Uradni list

Številka 43
Uradni list RS, št. 43/2006 z dne 21. 4. 2006
Uradni list

Uradni list RS, št. 43/2006 z dne 21. 4. 2006

Kazalo

1838. Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (RePZK), stran 4625.

Na podlagi 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 35/02 in 60/04) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 31. marca 2006 sprejel
R E S O L U C I J O
o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (RePZK)
1. UVOD
Življenje v varnem okolju je temeljna človekova pravica in neprecenljiva družbena vrednota. Kriminaliteta lahko zaradi številnih negativnih socialnih, ekonomskih in družbeno-moralnih posledic prizadene pomemben delež prebivalstva ter ogrozi nacionalno varnost v celoti. Poleg klasičnih oblik kriminalitete predstavljajo v času globalizacijskih procesov grožnjo varnosti zlasti mednarodni organizirani kriminal, ilegalni migracijski tokovi, trgovanje z ljudmi, ilegalno trgovanje s prepovedanimi drogami, orožjem ter predmeti kulturne dediščine. Zaradi vpetosti v mednarodne gospodarske, finančne in politične tokove ogrožajo notranjo stabilnost tudi pranje denarja, korupcija in terorizem. Posebno nevarnost zdravju in življenju predstavlja ekološka kriminaliteta v najširšem smislu, nacionalno identiteto pa siromašijo različne oblike ogrožanja kulturne dediščine. Soočanje s kriminaliteto v nacionalnem in mednarodnem okviru zahteva celovit, načrten in sistematičen odziv državnih inštitucij, civilne družbe in vseh državljanov na nacionalni, regionalni in lokalni družbeni ravni.
Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju resolucija) temelji na Resoluciji o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 56/01), ki opredeljuje splošne politične okvire zagotavljanja varnosti države in državljanov tudi na notranjevarnostnem področju. Resolucija upošteva že sprejete strategije in usmeritve na posameznih parcialnih področjih, ki posredno ali neposredno oblikujejo nacionalno varnostno okolje.
2. CILJI RESOLUCIJE
Strateški interes Republike Slovenije je krepitev pravne in socialne države, zagotovitev stabilnega gospodarskega razvoja, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin ter zagotavljanje takšnega družbenega okolja, ki bo vplivalo na zmanjšanje kriminalitete.
Cilji resolucije so naslednji:
1. usmeriti napore državnih inštitucij in civilne družbe v ustvarjanje okoliščin, ki bodo omogočile visoko kakovostno raven individualnega in družbenega življenja in s tem zmanjšanje kriminalitete ter zagotavljale življenje v varnem okolju;
2. zagotoviti usklajeno delovanje zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti in drugih inštitucij ter njihovo sodelovanje z nevladnimi organizacijami in organizacijami civilne družbe pri oblikovanju in izvajanju politike preprečevanja in zatiranja kriminalitete;
3. določiti ključna področja nacionalne varnosti in podati usmeritve na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete ter s tem ustvariti pogoje za integracijo kriminalitetne politike v vse politike, predvsem na področju preprečevanje kriminalitete.
Resolucija izhaja iz koncepta človekove varnosti, ki varnost pojmuje kot celovit in trajnosten koncept in proces, ki sega na vsa področja človekovega življenja. Ključni pogoj za človekovo varnost in hkrati njena bistvena vsebina je družbena integracija posameznika, ki bi jo lahko najenostavneje opredelili kot njegov občutek in prepričanje, da je enakopravno in celovito vključen v družbeno okolje, v katerem živi in dela. To je najbolj učinkovito mogoče zagotoviti tako, da so slehernemu posamezniku zagotovljene človekove pravice in svoboščine ter enake možnosti za angažiranje, uresničevanje in razvoj vseh njegovih ustvarjalnih potencialov, za kar so posebej pomembni izobraževanje, ki mora vključevati vse ravni in postati vseživljenjski, kontinuiran proces, zagotovljene ekonomske, družbene in vse druge možnosti za ustvarjalno delo posameznika in družbenih skupin, socialna in zdravstvena varnost. V demokratičnih družbah so ključni še politična in družbena participacija, vzpostavljanje mehanizmov za preprečevanje eskalacije konfliktov in mehanizmov za njihovo demokratično upravljanje in razreševanje.
Poleg enakopravne družbene integracije slehernega posameznika je treba zagotoviti tudi enakopravno integracijo družbenih skupin, zlasti manjšin in marginalnih skupnosti.
V tem kontekstu je treba tudi presoditi, kam je najbolj učinkovito vlagati omejena sredstva in vire, da bi lahko dosegli kar najboljše rezultate, vsekakor pa je treba premisliti tudi nekatere tradicionalne koncepte, ki se nanašajo na varnost in ki temeljijo predvsem na uporabi represivnih pristopov in sredstev, saj z njimi ni mogoče zagotoviti celovite človekove varnosti in razrešiti ključnih varnostnih problemov sodobnih družb.
3. USMERITVE NA PODROČJU KRIMINALITETNE POLITIKE
Na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete je treba upoštevati naslednje načelne usmeritve:
1) Za uspešno zagotavljanje notranje varnosti je bistvenega pomena usklajeno delovanje zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti, učinkovita gospodarska politika in ustrezne politike na socialnem, zdravstvenem, zaposlitvenem, vzgojno-izobraževalnem in drugih področjih. Prav tako pomembne so oblike situacijske prevencije, ki odpravljajo možnosti in priložnosti za izvrševanje kaznivih dejanj ter socialna reintegracija storilcev kaznivih dejanj.
2) Boj zoper kriminaliteto je načrten in usmerjen proces, dejavnosti na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete pa morajo biti naravnane dolgoročno. Čeprav je hiter odziv represivnih organov izjemno pomemben dejavnik v boju zoper kriminaliteto, so še pomembnejši preventivni mehanizmi, ki dolgoročneje posežejo v vse družbene pore in ustvarjajo strukturne okoliščine, neugodne za izvajanje kaznivih dejanj in razvoj kriminalnih karier. Zato je treba ustvariti razmere za usklajeno sodelovanje vseh družbenih akterjev, od državnih inštitucij do družine, kjer se oblikujejo primarne vrednote in norme. Represivni organi ne morejo biti edini in ključni dejavnik za reševanje družbenih konfliktov.
3) Kriminaliteta ima strukturne družbene učinke. Hromi zaupanje v delovanje državnih inštitucij ter spodbuja družbene konflikte, ki lahko vodijo v ekstremizem. Zato je potreben odločen boj zoper njo. Kriminaliteta po drugi strani predstavlja resno grožnjo demokraciji tudi v primerih poenostavljanja rešitev na področju njenega preprečevanja in zatiranja, kar lahko omogoči različne oblike kršitev človekovih pravic in svoboščin ter dostojanstva. Zato je pomembno nenehno iskanje ravnovesja med učinkovitostjo boja zoper kriminaliteto in pravili, ki jih zahtevajo vladavina prava ter spoštovanje človekovih pravic in svoboščin.
4) Vzroki za kriminaliteto so različni, prav tako so lahko različni odzivi nanjo. Sodelovanje in usklajevanje dela vseh oblikovalcev ter izvajalcev kriminalitetne politike spodbuja nadaljnje skupno iskanje oblik ter možnosti za reševanje varnostne in kriminalitetne problematike, prispeva k sprotnemu ocenjevanju praks in razvoju novih programov na vseh družbenih ravneh.
5) Družbena razmerja morajo temeljiti na zaupanju, kar lahko pomembno prispeva k zmanjševanju materialne in moralne škode, ki nastaja kot posledica kriminalitete. Za uspešno uresničevanje kriminalitetne politike je potrebna podpora javnosti.
6) Posebno pozornost je treba nameniti ranljivim skupinam prebivalstva in poskrbeti za mehanizme njihove družbene integracije. Kriminaliteta je pogosto povezana s socialno izključenostjo in marginaliziranostjo. Odtujenost ljudi, medgeneracijski, medkulturni, medetnični in drugi konflikti zahtevajo vzpostavitev oziroma krepitev raznolikih socialnih omrežij, ki nastopajo kot družbeno vezivo. Pri tem imajo posebno vlogo kulturne, verske in druge organizacije in društva civilne družbe, ki lahko prispevajo h kulturi dialoga, strpnosti in družbeni integraciji ter obenem tudi razbremenijo državo v organizacijskem in finančnem smislu.
7) Učinkovita kriminalitetna prevencija zahteva spremljanje gibanja, strukture in obsega kriminalitete ter viktimiziranosti državljanov. Politika na področju zagotavljanja varnosti mora temeljiti na kakovostnih znanstvenih in drugih podatkih in analizah, kar zagotavlja objektiven pregled nad problematiko, onemogoča stihijsko reagiranje ter minimizira možnosti zlorab represivnih mehanizmov države. Sistematično analitično spremljanjanje kriminalitete mora biti kontinuiran proces.
8) Poleg primarne socializacije in internalizacije družbenih vrednot v družini, v okviru katere se postavljajo temeljna pravila obnašanja, mora pomembno vlogo dobiti sekundarna socializacija, ki poteka na ravni osnovne šole in drugih inštitucij, v katere so vključeni otroci. Strokovno in laično javnost je treba načrtno obveščati o vseh pojavnih oblikah nasilja nad otroki in tako krepiti netolerantnost do teh pojavov ter tudi tako prispevati k zmanjšanju kriminalitete.
9) Lokalna raven je tista, kjer se najbolj neposredno odražajo interesi ter uresničujejo pobude ljudi. Partnerstvo na lokalni ravni lahko prispeva k povečanju varnosti, saj omogoča celovit pogled na varnostne probleme in kriminaliteto.
10) Storilce kaznivih dejanj je treba v večji meri vključiti v programe resocializacije in rehabilitacije, kar mora postati obvezni del prestajanja kazni za kazniva dejanja nasilniništva. Prav tako pa je treba zagotoviti mrežo strokovnih služb za rehabilitacijo povzročiteljev kaznivih dejanj nasilja.
