopolnjuje določbi 22. in 23. člena s posebno opredelitvijo pravnih jamstev, ki jih uživa obdolženec v kazenskem postopku.(*1) Člen 29 Ustave zagotavlja obdolžencu minimalno raven pravic (sklep Ustavnega sodišča št. Up-88/94 z dne 31. 5. 1996, OdlUS V, 201; odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, Uradni list RS, št. 25/96, OdlUS V, 40), katerih namen je, da mu je zagotovljeno pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. To pomeni, da 29. člen Ustave le primeroma našteva posamezne pravice. Njihov krog je mogoče določiti šele ob upoštevanju tega, da 1. določene pravice izhajajo še iz 22., 23. ter zlasti iz 27. in 28. člena Ustave, ter 2. ob upoštevanju tretjega in petega odstavka 15. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997, Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 165).
15. Navedene pravice ustrezajo pojmu »fair trial«, kakor ga opredeljuje tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 ─ v nadaljevanju: EKČP) v prvem odstavku in naslednjih odstavkih 6. člena. Po prvem odstavku tega člena ima vsakdo pravico, da o (…) kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko, z zakonom ustanovljeno sodišče. Drugi in tretji odstavek 6. člena EKČP sta po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) izpeljanki splošnega načela, ki ga vsebuje določba prvega odstavka tega člena. Domneva nedolžnosti in različne pravice, primeroma navedene v tretjem odstavku, so med drugim sestavni del pojma pošteno sojenje v kazenskih postopkih.(*2) Pojem poštenega sojenja praviloma zahteva spoštovanje načela »enakosti orožij« (equality of arms), to pomeni načela procesne enakosti med strankama (the principle of procedural equality between the parties).(*3) Opozoriti je treba, da je določbe EKČP treba razumeti kot minimalne standarde oziroma kot takšno raven varstva pravic, ki jo morajo zagotoviti vse države, članice Sveta Evrope.(*4)
16. Med pravice, s katerimi se uresničuje pravica do enakosti pred sodiščem, je mogoče uvrstiti tudi določbo 62. člena Ustave, ki vsakomur priznava pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon. Ustavnopravni okvir pravice do uporabe svojega jezika in pisave izhaja v prvi vrsti iz ustavnih standardov poštenega sojenja (sklep Ustavnega sodišča št. Up-43/96 z dne 30. 5. 2000, OdlUS IX, 141). Zapoved o poštenem postopku v temelju pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena (odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Uradni list RS, št. 31/99, in OdlUS VIII, 126). Navedeno terja od sodišča, da mora postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank.
17. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklep sodišča, s katerim je bila njegova vloga kot nerazumljiva zavržena. Zatrjuje, da mu je sodišče kršilo pravico do uporabe svojega jezika in pisave s tem, ko je njegovo vlogo, napisano v maternem jeziku, zavrglo. Zgolj v tem okviru je Ustavno sodišče preizkušalo zatrjevani kršitvi 22. in 62. člena Ustave.
18. Ustavni standardi poštenega sojenja zagotavljajo, da bo vsakomur, tudi tistemu, ki ne razume ali ne govori jezika državnega organa, omogočeno, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume, in tako v njem tudi ustrezno sodeluje.(*5) Ta pravica se nanaša zlasti na naroke in druga ustna procesna dejanja ter pomeni, da bo omogočeno ustrezno prevajanje vsega, kar se na naroku ali drugem ustnem procesnem dejanju dogaja.(*6) Toda pravica do uporabe svojega jezika zajema tudi pravico do uporabe svoje pisave, saj je jezik sistem izraznih sredstev tako za govorno kot pisno sporazumevanje. Zahteva po zagotovitvi poštenega postopka temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva in zagotavlja vsakomur možnost izjaviti se v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, ter tako preprečuje, da bi posameznik kot subjekt postal zgolj objekt v postopku.
19. V ZKP je zakonodajalec pravico do uporabe svojega jezika in pisave postavil v I. poglavje med temeljna načela kazenskega postopka. Iz 8. člena ZKP(*7) izhaja pravica posameznika, da s sodiščem ustno komunicira v svojem jeziku. Pravica do uporabe svojega jezika pomeni za sodišče dolžnost, da zagotovi ustno prevajanje iz tega jezika v slovenski jezik in obratno. Brez ustnega prevajanja ni mogoča kontradiktornost glavne obravnave, predvsem pa obdolženec, ki ne govori slovensko, ne bi mogel učinkovito uresničevati svoje pravice do materialne obrambe.(*8) V nasprotju z ustnim komuniciranjem strank in drugih procesnih udeležencev pa poteka pisno komuniciranje vselej v uradnem, slovenskem, jeziku,(*9) razen na območjih, kjer živijo pripadniki italijanske ali madžarske narodne skupnosti, ki lahko podajajo vloge v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če je pri sodišču jezik te narodne skupnosti v uradni rabi. Izjema je predvidena v tretjem odstavku 7. člena ZKP, ki določa:
»(3) Tujec, ki mu je vzeta prostost, ima pravico podajati sodišču vloge v svojem jeziku, v drugih primerih pa tuji državljani lahko podajajo vloge v svojem jeziku samo ob pogoju vzajemnosti.«
20. Procesni položaj obdolženca mora biti opredeljen kot sistem njegovih pravic in dolžnosti, ki mu omogoča, da je subjekt kazenskega postopka, torej nosilec pravic in dolžnosti.(*10) Zato zakon zagotavlja posebno varstvo pravice do uporabe jezika in pisave v primeru odvzema prostosti. Obdolženec, ki mu je vzeta prostost, ima pravico sodišču podajati vloge v svojem jeziku. Jezik, ki ga obdolženec uporablja v postopku (svoj jezik), je praviloma materni jezik oziroma jezik naroda, ki mu pripada, ali uradni jezik države, katere državljan je, ni pa to nujno.(*11) Tako lahko obdolženec v postopku uporablja določen jezik, ker ima primerno znanje, da se v tem jeziku lahko ustno sporazumeva. Ne pomeni pa to, da je v tem jeziku sposoben tudi sam vlagati pravna sredstva. Pisno sporazumevanje v določenem jeziku namreč zahteva višjo raven znanja jezika kot ustno sporazumevanje. Pritožnik (ki mu je bila ves čas trajanja kazenskega postopka odvzeta prostost) se je zagovarjal v ruskem jeziku ter se s sodiščem in udeleženci v postopku sporazumeval s pomočjo prevajalke za ruski jezik. Komunikacija je bila torej le ustna. Po pravnomočnosti sodbe poteka komunikacija s sodiščem praviloma le še pisno. Pri tem ni moč prezreti dejstva, da je bil s pravnomočnostjo sodbe pritožnikov zagovornik, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti, razrešen. Izredno pravno sredstvo je zato vložil pritožnik sam. Ker pa pritožnik, kot je navedel v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, lahko ruski jezik uporablja le za ustno sporazumevanje, je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil v svojem – litvanskem jeziku. Sodišče bi moralo ob prejemu pritožnikove vloge, napisane v litvanskem jeziku, poskrbeti za njen prevod in nadaljevati postopek. Stališče sodišča, da mora obdolženec, ki v postopku uporablja določen jezik, v tem istem jeziku sodišču tudi podajati svoje vloge, kljub dejstvu, da mu je ves čas trajanja postopka odvzeta prostost, je po presoji Ustavnega sodišča v neskladju s pravico do uporabe svojega jezika in pisave iz 62. člena Ustave.
21. Ker je bil torej pritožnik nezmožen pisne komunikacije s sodiščem v jeziku, katerega je sicer uporabljal za ustno sporazumevanje v postopku, mu šele spoštovanje pravice do uporabe svojega jezika in pisave (62. člen Ustave) omogoča uresničitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) oziroma pravice do poštenega sojenja. S takšno ureditvijo se zagotavlja, da nima nobena od strank prednosti pred drugo, s čimer se v največji možni meri pripomore k ustavno zahtevani vzpostavitvi enakosti orožij. Zahteva po poštenem postopku velja za postopek kot celoto in ne zgolj za ustno glavno obravnavo oziroma zaslišanje.(*12) Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da je bila pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
22. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pritožnikovih pravic iz 22. člena v povezavi z 62. členom Ustave, je izpodbijani sklep razveljavilo. Zato ni bilo treba presojati upravičenosti drugih očitkov in zatrjevanih kršitev človekovih pravic.
C)
23. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Št. Up-599/04-23
Ljubljana, dne 24. marca 2005.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l. r.
(*1) Člen 29 Ustave se glasi:
»Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice:
- da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe;
- da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom;
- da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist;
- da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde.«

(*2) Glej zadevo Deewer proti Belgiji, sodba z dne 27. 2. 1980, Publications ECHR, Ser. A, Vol. 35, p. 56.

(*3) Glej zadevo Delcourt proti Belgiji, sodba z dne 17. 1. 1970, Publications ECHR, Ser. A, Vol. 11, p. 15 in zadevo Monnell in Morris proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 2. 3. 1987, Publications ECHR, Ser. A, Vol. 115, p. 23.

(*4) EKČP vsebuje minimalne standarde in spodbuja posamezne države, da uveljavijo lasten sistem človekovih pravic na višji ravni in skladneje s svojimi izročili in kulturo (Blackburn R.: Fundamental Rights in Europe, Oxford University Press, 2002, str. 81).

(*5) Glej npr. zadevo Lagerblom proti Švedski, sodba z dne 14. 4. 2003. ESČP v obrazložitvi sodbe med drugim navaja: »Na začetku Sodišče ponavlja, da 6. člen Konvencije, bran kot celota, zagotavlja pravico obdolženega, da učinkovito sodeluje na glavni obravnavi (the right of an accused to participate effectively in a criminal trial). Praviloma to obsega ne samo pravico do sojenja v navzočnosti, temveč tudi pravico, da se brani z zagovornikom, če je to potrebno, in da učinkovito sledi postopku (to follow the proceedings effectively). Te pravice so implicirane v samem pojmu kontradiktornega postopka, prav tako pa jih je moč izpeljati iz jamstev, vsebovanih v točkah c) in e) tretjega odstavka 6. člena.«
Enaka jamstva daje tudi Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – MPDPP), ki v tretjem odstavku 14. člena določa:
»Vsakomur, ki je obtožen kaznivega dejanja, morajo biti ob popolni enakopravnosti zajamčene tele minimalne pravice:
a) da ga takoj in podrobno seznanijo, v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni;
b) da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe in da komunicira z zagovornikom, ki si ga sam izbere;
c) da se mu sodi brez neupravičenega odlašanja;
d) da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali, če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravice;
e) da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obtežilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje prič v njegovo korist pod enakimi pogoji, kot veljajo za obtežilne priče;
f) da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem; in
g) pravico, ne biti prisiljen, da bi pričal zoper sebe ali priznal krivdo.«

(*6) Jerovšek T. v Komentarju Ustave Republike Slovenije, Šturm L. (ur.), Fakulteta za podiplomske in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 612.

(*7) Člen 8 ZKP določa:
»(1) Stranke, priče in drugi udeleženci v postopku imajo pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva.
(2) O pravici do prevajanja je treba osebe iz prejšnjega odstavka poučiti; te se lahko odpovedo prevajanju, če znajo jezik, v katerem teče postopek. V zapisnik je treba zapisati, da so bile poučene in kaj so izjavile.
(3) Prevaja sodni tolmač.«

(*8) Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 30.

(*9) Prvi odstavek 7. člena ZKP določa:
»Tožbe, pritožbe in druge vloge se podajajo sodišču v slovenskem jeziku.«
Prvi odstavek 9. člena ZKP določa:
»Vabila, odločbe in druga pisanja pošilja sodišče v slovenskem jeziku.«

(*10) Dežman Z., Erbežnik A.: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 330.

(*11) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 304/97 z dne 30. 12. 1997.

(*12) Glej zadevo Monnell in Morris proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 2. 3. 1987, Publications ECHR, Ser. A, Vol. 115, p. 21 do 25.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti