Uradni list

Številka 35
Uradni list RS, št. 35/1997 z dne 13. 6. 1997
Uradni list

Uradni list RS, št. 35/1997 z dne 13. 6. 1997

Kazalo

1948. Zakon o telekomunikacijah (ZTel), stran 3044.

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi zakona o telekomunikacijah (ZTel)
Razglašam zakon o telekomunikacijah (ZTel), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 28. maja 1997.
Št. 001-22-56/97
Ljubljana, dne 5. junija 1997.
Predsednik
Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.
Z A K O N
O TELEKOMUNIKACIJAH (ZTel)
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina zakona)
Ta zakon določa telekomunikacijske storitve, ki jih v javnem interesu zagotavlja Republika Slovenija, in ureja načine in pogoje za opravljanje telekomunikacijskih storitev, pravice in obveznosti izvajalcev in uporabnikov, uporabo telekomunikacijskih omrežij, radijskih postaj in terminalske opreme, upravljanje radiofrekvenčnega spektra ter enotnost javnega telekomunikacijskega omrežja.
2. člen
(pojmi)
V tem zakonu uporabljeni pojmi pomenijo:
1. Telekomunikacije so vsak prenos, oddajanje ali sprejemanje znakov, signalov, pisane besede, slike, zvoka ali sporočil po žičnih, radijskih, optičnih ali drugih elektromagnetnih sistemih.
2. Javno telekomunikacijsko omrežje je javna telekomunikacijska infrastruktura, ki omogoča prenos signalov med določenimi omrežnimi priključnimi točkami po žicah, z mikrovalovi, po optičnih nosilcih ali z drugimi elektromagnetnimi sredstvi.
3. Zaprto telekomunikacijsko omrežje je telekomunikacijska infrastruktura, ki se kot zaprt uporabniški sistem uporablja za zagotovitev potrebnih telekomunikacij za opravljanje lastne dejavnosti kot dopolnitev ali kot nadomestek javnega telekomunikacijskega omrežja.
4. Omrežna priključna točka so vsi fizični priključki in njihova dostopovna tehnična specifikacija, ki so del javnega telekomunikacijskega omrežja in so potrebni za dostop do javnega telekomunikacijskega omrežja in za učinkovito povezavo skozi to javno omrežje.
5. Telekomunikacijska oprema je oprema, ki omogoča prenos, oddajanje ali sprejemanje znakov, signalov, pisane besede, slike, zvoka ali sporočil po žičnih, radijskih, optičnih ali drugih elektromagnetnih sistemih, in povezana s telekomunikacijskim omrežjem sestavlja telekomunikacijski sistem.
6. Terminalska oprema je oprema, namenjena za priključitev na javno telekomunikacijsko omrežje, in sicer neposredno s priključitvijo v njegovi priključni točki za medsebojno sodelovanje z javnim telekomunikacijskim omrežjem, priključena na njegovo priključno točko neposredno ali posredno, za pošiljanje, obdelovanje ali sprejemanje informacij po žičnih, radijskih, optičnih ali drugih elektromagnetnih sistemih.
7. Telekomunikacijske storitve so storitve, katerih opravljanje obsega v celoti ali delno prenos in usmerjanje signalov po telekomunikacijskem omrežju s telekomunikacijskimi postopki.
8. Storitve govorne telefonije so zagotavljanje neposrednega prenosa in komutacije govora v realnem času med omrežnimi priključnimi točkami komutiranega javnega telekomunikacijskega omrežja, kjer lahko vsak uporabnik uporablja opremo, priključeno na tako omrežno priključno točko, za komuniciranje z drugo omrežno priključno točko; ta pojem ne vključuje storitev mobilne govorne telefonije.
9. Priključnina je znesek, ki ga plača naročnik javnih telekomunikacijskih storitev za pridobitev naročniškega priključka ob vzpostavitvi naročniškega razmerja.
10. Naročnina je enotna pristojbina, ki jo plačuje naročnik javne telekomunikacijske storitve mesečno ali ob drugačnih točno določenih časovnih presledkih.
11. Izvajalec telekomunikacijskih storitev je pravna ali fizična oseba, ki izvaja telekomunikacijske storitve po pogojih tega zakona.
12. Uporabnik telekomunikacijskih storitev je pravna ali fizična oseba, ki uporablja storitve izvajalcev telekomunikacijskih storitev.
13. Naročnik je pravna ali fizična oseba, ki sklene naročniško razmerje z izvajalcem javnih telekomunikacijskih storitev.
14. Storitve podatkovnih telekomunikacij so za javnost tržno zagotovljene paketno in vodovno komutirane podatkovne storitve neposrednega prenosa podatkov med omrežnimi priključnimi točkami komutiranega telekomunikacijskega omrežja tako, da lahko vsak uporabnik uporablja opremo, povezano s tako omrežno priključno točko, za komuniciranje z drugo omrežno priključno točko.
15. Storitve mobilnih in satelitskih zvez so radiokomunikacijske storitve prenosa sporočil z radijskimi postajami posredno ali neposredno med uporabniki radijskih postaj ali med njimi in uporabnikom, povezanim z omrežno priključno točko izvajalca telekomunikacijskih storitev; te storitve ne vključujejo radiodifuzijskih storitev, ki so telekomunikacijske storitve prenosa in oddajanja oziroma sprejemanja radijskih valov, ki se razširjajo v odprtem prostoru.
16. Storitve osebnega klica so zvrst radiokomunikacijskih storitev, ki omogoča naročnikom s posebnimi prenosnimi sprejemniki, namenjenimi uporabi na določenem zemljepisnem območju, sprejemanje radijskih govorjenih ali vizualno kodiranih sporočil, ki jih oddaja katerakoli enota govorne terminalske opreme javnega telekomunikacijskega omrežja ali pa se generirajo v tem omrežju.
17. Kabelske distribucijske storitve so telekomunikacijske storitve prenosa signalov radijskih in televizijskih programov in z njimi povezanih informacij, oddajanih iz nekega osrednjega mesta uporabnikom, ki so z njim posamič povezani s kablom ali drugimi elektromagnetnimi sistemi.
18. Kabelske komunikacijske storitve so telekomunikacijske storitve, ki skupaj s kabelskimi distribucijskimi storitvami zagotavljajo uporabnikom tudi druge telekomunikacijske storitve.
19. Storitve javnih telefonskih govorilnic so tržno za javnost zagotovljene telekomunikacijske storitve prenosa govora ali podatkov, ki se opravljajo z javno dostopno telekomunikacijsko opremo, nameščeno v telefonskih govorilnicah na javnih prostorih, in se zaračunavajo z žetoni ali telefonskimi karticami ali drugačnimi sredstvi za aktiviranje telefonskih aparatov z avtomatskim zaračunavanjem.
20. Nujne storitve so telekomunikacijske storitve, namenjene zagotavljanju nemotenega delovanja organov in organizacij na področju obrambe, varnosti, zaščite in reševanja.
21. Storitve povratnega klica (call-back services) so vse tiste storitve, pri katerih na zahtevo uporabnika iz Republike Slovenije na kakršenkoli način pride do avtomatičnega povratnega klica iz tujine na uporabnikovo telekomunikacijsko številko v Republiki Sloveniji ter se tako lahko vzpostavljajo mednarodne telekomunikacijske zveze po cenah, različnih od tistih v Republiki Sloveniji.
22. Storitve VSAT (Very Small Aperture Terminal) so storitve prenosa elektromagnetnih signalov prek malih zemeljskih postaj z malimi satelitskimi antenami, ki se lahko postavijo na uporabnikovem zemljišču oziroma zgradbi in uporabljajo za enosmerno ali dvosmerno komuniciranje.
23. Telekomunikacijska zveza je vzpostavljena povezava za prenos elektromagnetnih signalov po žičnih ali optičnih nosilcih ali z radijskimi signali na frekvencah do 3000 GHz.
24. Mednarodna telekomunikacijska zveza je telekomunikacijska zveza za medsebojno povezavo javnega telekomunikacijskega omrežja naše države z ustreznim omrežjem druge države kot tudi zveza, ki medsebojno povezuje druge države s pomočjo telekomunikacijskih omrežij naše države, razen zvez, ki so izključno namenjene za neposreden javni sprejem radijskih in televizijskih signalov.
25. Radiokomunikacije so telekomunikacije s pomočjo radijskih valov.
26. Radiodifuzija je oddajanje in razširjanje zvokovnih oziroma televizijskih programov ali določenih drugih signalov, namenjenih za neposreden javen sprejem, v odprtem prostoru.
27. Radijska frekvenca je fizikalna veličina, ki opredeljuje radijske valove. Radijski valovi so elektromagnetni valovi s frekvencami do 3000 GHz, ki se v prostoru širijo brez umetnega vodila.
28. Radiofrekvenčni spekter je naravno javno dobro, ki je niz vseh radijskih frekvenc in katerega uporaba je možna na način in pod pogoji, ki jih določa ta zakon.
29. Upravljanje radiofrekvenčnega spektra je skupek tehničnih, zakonskih in upravnih dejavnosti, ki predpisujejo učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra v državi in med Republiko Slovenijo in drugimi državami ter zagotavljajo nemoteno delovanje radiokomunikacijskih sistemov in opreme brez vpliva škodljivih motenj.
30. Nadzor radiofrekvenčnega spektra je preverjanje celotnega radiofrekvenčnega spektra in preverjanje usklajenosti obratovanja radijskih postaj s predpisanimi karakteristikami.
