Uradni list

Številka 17
Uradni list RS, št. 17/2010 z dne 5. 3. 2010
Uradni list

Uradni list RS, št. 17/2010 z dne 5. 3. 2010

Kazalo

723. Odlok o razglasitvi Kopališke rotunde Zdraviliškega doma v Rimskih Toplicah za kulturni spomenik lokalnega pomena v Občini Laško, stran 2063.

Na podlagi Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08), Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 3/07) in Statuta Občine Laško (Uradni list RS, št. 99/07) je Občinski svet Občine Laško na 22. redni seji z dne 17. 2. 2010 sprejel
O D L O K
o razglasitvi Kopališke rotunde Zdraviliškega doma v Rimskih Toplicah za kulturni spomenik lokalnega pomena v Občini Laško
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Občina Laško s tem odlokom, z namenom, da se ohrani celovitost, izvirnost in historična pričevalnost, razglaša za kulturni spomenik lokalnega pomena naslednji objekt:
1. Rimske Toplice – Kopališka rotunda Zdraviliškega doma (EŠD 18563), parc. št. *160-del., k.o. Rimske Toplice.
II. OPIS SPOMENIKA Z OBRAZLOŽITVIJO, NJEGOVO VREDNOTENJE IN VARSTVENI REŽIM
2. člen
Kopališka rotunda sodi v stavbni kompleks Zdraviliškega doma. Osrednja historična zdraviliška arhitektura Rimskih Toplic, Zdraviliški dom, je zasnovana kot dvonadstropna stavba, ki jo na straneh oklepata enako visoka prečna trakta, v srednji osi pa visoko pritličen Kopališki trakt s Kopališko rotundo. Arhitektura Zdraviliškega doma je zaradi radikalnih gradbenih posegov izgubila večji del svoje historične pričevalnosti in likovno arhitekturne vrednosti, z izjemo dela Kopališkega trakta z rotundo.
Zunanjščina Kopališkega trakta s svojo arhitekturno zasnovo spominja na baziliko. Osrednji, višji del ima dvokapno streho, nekoliko nižja stranska dela imata enokapnici. Središče trakta zavzema višinsko izstopajoča rotunda oktogonalne oblike, prekrita s plitko piramidasto streho.
Pročelje stavbe ima klasicistično podobo z močno lizensko členitvijo, ki poudarja osrednji višji del s timpanonskim čelom ter oba nižja dela stavbe. Do nekoliko dvignjenega polkrožnega vhoda v stavbo vodijo dvoramne stopnice z okrasno litoželezno ograjo. Oktogon rotunde obteka profiliran strešni zidec.
Notranjščina Kopališkega trakta daje vtis centralne arhitekture. Reprezentančno oblikovana povezovalna pot vodi od vhoda po sredinskem hodniku, ki se kmalu razvije v visok oktogonalni prostor, osvetljen z okni tik pod stropom, nato pa ponovno preide v hodnik, ki preko stopnic vodi v notranjost Zdraviliškega doma. Stene in oboki hodnika ter rotunde so poudarjeni z arhitekturno členitvijo kot so lizene, oproge in zaključni profilirani venci. Členitvi daje dodaten sijaj poslikava v obliki bordur različnih barvnih odtenkov. Tla prekrivajo kamnite plošče. Sredi oktogona stoji na podstavku mavčni kip gole nimfe v nadnaravni velikosti, delo kiparja Ivana Karovljine iz leta 1858. V stene oktogona so vzidane štiri rimske are – žrtveniki, s posvetitvenimi napisi nimfam. Levo in desno ob hodniku in okoli rotunde so nanizani manjši prostori kopališke kabine s kamnitimi bazenčki in banjami. Vhode v kabine poudarjajo kamniti portali iz peščenjaka. Prvotni kamen je ponekod že zamenjan s teracom. Najznamenitejša je kopalna kabina v rotundi z marmorno kadjo Napoleonove sestre, kneginje Murat.
Zgodovina Kopališkega trakta je povezana z zgodovino nastajanja celotnega kompleksa Zdraviliškega doma. Prvotno jedro sta predstavljala dve samostojni stavbi iz 18. stoletja, ki sta razvidni na franciscejskem katastru iz leta 1825. Pred glavno stavbo, imenovano Fuerstenstoeckl, je razviden objekt kvadratnega tlorisa – zdraviliški bazen, ki je predhodnik Kopališkega trakta. Po letu 1840, ko so toplice kupili Ulichi, je bila glavna stavba prezidana v osrednji zdraviliški objekt – Badehaus, ki je postopoma dobil enako visoka prečna trakta, bazen pa je prerasel v Kopališki trakt z rotundo. Na katastru iz leta 1878 je zasnova Zdraviliškega doma s prečnimi trakti že povsem razvita in je ostala nespremenjena do danes, sami trakti pa so po drugi svetovni vojni doživeli dve radikalni adaptaciji, ki sta bistveno spremenili historični videz kompleksa. Kopališki trakt je ohranil bistvene arhitekturne poteze, vendar je bil likovno močno osiromašen. Pri nedavni prenovi so mu povrnili večino prvotnega sijaja z rekonstrukcijo notranjih poslikav, menjavo tlaka, restavriranjem rimskih žrtvenikov, kipa Nimfe in kamnitih portalov ter prezentacijo najpomembnejših kopalnih kabin. Ostale kopalne kabine so funkcionalno posodobili in jim povrnili nekdanjo vsebino, celotnemu kopališkemu traktu z rotundo pa dali novo ime »Kopeli vodnih Nimf«.
