Uradni list

Številka 138
Uradni list RS, št. 138/2006 z dne 28. 12. 2006
Uradni list

Uradni list RS, št. 138/2006 z dne 28. 12. 2006

Kazalo

5925. Odločba o razveljavitvi sodb Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča ter odpravi odločbe Ministrstva za okolje in prostor, stran 15856.

Številka: Up-89/05-16
Datum: 7. 12. 2006
O D L O Č B A
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji 7. decembra 2006
o d l o č i l o :
1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 806/2001 z dne 18. 11. 2004 in sodba Upravnega sodišča št. U 1982/97 z dne 20. 6. 2001 se razveljavita.
2. Odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35101/095/95 z dne 6. 6. 1997 se odpravi.
3. Zadeva se vrne Ministrstvu za okolje in prostor v novo odločanje.
O b r a z l o ž i t e v
A.
1. Pritožnik je, kot lastnik zemljišč, nad katerimi potekajo električni vodi daljnovoda, predlagal obnovo postopka, končanega z odločbo Republiškega komiteja za industrijo in gradbeništvo št. 351-01/89 z dne 8. 11. 1989, s katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo daljnovoda. Ministrstvo za okolje in prostor je dovolilo obnovo postopka, in sicer tako, da se v postopek kot stranka pritegne pritožnik, ki kot lastnik teh zemljišč ni imel možnosti udeležbe v tem postopku, da bi v tem postopku lahko varoval svoje pravice in pravne koristi. Ministrstvo je v obnovljenem postopku z odločbo št. 35101/095/95 z dne 6. 6. 1997 odločilo, da ostane navedena odločba v veljavi. Upravno sodišče je tožbo pritožnika zoper to odločbo zavrnilo, Vrhovno sodišče je odločitev potrdilo in pritožbo pritožnika zavrnilo. Pritrdilo je stališču Ministrstva in Upravnega sodišča, da investitor gradnje daljnovoda ni bil dolžan izkazati pravice razpolaganja na zemljiščih pritožnika, ker preko njih potekajo le električni vodi daljnovoda. Do trajne zasedenosti njegovega zemljišča naj bi prišlo le v primeru, če bi na njih stali daljnovodni stebri. Na pritožnikov ugovor, da so električni vodi sestavni del daljnovoda, je odgovorilo, da to sicer drži, ker pa stebri za postavitev vodov niso postavljeni na njegovih zemljiščih, se z navedeno gradnjo ne posega v pritožnikovo razpolagalno pravico na zemljiščih pod njimi. Vprašanje morebitne manjvrednosti zemljišč zaradi navedenega posega pa naj bi bilo le predmet spora pred sodiščem splošne pristojnosti.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja kršitve 14., 15., 16. in 33. člena Ustave. Kršitev 14. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da ga je Ministrstvo obravnavalo neenako z drugimi lastniki zemljišč, preko katerih poteka daljnovod, saj je investitor moral dokazati pravico razpolaganja na njih. Ministrstvo naj bi z navedeno odločitvijo kršilo tudi pritožnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, saj naj bi brez pravne podlage omejilo njegovo lastninsko pravico na navedenih zemljiščih. Pri tem naj bi se sklicevalo na javni interes, ki pa naj ne bi bil izkazan oziroma ugotovljen z odločbo pristojnega organa. Z izpodbijano odločbo naj bi Ministrstvo kršilo tudi tretji odstavek 15. člena Ustave. Upravno sodišče je s potrditvijo izpodbijane odločitve Ministrstva zagrešilo iste kršitve. Stališče Upravnega sodišča, da investitorju ni treba izkazati pravice razpolaganja z zemljišči pritožnika, ker na pritožnikovem zemljišču ne stoji nosilni steber daljnovoda in zato ta niso trajno obremenjena, ocenjuje kot nerazumljivo in pravno napačno. Poudarja, da so električni vodi sestavni in celo bistveni del vsakega električnega daljnovoda kot objekta, za katerega je bilo v konkretnem primeru treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Navedeno naj bi izhajalo iz takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, 34/84 in nasl. ter Uradni list RS, št. 59/96 – v nadaljevanju ZGO), po katerem je objekt sam gradbeni objekt ali gradbeni objekt z vgrajenimi napeljavami, napravami in opremo, ki služijo objektu oziroma tehnološkemu procesu investitorjeve dejavnosti (2. člen). Pritožnik se ne strinja z utemeljitvijo Upravnega sodišča, da je pravna podlaga za njegovo odločitev v določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, 6/80 – ZTLR). Meni, da bi prav na podlagi določb tega predpisa Upravno sodišče moralo zaključiti, da mora investitor gradnje daljnovoda izkazati pravico razpolaganja z zemljišči, preko katerih so napeljani daljnovodi. Ker je Vrhovno sodišče potrdilo odločitev Upravnega sodišča, naj bi tudi samo ponovilo vse opisane kršitve. Dodaja še, da njegove dosedanje trditve o nujnosti razpolagalne pravice investitorja potrjujejo vsi posegi investitorja na pritožnikovih zemljiščih po izdaji gradbenega dovoljenja. Ti naj bi bili izvedeni ob sami gradnji objekta in naj bi se v enakomernih časovnih obdobjih nadaljevali po postavitvi objekta, zaradi ohranjanja gospodarske funkcije objekta kot tudi zaradi popravil in rednih pregledov objekta.
3. Senat Ustavnega sodišča je dne 4. 9. 2006 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbo 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana Vrhovnemu sodišču in v skladu z določbo 22. člena Ustave tudi stranki z nasprotnim interesom v upravnem sporu (Ministrstvo za okolje in prostor). Na ustavno pritožbo nista odgovorila.
B.
4. Pritožnik navaja, da je stališče, da za sporni poseg na njegovem zemljišču ni bilo treba izkazati pravice razpolaganja, v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato preizkusilo, ali je to stališče v neskladju z navedeno ustavno pravico.
5. V konkretnem primeru gre za gradnjo daljnovoda preko pritožnikovega zemljišča. Daljnovod je v smislu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. ter Uradni list RS, št. 26/90 in nasl. – v nadaljevanju ZUN) infrastrukturni objekt oziroma naprava. Zaradi posebnosti, ki spremljajo načrtovanje in gradnjo infrastrukturnih objektov in naprav, je ZUN predvideval izdelavo posebne oblike prostorskih izvedbenih načrtov, tj. lokacijskih načrtov, ki so bili podlaga za izdajo lokacijskih dovoljenj za gradnjo teh objektov. Te posebnosti, kot seveda že sama oblika oziroma »izgled« teh objektov, kažejo na to, da sodi daljnovod kot vrsta infrastrukture v primerjavi s »klasičnimi« gradbenimi objekti (stanovanjskimi hišami, ipd.) med »netipične« oblike gradbenih objektov. Člen 2 ZGO opredeljuje objekt kot gradbeni objekt ali gradbeni objekt z vgrajenimi napeljavami, napravami in opremo, ki služijo objektu, oziroma tehnološkemu procesu investitorjeve dejavnosti, ali samo napeljave, naprave in oprema, če predstavljajo tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in se lahko samostojno uporabljajo, oziroma če se vgrajujejo v objekt. Ker je daljnovod kot objekt celota stebrov in električnih vodov, pomeni že zgolj napeljava električnih vodov preko pritožnikovega zemljišča brez njegovega soglasja poseg v njegovo lastninsko pravico.
6. Po 69. členu Ustave se lahko lastninska pravica na nepremičnini odvzame ali omeji v javno korist proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Po 36. členu ZGO mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložiti tudi dokazilo o pravici razpolaganja z zemljiščem. To pomeni, da mora investitor gradnje daljnovoda izkazati pravico razpolaganja na vseh zemljiščih oziroma delih zemljišč, preko katerih poteka trasa (koridor) daljnovoda. Glede na navedeno je stališče upravnega organa in sodišč, da investitor gradnje daljnovoda ni dolžan izkazati pravice razpolaganja z zemljiščem pritožnika, če preko njegovega zemljišča potekajo le električni vodi, v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.
7. Ker je bil z izpodbijanimi odločbami kršen 33. člen Ustave, je Ustavno sodišče sodbi Upravnega in Vrhovnega sodišča razveljavilo, odločbo Ministrstva odpravilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje upravnemu organu (prvi odstavek 59. člena ZUstS). Ministrstvo bo zato moralo v obnovi postopka, končanega z odločbo Republiškega komiteja za industrijo in gradbeništvo št. 351-01/89 z dne 8. 11. 1989, s katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo daljnovoda, ponovno odločiti.
8. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že iz tega razloga, se ni bilo treba spuščati v presojo drugih zatrjevanih kršitev.
C.
9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.
Predsednik
dr. Janez Čebulj l.r.