31. Radiofrekvenčni pas je del radiofrekvenčnega spektra, ki je omejen z določenima mejnima radijskima frekvencama.
32. Razporeditev radiofrekvenčnih pasov je akt, s katerim se vpiše določen radiofrekvenčni pas v tabelo razporeditev frekvenc z namenom, da se ta radiofrekvenčni pas po določenih pogojih uporablja za eno ali več prizemeljskih ali vesoljskih radiokomunikacijskih storitev ali za radioastronomsko storitev.
33. Radijska postaja je eden ali več oddajnikov ali sprejemnikov ali kombinacija oddajnikov in sprejemnikov z eno ali več antenami in drugo pripadajočo opremo, potrebnimi na enem mestu za opravljanje radiokomunikacijskih storitev. Sprejemniki, namenjeni izključno za sprejem zvokovnih oziroma televizijskih programov, se ne štejejo za radijske postaje.
34. Amaterska radijska postaja je radijska postaja v radioamaterski dejavnosti, namenjena za samoizobraževanje, medsebojno komuniciranje in tehnično raziskovanje, ki ga opravljajo radioamaterji izključno iz osebnih nagibov, brez gmotnih koristi in imajo za to opravljen predpisani izpit.
35. Škodljivo motenje je elektromagnetno motenje, ki ogroža delovanje radionavigacijskih storitev ali drugih varnostnih storitev ali resno poslabšuje, pogosto moti ali prekinja radiokomunikacijsko storitev, ki deluje v skladu s sprejetimi mednarodnimi pogodbami, s tem zakonom ali s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.
36. Elektromagnetna motnja je kakršenkoli elektromagnetni pojav, ki lahko poslabša delovanje naprave, dela opreme ali sistema; elektromagnetna motnja je lahko elektromagnetni šum, neželeni signal ali sprememba v samem sredstvu razširjanja.
37. Elektromagnetna združljivost (EMC) je sposobnost naprave, dela opreme ali sistema, da zadovoljivo deluje v svojem elektromagnetnem okolju brez vnašanja nedopustnih elektromagnetnih motenj ničemur v tem okolju.
38. Elektromagnetna odpornost je sposobnost električne naprave, dela naprave ali sistema, da deluje brez poslabšanja kakovosti ob prisotnosti elektromagnetnih motenj.
39. Električne naprave so vse električne in elektronske priprave vključno z opremo in napeljavami, ki vsebujejo električne oziroma elektronske sestavne dele.
3. člen
(nacionalni program)
(1) Nacionalni program razvoja telekomunikacij sprejme Državni zbor na predlog Vlade Republike Slovenije.
(2) Z nacionalnim programom se določajo dolgoročni razvoj telekomunikacijskega omrežja in storitev, vlaganja v javno telekomunikacijsko omrežje in uporaba ekonomsko upravičenih tehnologij za pokrivanje podeželskih in manj razvitih območij z javnimi telekomunikacijskimi storitvami.
II. TELEKOMUNIKACIJSKE STORITVE
II/A) JAVNE TELEKOMUNIKACIJSKE STORITVE
4. člen
(javne telekomunikacijske storitve)
(1) Storitve govorne telefonije in teleksa ter prenosa in oddajanja programov Radiotelevizije Slovenija po prizemeljskih omrežjih in prek satelitov so javne telekomunikacijske storitve, ki so dostopne vsaki fizični ali pravni osebi na celotnem ozemlju države pod enakimi pogoji.
(2) Javne telekomunikacijske storitve se zagotavljajo kot obvezna gospodarska javna služba.
(3) Način opravljanja storitev iz prvega odstavka določi Vlada Republike Slovenije v skladu z določbami zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93).
5. člen
(viri sredstev za financiranje razvoja javnih telekomunikacijskih storitev)
Viri financiranja razvoja javnih telekomunikacijskih storitev in javnega telekomunikacijskega omrežja so:
– lastna sredstva izvajalcev javnih telekomunikacijskih storitev,
– sredstva vlagateljev in sredstva, pridobljena z najemanjem posojil,
– proračunska sredstva,
– druga sredstva.
6. člen
(cene javnih telekomunikacijskih storitev)
(1) Pri oblikovanju cen javnih telekomunikacijskih storitev se upoštevajo tale načela:
– soodvisnost med stroški, nastalimi s to vrsto storitev, in ceno za posamezno storitev,
– enakost cen za vse območje delovanja in za vse istovrstne uporabnike,
– takšna raven cen, da zagotavlja del potrebnih sredstev za razvoj telekomunikacijskega omrežja,
– primerljivost in konkurenčnost cen istovrstnih telekomunikacijskih storitev v domačem in mednarodnem telekomunikacijskem prostoru.
(2) Cene iz prejšnjega odstavka so priključnina, naročnina in cene javnih telekomunikacijskih storitev, o katerih odloča ustanovitelj javnega podjetja ali pa koncedent s koncesijskim aktom, razen če ni z zakonom drugače določeno.
(3) Priključnina v javni govorni telefoniji je enaka na celotnem območju Republike Slovenije.
7. člen
(dolžnosti izvajalcev javnih telekomunikacijskih storitev)
Izvajalci javnih telekomunikacijskih storitev morajo:
– v skladu z nacionalnim programom iz 3. člena tega zakona, uredbo o načinu opravljanja obvezne gospodarske javne službe in v skladu z določbami koncesijskega akta zagotoviti ustrezno pokritje svojega območja s predpisano kakovostjo javnih telekomunikacijskih storitev,
– zagotoviti povezavo in tehnično združljivost z drugimi telekomunikacijskimi omrežji v državi in telekomunikacijskimi omrežji drugih držav in omogočiti enakopraven dostop iz teh drugih omrežij do vsakega uporabnika,
– omogočiti vsem uporabnikom pod enakimi pogoji priključitev na svoje telekomunikacijsko omrežje in njegovo uporabo,
– voditi ločeno računovodsko evidenco, ki omogoča ločen obračun javnih telekomunikacijskih storitev od drugih storitev, ter opraviti letno revizijo računovodskih izkazov v skladu z zakonom o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93),
– skleniti pisno pogodbo z naročnikom oziroma drugim izvajalcem telekomunikacijskih storitev za priključitev na svoje telekomunikacijsko omrežje,
– za obračun storitev evidentirati podatke o storitvah, ki so jih opravili za svoje uporabnike, in jim na njihovo zahtevo v skladu s tehničnimi možnostmi omogočiti pregled podatkov o svojih storitvah,
– na zahtevo ministra, pristojnega za zveze, dati poslovne podatke, ki se, kadar to zahteva njihov dajalec, štejejo za zaupne in se tako tudi vodijo,
– redno obveščati ministra, pristojnega za zveze, o nastalih prekinitvah mednarodnih telekomunikacijskih zvez.
8. člen
(pravice izvajalcev javnih telekomunikacijskih storitev)
(1) Izvajalci javnih telekomunikacijskih storitev imajo pravico:
– preverjati tehnične karakteristike telekomunikacijske opreme uporabnikov in drugih izvajalcev na omrežnih priključnih točkah,
– začasno izključiti ali drugače omejiti uporabnika, če ta kljub predhodnemu pisnemu opozorilu ne prilagodi telekomunikacijskih signalov na omrežnih priključnih točkah predpisom, izdanim na podlagi tega zakona, ali če ne izpolnjuje določb splošnih pogojev iz 10. člena tega zakona in pogodbe iz prejšnjega člena ali ne prilagodi zmogljivosti svoje opreme telekomunikacijskemu prometu,
– skladno z nacionalnim programom v javnem interesu graditi in vzdrževati javno telekomunikacijsko omrežje na zemljiščih oziroma objektih v lasti pravnih oziroma fizičnih oseb v skladu s predpisi o razlastitvi,
– graditi in vzdrževati javno telekomunikacijsko omrežje na objektih in zemljišču, ki pripada železniškemu oziroma cestnemu omrežju ali omrežju oddajnikov in pretvornikov za prenos radijskih in TV signalov ter na daljnovodih, če to ne ogroža življenja, varnosti prometa in premoženja, v soglasju z upravljavcem.
(2) Lastnik oziroma upravljavec ima pravico do odškodnine za škodo, ki je nastala zaradi dejanj izvajalca telekomunikacijskih storitev iz tretje in četrte alinee prejšnjega odstavka.
9. člen
(obveznosti izvajalcev javnih telekomunikacijskih storitev ob stavki)
(1) Ob stavki morajo izvajalci javnih telekomunikacijskih storitev zagotoviti storitve javne govorne telefonije, telekomunikacijske storitve za opravljanje nujnih storitev ter prenosa in oddajanja prvega nacionalnega radijskega in prvega nacionalnega televizijskega programa Radiotelevizije Slovenija.
(2) Izvajalec javnih telekomunikacijskih storitev s sklepom določi delavce, ki morajo omogočati opravljanje storitev iz prejšnjega odstavka. Delavci, ki ne opravijo naloženih nalog, huje kršijo delovno disciplino, za kar se jim izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja.
10. člen
(splošni pogoji)
Minister, pristojen za zveze, izda splošne pogoje za opravljanje javnih telekomunikacijskih storitev, ki morajo vsebovati:
– pogoje, postopek in roke za priključitev terminalske opreme naročnika na javno telekomunikacijsko omrežje,
– pogoje uporabe,
– pogoje sklenitve in prekinitve naročniškega razmerja med naročnikom in izvajalcem javnih telekomunikacijskih storitev.
11. člen
(javnost poslovanja izvajalcev javnih telekomunikacijskih storitev)
(1) Izvajalci javnih telekomunikacijskih storitev morajo najmanj enkrat letno v sredstvih javnega obveščanja ali na krajevno običajen način obveščati uporabnike o cenah javnih telekomunikacijskih storitev in o vseh vprašanjih, povezanih z njihovo dejavnostjo, ki so pomembna za uporabnike.
(2) Splošni pogoji iz prejšnjega člena morajo biti uporabnikom javnih telekomunikacijskih storitev stalno dostopni pri njihovih izvajalcih.
12. člen
(imeniki naročnikov javnih telekomunikacijskih storitev)
(1) Izvajalci javnih telekomunikacijskih storitev, ki opravljajo javne telekomunkacijske storitve govorne telefonije in teleksa iz prvega odstavka 4. člena tega zakona, zagotovijo pod enakimi in objavljenimi pogoji podatke o naročnikih in izdajanje imenikov naročnikov svojih storitev. V ta namen zbirajo in vodijo o posameznih naročnikih tele podatke:
– telekomunikacijsko številko oziroma drugo karakteristično označbo, dodeljeno naročniku,
– firmo oziroma ime in priimek naročnika,
– dejavnost ali poklic naročnika,
– naslov naročnika,
– naslov telekomunikacijskega priključka.
(2) Izvajalci javnih telekomunikacijskih storitev iz prejšnjega odstavka objavljajo in dajejo drugim podatke samo o tistih naročnikih, ki ne nasprotujejo objavi.
13. člen
(opravljanje nujnih storitev)
(1) Izvajalci javnih telekomunikacijskih storitev morajo zagotoviti ustrezne telekomunikacijske storitev za opravljanje nujnih storitev.
(2) Minister, pristojen za zveze, predpiše:
– primere, v katerih se zaradi interesov varnosti države, varnosti življenja, ohranjanja zdravja in zaščite premoženja ali zaradi preprečitve večje gospodarske škode priključujejo uporabniki na javno telekomunikacijsko omrežje in omogoči uporaba telekomunikacijske opreme po prednostnem vrstnem redu,
– vrsto in obseg javnih telekomunikacijskih storitev, potrebnih za opravljanje nujnih storitev,
– roke in primere, v katerih mora izvajalec javnih telekomunikacijskih storitev omogočiti priključek za opravljanje storitev iz prejšnjega odstavka,
– načine priključevanja na telekomunikacijsko omrežje oziroma opravljanje teh storitev.
14. člen
(dostopnost javnih telekomunikacijskih storitev za invalide)
(1) Izvajalci javnih telekomunikacijskih storitev morajo zagotoviti dostopnost telekomunikacijskih storitev za invalide.
(2) Vlada Republike Slovenije predpiše višino in vrsto ekonomskih olajšav za telekomunikacijske storitve za invalide.
(3) Minister, pristojen za zveze, predpiše:
– vrsto in obseg javnih telekomunikacijskih storitev in vrste terminalske opreme za invalide,
– roke in primere, v katerih mora izvajalec javnih telekomunikacijskih storitev omogočiti priključek za opravljanje storitev iz prvega odstavka tega člena.
II/B) TRŽNE TELEKOMUNIKACIJSKE STORITVE
15. člen
(tržne telekomunikacijske storitve)
(1) Tržne telekomunikacijske storitve se lahko opravljajo na podlagi predhodne priglasitve, na podlagi dovoljenja ali na podlagi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra.
(2) Če ni z določbami tega zakona drugače določeno, se telekomunikacijske storitve lahko opravljajo na podlagi priglasitve na Upravo Republike Slovenije za telekomunikacije, ki lahko v 15 dneh po prejemu z odločbo zavrne priglasitev z ugotovitvijo, da take telekomunikacijske storitve ni mogoče opravljati na podlagi priglasitve.
(3) V priglasitvi iz prejšnjega odstavka tega člena morajo biti navedeni:
– firma oziroma priimek in ime ter naslov prijavitelja,
– telekomunikacijska storitev, ki se namerava opravljati,
– tehnične karakteristike telekomunikacijskega omrežja,
– telekomunikacijska oprema, ki se namerava uporabljati,
– območje, kjer naj bi se telekomunikacijska storitev opravljala,
– drugi podatki, potrebni za opredelitev vrste in narave telekomunikacijske storitve.
16. člen
(storitve na podlagi dovoljenja)
(1) Na podlagi dovoljenj se lahko opravljajo telekomunikacijske storitve:
– podatkovnih telekomunikacij,
– dajanja telekomunikacijskih vodov v zakup,
– kabelskih komunikacijskih oziroma distribucijskih sistemov,
– javnih telefonskih govorilnic,
– satelitskih zvez VSAT,
– globalnih širokopasovnih in multimedijskih telekomunikacijskih zvez.
(2) V dovoljenju za opravljanje telekomunikacijskih storitev morajo biti opredeljeni:
– pogoji, ki jih mora izpolnjevati izvajalec,
– pogoji za povezovanje telekomunikacijskega omrežja izvajalca s telekomunikacijskimi omrežji v drugih državah,
– kakovost in dostopnost telekomunikacijskih storitev,
– posebne pogoje za opravljanje nujnih storitev in storitev za invalide,
– način vodenja evidence o storitvah,
– druge pomembne zahteve, potrebne za opravljanje telekomunikacijskih storitev,
– razlogi za odvzem dovoljenja.
(3) Pogoji, ki jih mora izpolnjevati izvajalec telekomunikacijskih storitev, morajo biti stvarni in določeni tako, da zagotavljajo enake možnosti vsem izvajalcem. Predpiše jih minister, pristojen za zveze.
(4) Dovoljenje za opravljanje telekomunikacijskih storitev iz prvega odstavka tega člena izda Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije.
(5) Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije z odločbo prekliče dovoljenje za opravljanje telekomunikacijskih storitev, če:
– je vloga za dovoljenje vsebovala neresnične podatke,
– niso več izpolnjeni pogoji iz dovoljenja,
– izvajalec krši predpise, na podlagi katerih je izdano dovoljenje,
– izvajalec preneha obstajati.
(6) Za uporabo kabelskega komunikacijskega sistema za opravljanje javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije in teleksa mora izvajalec pridobiti koncesijo v skladu z zakonom o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93).
(7) Izvajalci telekomunikacijskih storitev, ki opravljajo storitve vzpostavljanja telekomunikacijskih zvez iz javnih telefonskih govorilnic, lahko izdajajo le žetone, kartice ali drugačna sredstva za aktiviranje telefonskih aparatov z avtomatskim zaračunavanjem, ki so enotno predpisane za vso državo.
17. člen
(telekomunikacijske storitve, pogojene s primerno uporabo radiofrekvenčnega spektra)
(1) Telekomunikacijske storitve:
– mobilnih in satelitskih zvez razen radiodifuzije,
– prenosa in oddajanja radiodifuznih programov po prizemeljskih omrežjih in prek satelitov, razen prenosa in oddajanja programov Radiotelevizije Slovenija,
– osebnega klica,
lahko opravlja izvajalec, ki si pridobi koncesijo za uporabo radiofrekvenčnega spektra.
(2) Pogoje za podelitev koncesije iz prejšnjega odstavka predpiše Vlada Republike Slovenije s koncesijskim aktom. V koncesijskem aktu Vlada Republike Slovenije določi:
– pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar,
– kakovost in obseg območja, ki bo pokrito s telekomunikacijskimi storitvami,
– tehnične karakteristike in pogoje za povezljivost telekomunikacijskih omrežij,
– posebne pogoje za opravljanje nujnih storitev in storitev za invalide,
– čas trajanja koncesije,
– nadzor, obveznosti in razloge za odvzem koncesije,
– višino in način plačevanja koncesijske dajatve,
– primerno uporabo splošnih pogojev iz 10. člena tega zakona za urejanje odnosov z uporabniki,
– pogoje in postopek izbire koncesionarja na podlagi javnega razpisa.
(3) Vlada Republike Slovenije lahko določi, da delež tujih pravnih ali fizičnih oseb v osnovnem kapitalu koncesionarja ne sme presegati 49%, če to ni v nasprotju z veljavnimi mednarodnimi pogodbami.
(4) O izbiri koncesionarja odloči Vlada Republike Slovenije z upravno odločbo. Medsebojna razmerja med Vlado Republike Slovenije in koncesionarjem se uredijo s pogodbo.
II/C) DOLŽNOSTI IN PRAVICE IZVAJALCEV IN UPORABNIKOV TELEKOMUNIKACIJSKIH STORITEV
18. člen
(tajnost prenesenih sporočil)
(1) Izvajalci telekomunikacijskih storitev morajo v okviru uporabljenega telekomunikacijskega sistema zagotavljati tajnost prenesenih sporočil in samo njim znanih osebnih in neosebnih podatkov.
(2) Od določb prejšnjega odstavka smejo izvajalci telekomunikacijskih storitev odstopiti samo na podlagi odločbe sodišča.
19. člen
(prepovedane dejavnosti izvajalcev telekomunikacijskih storitev)
Izvajalcem telekomunikacijskih storitev je prepovedano:
– zavestno prenašati lažne ali zavajajoče signale v sili in nujnosti ter signale za varnost ali identifikacijo,
– zadrževati ali prikrivati telekomunikacijska sporočila,
– namenoma sprejemati oziroma prenašati signale in sporočila, ki jim niso namenjeni ali niso za splošen sprejem,
– opravljanje storitve povratnega klica oziroma dejanj, ki to storitev omogočajo.
20. člen
(obveznosti izvajalcev telekomunikacijskih storitev ob višji sili)
(1) Izvajalci in uporabniki telekomunikacijskih storitev in drugi lastniki telekomunikacijske opreme morajo dati prednost prenosu sporočil, ki se nanašajo na varnost človeškega življenja, na varnost države ali na ogroženost premoženja večje vrednosti.
(2) Znaki za nevarnost in klici v sili, sporočila in obvestila, ki se oddajajo ob nevarnosti za ladjo ali drugi plovni objekt na morju in notranjih vodah, za letalo ali ob naravnih in drugih nesrečah in pri reševanju človeških življenj, imajo prednost pri prenosu obvestil prek vseh vrst radijskih postaj in druge telekomunikacijske opreme.
(3) V primerih iz prejšnjega odstavka je poleg dodeljenih frekvenc in določenih pogojev za radijske postaje dovoljeno uporabljati tudi druge frekvence in drugačne pogoje.
21. člen
(obveznosti izvajalcev telekomunikacijskih storitev v vojnem ali izrednem stanju ter ob naravnih in drugih nesrečah)
V vojnem ali izrednem stanju, ob naravnih in drugih nesrečah ali motnjah v gospodarstvu, ki jih ugotovi Vlada Republike Slovenije, določi minister, pristojen za zveze, prednostni vrstni red telekomunikacijskih storitev in lahko prepove uporabo telekomunikacijske opreme, razen če zakon ne določa drugače. Prepoved se ne nanaša na radijske in televizijske sprejemnike, primerne le za sprejem radiodifuznih oddaj.
22. člen
(obveznosti lastnikov zaprtih telekomunikacijskih omrežij)
Ob večjih okvarah, ki onemogočajo opravljanje javnih telekomunikacijskih storitev, morajo lastniki zaprtih telekomunikacijskih omrežij na zahtevo ministra, pristojnega za zveze, vzpostaviti povezave s telekomunikacijskim omrežjem izvajalca javnih telekomunikacijskih storitev, če to ne ogroža varnega in zanesljivega delovanja zaprtih telekomunikacijskih omrežij.
23. člen
(dolžnosti izvajalcev telekomunikacijskih storitev in uporabnikov)
(1) Izvajalci telekomunikacijskih storitev in uporabniki morajo sodelovati pri meritvah, odstranjevanjih napak in drugih delih, ki jih opravljajo pooblaščene osebe izvajalcev telekomunikacijskih storitev in so potrebna za nemoteno delovanje telekomunikacijskega omrežja, in taka dela omogočiti.
(2) Da se izvajalci telekomunikacijskih storitev in uporabniki izognejo škodljivim motnjam v telekomunikacijskem omrežju, morajo zaščititi svoje naprave pred poškodbami in zlorabo.
(3) Uporabniki se lahko priključijo na javno telekomunikacijsko omrežje tako, kot to določajo splošni pogoji iz 10. člena tega zakona, ali pod pogoji, ki jih določijo izvajalci tržnih telekomunikacijskih storitev.
(4) Uporabniki imajo pravico, da se pritožijo zoper odločitve izvajalcev telekomunikacijskih storitev o priključitvah iz prejšnjega odstavka na Upravo Republike Slovenije za telekomunikacije.
III. TELEKOMUNIKACIJSKA OMREŽJA IN TERMINALSKA OPREMA
24. člen
(javno telekomunikacijsko omrežje)
(1) Javno telekomunikacijsko omrežje Republike Slovenije mora biti tehnično-tehnološko enotno in združljivo s telekomunikacijskimi omrežji drugih držav.
(2) Javno telekomunikacijsko omrežje mora biti pod enakimi pogoji dostopno vsem uporabnikom, razen če to ne ogroža:
– varnega delovanja telekomunikacijskega omrežja,
– tehnično-tehnološke enotnosti javnega telekomunikacijskega omrežja,
– medsebojnega povezovanja telekomunikacijskih omrežij, opreme in storitev,
– zaščite podatkov.
(3) Dostop do javnega telekomunikacijskega omrežja se lahko omeji tudi, kadar bi to pomenilo bistven poseg v gospodarski položaj javnega podjetja, ki opravlja javne telekomunikacijske storitve iz 4. člena tega zakona, o čemer odloča minister, pristojen za zveze, na podlagi predloga tega javnega podjetja.
(4) Minister, pristojen za zveze, predpiše tehnične karakteristike javnega telekomunikacijskega omrežja, s katerimi se zagotavljajo:
– tehnično – tehnološka enotnost javnega telekomunikacijskega omrežja na celotnem državnem ozemlju,
– racionalna uporaba telekomunikacijskega oštevilčenja,
– enakopravno vključevanje javnega telekomunikacijskega omrežja v mednarodna telekomunikacijska omrežja,
– povezava in medsebojna tehnična združljivost telekomunikacijskih omrežij in telekomunikacijske opreme.
(5) Za zgraditev in upravljanje javnega telekomunikacijskega omrežja za opravljanje javnih telekomunikacijskih storitev iz 4. člena tega zakona ter javnega telekomunikacijskega omrežja za podatkovne telekomunikacije in za opravljanje telekomunikacijskih storitev globalnih širokopasovnih in multimedijskih telekomunikacijskih zvez je potrebno pridobiti predhodno soglasje, katerega izda Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije skladno s pogoji, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije.
25. člen
(zaprta telekomunikacijska omrežja)
Pri gradnji in upravljanju zaprtih telekomunikacijskih omrežij se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na elektromagnetno združljivost, zaščito telekomunikacijskih omrežij ter radiokomunikacije.
26. člen
(telekomunikacije državnih organov)
(1) Državni organi lahko gradijo in uporabljajo lastno telekomunikacijsko omrežje in telekomunikacijsko opremo v skladu s svojimi potrebami in nacionalnim programom iz 3. člena tega zakona.
(2) Način delovanja telekomunikacijskih zvez za obrambo, zaščito in reševanje, notranje zadeve in druge državne organe določa minister, pristojen za zveze, v soglasju z ministrom, v čigar delovno področje sodi delovanje teh telekomunikacijskih zvez.
27. člen
(terminalska oprema in radijske postaje)
(1) Nabavljanje, označevanje, priključevanje, vključevanje in vzdrževanje terminalske opreme je prosto pod pogoji tega zakona.
(2) Terminalska oprema, ki je namenjena priključevanju na javno telekomunikacijsko omrežje, in radijske postaje, predvidene za uporabo v Republiki Sloveniji, morajo ustrezati zahtevam iz petega odstavka tega člena, kar se dokazuje z listinami in oznakami, ki jih predpiše minister, pristojen za zveze.
(3) Terminalska oprema, ki se prodaja brez listin in oznak iz petega odstavka tega člena, mora imeti oznako, da je ni dovoljeno priključevati na javno telekomunikacijsko omrežje v Republiki Sloveniji.
(4) Za radijske postaje iz samogradnje, ki jih uporabljajo radioamaterji, niso potrebne listine in oznake iz drugega odstavka tega člena.
(5) Minister, pristojen za zveze, predpiše:
– tehnične zahteve za terminalsko opremo in radijske postaje,
– načine uporabe terminalske opreme in radijskih postaj,
– načine in postopke za preskušanje in označevanje terminalske opreme in radijskih postaj,
– vsebino, obliko in postopke za izdajo listin in oznak in za priznavanje tujih listin.
IV. ELEKTROMAGNETNA ZDRUŽLJIVOST IN ZAŠČITA TELEKOMUNIKACIJSKIH OMREŽIJ
28. člen
(elektromagnetna združljivost)
(1) Telekomunikacijska oprema oziroma električne naprave morajo biti načrtovane, grajene, postavljene, uporabljane in vzdrževane tako, da:
– elektromagnetne motnje, ki jih ta oprema oziroma naprave povzročajo, ne presegajo ravni, ki radijski in telekomunikacijski opremi in drugim električnim napravam še omogoča delovati na način, za katerega so bile namenjene,
– imajo ustrezno stopnjo lastne odpornosti proti elektromagnetnim motnjam, ki jim omogoča delovanje na način, za katerega so bile namenjene.
(2) Telekomunikacijska oprema oziroma električne naprave, izdelane v Republiki Sloveniji ali uvožene za uporabo v Republiki Sloveniji, morajo izpolnjevati zahteve iz prejšnjega odstavka in morajo biti izdelane v skladu z določili iz šestega odstavka tega člena. Izpolnjevanje zahtev se dokazuje z listinami in oznakami, ki jih predpiše minister, pristojen za zveze.
(3) Elektroenergetski postroji za prenos, razdeljevanje ali uporabo električne energije v bližini telekomunikacijskega omrežja ali njegovega dela morajo biti izvedeni, uporabljani ali vzdrževani tako, da njihovo delovanje ne povzroča škodljivega motenja pri delovanju telekomunikacijskega omrežja ali ne ogroža življenja ali zdravja ljudi, ki opravljajo dela pri telekomunikacijskem omrežju ali ga uporabljajo.
(4) Kadar se gradi telekomunikacijsko omrežje ali uporablja telekomunikacijska oprema v bližini elektroenergetskih postrojev za prenos, razdeljevanje ali uporabo električne energije, mora biti to omrežje ali ta oprema grajena tako, da je odporna proti elektromagnetnim motnjam v skladu s predpisi, ki veljajo za okolja s povečanimi elektromagnetnimi motnjami.
(5) Kadar zaradi elektromagnetnih motenj električna naprava ali njen del preneha ustrezati zahtevam iz prvega odstavka tega člena, mora lastnik ali uporabnik motečo električno napravo na lastne stroške vrniti v takšno stanje, da ustreza navedenim zahtevam.
(6) Minister, pristojen za zveze, predpiše:
– zahteve o elektromagnetni združljivosti,
– načine in ukrepe za preprečevanje in zmanjševanje elektromagnetnih motenj,
– načine preskušanja telekomunikacijske opreme in električnih naprav,
– način dokazovanja izpolnjevanja zahtev in označevanja iz drugega odstavka tega člena,
– postopke in omejitve, kadar naprave v celoti ali delno ne ustrezajo zahtevam iz tega člena,
– standarde, s katerimi morajo biti usklajene telekomunikacijska oprema in druge električne naprave,
– merila, ki jih morajo izpopolnjevati ustanove, ki izdajajo listine iz drugega odstavka tega člena,
– merila za strokovno usposobljenost za upravljanje določenih vrst telekomunikacijske opreme.
29. člen
(pogoji pri gradnji objektov)
(1) Gradnjo stanovanjskega, poslovnega ali drugega gradbenega objekta ali drug poseg v prostor mora investitor takega objekta izvajati tako, da se zaradi tega ne poslabša sprejem radiodifuznih signalov na tem območju oziroma da se poslabšani sprejem radiodifuznih signalov, ki so namenjeni temu območju, enakovredno nadomesti na investitorjeve stroške.
(2) Gradnja objektov, gojenje rastlin oziroma dreves ali kakršnakoli druga dela morajo biti opravljena tako, da ne motijo delovanja žičnih ali usmerjenih radijskih zvez.
(3) Če je treba ob objektih, napravah in drugih tehničnih sredstvih telekomunikacijskega omrežja opraviti dela oziroma zgraditi nov objekt, se lahko lokacijsko, gradbeno ali drugo dovoljenje za poseg v prostor izdajo samo, če investitor del pridobi soglasje lastnika telekomunikacijskega omrežja.
(4) Če investitor del za svoja dela ne pridobi soglasja iz prejšnjega odstavka ali ne upošteva pogojev iz soglasja in zato nastane pri izvajalcih in uporabnikih telekomunikacijskih storitev neposredna oziroma posredna škoda, zanjo v celoti odgovarja investitor.
30. člen
(tehnični pregled telekomunikacijskega omrežja)
(1) Tehnični pregled telekomunikacijskega omrežja ali njegovega dela se opravlja po predpisih o urejanju prostora in graditvi. V komisijo za tehnični pregled se imenuje tudi strokovnjak za telekomunikacije.
(2) Minister, pristojen za zveze, izda predpis o tehničnem pregledu za tisto telekomunikacijsko omrežje in opremo, za katero ta pregled po predpisih o urejanju prostora in graditvi ni predviden, razen za telekomunikacijsko omrežje in opremo iz prvega odstavka 26. člena tega zakona.
31. člen
(kabelska kanalizacija za javno telekomunikacijsko omrežje)
(1) V mestih in naseljih mestnih značilnosti morajo investitorji pri gradnji objektov graditi kabelsko kanalizacijo z ustreznimi lokacijami priključnih točk za telekomunikacijsko omrežje.
(2) Ob gradnjah ali prenovah cest, železnic, plinovodov ali kanalizacije je treba predvideti in omogočiti tudi gradnjo kabelske kanalizacije za javno telekomunikacijsko omrežje. Pri gradnjah daljnovodov je treba predvideti in omogočiti možnost dogradnje ali vgradnje telekomunikacijskih vodov.
(3) Kabelska kanalizacija iz prvega odstavka tega člena je sestavni del opremljanja stavbnih zemljišč.
32. člen
(odpravljanje motenja javnih telekomunikacij)
Če rastline oziroma drevje, stavbe ali opravljanje dejavnosti motijo delovanje javnih telekomunikacij, mora lastnik zemljišča oziroma stavbe ali nosilec dejavnosti ukreniti vse potrebno, da se motnje odpravijo, sicer to stori upravljavec telekomunikacijskega omrežja na stroške lastnika zemljišča oziroma stavbe ali nosilca dejavnosti.
V. RADIOKOMUNIKACIJE
33. člen
(pristojnost Republike Slovenije)
Republika Slovenija upravlja radiofrekvenčni spekter in s tem zagotavlja njegovo učinkovito uporabo ter zadovoljitev potreb po radiokomunikacijah.
34. člen
(razporeditev radiofrekvenčnih pasov)
Vlada Republike Slovenije predpiše razporeditev radiofrekvenčnih pasov v Republiki Sloveniji, tako da se zagotovijo:
– učinkovita uporaba radiofrekvenčnega spektra,
– usklajenost uporabe radiofrekvenčnega spektra z mednarodnimi priporočili in drugimi mednarodnimi sporazumi,
– učinkovito meddržavno usklajevanje uporabe radijskih frekvenc,
– preprečevanje medsebojnega motenja radijskih postaj,
– zaščita interesov varnosti in obrambe države.
35. člen
(uporaba radijskih frekvenc)
(1) Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije dodeljuje pravico do uporabe radijskih frekvenc v skladu z razporeditvijo radiofrekvenčnih pasov iz prejšnjega člena in s frekvenčnimi načrti, ki izhajajo iz te razporeditve.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek lahko Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije dodeli uporabnikom radijskih frekvenc tudi druge radijske frekvence, če njihova uporaba ne povzroča škodljivega motenja radijskemu prometu držav, ki so jim te radijske frekvence dodeljene po mednarodnih pogodbah.
(3) Minister, pristojen za zveze, v skladu s 26. členom tega zakona in v soglasju s pristojnim ministrom določa uporabo radijskih frekvenc za državne organe.
(4) Uporabnik je dolžan za uporabo radijske frekvence plačati pristojbino. Višino pristojbine z uredbo določi Vlada Republike Slovenije glede na namen uporabe dodeljenega radiofrekvenčnega pasu, širine radiofrekvenčnega pasu ter glede na število prebivalcev na pokrivanem območju.
(5) Za uporabo radijskih frekvenc, ki so z razporeditvijo radiofrekvenčnih pasov v Republiki Sloveniji namenjene za obrambo, varnost, zaščito in reševanje ter radioamatersko dejavnost, se pristojbina ne plačuje.
36. člen
(prijavljanje dodeljenih radijskih frekvenc)
Kadar to zahtevajo sprejeti mednarodni sporazumi ali pravilniki, prijavi Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije pristojnemu organu pri Mednarodni telekomunikacijski zvezi dodelitev pravice do uporabe radijskih frekvenc za določeno vrsto radijskih postaj.
37. člen
(radijsko dovoljenje)
(1) Na ozemlju Republike Slovenije se uporabljajo radijske frekvence oziroma radiofrekvenčni pasovi ter nabavljajo in uporabljajo radijske postaje samo na podlagi radijskega dovoljenja.
(2) Izdanega radijskega dovoljenja ni mogoče prenesti ali odstopiti drugim.
(3) Minister, pristojen za zveze, predpiše:
– postopek izdaje, roke za obravnavo in izdajo radijskega dovoljenja,
– podrobnejše podatke, ki jih mora vsebovati vloga za radijsko dovoljenje, in potrebne obrazce,
– pogoje, pod katerimi se priznavajo radijska dovoljenja, izdana v drugih državah,
– vrsto radijskih postaj oziroma frekvenc, za katere radijsko dovoljenje ni potrebno, in pogoje, ki morajo biti pri tem izpolnjeni,
– identifikacijo in uporabo predpisanih slogov in postopkov v radijskem prometu.
38. člen
(vsebina radijskega dovoljenja)
(1) V radijskem dovoljenju se določijo:
– način identifikacije, veljavnost in pogoji, pod katerimi se to dovoljenje lahko obnovi,
– namen uporabe radijske postaje, kdo in v kakšnih okoliščinah bo radijsko postajo uporabljal, podatki o radijski postaji, podatki o postavitvi, lokaciji in sevalnih karakteristikah te postaje,
– radijske frekvence oziroma radiofrekvenčni pasovi, ki se smejo uporabljati na podlagi tega dovoljenja – ime in zvrst radiodifuznega programa, kadar gre za radiodifuzijo,
– določilo, da se smejo uporabljati samo radijske frekvence in oprema, določena v tem dovoljenju,
– morebitne omejitve pri uporabi predvidenih radijskih frekvenc oziroma opreme,
– pogoj, da bo lastnik dovoljenja na zahtevo pristojnih organov predložil informacije, potrebne pri upravljanju radiofrekvenčnega spektra,
– določilo, da se smeta nadzorstveno pregledovati oprema in delovanje radijske postaje,
– okoliščine, v katerih se to dovoljenje lahko spremeni ali prekliče.
(2) Fizična ali pravna oseba, ki ji je bilo izdano radijsko dovoljenje, odgovarja za spoštovanje pogojev, določenih v radijskem dovoljenju, kakor tudi za takšno delovanje radijske postaje, da s svojim delovanjem ne povzroča škodljivega motenja drugim radijskim postajam, in za pravočasno odpravo nepravilnosti pri delovanju te radijske postaje.
39. člen
(vloga za radijsko dovoljenje)
(1) Vlogo za radijsko dovoljenje lahko vloži vsaka fizična ali pravna oseba.
(2) Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije obravnava vsako popolno vlogo v 30 dneh po njenem prejemu in vlagatelja obvesti o nadaljnjem postopku in rokih rešitve vloge.
(3) Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije izda radijsko dovoljenje kot:
– dovoljenje za radijsko postajo,
– skupinsko dovoljenje za uporabo določenih radijskih frekvenc, frekvenčnih pasov ali določene vrste radijskih postaj.
(4) Če se vloga nanaša na radijsko dovoljenje za radiodifuzne oddajnike, ga izda Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije na podlagi javnega razpisa in na predlog Sveta za radiodifuzijo v skladu z določbami zakona o javnih glasilih (Uradni list RS, št. 18/94) in s tem zakonom.
(5) Javni razpis iz prejšnjega odstavka objavi Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije najmanj dvakrat letno v Uradnem listu Republike Slovenije. Vse popolne vloge, prispele v roku, določenem v razpisu, mora Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije najpozneje v 30 dneh po poteku tega roka odstopiti v obravnavo Svetu za radiodifuzijo. Svet za radiodifuzijo mora v 60 dneh po prejemu popolnih vlog Upravi Republike Slovenije za telekomunikacije poslati ustrezen predlog, na podlagi katerega mora le-ta v 30 dneh izdati radijsko dovoljenje ali ga zavrniti. O svoji odločitvi mora najpozneje v treh dneh obvestiti Svet za radiodifuzijo.
(6) Javni razpis ni potreben, če gre za obnovitev radijskega dovoljenja.
40. člen
(zavrnitev izdaje radijskega dovoljenja)
(1) Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije zavrne vlogo za izdajo radijskega dovoljenja, če ugotovi, da:
– vlagateljeva zahteva ni izvedljiva iz tehničnih razlogov,
– ni ustreznega predloga Sveta za radiodifuzijo, kadar je to potrebno v skladu s četrtim odstavkom prejšnjega člena,
– niso izpolnjeni pogoji, ki jih mora izpolnjevati izvajalec telekomunikacijskih storitev po tem zakonu,
– bi se z izdanim dovoljenjem onemogočila učinkovita uporaba radiofrekvenčnega spektra ali delovanje druge telekomunikacijske opreme,
– bi uporaba radijske frekvence povzročala elektromagnetne motnje radijskim storitvam v Republiki Sloveniji ali v drugih državah, ki te radijske frekvence uporabljajo v skladu z mednarodnimi predpisi.
(2) Ob zavrnitvi izdaje radijskega dovoljenja ima vlagatelj pravico do pritožbe na ministrstvo, pristojno za zveze.
41. člen
(preklic radijskega dovoljenja)
(1) Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije z odločbo prekliče radijsko dovoljenje, če:
– je vloga za dovoljenje vsebovala neresnične podatke,
– niso več izpolnjeni pogoji za izdajo oziroma uporabo radijskega dovoljenja, predvideni v tem zakonu,
– to predlaga Svet za radiodifuzijo v skladu z določbami zakona o javnih glasilih (Uradni list RS, št. 18/94),
– ni plačana pristojbina za radijsko frekvenco oziroma radijsko postajo,
– se spremeni razporeditev radiofrekvenčnih pasov ali pa se pojavijo nujnejše javne potrebe, ki jih ni mogoče zadovoljiti drugače,
– je radijska postaja motena ali nenamerno povzroča škodljive motnje drugi telekomunikacijski opremi,
– se radijska postaja ne uporablja v skladu s pogoji iz radijskega dovoljenja.
(2) Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za zveze. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.
(3) Če je bilo radijsko dovoljenje preklicano po določbah pete alinee prvega odstavka tega člena, ima prizadeti pravico do primerne odškodnine.
(4) Lastnik mora radijsko dovoljenje vrniti Upravi Republike Slovenije za telekomunikacije v petnajstih dneh po prejemu odločbe iz prvega odstavka tega člena.
42. člen
(prenehanje veljavnosti radijskega dovoljenja)
(1) Radijsko dovoljenje preneha veljati po samem zakonu:
– če lastnik radijskega dovoljenja pravočasno ne vloži zahteve za njegovo obnovitev,
– če radijska postaja ni začela delovati v enem letu po izdaji radijskega dovoljenja in njegov lastnik v tem roku ni zaprosil za podaljšanje roka za začetek uporabe,
– če preneha obstajati lastnik radijskega dovoljenja.
(2) Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije izda odločbo o prenehanju veljavnosti radijskega dovoljenja na podlagi prejšnjega odstavka.
43. člen
(veljavnost radijskega dovoljenja)
(1) Radijsko dovoljenje velja praviloma deset let, razen radijskega dovoljenja za radijsko postajo na letalu oziroma ladji, katere veljavnost traja toliko časa, kolikor traja sposobnost letala za letenje ali ladje za plovbo.
(2) Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije mora 60 dni pred potekom veljavnosti radijskega dovoljenja na to opozoriti njegovega lastnika, ki mora v 30 dneh od prejema tega opozorila vložiti zahtevo za obnovitev radijskega dovoljenja.
(3) Za radijsko postajo, ki deluje začasno ali katere kakovost se preskuša, raziskuje ali prikazuje ali za katero to zahteva vlagatelj, se izda začasno radijsko dovoljenje, ki pa ne sme trajati več kot eno leto.
44. člen
(identifikacija radijskih postaj)
(1) Izvajalec radiokomunikacijskih storitev oziroma lastnik ali uporabnik radijske postaje mora pri prenašanju signalov in sporočil zagotoviti identifikacijo te postaje v skladu z radijskim dovoljenjem.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek identifikacija ni potrebna za:
– radiorelejne postaje,
– zemeljske satelitske postaje,
– radijske postaje na napravah za reševanje, kadar samodejno oddajajo določeni signal za nevarnost,
– postaje radijskega svetilnika za označevanje kraja nesreče,
– radijske postaje, za katere je to določeno v radijskem dovoljenju.
VI. PRISTOJNOSTI UPRAVE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA TELEKOMUNIKACIJE
45. člen
(pristojnosti Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije)
Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije opravlja strokovno-tehnične, razvojne, organizacijske in upravne naloge na področju telekomunikacij:
– izdaja odločbe na podlagi drugega odstavka 15. člena tega zakona,
– izdaja dovoljenja za opravljanje telekomunikacijskih storitev v skladu s 16. členom tega zakona,
– izdaja, spreminja ali preklicuje radijska dovoljenja,
– načrtuje in upravlja radiofrekvenčni spekter, opravlja vse vrste nadzora radiofrekvenčnega spektra, ustanavlja nadzorno-merilne centre in skrbi za nadzorno-merilni sistem,
– izdaja soglasja iz petega odstavka 24. člena tega zakona,
– ureja, preverja in nadzoruje skladnost telekomunikacijske opreme s tem zakonom in s predpisi, ki temeljijo na njem,
– ureja, preverja in nadzoruje skladnost telekomunikacijske opreme in električnih naprav z določbami 28. člena tega zakona,
– zaračunava pristojbine za uporabo radijskih frekvenc,
– nadzoruje delovanje telekomunikacijskih omrežij.
46. člen
(škodljivo motenje)
Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije mora v primerih, ko pride do pojava škodljivega motenja radionavigacijskih ali radiodifuznih storitev, ki ga povzročajo radiokomunikacijske ali radiodifuzne postaje tujih držav, v 30 dneh ukrepati v skladu z določbami konvencije in izvršilnih pravilnikov Mednarodne telekomunikacijske zveze.
47. člen
(obveznost Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije za svetovanja)
(1) Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije da prosilcu, ki načrtuje razvoj svojih radiokomunikacij, na njegovo zahtevo ustrezne podatke in napotke o razporeditvi radiofrekvenčnih pasov v Republiki Sloveniji, o radijskih frekvencah, ki jih bo uporabljal pri predvidenih dejavnostih, o veljavnih predpisih in potrebnih dovoljenjih za radiokomunikacijsko opremo ter druge podatke, ki jih potrebuje pri pripravi vloge za radijsko dovoljenje ali pri odpravi motenj na že obstoječih radiokomunikacijah.
(2) Minister, pristojen za zveze, določi pristojbine za storitve iz prejšnjega odstavka.
48. člen
(seznami Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije)
Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije vodi sezname o:
– načrtovanju radijskih frekvenc in njihovem nadzorovanju,
– dodeljenih radijskih frekvencah in o radijskih frekvencah, ki so prijavljene in registrirane pri Mednarodni telekomunikacijski zvezi,
– radijskih dovoljenjih s podatki o fizičnih ali pravnih osebah, lastnikih radijskih dovoljenj,
– usklajevanjih uporabe radijskih frekvenc s sosednjimi in drugimi državami,
– izdanih listinah in oznakah, ki se nanašajo na preverjanje elektromagnetne skladnosti telekomunikacijske opreme in radijskih postaj ter na preprečevanje oziroma zmanjševanje elektromagnetnih motenj,
– veljavnih listinah in oznakah za uporabo telekomunikacijske opreme.
VII. INŠPEKCIJSKI NADZOR
49. člen
(inšpekcijski nadzor)
Nadzorstvo nad izvajanjem tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, opravlja Prometni inšpektorat Republike Slovenije.
50. člen
(pravice in dolžnosti inšpektorja)
Pri opravljanju inšpekcijskega nadzora ima inšpektor pravice in dolžnosti:
– preverjanja skladnosti obratovanja in uporabe telekomunikacijske opreme z določbami tega zakona in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi,
– preverjanja izvajanja predpisov o telekomunikacijah,
– preverjanja enakopravne obravnave vseh uporabnikov in ustreznosti ukrepanja ob priključevanju uporabnikov na javno telekomunikacijsko omrežje in povezovanju z drugimi telekomunikacijskimi omrežji.
51. člen
(elektromagnetne motnje)
Kadar osebam ali premoženju grozijo nevarnosti, ker je posebno pomemben telekomunikacijski del poškodovan zaradi elektromagnetnih motenj, lahko inšpektor takoj prepove obratovanje moteče električne naprave in sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev prenehanja njenega delovanja. V ta namen lahko odredi tudi fizično zavarovanje moteče električne naprave ter izvedbo nujnih opravil na stroške njenega uporabnika.
52. člen
(prepoved uporabe motečih električnih naprav)
Inšpektor lahko omeji ali prepove uporabo električnih naprav, ki povzročajo elektromagnetne motnje, ali prepove gradnjo poslopij in pripadajoče infrastrukture, če je zaradi tega ogroženo delovanje telekomunikacijske opreme ali električnih naprav.
53. člen
(zapečatenje naprav)
Če ima inšpektor utemeljene razloge za mnenje, da bo izvajalec telekomunikacijskih storitev ali lastnik radijskega dovoljenja kljub ukrepom, izdanim v skladu s prejšnjim členom, nadaljeval z nedovoljenimi dejavnostmi, ima pravico zapečatiti moteče naprave ali ukreniti vse potrebno, da se prepreči nadaljevanje nedovoljenih dejavnosti. O usodi zapečatenih naprav in njihovi morebitni zaplembi odloči sodišče.
54. člen
(pritožba zoper odločbo inšpektorja)
(1) Zoper odločbo inšpektorja je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za zveze, v petnajstih dneh po njeni vročitvi.
(2) Pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve.
VIII. KAZENSKE DOLOČBE
55. člen
(1) Z denarno kaznijo najmanj 500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek pri samostojnem opravljanju dejavnosti, če:
– nepooblaščeno opravlja storitve iz prvega odstavka 4. člena,
– opravlja telekomunikacijske storitve brez pridobljene koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra (prvi odstavek 17. člena),
– opravlja storitve povratnega klica in posredovanje telekomunikacijskih storitev v mednarodnem prometu (19. člen),
– nepooblaščeno zgradi ali upravlja javno telekomunikacijsko omrežje iz petega odstavka 24. člena.
(2) Z denarno kaznijo najmanj 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe.
56. člen
(1) Z denarno kaznijo najmanj 400.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek pri samostojnem opravljanju dejavnosti, če:
– oblikuje cene v nasprotju z odločitvijo ustanovitelja ali v nasprotju s koncesijskim aktom (6. člen),
– ob stavki ne zagotovi storitev javne govorne telefonije, telekomunikacijskih storitev za opravljanje nujnih storitev ter prenosa in oddajanja prvega nacionalnega radijskega in prvega nacionalnega televizijskega programa Radiotelevizije Slovenija (prvi odstavek 9. člena),
– ne priglasi opravljanja telekomunikacijskih storitev (drugi odstavek 15. člena),
– opravlja telekomunikacijske storitve brez dovoljenja (16. člen),
– poveže telekomunikacijsko omrežje s telekomunikacijskim omrežjem v drugih dražavah brez soglasja ministra, pristojnega za zveze (drugi odstavek 16. člena),
– ne zagotovi tajnosti prenesenih sporočil in samo njim znanih osebnih in neosebnih podatkov (prvi odstavek 18. člena),
– ne vzpostavi povezave s telekomunikacijskim omrežjem izvajalca javnih telekomunikacijskih storitev (22. člen),
– ne zagotovi tehnično-tehnološke enotnosti in združljivosti javnega telekomunikacijskega omrežja (prvi odstavek 24. člena),
– na javno telekomunikacijsko omrežje priključuje terminalsko opremo ali uporablja radijsko postajo v Republiki Sloveniji brez listin in oznak (drugi odstavek 27. člena),
– ne načrtuje, gradi, postavlja, uporablja ali vzdržuje telekomunikacijske opreme in električnih naprav v skladu s prvim odstavkom 28. člena,
– ne izvede ali ne uporablja ali ne vzdržuje elektroenergetskih postrojev za prenos ali razdeljevanje ali izkoriščanje električne energije v bližini telekomunikacijskega omrežja ali njegovega dela v skladu s tretjim odstavkom 28. člena,
– gradi telekomunikacijsko omrežje ali uporablja telekomunikacijsko opremo v bližini elektroenergetskih postrojev v nasprotju s četrtim odstavkom 28. člena,
– uporablja radijske frekvence oziroma radiofrekvenčne pasove ter nabavlja in uporablja radijske postaje brez radijskega dovoljenja (prvi odstavek 37. člena).
(2) Z denarno kaznijo najmanj 40.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe.
57. člen
(1) Z denarno kaznijo najmanj 300.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek pri samostojnem opravljanju dejavnosti, če:
– ne zagotovi v skladu z nacionalnim programom iz 3. člena ali v skladu z uredbo o načinu opravljanja obvezne gospodarske javne službe ali v skladu z določbami koncesijskega akta ustreznega pokritja svojega območja s predpisano kakovostjo telekomunikacijskega omrežja in storitev (7. člen),
– ne omogoči vsem uporabnikom pod enakimi pogoji priključitve na svoje telekomunikacijsko omrežje in njegove uporabe (7. člen),
– ne vodi ločene računovodske evidence, ki omogoča ločen obračun javnih telekomunikacijskih storitev od drugih storitev, ter ne opravi letne revizije računovodskih izkazov v skladu z zakonom o gospodarskih javnih službah (7. člen),
– ne zagotovi storitev, potrebnih za opravljanje nujnih storitev (13. člen),
– ne zagotovi dostopnosti javnih telekomunikacijskih storitev za invalide (14. člen),
– izda žetone ali kartice ali drugačna sredstva za aktiviranje telefonskih aparatov z avtomatskim zaračunavanjem v nasprotju s sedmim odstavkom 16. člena,
– zavestno prenaša lažne ali zavajajoče signale oziroma ravna v nasprotju z 19. členom,
– ne uporablja svojega telekomunikacijskega omrežja ali njegovih posameznih delov v vojnem ali izrednem stanju ter ob izrednih okoliščinah na predpisani način (21. člen),
– terminalska oprema, ki se prodaja brez listin in oznak, nima oznake, da je ni dovoljeno priključevati na javno telekomunikacijsko omrežje v Republiki Sloveniji (tretji odstavek 27. člena).
(2) Z denarno kaznijo najmanj 30.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe.
58. člen
(1) Z denarno kaznijo najmanj 100.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek pri samostojnem opravljanju dejavnosti, če:
– ne zagotovi javnosti poslovanja v skladu z 11. členom,
– ne izda imenikov naročnikov javnih telekomunikacijskih storitev v skladu z 12. členom,
– ne da prednosti prenosu sporočil, ki se nanašajo na varnost človeškega življenja, na varnost države in na ogroženost premoženja večje vrednosti (20. člen),
– ne omogoči in ne sodeluje pri meritvah, odstranjevanjih napak in drugih delih, ki jih opravljajo pooblaščene osebe izvajalcev telekomunikacijskih storitev (prvi odstavek 23. člena),
– gradi stanovanjski, poslovni ali drug gradbeni objekt, opravlja kakršnakoli druga dela ali goji rastline oziroma drevesa v nasprotju s 29. členom,
– ne zgradi oziroma predvidi in omogoči gradnje kabelske kanalizacije za telekomunikacijsko omrežje (31. člen).
(2) Z denarno kaznijo najmanj 20.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe.
59. člen
(1) Z denarno kaznijo najmanj 80.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek pri samostojnem opravljanju dejavnosti, če:
– ne sklene pisne pogodbe z uporabnikom oziroma drugim izvajalcem telekomunikacijskih storitev za priključitev na svoje telekomunikacijsko omrežje (7. člen),
– za obračun storitev ne evidentira podatkov o storitvah, ki jih je opravil za svoje uporabnike, in uporabnikom ne omogoča pregleda teh podatkov (7. člen),
– prenaša signale in sporočila brez zahtevane identifikacije (prvi odstavek 44. člena).
(2) Z denarno kaznijo najmanj 16.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe.
60. člen
(1) Z denarno kaznijo najmanj 64.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek pri samostojnem opravljanju dejavnosti, če:
– na zahtevo ministra, pristojnega za zveze, ne predloži poslovnih podatkov (7. člen),
– o nastalih prekinitvah mednarodnih telekomunikacijskih zvez ne obvesti ministra, pristojnega za zveze (7. člen),
– izdano dovoljenje prenese ali odstopi drugim (drugi odstavek 37. člena),
– pri delovanju radijske postaje ne upošteva predpisanih pogojev, določenih v radijskem dovoljenju, oziroma ravna v nasprotju z drugim odstavkom 38. člena.
(2) Z denarno kaznijo najmanj 12.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba pravne osebe.
61. člen
Z denarno kaznijo najmanj 8.000 tolarjev se za prekršek kaznuje posameznik, če:
– ne omogoči in ne sodeluje pri meritvah, odstranjevanjih napak in drugih delih, ki jih opravljajo pooblaščene osebe izvajalcev telekomunikacijskih storitev (prvi odstavek 23. člena),
– ne načrtuje, gradi, postavlja, uporablja in vzdržuje telekomunikacijske opreme oziroma električnih naprav v skladu s prvim odstavkom 28. člena,
– ne ukrene vsega, kar je potrebno, da se motenje telekomunikacij, ki nastane zaradi stavbe, opravljanja dejavnosti ali rastlinja, ne odpravi (32. člen),
– uporablja radijske frekvence oziroma radiofrekvenčne pasove ter nabavi in uporablja radijsko postajo brez radijskega dovoljenja (prvi odstavek 37. člena),
– pri delovanju radijske postaje ne upošteva predpisanih pogojev, določenih v radijskem dovoljenju, oziroma ravna v nasprotju z drugim odstavkom 38. člena,
– ne vrne radijskega dovoljenja Upravi Republike Slovenije za telekomunikacije v tridesetih dneh po preklicu (četrti odstavek 41. člena),
– prenaša signale in sporočila brez zahtevane identifikacije (prvi odstavek 44. člena).
IX. PODZAKONSKI PREDPISI
62. člen
(predpisi Vlade Republike Slovenije)
Vlada Republike Slovenije predpiše:
– način opravljanja obvezne gospodarske javne službe v enem letu po uveljavitvi tega zakona (4. člen),
– višino in vrsto ekonomskih olajšav za javne telekomunikacijske storitve za invalide (14. člen),
– pogoje za podelitev koncesije v enem letu po uveljavitvi tega zakona (17. člen),
– pogoje za zgraditev in upravljanje javnega telekomunikacijskega omrežja v enem letu po uveljavitvi tega zakona (peti odstavek 24. člena),
– razporeditev radiofrekvenčnih pasov v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona (34. člen).
63. člen
(predpisi ministra, pristojnega za zveze)
Minister, pristojen za zveze, v dveh letih po uveljavitvi tega zakona izda podzakonske predpise k temu zakonu o:
– splošnih pogojih za opravljanje javnih telekomunikacijskih storitev (10. člen),
– zagotavljanju telekomunikacijskih storitev za opravljanje nujnih storitev (13. člen),
– opravljanju storitev za invalide (14. člen),
– pogoje za izdajo dovoljenj po tretjem odstavku 16. člena,
– tehnično-tehnološki enotnosti javnega telekomunikacijskega omrežja (24. člen),
– telekomunikacijah državnih organov (26. člen),
– tehničnih zahtevah, listinah in oznakah za uporabo terminalske opreme in radijskih postaj (27. člen),
– elektromagnetni združljivosti telekomunikacijske opreme in električnih naprav (28. člen),
– izdaji radijskih dovoljenj (37. člen).
X. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
64. člen
(preoblikovanje Telekoma Slovenije)
(1) Vlada Republike Slovenije preoblikuje Telekom Slovenije p.o. v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona v javno podjetje za opravljanje gospodarske javne službe javne govorne telefonije in teleksa iz prvega odstavka 4. člena ter gradnjo in upravljanje javnega telekomunikacijskega omrežja iz petega odstavka 24. člena tega zakona.
(2) Javno telekomunikacijsko omrežje ter mobilna in druga sredstva, namenjena opravljanju telekomunikacijskih storitev, ki so na podlagi prvega odstavka 76. člena zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93) z dnem uveljavitve navedenega zakona postala lastnina Republike Slovenije, vlaga Republika Slovenija v javno podjetje iz prejšnjega odstavka.
(3) Vlaganja lokalnih skupnosti in posameznih investitorjev v javno telekomunikacijsko omrežje, se povrnejo na način in pod pogoji, kot to določa poseben zakon.
(4) Lastninsko preoblikovanje Telekoma Slovenije p.o. kot pravnega naslednika PTT podjetja Slovenije p.o. se opravi ob upoštevanju delitvene bilance za izločitev Pošte Slovenije d.o.o. na dan 31. 12. 1994 ter deleža Republike Slovenije v Telekomu Slovenije p.o., ki je bil ugotovljen po 76. členu zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93), po uredbi o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Uradni list RS, št. 24/93, 62/93, 72/93, 19/94, 32/94, 45/94 in 5/95).
(5) Delavci, ki so prešli iz PTT podjetja Slovenije p.o. v Pošto Slovenije d.o.o. in Telekom Slovenije p.o. ter bivši zaposleni in upokojeni delavci PTT podjetja Slovenije p.o., lahko lastninijo delež družbenega kapitala Telekoma Slovenije p.o., ki se lastnini po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96), v skladu s programom o lastninskem preoblikovanju Telekoma Slovenije p.o. v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
(6) Javno podjetje iz prvega odstavka je do 31. 12. 2000 izključni izvajalec javne govorne telefonije in teleksa iz prvega odstavka 4. člena ter gradnje in upravljanja javnega telekomunikacijskega omrežja iz petega odstavka 24. člena tega zakona. Pred uvedbo liberalizacije tržišča telekomunikacij v Republiki Sloveniji mora Vlada Republike Slovenije prilagoditi politiko razvoja telekomunikacij za tržne razmere na podlagi sprejetega nacionalnega programa razvoja telekomunikacij. Javno podjetje je dolžno poslovati v skladu z nacionalnim programom iz 3. člena tega zakona, ki ga Vlada Republike Slovenije predloži v sprejem Državnemu zboru Republike Slovenije v roku šestih mesecev po uveljavitvi tega zakona.
(7) Do sprejema nacionalnega programa mora javno podjetje izgraditi najmanj 50% novih telefonskih priključkov v občinah, ki imajo manj priključkov od povprečne gostote v Republiki Sloveniji.
(8) Javno podjetje lahko opravlja poleg storitev iz prvega odstavka tudi vse ostale telekomunikacijske storitve pod pogoji tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov, samo ali v ta namen ustanovljenih družbah.
65. člen
(krajevna omrežja)
(1) Ne glede na določbo šestega odstavka prejšnjega člena, lahko na območjih, kjer je gostota telefonskih priključkov nižja od povprečne gostote v Republiki Sloveniji, za gradnjo krajevnih telekomunikacijskih omrežij za opravljanje javnih telekomunikacijskih storitev govorne telefonije, Vlada Republike Slovenije podeli koncesijo na podlagi javnega razpisa in ob upoštevanju pogojev iz petega odstavka 24. člena tega zakona.
(2) Javne telekomunikacijske storitve na krajevnih omrežjih iz prejšnjega odstavka opravlja izvajalec teh storitev iz prejšnjega člena.
66. člen
(veljavnost dosedanjih dovoljenj in drugih dokumentov)
Vsa dovoljenja, potrdila in drugi dokumenti za telekomunikacijsko opremo, izdani na podlagi zakona o sistemih zvez (Uradni list SFRJ, št. 41/88, 80/89 in 29/90), veljajo do izteka roka veljavnosti, določenega v dovoljenju, potrdilu ali drugem dokumentu.
67. člen
(nadaljevanje opravljanja tržnih telekomunikacijskih storitev)
(1) Pravne in fizične osebe, ki ob uveljavitvi tega zakona v skladu s predpisi opravljajo telekomunikacijske storitve iz drugega odstavka 15. člena tega zakona, jih lahko opravljajo naprej na način in pod pogoji, določenimi s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, morajo pa jih priglasiti v 90 dneh po uveljavitvi tega zakona.
(2) Pravne in fizične osebe, ki ob uveljavitvi tega zakona v skladu s predpisi opravljajo tržne telekomunikacijske storitve iz prvega odstavka 16. člena tega zakona, jih lahko opravljajo na način in pod pogoji, določenimi s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, do pridobitve dovoljenja.
(3) Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije izda osebi iz prejšnjega odstavka dovoljenje za tisto vrsto in obseg storitev, ki jih opravljajo ob uveljavitvi tega zakona, če vloži popolno vlogo za izdajo dovoljenja v 90 dneh po uveljavitvi predpisa iz drugega odstavka 16. člena.
(4) Pravne in fizične osebe, ki ob uveljavitvi tega zakona opravljajo telekomunikacijske storitve iz prvega odstavka 17. člena tega zakona, jih lahko opravljajo na način in pod pogoji, določenimi s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, do pridobitve koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra.
(5) Pravne in fizične osebe imajo pravico pridobiti koncesijo pod pogoji tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov za tisto vrsto in obseg storitev, ki jih opravljajo ob uveljavitvi tega zakona, brez javnega razpisa, pri čemer morajo vložiti popolno vlogo za pridobitev koncesije v 90 dneh po uveljavitvi predpisa iz drugega odstavka 17. člena tega zakona, ki se nanaša na njihove storitve, in skleniti koncesijsko pogodbo v skladu s tem predpisom najkasneje v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.
68. člen
Drugi odstavek 43. člena se uporablja za radijska dovoljenja, ki jih je izdala Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije po 1. 1. 1992.
69. člen
Cene javnih telekomunikacijskih storitev se v času, ko je javno podjetje izključni izvajalec teh storitev, oblikujejo v višini, ki zagotavlja uresničitev določb šestega in sedmega odstavka 64. člena tega zakona.
70. člen
(uporaba dosedanjih splošnih pogojev)
Do sprejetja splošnih pogojev poslovanja izvajalcev javnih telekomunikacijskih storitev se smiselno uporablja Samoupravni sporazum o splošnih pogojih za opravljanje poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev (Uradni list SFRJ, št. 35/88 in 40/88) v delu, ki se nanaša na telekomunikacije.
71. člen
(prenehanje uporabe dosedanjih predpisov)
Predpisi, izdani na podlagi zakona o sistemih zvez (Uradni list SFRJ, št. 41/88, 80/89 in 29/90) ter zakona o združitvi v Skupnost JPTT (Uradni list SFRJ, št. 18/78), se do izdaje predpisov na podlagi tega zakona uporabljajo tako, kot to določa pravilnik o uporabi predpisov s področja telekomunikacij (Uradni list RS, št. 66/94).
72. člen
(predpisi, ki se prenehajo uporabljati oziroma prenehajo veljati)
(1) Z dnem uveljavitve tega zakona se prenehata uporabljati:
– zakon o sistemih zvez (Uradni list SFRJ, št. 41/88, 80/89 in 29/90),
– zakon o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah (Uradni list SFRJ, št. 2/86 in 26/90) v delu, ki se nanaša na telekomunikacije.
(2) Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati zakon o upravnem organu za opravljanje inšpekcije ptt prometa in ptt storitev v SR Sloveniji (Uradni list SRS, št. 31/65) v delu, ki se nanaša na telekomunikacije.
(3) Uredba o reorganizaciji PTT podjetja Slovenije p.o. v Telekom Slovenije p.o. (Uradni list RS, št. 76/94) preneha veljati z dnem preoblikovanja podjetja iz 64. člena tega zakona.
73. člen
(začetek veljavnosti zakona)
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 326-08/94-3/4
Ljubljana, dne 28. maja 1997.
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Janez Podobnik, dr. med. l. r.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti