Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B.-B., C. C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji dne 16. septembra 2004

Sodba Višjega sodišča v Celju št. Cp 1109/2001 z dne 19. 9. 2002 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

1. Višje sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo ustavnemu pritožniku naloženo, naj zavarovalnici vrne del pravnomočno dosojene in že izplačane odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker je bila odškodnina v revizijskem postopku znižana. Za pritožnika je sporno stališče obeh sodišč, da pri plačilu odškodnine s strani zavarovalnice v višini, kot je bila določena s pravnomočno sodbo, ob kasneje znižani odškodnini v revizijskem postopku, ne gre za neutemeljeno plačilo v smislu 216. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št 29/78 in nasl. – v nadaljevanju: ZOR), zaradi česar bi bilo treba zahtevek zavarovalnice za vračilo preveč plačanega zneska zavrniti.
2. Pritožnik v pritožbi navaja, da sta obe izpodbijani sodbi pravno zgrešeni ter da se opirata na prav tako pravno zgrešeno sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 103/2000 z dne 13. 7. 2000, za katero zatrjuje, da je s svojo razlago dejansko ukinila 216. člen ZOR. Navaja, da je določba 216. člena jasna in razumljiva ter da obe sodbi kršita načelo pravne države (2. člen Ustave). Zatrjuje, da je bilo z razlago 216. člena ZOR, kot jo je sprejelo v navedeni sodbi Vrhovno sodišče, v izpodbijanih sodbah pa tudi sodišče prve in druge stopnje, poseženo v zakonodajno vejo oblasti, zaradi česar je bila kršena tudi določba 125. člena Ustave. Pritožnik pri tem navaja, da je zaradi take razlage navedene določbe ZOR prišlo do kršitve pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94 – EKČP). Izpodbijanima sodbama pritožnik očita, da kršita tudi 155. člen Ustave, ker sta pravno mnenje, zajeto v citirani sodbi Vrhovnega sodišča, uporabili v primeru, ko je šlo za vračilo preveč plačane odškodnine, do katerega je prišlo pred izdajo sodbe Vrhovnega sodišča.
3. Senat Ustavnega sodišča je dne 29. 6. 2004 odločil, da se ustavna pritožba sprejme v obravnavo. Ustavno pritožbo ter sklep o njenem sprejemu je Ustavno sodišče v skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) poslalo Višjemu sodišču v Celju, ter v skladu z 22. členom Ustave tožeči stranki iz pravdnega postopka, in jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita, česar pa nista storila.

4. Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom ZUstS Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine.
5. Navedbe ustavne pritožbe o tem, da pravno stališče sodišča nasprotuje jezikovno jasni določbi zakona, zadoščajo za to, da Ustavno sodišče preizkusi (čeprav gre za vprašanje zakonskega prava, ki ne posega na raven človekovih pravic), ali je izpodbijana sodba tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. V tem primeru bi bilo z njo kršeno procesno jamstvo, ki izhaja iz 22. člena Ustave.
6. Obe izpodbijani sodbi temeljita na stališču, da plačila odškodnine, kot ga je po pravnomočni sodbi (v paricijskem roku) izvršila zavarovalnica, ni mogoče šteti za neutemeljeno plačilo v smislu 216. člena ZOR (zaradi česa bi bilo treba ob izpolnitvi drugih pogojev tožbeni zahtevek zavrniti) ter da ima zavarovalnica zaradi kasneje odpadle pravne podlage (znižanje odškodnine v revizijskem postopku) pravico s kondikcijo zahtevati vrnitev preplačila na podlagi četrtega odstavka 210. člena ZOR. Ustavno sodišče je v enaki zadevi (odločba št. Up-732/02 z dne 27. 5. 2004, Uradni list RS, št. 62/04) že povedalo, da gre pri plačilih, kjer je kasneje odpadla pravna podlaga, za neutemeljena plačila, kar je podlaga za kondikcijski zahtevek. Kot neskladno s pravico iz 22. člena Ustave pa je označilo tako razlago ZOR, ki zavrača možnost uporabe 216. člena ZOR, kljub dejstvu, da je pravna podlaga za preplačilo kasneje odpadla in je zato ta del plačila neutemeljen. Pri izpodbijanih sodbah sta sodišči ravnali enako: zavrnili sta možnost uporabe 216. člena ZOR, ker plačila zavarovalnice nista šteli za neutemeljeno, zahtevku pa ugodili na podlagi četrtega odstavka 210. člena ZOR zaradi odpadle pravne podlage, ki predpostavlja, da je tako plačilo neutemeljeno. Tako se pokaže, da je tudi v primeru izpodbijanih sodb stališče, na katerem temeljita, mogoče označiti za očitno napačno in s tem v neskladju z jamstvom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
7. Ustavno sodišče je razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje. Kot v primeru odločbe št. Up-732/02, tudi v tem primeru Ustavno sodišče opozarja, da je sodbo razveljavilo, ker razlaga, s katero je sodišče svojo odločitev utemeljilo, ne vzdrži logične presoje. Sodišče v novem postopku svoje odločitve ne bo moglo opreti na stališče, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju s pravico do enakega varstva pravic.
8. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo v presojo navedb o drugih kršitvah ustavnih pravic.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sodnica mag. Marija Krisper Kramberger je bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Odločbo je sprejelo soglasno.