Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi zakona o upravnem sporu (ZUS)
Razglašam zakon o upravnem sporu (ZUS), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 31. julija 1997.
Št. 001-22-96/97
Ljubljana, dne 8. avgusta 1997.
Predsednik
Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O UPRAVNEM SPORU (ZUS)
PRVI DEL
Pristojnost in organizacija sodišč
1. poglavje
TEMELJNE DOLOČBE
1. člen
(1) V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih interesov posameznikov, pravnih oseb in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, proti odločitvam in dejanjem upravnih oziroma v skladu z zakonom drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon.
(2) V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil.
(3) V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.
(4) V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti aktov državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja.
2. člen
(1) V upravnem sporu sodišče v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, kadar zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno.
(2) V upravnem sporu sme tožnik zahtevati, da se mu vrnejo vzete stvari in da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta.
(3) V upravnem sporu odloča sodišče o sporih med državo in lokalnimi skupnostmi, med lokalnimi skupnostmi ter o sporih med njimi in nosilci javnih pooblastil, če zakon tako določa ali če ni z ustavo ali zakonom določeno drugo sodno varstvo.
3. člen
(1) Upravni akt je po tem zakonu dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku.
(2) Po določbah tega zakona se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tudi posamični akti, izdani v volilnem postopku, in posamični akti o izvolitvah, imenovanjih, napredovanjih in razrešitvah funkcionarjev ter nosilcev javnih služb, če zakon tako določa, pa tudi akti o imenovanjih, napredovanjih in razrešitvah delavcev v državnih organih, organih lokalne skupnosti in javnih zavodih.
(3) Kadar se v upravnem sporu izpodbijajo akti iz prejšnjega odstavka ali v skladu s tem zakonom drugi akti, ki niso upravni akti, ali dejanja, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.
4. člen
(1) Kolikor zakon ne določa drugače, je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu vročen v predpisanem roku.
(2) Upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno.
5. člen
(1) V upravnem sporu odločata Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: upravno sodišče) in Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vrhovno sodišče).
(2) O pritožbi zoper odločbe, izdane v upravnem sporu na prvi stopnji, odloča vrhovno sodišče.
(3) O izrednih pravnih sredstvih odloča vrhovno sodišče, kolikor zakon ne določa drugače.
6. člen
Sodišča, upravni in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo dajati sodiščem v upravnem sporu pravno oziroma drugo pomoč.
2. poglavje
ORGANIZACIJA UPRAVNEGA SODIŠČA IN SODNIKI
7. člen
(1) Upravno sodišče ima sedež v Ljubljani.
(2) Upravno sodišče sodi na sedežu in na zunanjih oddelkih.
(3) Na zunanjih oddelkih sodi upravno sodišče:
a) na oddelku v Celju za območje sodnega okrožja Višjega sodišča v Celju;
b) na oddelku v Novi Gorici za območji sodnih okrožij Višjega sodišča v Kopru;
c) na oddelku v Mariboru za območje sodnih okrožij Višjega sodišča v Mariboru.
(4) Na zunanjih oddelkih sodi upravno sodišče glede na prebivališče oziroma sedež tožnika.
(5) Če tožnik nima prebivališča oziroma sedeža v Republiki Sloveniji, sodi upravno sodišče na zunanjem oddelku glede na kraj izdaje upravnega akta, ki se izpodbija s tožbo.
8. člen
(1) Za položaj, izvolitev oziroma imenovanje in razrešitev sodnikov upravnega sodišča veljajo določbe zakona o sodniški službi, kolikor ni s tem zakonom določeno drugače.
(2) Za sodnika upravnega sodišča je lahko izvoljen, kdor izpolnjuje pogoje za višjega sodnika, ali, kdor ima poleg splošnih pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo najmanj deset let izkušenj pri odločanju v upravnih stvareh.
(3) Sodnika sodišča iz prvega odstavka 5. člena tega zakona lahko sodni svet na predlog personalnega sveta, upoštevajoč njegove izkušnje pri delu v upravnih organih oziroma državnih organih, v skladu z rezultati njegovega dela, uvrsti v višji plačilni razred oziroma na položaj svetnika, ne glede na merila, ki so po zakonu o sodniški službi podlaga za razvrščanje sodnikov v posamezne plačilne razrede oziroma za napredovanje na položaj svetnika.
(4) V upravnem sodišču lahko sodi tudi sodnik višjega sodišča, ki ga na predlog obeh predsednikov sodišč dodeli sodni svet po pisni privolitvi sodnika.
(5) Dodelitev po prejšnjem odstavku ni časovno omejena. Sodni svet najmanj enkrat letno preizkusi, ali še obstojijo razlogi in privolitev sodnika za dodelitev.
3. poglavje
PRISTOJNOST IN SESTAVA SODIŠČA
1. oddelek
Stvarna in krajevna pristojnost
9. člen
V upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, kolikor ni z zakonom drugače določeno.
10. člen
(1) Vrhovno sodišče odloča v upravnem sporu na prvi stopnji o:
1. zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države;
2. sporih, ki se nanašajo na zakonitost kandidiranja, na izvolitve, na imenovanja in razrešitve oseb, ki jih izvoli, imenuje ali razreši predsednik države, državni zbor, državni svet ali vlada;
3. sporih, ki se nanašajo na odločitve sodnega sveta ali personalne komisije, s katerimi se odloča o pravicah in obveznostih sodnikov in državnih tožilcev;
4. zakonitosti aktov iz četrtega odstavka 1. člena tega zakona, ki so jih izdali državni organi oziroma nosilci javnih pooblastil na ravni države;
5. zakonitosti upravnih aktov, ki jih izda vlada ali Banka Slovenije ali drug njima po položaju enak državni organ.
(2) Vrhovno sodišče odloča v sporu o pristojnosti med upravnim in drugim sodiščem.
2. oddelek
Sestava sodišča
11. člen
Upravno sodišče odloča v senatu treh sodnikov, kolikor ta zakon ne določa drugače.
12. člen
(1) Vrhovno sodišče odloča na prvi stopnji v senatu treh sodnikov.
(2) Vrhovno sodišče odloča o pritožbah zoper odločbe, ki jih je izdal senat upravnega sodišča, v senatu petih sodnikov, o pritožbah zoper druge odločbe upravnega sodišča pa v senatu treh sodnikov.
(3) O pritožbah zoper odločbe iz prvega odstavka tega člena odloča vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov, o drugih pravnih sredstvih pa v senatu sedmih sodnikov, kolikor ta zakon ne določa drugače.
13. člen
(1) V sporih o pristojnosti med upravnim sodiščem in vrhovnim sodiščem odloča vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov.
(2) V sporih o pristojnosti med upravnim sodiščem in sodiščem splošne pristojnosti oziroma specializiranim sodiščem odloča vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov.
DRUGI DEL
Postopek v upravnem sporu
1. poglavje
SPLOŠNE DOLOČBE
14. člen
(1) Sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb.
(2) Sodišče na dokazne predloge strank ni vezano in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločbi.
(3) V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.
15. člen
Pred izdajo odločbe je treba strankam dati možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.
16. člen
Za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, se primerno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku.
2. poglavje
STRANKE
17. člen
Stranke v upravnem sporu so:
1. tožnik in toženec,
2. zastopnik javnega interesa,
3. druge osebe, če tako določa zakon.
18. člen
(1) Tožnik je lahko posameznik, vsaka pravna oseba, organizacija, naselje, skupina oseb in drugi, ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena.
(2) Državni pravobranilec je lahko tožnik, kadar meni, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi.
(3) Toženec je državni organ, nosilec javnih pooblastil oziroma organ lokalne skupnosti, katerega akt se izpodbija.
19. člen
(1) Zastopnik javnega interesa v upravnem sporu je državni pravobranilec.
(2) Vlada lahko za posamezen spor ali za posamezne vrste sporov določi drugega zastopnika javnega interesa.
(3) Za zastopnika javnega interesa po prejšnjem odstavku se lahko določi oseba, ki izpolnjuje pogoje za okrožnega sodnika.
20. člen
(1) Položaj stranke ima tudi oseba, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo.
(2) Dokler v upravnem sporu ni končan postopek na prvi stopnji, sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi.
(3) Po prejšnjem odstavku mora ravnati sodišče tudi, če je v spornem pravnem razmerju kakšna tretja oseba udeležena na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo.
3. poglavje
ROKI
21. člen
(1) Rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika.
(2) Rok za tožbo zoper akte iz četrtega odstavka 1. člena tega zakona prične teči z objavo akta.
(3) Rok za pravno sredstvo prične teči z vročitvijo sodne odločbe strankam.
(4) Če je bila vložena zahteva ali pobuda za oceno ustavnosti akta iz drugega odstavka tega člena, se šteje tožba za pravočasno, če je bila vložena v tridesetih dneh od vročitve odločbe ustavnega sodišča, s katero se je to sodišče izreklo za nepristojno.
22. člen
(1) Če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok iz prejšnjega člena ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje.
(2) Predlog je treba vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela.
(3) Okoliščine za utemeljitev predloga je treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga ali v postopku odločanja o njem. V roku za vložitev predloga je treba opraviti tudi zamujeno dejanje.
(4) Po treh mesecih od dneva zamude ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje.
(5) Zaradi zamude roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje.
(6) O vrnitvi v prejšnje stanje odloči sodišče, ki mora odločiti o zamujenem dejanju.
(7) Zoper sklep, s katerim se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, ni dopustna pritožba, razen če se ugodi predlogu v nasprotju s petim odstavkom tega člena.
4. poglavje
STROŠKI POSTOPKA
23. člen
(1) Če sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odloči o stroških postopka po določbah zakona o pravdnem postopku.
(2) Stranka vselej trpi stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, in stroške, ki so nastali po naključju, ki se je njej primerilo.
(3) Kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta in v sporih iz tretjega odstavka 2. člena tega zakona, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Če nastanejo skupni stroški, odloči sodišče, v kakšnem razmerju jih trpijo posamezne stranke.
5. poglavje
POSTOPEK PRED SODIŠČEM PRVE STOPNJE
1. oddelek
Tožba
24. člen
Upravni spor se začne s tožbo ali z drugim pravnim sredstvom, če zakon tako določa.
25. člen
(1) Upravni akt se sme izpodbijati:
1. če v postopku za izdajo upravnega akta zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali pa ni bil pravilno uporabljen;
2. če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka);
3. če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju;
4. iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega.
(2) Ne gre za nepravilno uporabo predpisa, če je pristojni organ odločil po prostem preudarku na podlagi pooblastila, ki ga je imel po predpisih, v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo le-to dano.
(3) Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana:
1. če je upravni akt izdal stvarno nepristojen organ;
2. če se je postopka za izdajo upravnega akta udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka v postopku, ali če stranke v skladu z zakonom ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec stranke ni imel potrebnega dovoljenja za opravljanje dejanj v postopku, razen če so bila posamezna dejanja v postopku pozneje odobrena;
3. če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.
26. člen
(1) Tožbo je treba vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta. Državni pravobranilec lahko vloži tožbo v primeru, ko ni bil stranka v postopku za izdajo upravnega akta, v dveh mesecih od vročitve upravnega akta stranki, v katere korist je bil le-ta izdan.
(2) Če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, z zakonom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena.
(3) Po prejšnjem odstavku sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe.
(4) Če organ prve stopnje, zoper katerega je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ima stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje. Zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor; če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena, pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe.
27. člen
(1) Tožba se vloži pri sodišču, ki je pristojno za odločanje, ali pa se mu pošlje po pošti. Tožba se lahko da tudi na zapisnik pri pristojnem sodišču.
(2) Šteje se, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto ali ko je bila dana na zapisnik.
(3) Če tožba ni bila vložena pri sodišču, temveč pri kakšnem drugem organu, pristojno sodišče pa jo dobi, ko poteče rok zanjo, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče njeno vložitev pri drugem organu pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika.
28. člen
(1) V tožbi je treba navesti tožnikovo ime in priimek ter prebivališče oziroma njegovo ime in sedež, upravni akt, zoper katerega je naperjena tožba, razložiti, zakaj se toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi. Tožbi je treba priložiti tudi akt v izvirniku, prepisu ali kopiji.
(2) Če se s tožbo zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi ali vrnitev stvari ali odškodnina, mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo.
(3) Če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo izvršeno posamično dejanje oziroma zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, je treba v tožbi navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem ter zahtevek, naj se poseg v ustavne pravice ugotovi, odpravi oziroma prepove.
(4) Tožbi je treba priložiti tudi po en prepis ali kopijo tožbe in prilog za toženca, za zastopnika javnega interesa, če je kdo prizadet z upravnim aktom, pa tudi zanj.
(5) Tožbi je treba v izvirniku ali v prepisu v celoti ali v izvlečkih priložiti listine, ki se nanašajo na zadevo, kolikor niso že v upravnem spisu.
29. člen
(1) Če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva predsednik senata od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, in ga opomniti na posledice, če ne bi ustregel tej zahtevi.
(2) Če tožnik v odmerjenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen.
30. člen
(1) Tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače.
(2) Organ, ki je pristojen za izvršbo, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Zahtevi za odložitev izvršbe je treba priložiti dokaz o vložitvi tožbe.
(3) O zahtevi za odložitev izvršitve izpodbijanega akta mora pristojni organ odločiti najpozneje v sedmih dneh od prejema zahteve.
(4) Organ iz drugega odstavka tega člena sme odložiti izvršitev izpodbijanega akta tudi iz drugih razlogov, če to dovoljuje javna korist.
31. člen
S tožbo se lahko zahteva odprava upravnega akta (izpodbojna tožba) ali izdaja upravnega akta (tožba zaradi molka).
32. člen
(1) Tožnik lahko umakne tožbo brez privolitve toženca preden se toženec na glavni obravnavi spusti v obravnavanje glavne stvari; če se glavna obravnava ne opravi, pa do odločitve sodišča.
(2) Na glavni obravnavi se tožba lahko umakne tudi pozneje do konca glavne obravnave, če toženec v to privoli.
(3) Če se tožba umakne, sodišče postopek s sklepom ustavi.
33. člen
Tožnik lahko uveljavlja več tožbenih zahtevkov z eno tožbo, če so uperjene proti istemu tožencu, če temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in če je pristojno isto sodišče.
2. oddelek
Predhodni preizkus tožbe
34. člen
(1) Sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi da:
1. odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost;
2. je bila tožba vložena prepozno ali prezgodaj;
3. akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu;
4. upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist;
5. je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali pa je bila vložena prepozno;
6. je bila o isti zadevi že izdana v upravnem sporu pravnomočna odločba.
(2) Na razloge iz prejšnjega odstavka mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.
(3) Sklep v primerih iz 1., 3. in 4. točke prvega odstavka tega člena izda senat, v ostalih primerih pa predsednik senata.
35. člen
(1) Če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme sodišče akt iz tega razloga s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor.
(2) Če sodišče ugotovi, da je upravni akt ničen, odloči ne da bi poslalo tožbo v odgovor. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka.
3. oddelek
Postopek s tožbo
36. člen
(1) Če sodišče tožbe po 34. členu tega zakona ne zavrže in ne odloči po prejšnjem členu, pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam.
(2) Rok za odgovor na tožbo določi sodišče. Ta rok ne sme biti krajši od osem dni in ne daljši od trideset dni.
(3) Kopijo tožbe s prilogami pošlje sodišče zastopniku javnega interesa in mu določi rok za prijavo udeležbe. Šteje se, da zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku, če v roku, ki ga v skladu s prejšnjim odstavkom določi sodišče, o tem ni pisno obvestil sodišča.
(4) Tožena stranka mora v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka tudi na novo zahtevo ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov.
37. člen
(1) Če organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt ali če v primeru molka pozneje izda upravni akt, mora to sporočiti sodišču, pri katerem je sprožen spor.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka zahteva sodišče od tožnika, da mu v petnajstih dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt.
(3) Če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje, sicer pa postopek s sklepom ustavi.
(4) Če je bil v primeru, ko prvostopenjski organ ni izdal in vročil stranki upravnega akta v predpisanem roku, tak akt izdan po vložitvi tožbe, sodišče s sklepom ustavi postopek, če je zoper izdani upravni akt dovoljena pritožba. Če pritožba ni dovoljena, postopa sodišče po drugem odstavku tega člena.
38. člen
(1) Sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega zahtevka, ni pa vezano na tožbene razloge.
(2) V primerih iz drugega odstavka 28. člena tega zakona je sodišče vezano na tožbeni zahtevek.
(3) Če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.
39. člen
(1) Če se s tožbo zahteva vrnitev stvari ali odškodnina, je sprememba tožbe dopustna, če vanjo privoli toženec do konca glavne obravnave oziroma do odločitve na seji.
(2) Privolitev toženca v spremembo tožbe se domneva, če se je, ne da bi ji ugovarjal, z vlogo ali na glavni obravnavi spustil v obravnavo spremenjene tožbe.
(3) Zoper sklep, s katerim sodišče predlog za spremembo tožbe zavrne, ni dovoljena posebna pritožba.
40. člen
(1) Pri sodišču, pri katerem je tožba vložena, lahko državni pravobranilec v roku, določenem po drugem odstavku 36. člena tega zakona, vloži nasprotno tožbo, kadar je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka lahko sodišče odloči v škodo tožnika.
41. člen
(1) Sodišče lahko s sklepom več pri njemu odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku.
(2) Zoper sklep iz prejšnjega odstavka pritožba ni dovoljena.
4. oddelek
Vzorčni postopek
42. člen
(1) Če so pri sodišču vložene tožbe zoper več kot dvajset upravnih aktov, pri katerih se pravice ali obveznosti opirajo na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago, lahko sodišče po prejemu odgovorov na tožbe na podlagi ene tožbe izvede vzorčni postopek, ostale postopke pa prekine.
(2) Pred izdajo sklepa o prekinitvi postopka mora sodišče omogočiti tožniku, da se izjavi o navedbah v odgovoru na tožbo in o prekinitvi postopka zaradi izvedbe vzorčnega postopka.
(3) Zoper sklep o prekinitvi postopka zaradi izvedbe vzorčnega postopka ni dovoljena pritožba.
43. člen
(1) Po pravnomočnosti odločbe, izdane v vzorčnem postopku, sodišče brez obravnave odloči o prekinjenih postopkih, če ti postopki glede na vzorčni postopek nimajo bistvenih posebnosti dejanske ali pravne narave in če je dejansko stanje razjasnjeno.
(2) Če v primeru iz prejšnjega odstavka odloči sodišče enako, kot je bilo odločeno v vzorčnem postopku, lahko odloči o vseh tožbah z eno sodbo.
5. oddelek
Pripravljalni postopek
44. člen
(1) Predsednik senata mora že pred glavno obravnavo ukreniti vse, kar je potrebno, da se spor čim preje reši. Zlasti lahko:
1. stranke povabi k razpravi o spornem stanju ter k sklenitvi poravnave;
2. strankam naloži, da v določenem roku navedejo dejstva in dokaze, dopolnijo ali pojasnijo njihove pripravljalne vloge ter predložijo listine in druge predmete, ki so primerni za deponiranje pri sodišču, zlasti pa, da se izjavijo o dejstvih, pomembnih za odločitev;
3. pridobi potrebne podatke.
(2) Stranke je treba o vsaki odredbi obvestiti.
(3) Predsednik senata lahko izven glavne obravnave izvede posamezne dokaze, vendar le, če je to koristno za potek kasnejše obravnave in se lahko domneva, da sodišče lahko izid dokaza pravilno oceni tudi brez neposrednega spremljanja poteka njegove izvedbe.
(4) Sodišče lahko izjave in dokazila, ki se navedejo po izteku roka, določenega po prvem odstavku tega člena, zavrne in odloči brez nadaljnjega ugotavljanja dejstev:
1. če bi njihova dopustitev po presoji sodišča zavlačevala rešitev spora,
2. če stranka zamude ni zadostno opravičila,
3. če je bila stranka poučena o posledicah zamude roka.
45. člen
V pripravljalnem postopku predsednik senata odloči:
1. o prekinitvi postopka;
2. o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe ali sodne obravnave;
3. o zadevah, o katerih lahko odloči pri predhodnem preizkusu tožbe predsednik senata.
6. oddelek
Predhodno vprašanje
46. člen
(1) Če je odločitev v upravnem sporu v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa (predhodno vprašanje), ga lahko sodišče ob pogojih tega zakona samo obravnava, lahko pa postopek prekine, dokler vprašanja ne reši pristojni organ.
(2) Če sodišče samo obravnava to vprašanje, ima njegova rešitev pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo vprašanje rešeno.
47. člen
(1) Sodišče mora prekiniti postopek, če se predhodno vprašanje tiče obstoja kaznivega dejanja, obstoja zakonske zveze ali ugotovitve očetovstva ali če zakon tako določa.
(2) Kadar se tiče predhodno vprašanje kaznivega dejanja, pa ni mogoč kazenski pregon, obravnava sodišče tudi to vprašanje.
(3) Sodišče mora prekiniti postopek, če o predhodnem vprašanju že teče postopek pred pristojnim sodiščem oziroma drugim organom.
(4) O prekinitvi postopka izda sodišče sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba. Pritožbo je treba vložiti v treh dneh od dneva vročitve sklepa strankam.
48. člen
(1) Kadar sodišče zaradi predhodnega vprašanja postopek prekine, s sklepom o prekinitvi postopka lahko naloži tožniku, da v določenem roku začne postopek pred pristojnim sodiščem oziroma drugim organom in mu predloži dokazilo o tem. Rok prične teči z vročitvijo sklepa o prekinitvi postopka oziroma z iztekom roka za pritožbo, če je ta dovoljena po četrtem odstavku prejšnjega člena.
(2) Če tožnik ne ravna po prejšnjem odstavku, se šteje, da je tožbo umaknil. V tem primeru sodišče postopek s sklepom ustavi. Na to posledico je potrebno stranko v sklepu o prekinitvi postopka opozoriti.