V svoji obnovljeni podobi predstavlja Kopališki trakt z rotundo danes izjemno in dragoceno zdraviliško arhitekturo iz srede 19. stoletja. Historična pričevalnost, kvalitetna in celovita likovnoarhitekturna podoba ter kontinuiteta njene prvotne funkcije, uvrščajo stavbo Kopališke rotunde Zdraviliškega trakta med kulturne spomenike lokalnega pomena.
Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:
– Varujejo se kulturne, arhitekturne, likovne, krajinske, arheološke ter zgodovinske vrednote v celoti, njihovi izvirnosti in neokrnjenosti.
– Raba in posegi se podrejajo ohranjanju in varovanju kulturnega spomenika.
– Varuje se primarna masa, primarni dorisni in višinski gabariti, konstrukcijska zasnova in primarni materiali.
– Varuje se primarna podoba zunanjščine, npr. arhitekturna členitev, arhitekturne poslikave – letnice, kamniti elementi, stavbno pohištvo, nakloni, oblika strešin in kritina ter originalni materiali. Načeloma na zunanjščini ni dovoljeno pritrjevanje infrastrukturnih in komunalnih napeljav ter naprav.
– Varuje, prezentira ali rekonstruira se celotna notranjščina s pripadajočo opremo ter posameznimi likovno-arhitekturnimi sestavinami in detajli v prvotnem materialu in obliki.
– V stavbno maso dediščine lahko posegajo z vzdrževalnimi in sanacijskimi deli (delna ali celovita prenova) le pooblaščene osebe s predhodnim pisnim soglasjem pristojnega zavoda za varstvo kulturne dediščine.
– Potrebno je minimalizirati načrtovanje in izvedbo posegov v zemeljske plasti spomenika z arheološkimi ostanki (izkopi, nasipi, gradnje različnih objektov in nadzemnih ter podzemnih infrastrukturnih naprav in vodov, statične sanacije objektov in izvedbe drenaž z izkopi in/ali injiciranjem; menjave dakov in urejanje talnega gretja, itd.).
– Varuje se ustrezna raba območja spomenika ter namembnost in oblikovanje pripadajočih sekundarnih objektov.
– V območju spomenika ni dovoljeno postavljanje objektov trajnega in začasnega značaja, vključno z nadzemno infrastrukturo ter nosilci reklam, razen v primerih, ki jih s kulturnovarstvenimi pogoji odobri pristojni zavod v skladu z vsebino in značajem spomenika.
– Omogoča se izvedba strokovnih opravil v skladu z nalogami javne službe.
– Prepoveduje se uničevanje, poškodovanje, odnašanje predmetov ter trgovanje s predmeti, ki so ovrednoteni kot del spomenika.
– V primeru oboroženega spopada se spomenik označi z znakom Haške konvencije.
Zavarovano območje je namenjeno:
– trajni ohranitvi kulturnih, arhitekturnih, likovnih, krajinskih, arheoloških ter zgodovinskih vrednot;
– povečanju pričevalnosti kulturnega spomenika;
– predstavitvi kulturnih vrednot spomenika in situ, v tisku in drugih medijih;
– dostopnosti javnosti na način, ki ne ogroža varovanja spomenika;
– učno-demonstracijskemu delu;
– znanstveno-raziskovalnemu delu.
Meje spomenika so vrisane na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1:5000 in na digitalnem katastrskem načrtu DKN v merilu 1:2880.
Izvirnike načrtov, ki so sestavni del tega odloka, hranita Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje in Občina Laško.
III. NADZOR
3. člen
Za vsak poseg v spomenik, njegove dele ali območje spomenika, je na osnovi predložene projektne dokumentacije oziroma skice z opisom predvidenih del potrebno pridobiti kulturno varstvene pogoje in na njihovi podlagi kulturno varstveno soglasje pristojne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
V primeru odkritja kakršnihkoli arheoloških najdb mora najditelj/lastnik zemljišča/investitor/ odgovorni vodja del najdbo zavarovati nepoškodovano na mestu odkritja in o najdbi takoj obvestiti pristojno enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (26. člen Zakona o VKD, Uradni list RS, št. 16/08), ki situacijo dokumentira v skladu z določili arheološke stroke.
Podrobnejše pogoje za raziskovanja, načine vzdrževanja, pogoje za posege, fizično varovanje, pravni promet, način upravljanja in rabe spomenika, dostopnost spomenika za javnost in časovne okvire dostopnosti, posamezne druge ukrepe in prepovedi za čim bolj učinkovito varstvo spomenika določa zakon.
Varstveni režimi lahko omejujejo lastninsko pravico na spomeniku le v obsegu, ki je nujen za izvajanje varstva spomenika.
Na podlagi tretjega odstavka 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine, pristojno sodišče po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi status kulturnega spomenika na posameznih parcelah navedenih v aktu o razglasitvi.
4. člen
Nadzor nad izvajanjem tega odloka izvaja inšpektorat RS za področje kulturne dediščine.
IV. KAZENSKA DOLOČBA
5. člen
Za vse kršitve tega odloka se uporabljajo določbe zakona o varstvu kulturne dediščine in zakon o prekrških.
V. KONČNA DOLOČBA
6. člen
Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 007-04/2010
Laško, dne 17. februarja 2010
Župan
Občine Laško
Franc Zdolšek l.r.

AAA Zlata odličnost

Nastavitve piškotkov

Vaše trenutno stanje

Prikaži podrobnosti