49. člen
Postopek, ki je bil prekinjen zato, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem sodišču ali drugem organu, se nadaljuje, ko postane odločba o tem vprašanju pravnomočna.
7. oddelek
Glavna obravnava in seja
50. člen
(1) Sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi.
(2) Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale.
(3) Kadar sodišče sodi na seji, seja ni javna, sodnik poročevalec pa ima v postopku pred sejo enaka pooblastila, kot jih ima po določbah tega zakona predsednik senata.
(4) O pravnih sredstvih odloči sodišče na seji.
51. člen
(1) Kadar sodišče sodi na seji, lahko odloči le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.
(2) Na glavni obravnavi sodišče izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt.
52. člen
Sodišče obvesti stranke o vseh narokih za izvedbo dokazov, ki jim stranke lahko prisostvujejo. Pričam in izvedencem lahko postavljajo vprašanja. Če nasprotna stranka vprašanju ugovarja, odloči predsednik senata.
53. člen
(1) Glavno obravnavo vodi predsednik senata.
(2) Po oklicu zadeve predsednik senata pove bistveno vsebino spisa.
(3) Potem dobi besedo tožnik, da razloži tožbo, za njim tožena stranka in druge stranke, da razložijo svoje stališče.
(4) Na glavni obravnavi vloženi dokazni predlog se lahko zavrne samo s sklepom sodišča, ki mora biti ustno obrazložen.
54. člen
(1) O glavni obravnavi se piše zapisnik. Če so pisne vloge dokumentirane, se lahko zapisnik sklicuje nanje, vanj pa se vpišejo samo bistvena dejstva in okoliščine in izrek odločbe.
(2) Zapisnik podpišeta predsednik senata in zapisnikar.
55. člen
Sodišče ne sme dovoliti sodne poravnave, ki bi bila v nasprotju z javno koristjo.
56. člen
(1) V upravnem sporu ni mirovanja postopka.
(2) Če toženec ne pride na glavno obravnavo, se ta kljub temu opravi.
(3) Če ne pride na obravnavo nobena od strank ali če ne pride tožnik, lahko odloči sodišče brez glavne obravnave.
8. oddelek
Odločba
57. člen
(1) Sodišče odloči o sporu s sodbo, o vprašanjih, ki se tičejo postopka ali se pojavijo v zvezi s postopkom, pa s sklepom, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.
(2) Sodišče sprejme sodbo ali sklep z večino glasov.
(3) O posvetovanju in glasovanju se piše poseben zapisnik; podpišejo ga vsi člani senata in zapisnikar.
(4) Sodišče se posvetuje in glasuje brez navzočnosti strank.
58. člen
Sodba se lahko opira samo na dejstva in dokaze, o katerih so se stranke lahko izjavile pred sodiščem ali pred organi, ki so odločali v postopku za izdajo upravnega akta, razen če dejstvo ni sporno ali mu stranke niso ugovarjale, kakor tudi, kadar zakon izrecno določa, da se lahko odloči brez predhodne izjave strank.
59. člen
(1) Sodišče s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.
(2) Sodišče odloči po prejšnjem odstavku tudi, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu; te razloge navede sodišče v sodbi.
60. člen
(1) Če sodišče tožbi ugodi, s sodbo odpravi izpodbijani upravni akt:
1. če ga ni izdal pristojni organ;
2. če spozna, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, zato ker so bili zmotno presojeni dokazi, ker so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa, ker so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena ali ker je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja;
3. če spozna, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 25. člena);
4. če ugotovi, da je podan razlog iz 1. točke prvega odstavka 25. člena, pa ni pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku prejšnjega člena.
(2) Če sodišče upravni akt odpravi, vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, v primeru iz 1. točke prejšnjega odstavka pa pošlje zadevo v odločitev pristojnemu organu. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan.
(3) V primerih iz prvega odstavka tega člena mora pristojni organ izdati nov upravni akt v tridesetih dneh od dneva, ko je dobil sodbo oziroma v roku, ki ga določi sodišče; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.
61. člen
(1) Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če:
1. dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje;
2. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo;
3. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se tičejo postopka;
(2) Po prejšnjem odstavku sme sodišče odločiti tudi, kadar pristojni organ ne izda v tridesetih dneh po odpravi upravnega akta oziroma v roku, ki ga določi sodišče, novega upravnega akta, in tega ne stori niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh, če stranka s tožbo zahteva od sodišča, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi in je to zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice potrebno.
(3) V primeru iz prejšnjega odstavka sodišče od pristojnega organa zahteva pojasnilo, zakaj upravnega akta ni izdal. Pristojni organ mora pojasnilo sporočiti v roku sedmih dni. Če tega ne stori ali če ga dano sporočilo po mnenju sodišča ne opravičuje, sodišče odloči o stvari, v nasprotnem primeru pa tožbo zavrže.
(4) Zoper sklep o zavrženju iz prejšnjega odstavka je dovoljena pritožba.
(5) Po prvem odstavku tega člena odloči sodišče, kadar je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 2. člena tega zakona.
62. člen
(1) V upravnem sporu iz tretjega odstavka 1. člena tega zakona sme sodišče ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v ustavne pravice in vzpostavi zakonito stanje.
(2) O prepovedi nadaljevanja dejanja in ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja, če nezakonito dejanje še traja, odloči sodišče brez odlašanja s sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba v roku treh dni. Vrhovno sodišče mora o pritožbi odločiti v treh dneh od njenega prejema.
(3) Če sodišče v primeru iz prejšnjega odstavka ne more odločiti brez odlašanja, lahko izda po uradni dolžnosti začasno odredbo v skladu z 69. členom tega zakona.
63. člen
(1) S sodbo, s katero se izpodbijani upravni akt odpravi, odloči sodišče tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu vrnejo vzete stvari ali povrne škoda.
(2) Če odločitev o zahtevku iz prejšnjega odstavka zahteva ugotavljanje dejstev, ki bi pomenilo bistveno podaljševanje postopka v upravnem sporu, lahko sodišče napoti tožnika, naj uveljavlja svoj zahtevek v pravdi.
64. člen
Če sodišče ugotovi, da so podani razlogi iz 4. točke prvega odstavka 25. člena tega zakona, s sklepom izreče upravni akt za ničen. Z ugotovitvijo ničnosti se odpravijo posledice ničnega upravnega akta.
65. člen
(1) Če je tožba vložena zaradi molka, sodišče pa spozna, da je upravičena, ji s sodbo ugodi in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 61. člena tega zakona samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda.
(2) Če pristojni organ ne ravna po navodilu iz prejšnjega odstavka in stranka zaradi tega vloži tožbo, ravna sodišče po drugem in tretjem odstavku 61. člena tega zakona.
66. člen
(1) Če je bila opravljena glavna obravnava, sodišče takoj po končani obravnavi izda sodbo, ki jo razglasi predsednik senata. Ob razglasitvi sodbe navede predsednik senata najpomembnejše razloge odločitve.
(2) V zapletenih primerih lahko sodišče odloži izdajo sodbe za osem dni od dneva, ko je bila končana glavna obravnava. V tem primeru se sodba ne razglasi.
(3) Če je sodišče sklenilo, da konča glavno obravnavo, pa je treba preskrbeti še spise ali listine, v katerih so dokazi, se mora sodba izdati v osmih dneh od dneva, ko prejme sodišče spise ali listine.
67. člen
(1) Sodba obsega: uvod (naslov sodišča, ime in priimek predsednika in članov senata ter zapisnikarja, imena strank in njihovih zastopnikov, označbo sporne zadeve, dan, ko je bila končana glavna obravnava oziroma opravljena seja senata), izrek, obrazložitev in pouk o pritožbi.
(2) Sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.
(3) Sodbo podpiše predsednik senata.
(4) Sodba se vroči strankam v overjenem prepisu.
68. člen
(1) Za sklepe se ustrezno uporabljata določbi 66. in 67. člena tega zakona.
(2) Sklepe je treba obrazložiti, če je zoper njih dopustna pritožba ali če se z njimi odloči o pravnem sredstvu ter v drugih primerih, določenih s tem zakonom.
9. oddelek
Začasna odredba
69. člen
(1) Če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz drugega odstavka 30. člena tega zakona ne odloži izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe, lahko tožnik zahteva odložitev iz enakih razlogov od sodišča.
(2) Tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.
(3) Za izdajo začasne odredbe po prejšnjih odstavkih je pristojno sodišče, ki je pristojno za odločitev o tožbi.
(4) Sodišče odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe v sedmih dneh od prejema zahteve s sklepom, ki mora biti obrazložen. Sodišče lahko izdajo začasne odredbe veže na pogoj, da se da zavarovanje za škodo, ki utegne nastati nasprotni stranki zaradi njene izdaje.
(5) Zoper sklep iz prejšnjega odstavka se stranke lahko v treh dneh pritožijo. Vrhovno sodišče mora o pritožbi odločiti v treh dneh od njenega prejema.
6. poglavje
PRAVNA SREDSTVA
1. oddelek
Pritožba
70. člen
(1) Zoper sodbo, izdano v upravnem sporu na prvi stopnji, je dovoljena pritožba, kolikor ta zakon ne določa drugače.
(2) Pritožba se lahko vloži v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe strankam. Vloži se pri sodišču, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji v zadostnem številu izvodov za sodišče in stranke, ki so se udeleževale postopka na prvi stopnji.
(3) Pritožba ni dovoljena v sporih iz 1. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona in v sporih o zakonitosti aktov volilnih organov za lokalne volitve.
71. člen
(1) V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji.
(2) Predsednik senata sodišča prve stopnje po potrebi sam ali na zahtevo sodnika poročevalca sodišča druge stopnje opravi poizvedbe, da bi se preverila resničnost pritožnikovih navedb.
72. člen
(1) Sodba se sme izpodbijati:
1. zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu;
2. zaradi zmotne uporabe materialnega prava;
3. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
(2) Če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, če je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.
73. člen
Vrhovno sodišče s sodbo pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, če spozna, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.
74. člen
Vrhovno sodišče s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje ali jo odstopi pristojnemu sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V tem sklepu sodišče odloči tudi o tem, katera dejanja, ki jih zajema bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, se ponovno opravijo.
75. člen
(1) Vrhovno sodišče s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zavrže tožbo, če je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena določba prvega odstavka 34. člena tega zakona.
(2) Vrhovno sodišče s sodbo razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in odpravi upravni akt, če je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena določba 35. člena tega zakona.
(3) Če vrhovno sodišče ugotovi, da se je postopka na prvi stopnji udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka v upravnem sporu, ali če stranke v skladu z zakonom ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec stranke ni imel potrebnega dovoljenja za opravljanje dejanj v postopku, razen če so bila posamezna dejanja v postopku pozneje odobrena, razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje in glede na naravo kršitve vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali zavrže tožbo.
76. člen
Vrhovno sodišče razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje, če misli, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze.
77. člen
(1) Če v primeru iz prejšnjega člena vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo in ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje.
(2) Po prejšnjem odstavku odloči vrhovno sodišče brez glavne obravnave:
1. če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ali posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze;
2. če je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, sodba pa se opira na ta dejstva;
3. če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo;
4. če ugotovi, da je izpodbijani upravni akt ničen, sodišče prve stopnje pa je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
78. člen
Vrhovno sodišče ne sme spremeniti sodbe sodišča prve stopnje v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.
79. člen
(1) Sklep se lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, kolikor tako določa ta zakon.
(2) Zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim se onemogoči nadaljnji postopek, je dovoljena posebna pritožba, kolikor ta zakon ne določa drugače.
2. oddelek
Zahteva za varstvo zakonitosti
80. člen
(1) Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži vrhovni državni tožilec zoper pravnomočno odločbo:
1. zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, razen če se kršitev nanaša na krajevno pristojnost, obveznost glavne obravnave in izključitev javnosti glavne obravnave;
2. zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
(2) Zahtevo je treba vložiti v treh mesecih od tedaj, ko je bil stranki, v katere korist je bila izdana odločba, vročen njen prepis. Zahteva se vloži pri vrhovnem sodišču.
(3) Vložena zahteva za varstvo zakonitosti ne zadrži izvršitve pravnomočne odločbe, zoper katero je vložena.
81. člen
V zahtevi za varstvo zakonitosti je treba označiti sodno odločbo, zoper katero se vlaga zahteva za varstvo zakonitosti, in povedati, iz katerih razlogov in v kolikšnem obsegu se predlaga preizkus.
82. člen
(1) Zahtevo, ki ni dovoljena ali je bila vložena prepozno, in zahtevo, ki jo je vložila neupravičena oseba, zavrže vrhovno sodišče s sklepom.
(2) Če sodišče ne zavrže zahteve, jo pošlje strankam; te lahko podajo v roku, ki ga določi sodišče, nanjo odgovor.
(3) Sodišče, ki je bila zoper njegovo odločbo vložena zahteva za varstvo zakonitosti, in toženi organ morata sodišču na zahtevo brez odlašanja poslati vse spise.
83. člen
(1) Sodišče odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti na seji.
(2) Pri odločanju se sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja vrhovni državni tožilec v svoji zahtevi.
84. člen
(1) Sodišče s sodbo zavrne zahtevo za varstvo zakonitosti, če spozna, da niso podane kršitve zakona, ki se uveljavljajo v zahtevi.
(2) Če sodišče ugotovi, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in odloči glede na naravo kršitve po določbi 74. ali 75. člena tega zakona.
(3) V primeru iz prejšnjega odstavka mora sodišče, katerega odločba je razveljavljena, opraviti vsa dejanja v postopku in rešiti vprašanja, na katera ga je opozorilo sodišče, ki je odločilo o zahtevi.
(4) Če sodišče ugotovi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano odločbo spremeni.
3. oddelek
Obnova postopka
85. člen
(1) Postopek, ki je bil pravnomočno končan s sodno odločbo, se na predlog stranke obnovi če:
1. stranka zve za nova dejstva ali če najde nove dokaze ali dobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodneje rešen, če bi se bila nanje sklicevala ali če bi jih bila uporabila v prejšnjem postopku;
2. se opira odločba na ponarejeno ali prenarejeno listino ali na krivo izpovedbo priče, izvedenca ali stranke pri zasliševanju pred sodiščem;
3. sodišče ni bilo sestavljeno po določbah tega zakona;
4. je pri odločitvi sodeloval sodnik, ki je bil ali bi moral biti po zakonu izločen;
5. se je postopka udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka v upravnem sporu, ali če stranke v skladu z zakonom ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec stranke ni imel potrebnega dovoljenja za opravljanje dejanj v postopku, razen če so bila posamezna dejanja v postopku pozneje odobrena;
6. se odločba opira na sodbo, ki je bila izdana v kazenski ali civilni zadevi, ta sodba pa je bila pozneje razveljavljena z drugo pravnomočno sodno odločbo;
7. je prišlo do odločbe sodišča zaradi kaznivega dejanja sodnika ali delavca pri sodišču, strankinega zastopnika ali pooblaščenca, njenega nasprotnika ali nasprotnega zastopnika ali pooblaščenca;
8. stranka najde odločbo, ki je bila izdana že prej v istem upravnem sporu ali če dobi možnost, da jo uporabi;
9. prizadeti osebi ni bila dana možnost udeležbe v upravnem sporu.
(2) Zaradi razlogov iz 1. točke prejšnjega odstavka se sme obnova dovoliti le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje.
(3) Zaradi razlogov iz 1., 2. ter 5. do 9. točke prvega odstavka tega člena se sme dovoliti obnova samo, če se stranka brez lastne krivde ni mogla sklicevati nanje v prejšnjem postopku.
86. člen
(1) Obnova postopka se lahko zahteva najpozneje v tridesetih dneh, odkar je stranka zvedela za obnovitveni razlog oziroma odkar bi ga lahko uporabila. Če je zvedela za obnovitveni razlog, preden je bil postopek pri sodišču končan, pa ga ni mogla uporabiti v tem postopku, lahko zahteva obnovo v tridesetih dneh od dneva, ko ji je bila vročena odločba.
(2) Po petih letih od pravnomočnosti odločbe se obnova ne more več zahtevati, razen če se obnova postopka zahteva iz razloga po 6. točki prvega odstavka prejšnjega člena.
87. člen
(1) Predlog za obnovo postopka se vloži pri sodišču, ki je pristojno za odločitev o njej.
(2) O predlogu za obnovo postopka odloči sodišče, ki je izdalo odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog.
(3) O predlogu za obnovo postopka odloči sodišče v senatu treh sodnikov.
88. člen
V predlogu za obnovo je treba zlasti navesti:
1. sodbo ali sklep, s katerim je bil končan postopek, glede katerega se zahteva obnova;
2. razloge za obnovo in dokaze oziroma okoliščine, ki razloge verjetno izkazujejo;
3. okoliščine, iz katerih izhaja, da je bil predlog vložen v zakonitem roku, in dokaze za to.
89. člen
(1) Sodišče zavrže predlog za obnovo s sklepom, če ugotovi, da je predlog vložila neupravičena oseba ali je bil vložen prepozno ali da stranka ni izpričala, da je zakoniti razlog za obnovo vsaj verjeten.
(2) Če sodišče ne zavrže predloga, ga pošlje nasprotni stranki in prizadetim osebam, ki lahko v petnajstih dneh nanj odgovorijo.
(3) Predlog se pošlje zastopniku javnega interesa tudi, če se ni udeleževal postopka, za katerega je predlagana obnova.
90. člen
Zoper odločbo, ki jo izda sodišče v obnovljenem postopku, so dovoljena pravna sredstva, ki so dovoljena zoper sodbo.
6. poglavje
IZVRŠBA
91. člen
Sodba, s katero sodišče nadomesti upravni akt, se izvrši po določbah zakona o splošnem upravnem postopku.
92. člen
(1) Če se zaradi denarnega zahtevka izvršba opravi proti državi, lokalni skupnosti ali njunim organom ali organizacijam, mora sodišče pred izdajo sklepa o izvršbi organ oziroma organizacijo o nameravani izvršbi obvestiti s pozivom, naj se izvršbi izognejo s prostovoljno izpolnitvijo obveznosti. Rok za prostovoljno izpolnitev ne sme biti daljši od enega meseca.
(2) Izvršba ni dopustna na stvareh, ki so javno dobro v lasti države oziroma lokalne skupnosti in tudi ne na stvareh, ki so nujni pogoj za izvrševanje javnih nalog.
(3) Naznanitev izvršbe in upoštevanje roka za prostovoljno izpolnitev ni potrebno, če gre za izvršitev začasne odredbe.
7. poglavje
PREHODNE IN KONČNA DOLOČBA
93. člen
(1) Upravno sodišče prične opravljati sodno funkcijo 1. januarja 1998.
(2) Zadeve, ki jih je po 30. juniju 1996 prejelo vrhovno sodišče, pa o njih do datuma iz prejšnjega odstavka še ni odločeno in je po določbah tega zakona zanje pristojno upravno sodišče, prevzamejo s 1. januarjem 1998 v delo upravno sodišče ob upoštevanja četrtega in petega odstavka 7. člena tega zakona.
(3) Postopek se v primerih po prejšnjem odstavku nadaljuje po določbah tega zakona o postopku na prvi stopnji. Dejanja v postopku, ki so bila opravljena pred vrhovnim sodiščem, se ne ponovijo.
(4) Za zadeve, za katere je bilo po določbi zakona, uveljavljenega pred dnem pričetka uporabe tega zakona, pristojno odločiti v upravnem sporu vrhovno sodišče, je po 1. januarju 1998 pristojno na prvi stopnji upravno sodišče, če ne gre za zadeve, določene v 10. členu tega zakona.
(5) Arhiv v zadevah, v katerih je pred pričetkom uporabe tega zakona odločilo vrhovno sodišče, hrani vrhovno sodišče.
(6) Podrobnejša navodila o prevzemu zadev po drugem odstavku tega člena izda minister, pristojen za pravosodje.
94. člen
(1) S 1. januarjem 1998 nadaljuje vrhovno sodišče postopek v zadevah, ki jih je prejelo do 30. junija 1996, po predpisih, ki se uporabljajo do pričetka uporabe tega zakona.
(2) Ne glede na določbe 10. člena tega zakona je za denacionalizacijske zadeve, ki jih je vrhovno sodišče prejelo pred 1. januarjem 1997, na prvi stopnji pristojno vrhovno sodišče.
(3) V zadevah, o katerih pred pričetkom uporabe tega zakona odloči vrhovno sodišče ter v zadevah iz prvega odstavka tega člena, so dovoljena pravna sredstva, ki so dovoljena po predpisih, ki se uporabljajo do pričetka uporabe tega zakona.
95. člen
(1) Sodni svet v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona določi število sodnikov upravnega sodišča na predlog ministra, pristojnega za pravosodje in po predhodnem mnenju predsednika vrhovnega sodišča.
(2) Minister, pristojen za pravosodje določi število strokovnih sodelavcev, sodnih referentov, upravno tehničnih in drugih delavcev sodišča v štirih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
96. člen
(1) Sodniki upravnega sodišča se izvolijo oziroma imenujejo najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(2) Predsednik upravnega sodišča se imenuje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona in začne izvrševati funkcijo predsednika sodišča z dnem, ki je določen v aktu o imenovanju. Do datuma iz prvega odstavka 93. člena tega zakona predsednik sodišča izvršuje vsa opravila, ki so v pristojnosti predsednika sodišča in so potrebna, da se omogoči pričetek opravljanja sodne funkcije upravnega sodišča.
(3) Do izvolitve personalnega sveta upravnega sodišča opravlja njegovo funkcijo personalni svet vrhovnega sodišča.
97. člen
(1) Določbe tega zakona o postopku v upravnem sporu se pričnejo uporabljati 1. januarja 1998, razen če zakon določa drugače.
(2) 1. januarja 1998 se v Republiki Sloveniji preneha uporabljati zakon o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in št. 60/77 – popravek), razen če zakon določa drugače.
98. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 717-01-/94-1/3
Ljubljana, dne 31. julija 1997.
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Janez Podobnik, dr. med. l. r.