11) Izvajanje programov preprečevanja povratništva in zagotavljanje alternativne izvršitve izrečenih krajših zapornih kazni ter drugih preventivnih dejavnosti zahteva usklajeno delovanje inštitucij in partnerstvo države z organizacijami civilne družbe. To velja tudi za žrtve kaznivih dejanj, ki potrebujejo specifično obravnavo v vseh fazah postopka. Celovito pomoč žrtvi je s strani države in civilne družbe treba zagotoviti zlasti v obdobju premagovanja posledic kaznivih dejanj.
12) Z dejavno vključitvijo v mednarodne integracije je postala notranja varnost Republike Slovenije sestavina širšega varnostnega okolja. Slovenija je z vstopom v Evropsko unijo in NATO soodgovorna tudi za varnost ostalih držav članic kot tudi za globalno varnost.
13) Volja nosilcev oblasti se na področju boja zoper kriminaliteto odraža v zagotavljanju celovite, tudi materialne podpore ter nadzora nad implementacijo strategij in programov na državni, regionalni in lokalni ravni.
4. OCENA STANJA NA PODROČJU KRIMINALITETE
Ocena razsežnosti kriminalitete temelji na več virih podatkov, in sicer uradni statistiki, viktimizacijskih študijah, subjektivni oceni ogroženosti državljanov ter ocenah, s katerimi razpolagajo nevladne organizacije. V Republiki Sloveniji štejemo med uradno statistiko policijsko kriminalno statistiko in pravosodno statistiko od vložitve ovadbe do pravnomočnega dokončanja postopka. Podrobnejša Ocena stanja na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete, na podlagi katere je izdelan predlog resolucije je v prilogi 1, ki je sestavni del te resolucije.
 
4.1 STRAH PRED KRIMINALITETO IN ZAUPANJE DRŽAVLJANOV V DELO DRŽAVNIH ORGANOV
Državljani iz različnih razlogov ne prijavijo vseh kaznivih dejanj, katerih žrtve so, zato viktimizacijske raziskave pomembno dopolnjujejo uradne statistične ocene kriminalitete. Podatki kažejo, da je zaradi kaznivih dejanj v Republiki Sloveniji po (samo)oceni prebivalstva prizadetih skoraj 30% državljanov. Pripravljenost ljudi za prijavljanje kaznivih dejanj je relativno nizka in znaša celo pri kaznivih dejanjih z znaki nasilja le petino vseh obravnavanih kaznivih dejanj.
 
4.2 PODATKI O KRIMINALITETI
Uradni podatki kažejo na naraščanje števila prijavljenih kaznivih dejanj. Vzroke je po eni strani mogoče iskati v relativnem poslabšanju varnostnih razmer, po drugi strani pa v večji ozaveščenosti oškodovancev in zato doslednejšem prijavljanju kaznivih dejanj. Izrazit statistični porast kaznivih dejanj po letu 1995 je mogoče deloma pojasniti tudi kot posledico različnega tolmačenja kazenske zakonodaje glede predlagalnih deliktov. Po letu 1998 se je povečalo tudi število obtoženih in obsojenih oseb.
Analiza podatkov kaže spremembo strukture kaznivih dejanj. Naraščajo kazniva dejanja z elementi nasilja, zlasti zoper življenje in telo ter spolno nedotakljivost. Več je tudi umorov po naročilu, ki so posledica izsiljevanja in zastraševanja ali so storjeni iz premoženjskih razlogov. V zadnjem desetletju se je povečalo število prijavljenih in odkritih dejanj spolnega nasilja, zlasti spolnega napada na otroke. Otroci in mladostniki so po podatkih organov kazenskega pregona posebej ogrožena skupina prebivalstva, kar vzbuja skrb zaradi možnih izjemno škodljivih psihosocialnih posledic pogosto dolgotrajnih zlorab. Po podatkih nevladnih organizacij je nasilje prisotno v vsaki peti slovenski družini. V zadnjih letih se je prav tako povečalo število prijavljenih kaznivih dejanj kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja.
Povečuje se tudi število statistično zabeleženih kaznivih dejanj premoženjske kriminalitete. Klasična premoženjska kriminaliteta v obliki tatvin, vlomov ter vandalizma je poleg nasilnih in spolnih kaznivih dejanj najbolj številčna oblika kriminalitete, ki pomembno vpliva na subjektivni občutek varnosti državljanov. Povečuje se število mladoletnih storilcev premoženjskih kaznivih dejanj, vse večji je tudi delež storilcev odvisnikov od drog, v primerih hujših premoženjskih kaznivih dejanj pa prevladujejo povratniki ter pripadniki organiziranih kriminalnih skupin. Za mladoletniško kriminaliteto je značilno, da storilci izvajajo predvsem kazniva dejanja zoper premoženje ter življenje in telo. Mladoletniška kriminaliteta je pogosto povezana z družbeno marginaliziranostjo in oteženimi možnostmi za doseganje izobrazbe in zaposlitve.
Lastninsko preoblikovanje družbenih podjetij in ustanavljanje zasebnih gospodarskih družb ter druge procese v gospodarstvu so spremljale številne nove oblike poslovnih in finančnih goljufij, lažni stečaji ter povzročitve stečajev zaradi nevestnega gospodarjenja. Z novimi pojavnimi oblikami gospodarske kriminalitete so se začele spreminjati tudi tradicionalne oblike, kot so korupcijska kazniva dejanja, tihotapstvo, zlorabe položaja ali pravic in davčne zatajitve, ki so dobile vse značilnosti organizirane kriminalitete. Število evidentiranih kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete se je v zadnjih osmih letih pomembno povečalo in predstavlja najpogostejšo skupino kaznivih dejanj, s katero se ukvarjajo organi kazenskega pregona. Škoda, povzročena z gospodarskimi kaznivimi dejanji, se povečuje in je dosegla že preko 60% vse neposredne škode, povzročene s kaznivimi dejanji. Vse več je kaznivih dejanj, s katerimi se napada premoženje države in proračun Republike Slovenije. Z vstopom v Evropsko unijo in globalizacijo trga smo priče mednarodnega finančnega kriminala.
Na področju organizirane kriminalitete se povečuje število kaznivih dejanj v zvezi s tihotapljenjem in preprodajo prepovedanih drog. Poseben problem predstavljajo tudi posli s predhodnimi sestavinami. Republika Slovenija se zaradi tranzitne lege že od nastanka samostojne države srečuje s problematiko tihotapljenja ljudi. Kazniva dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo, ki so posledica organizirane kriminalitete, predstavljajo kar tretjinski delež v skupnem številu vseh kaznivih dejanj organizirane kriminalitete. Podatki kažejo tudi na vse večjo organiziranost ter mednarodno povezanost kriminalnih skupin. Kazniva dejanja trgovanja z ljudmi so pogosto povezana s problematiko prostitucije, pri čemer so žrtve vse pogosteje mladoletne osebe, pri izvajanju kaznivih dejanj pa se uporabljajo najhujše oblike nasilja. Slovenija je ciljna, tranzitna in izvorna država trgovanja z ljudmi.
Na področju korupcije naraščajo zlasti kazniva dejanja nedovoljenega dajanja daril, zlorabe uradnega položaja ter zlorabe položaja ali pravic v širšem smislu. Skrb vzbujajo podatki o nizki stopnji protikorupcijske ozaveščenosti v zasebnem sektorju, nelojalni konkurenci in monopolih, o prisotni patronaži in nepotizmu ter favoriziranju osebnih vezi. V javni sferi predstavlja enega osrednjih izvorov korupcije nizka stopnja integritete oseb na visokih javnih funkcijah, nezadostna transparentnost postopkov javnega naročanja in različne oblike razdeljevanja javnih sredstev.
Pranje denarja je večinoma posledica predhodne storitve kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic, neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, zatajitev finančnih obveznosti, goljufij in tihotapstva. V zadnjih letih se med predhodnimi kaznivimi dejanji pogosteje pojavljajo tudi korupcijska kazniva dejanja v ožjem smislu. Skoraj polovica sumljivih transakcij se nanaša na pranje denarja iz kaznivih dejanj, storjenih v tujini.
Pri obravnavi mednarodnega terorizma je treba upoštevati procese mednarodne politične, ekonomske in varnostne integracije, v katerih je Republika Slovenija aktivna. Za varnostni položaj države so pomembni zlasti pojavi krepitve islamskega radikalizma na Balkanu in v širši regiji. Poseben problem lahko v razmerah odprtega gospodarstva predstavlja trgovanje gospodarskih subjektov v primerih, ko dobički presežejo varnostne interese. Takšen problem se pojavlja pri izvozu blaga tako imenovane dvojne rabe, ki ga lahko države uvoznice ali posamezniki uporabijo tudi v teroristične namene.
Kriminaliteta na področju kulturne dediščine v zadnjih letih narašča. Med kaznivimi dejanji na področju premične kulturne dediščine so najpogostejše tatvine, namerne poškodbe in vandalizem, nenadzorovana arheološka izkopavanja ter goljufije. V zadnjih letih se je na trgu pojavilo veliko predmetov kulturne dediščine, ki izvirajo iz kaznivih dejanj, storjenih na območju nekdanje Jugoslavije. Stanje kulturne dediščine ogrožajo tudi nezadostna situacijska prevencija, nezadostno obveščanje in ozaveščanje širše javnosti, pranje denarja, pomanjkljiv informacijski sistem ter nezadostno fizično in tehnično varovanje.
Število kaznivih dejanj v zvezi z varovanjem okolja in naravnih dobrin se povečuje, kar ni le posledica večje ozaveščenosti o nujnosti varovanja okolja, temveč tudi dejanskega povečanja hujših kaznivih dejanj. Zaradi velikih stroškov, ki nastajajo kot posledica varovanja okolja, je vse več pripravljenosti za njegovo zavestno obremenjevanje in uničevanje. Posebej problematično je neurejeno odlaganje gradbenih in azbestno-cementnih odpadkov ter nezadostno število zgrajenih komunalnih čistilnih naprav. Okolje obremenjujejo tudi številni posegi v obliki nezakonitih izkopov, pri čemer nastaja poleg materialne tudi velika ekološka škoda.
 
4.3 PREVENTIVA NA PODROČJU KRIMINALITETE
Preprečevanje kriminalitete zadeva dejavnosti številnih državnih institucij in civilne družbe. Gre za dejavnosti, ki celovito preprečujejo razvoj deviantnega vedenja pri posamezniku, skupinah posameznikov in v družbi kot celoti. Cilj preventivnih dejavnosti je vplivanje na vrednote in stališča državljanov, da ne bi kršili dogovorjenih norm in z dejanji ne bi škodili življenju, zdravju in premoženju drugih fizičnih ali pravnih oseb, ter z nedovoljenimi posegi ogrožali žive in nežive narave in kulturne dediščine.
Uspešno, učinkovito in zakonito delovanje institucij predstavlja pomembno generalno preventivo pred kriminaliteto. Pravočasno preprečevanje, odkrivanje, kazenski pregon ter sankcioniranje storilcev kaznivih dejanj ustvarja družbeno klimo, v kateri se kriminaliteta ne izplača. To pa terja kakovostno delo na področju zaznavanja problemov, zbiranja dokazov, priprave obtožnih aktov ter končnega sankcioniranja kršiteljev. V Republiki Sloveniji se nekatere institucije že vrsto let soočajo s problemom neučinkovitosti. Predvsem to velja za pravosodni sistem v širšem smislu (vanj lahko prištevamo organe odkrivanja, pregona in sojenja), saj sproženi postopki, včasih tudi brez zadostnih dokazov, ki trajajo dolgo, hromijo zaupanje ljudi ne le v delovanje pravosodnega sistema, temveč tudi vseh institucij. Zlasti velike spremembe je v obdobju po osamosvojitvi doživelo državno tožilstvo, ki je pomembno okrepilo vlogo pri usmerjanju in vodenju dela organov odkrivanja.
Zlasti pomemben dejavnik psihosocialnega zdravja posameznika, družine in družbe v celoti so ugodne razmere na področju socialne preventive. Zdravi ekonomski temelji družbe preprečujejo revščino in socialno izključenost ter široko paleto potencialne socialne patologije, povezane z njo. Republika Slovenija je v času po osamosvojitvi izvajala proces družbeno-gospodarskega preoblikovanja, ki je prizadel številne zaposlene v zasebnem sektorju. Delež nezaposlenih se je v tem obdobju gibal nad 10% aktivnega prebivalstva (leta 2000 je bila brezposelnost 12,2%, v letu 2004 10,6% in v maju 2005 10,2%), čeprav znaša tako imenovana anketna brezposelnost, ki se preverja skladno z navodili Mednarodne organizacije dela in Statističnega urada Evropske unije, kar omogoča primerljivost z drugimi državami, ki izvajajo takšne ankete, v letu 2000 7,7% in v letu 2004 6,1% in je ena najnižjih v Evropski uniji. Slovenija se med državami evropske petindvajseterice kot tudi petnajsterice uvršča med države z nižjo – podpovprečno brezposelnostjo, saj je bila stopnja anketne brezposelnosti v evropski petnajsterici maja 2004 8,1%, v evropski petindvajseterici pa 9,0%. Zaradi neenake gospodarske strukture in porazdeljenosti posameznih panog pa so se določene regije v Sloveniji znašle v še posebej neugodnih socialnih okoliščinah ter določeni brezperspektivnosti, ki je lahko prav tako generator različnih oblik socialne patologije na regionalni ravni.
Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005 (Uradni list RS, št. 31/00) in iz njega izhajajoči dokumenti so določili strategijo, osnovna načela, izhodišča in cilje ter ukrepe in naloge posameznih dejavnikov za zagotavljanje socialne varnosti posameznikov in družbenih skupin. V pripravi pa je že nov nacionalni program socialnega varstva, ki bo opredelil ključne probleme, naloge in ukrepe na tem področju za prihodnje obdobje.
Republika Slovenija je leta 1999 sprejela Program boja proti revščini in socialni izključenosti, da bi na ta način spodbudila zaposlovanje, izobraževanje in strokovno usposabljanje prebivalstva, povečala ponudbo socialnih in neprofitnih stanovanj ter zvišala socialnovarstvene dodatke tistim, ki si sami ne morejo zagotoviti preživetja. Vlada Republike Slovenije je leta 2004 sprejela Nacionalni akcijski načrt o socialnem vključevanju za obdobje 2004 do 2006. Namen dokumenta je pospeševanje socialnega vključevanja in socialne kohezije prebivalcev skozi zagotavljanje večje dostopnosti do storitev in virov sredstev za življenje. Dokument obravnava področja, kot so socialne storitve, zaposlovanje, stanovanjska politika, zdravstvo, pravno varstvo pa tudi dostopnost do kulture in prostočasnih dejavnosti. V Republiki Sloveniji poleg storitev mrež javne službe, ki jih zagotavlja država na področju socialnega varstva, deluje tudi več kot 100 nevladnih organizacij ter večje število zasebnikov s koncesijo ali dovoljenjem za delo. V tem okviru se izvajajo storitve socialne preventive, prve socialne pomoči, osebne pomoči, pomoči družini na domu in za dom ter institucionalno varstvo. Socialna preventiva je namenjena preprečevanju socialnih stisk in organizaciji samopomoči socialno ogroženih ter zajema ciljne skupine mladih, družin in ostarelih. Socialna preventiva za mlade se izvaja v okviru mladinskih delavnic, skupin za samopomoč, preventivnih programov v šolah, učne pomoči učencem in dijakom ter različnih oblik letovanj otrok in mladine. Storitve prve socialne pomoči, s katerimi se posamezniku ali družini pomaga prepoznati socialne stiske, zajemajo osebno pomoč in pomoč družini. Osebna pomoč se izvaja v obliki svetovanja posameznikom in družinam s težavami v odnosih, problemom zaradi vedenjskih težav ali zasvojenosti ali zaradi nesposobnosti za samostojno življenje v okolju. Skupno je bilo v letu 2004 te storitve deležnih 24.808 odraslih, 1.332 otrok in mladostnikov in 10.253 družin.
Preventiva pred nasiljem v družini je v določeni meri že vgrajena v nekatere dejavnosti zdravstva na primarni ravni, kot so na primer obiski družin s strani patronažne službe ter preventivni pregledi otrok v predšolskem in šolskem obdobju, ki lahko služijo tudi kot psihosocialna podpora družini. Obenem je skozi tovrstne dejavnosti zdravstvenih služb mogoče pravočasno prepoznati družine z večjim tveganjem za pojav nasilja oziroma tiste, kjer je nasilje že prisotno. K ugotavljanju nasilja lahko pomembno prispeva prijavna dolžnost zdravnikov in zdravstvenih delavcev.
Tudi institucije na področju vzgoje in izobraževanja se soočajo s problematiko nasilja med in nad mladimi. Varnost otrok in preprečevanje nasilja je ena izmed pomembnih nalog šole. Pristojne institucije že izobražujejo strokovne delavce šole o tem, kako naj šola učence varuje pred nadlegovanjem, trpinčenjem, zatiranjem, diskriminacijo in dejavnostmi, ki so v nasprotju z zakonom in splošno sprejetimi civilizacijskimi normami ter pred tem, da bi jih namerno poniževali drugi učenci, delavci šole in ostali, ki vstopajo v šolski prostor. Prav tako si pristojne državne institucije prizadevajo olajšati nalogo staršev na področju kakovostnega preživljanja prostega časa, kar je posebej pomembno za razvoj socialnih spretnosti otrok in zmanjševanje stresa. V ta namen se investirajo sredstva zlasti v izgradnjo športne infrastrukture.
Pomembna spodbujevalca kriminalitete sta alkoholizem in nedovoljene droge. Prvi vpliva na nasilje in agresivnost (v družini, na športnih in drugih prireditvah, v prometu in drugje), drugi pa je pogosto v ozadju številnih oblik tako imenovane sekundarne kriminalitete (tatvine, izsiljevanje in podobno). Zakon o omejevanju porabe alkohola (Uradni list RS, št. 15/03) je določil ukrepe in načine omejevanja porabe alkohola ter ukrepe za preprečevanje škodljivih zdravstvenih, ekonomskih in socialnih posledic njihove rabe, zlasti med mladimi, s čimer so ustvarjeni pogoji za vplivanje na stališča in navade predvsem mladih do uživanja alkohola in posledično zmanjšanja njegovih škodljivih učinkov. Z Nacionalnim programom na področju drog so prav tako postavljeni temelji za učinkovitejšo preventivo na tem področju. Program celovito in sistematično ureja to področje v Sloveniji in vključuje strategijo ter akcijski načrt. Vsebinsko je opredeljeno področje zmanjšanja povpraševanja po drogah s poudarkom na preventivnem delu v vzgoji in izobraževanju, v družinskem okolju, na delovnem mestu, v lokalnem okolju in civilni družbi.
Na področju situacijske preventive so že vzpostavljene določene oblike sodelovanja države na lokalni ravni. Sodelovanje na področju varnosti predvideva tudi obstoječa zakonodaja o lokalni samoupravi. Organi lokalne skupnosti (župan) lahko ustanovijo varnostne svete, sosvete, komisije in druge oblike posvetovalnih teles. V Sloveniji je ustanovljenih 110 varnostnih sosvetov, kar pomeni, da so organizirani v nekaj več kot polovici slovenskih občin. Njihova ustanovitev in delovanje je odvisno predvsem od motiviranosti državnih organov in prebivalcev lokalne skupnosti.
5. USMERITVE NA PODROČJU BOJA PROTI KRIMINALITETI
Na podlagi ocene kriminalitete v Republiki Sloveniji, mednarodnih okoliščin ter obveznosti, ki jih ima Republika Slovenija do mednarodne skupnosti, je treba dejavnosti za preprečevanje in zatiranje kriminalitete osredotočiti zlasti na terorizem, gospodarsko kriminaliteto, organizirano kriminaliteto, korupcijo, nasilje v družini, zanemarjanje ter spolno zlorabo otrok in mladoletnikov, varovanje kulturne dediščine in varovanje okolja.
Da bi dosegli zastavljen cilj, to je obvladovanje oziroma omejevanje kriminalitete na navedenih področjih, je treba opredeliti usmeritve, dejavnosti in ukrepe na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, pregona storilcev ter njihovega sankcioniranja. Resolucija zato navaja le splošne in načelne usmeritve, dejavnosti in ukrepi pa bodo konkretizirani v nacionalnem programu, strategijah in izvedbenih načrtih.
 
5.1 PREPREČEVANJE KRIMINALITETE
Za preprečevanje kriminalitete je potreben celovit pristop k zmanjševanju prisotnosti nasilja in nasilnega reševanja konfliktov. Različne socialne interakcije vplivajo na načine odzivanja na konflikte, ki so sestavina vseh družbenih odnosov. Nasilje je skrajna oblika reakcije na konflikt. Veščine nenasilne komunikacije in nenasilnega reševanja konfliktov so zelo pomemben element ne le institucionaliziranega vzgojno-izobraževalnega procesa, temveč vseživljenjskega učenja, saj onemogočajo, da bi postalo nasilje družbeno sprejemljivo in prepoznano kot legitimno sredstvo uresničevanja interesov v družbi. V ta namen je treba izkoristiti vse možnosti, ki jih zagotavljajo vzgojno-izobraževalni mehanizmi in množični mediji.
Družino država in družba prepoznavata kot družbeno obliko, v kateri se pridobivajo primarna občutja varnosti, zaželenosti in družbene sprejetosti. Kadar razmere v družini ne omogočajo ustreznih okoliščin za psihosocialni razvoj članov (zlasti otrok) ali ga kakorkoli ogrožajo, je družba dolžna intervenirati. Učinkovita preventivna dejavnost je mogoča le ob pravočasnem, usklajenem in tvornem sodelovanju neposrednega sorodstvenega in sosedskega okolja, vzgojno-izobraževalnih institucij, lokalne skupnosti, ustanov socialnega dela ter organov odkrivanja in kazenskega pregona. Pomembno vlogo pri zagotavljanju oblik pomoči družini imajo tudi institucije civilne družbe. Preventivno delo na področju preprečevanja nasilja v družini ter zanemarjanja in spolne zlorabe otrok in mladoletnikov je ključen element boja proti kriminaliteti, saj ima lahko škoda, ki jo nasilje pušča na osebnosti mladega človeka, dolgoročne negativne posledice. Ker so storilci tovrstnih kaznivih dejanj bili v preteklosti večkrat tudi sami žrtve družinskega in spolnega nasilja, so zelo pomembni programi dela z žrtvami tovrstnih zlorab.
Na proces socializacije poleg družine in socialnih skupin vplivajo vse institucije, s katerimi se srečuje posameznik od rojstva do smrti. Družbena integracija poteka na več ravneh, podlaga pa je družbeni dogovor, ki predpostavlja zaupanje in spoštovanje dogovorjenih pravil. Integriteta oziroma ravnanje v skladu s sprejetimi pravili ne zavezuje le posameznika, temveč vse institucije. Če slednje ne izvajajo s pravili določene vloge, se lahko skrha zaupanje v dogovorjena pravila. Z načrtno izgradnjo in uveljavitvijo ustreznih etičnih pravil za delovanje vseh družbenih dejavnikov je mogoče uveljaviti načelo etičnosti kot najboljšo preventivo pred družbeno deviantnimi pojavi. Viktimizacijske študije kažejo nizko stopnjo zaupanja v delo institucij na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete, zato je treba okrepiti zaupanje državljanov v delo institucij. To pa je mogoče le s povečanjem učinkovitosti delovanja, profesionalnim odnosom zaposlenih, krepitvijo integritete in transparetnosti delovanja v celoti.
Usmerjen vpliv na posameznikove vrednote poleg družine omogoča predvsem šolski sistem, zlasti v obdobju zakonsko obveznega šolanja. Zveza med prestopništvom in šolo ni preprosta, zato je treba problematiko razumeti širše, v povezavi s kompleksnimi družbenimi okoliščinami. Sprožilni dejavniki prestopništva so lahko posledica neurejenih družinskih razmer, zlorab v otroštvu, pritiskov v šoli in neuspehov, šolske prakse, nerealnih pričakovanj staršev in podobno. Uspešno preventivno delo temelji na pravočasnem prepoznavanju učenčevih težav, tesnem sodelovanju z družino ter hitri in učinkoviti intervenciji ustreznih služb. Zelo pomembno je ustvarjanje pozitivnega šolskega ozračja, sprejeti jasna pravila vedenja, motivacije manj uspešnih in manj zainteresiranih otrok, odprava njihove morebitne marginalizacije ter sprotno reševanje medsebojnih konfliktov ob upoštevanju otrokovih pravic in dostojanstva. Poleg programov za učence je treba izobraževati tudi učitelje, s posebnimi programi pa tudi starše (šola za starše), pri čemer je treba iskati vedno nove možnosti, kako vsebine približati staršem. Posebej pomembni so programi kakovostnega preživljanja prostega časa, ki predstavljajo možni način socialne integracije marginalnih socialnih skupin. Potreben je usmerjen, ciljni pristop k delu z bolj tveganimi socialnimi skupinami mladih, kot so to povratniki storilci kaznivih dejanj, odvisniki od drog, nasilniki in drugi. Spodbujati je treba vse oblike preventivnega dela na področju odvisnosti.
Na ravni situacijske preventive je treba spodbujati samozaščitno vedenje državljanov in institucij ter zvišati splošno raven varnostne zavesti. To je pomembno pri prizadevanju za zmanjšanje klasične premoženjske kriminalitete. S proaktivnim pristopam pri urbanističnem in drugem načrtovanju je mogoče pomembno prispevati k bolj varnemu urbanemu okolju. Situacijska prevencija je ključna pri varovanju kulturne in naravne dediščine ter okolja.
Pomembna je tudi nadaljnja decentralizacija državnih institucij in njihova večja prisotnost na lokalni ravni, kar je skladno z idejami Evropske listine o lokalni samoupravi, s tem pa tudi povečanje odgovornosti lokalne uprave pri preprečevanju kriminalitete. Posebno pozornost je treba posvetiti integriteti, to je strokovnosti, neodvisnosti ter zakonitosti dela zaposlenih v organih odkrivanja, pregona in sojenja. Preprečevanje kriminalitete je učinkovito, če je zasnovano na lokalni ravni. V dejavnosti na lokalni ravni se zaradi narave problematike (kriminalna prevencija zadeva vse prebivalce lokalne skupnosti) poleg institucionaliziranih oblik sodelovanja (lokalna uprava, policija, socialne organizacije, gospodarstvo, šolstvo, športni klubi, cerkve, politične stranke, mediji, univerza in podobno) lahko vključijo tudi prebivalci neposredno.
Na lokalni ravni se lahko preventiva izvaja tudi v obliki situacijske preventive v ožjem smislu (povečanje prometne varnosti z izgradnjo križišč, nadvozov, ureditev pločnikov, javna razsvetljava, tehnično in fizično varovanje, urbanistično načrtovanje in gradnja stanovanjskih naselij, obnova zanemarjenih naselij, zgradb in podobno), kar vse lahko zmanjša možnosti in priložnosti za izvajanje kaznivih dejanj. Lokalna skupnost je tudi najbolje seznanjena z varnostno problematiko v okolju, zato so formalne oblike nadzora ter številni ukrepi za zagotovitev varnosti lahko tudi dejansko učinkoviti, konkretno merljivi ("cost-benefit") in opravičujejo sredstva, vložena v preventivo. Zaradi številnih neformalnih oblik nadzora so lahko problemi pravočasno prepoznani, s tem pa je možno tudi proaktivno ukrepanje.
Z ustanavljanjem lokalnih izpostav sicer centraliziranih državnih inštitucij (oddelki, postaje, uradi, agencije, pisarne) se zmanjšuje stopnja odtujenosti centralne oblasti. Ljudje dojemajo lokalne izpostave kot bolj dostopne in odprte. Na lokalni ravni lahko na področju kriminalitete situacijsko preventivno uspešno deluje zlasti policija. Ta je že pred leti pričela izvajati strategijo v skupnost usmerjenega policijskega dela, ki v ospredje postavlja situacijsko preventivo. Poudarek je na metodah in oblikah dela, kot so svetovanje, delo v posvetovalnih telesih, delo v policijskih pisarnah, izobraževanje otrok in odraslih, neformalne oblike druženja in povezovanja z državljani ipd. Pri tem je zlasti pomembna vloga vodje policijskega okoliša. Fizična prisotnost policistov na lokalni ravni, njihova vpetost v življenje lokalnega okolja (seznanjenost s problemi, oseben stik s problematičnimi osebami, zlasti mladimi, ustno svetovanje in opozarjanje in drugo) in seveda njihov osebni zgled ne prispevajo le k večjemu občutku varnosti državljanov, temveč obenem demotivira tudi potencialne storilce kaznivih dejanj.
Nekatere varnostne naloge, ki so bile do sedaj v izključni poristojnosti državnih organov se demonopolizirajo in prenašajo na zasebnovarnostne službe. Policija in drugi državni organi nimajo nikjer dovolj moči, zato postaja zasebno varstvo dopolnilno varstvu, ki ga država zagotavlja preko nacionalnovarnostnega sistema. Tako je umestitev subjektov zasebnega varstva v nacionalnovarnostni sistem še kako upravičena. Pri preprečevanju kriminalitete pa imajo subjekti zasebnega varstva lahko pomembno vlogo, seveda ob strogi regulaciji njihovega delovanja. Zato je potrebno iskati zasebnemu varstvu posebno mesto v okviru nacionalnovarnostnega sistema kot samostojno prvino, predvsem v okviru zagotavljanja notranje varnosti.
 
5.2 ODKRIVANJE IN PREISKOVANJE KRIMINALITETE
Na področju odkrivanja in preiskovanja kriminalitete je treba okrepiti zaupanje državljanov v delo organov preiskovanja in odkrivanja in jih pritegniti k večjemu sodelovanju za prijavljanje kaznivih dejanj.
Za izboljšanje dela institucij pri odkrivanju in preiskovanju so potrebne tudi nekatere organizacijske spremembe, ki lahko prispevajo k usklajenemu razvoju državnega tožilstva, policije in drugih državnih organov.
Uspešnost pri odkrivanju in preiskovanju kriminalitete je odvisna zlasti od sodelovanja med državnimi organi in institucijami, zlasti ko gre za kompleksnejša in zahtevnejša preiskovalna področja, kot so terorizem, organizirani kriminal, gospodarski kriminal, korupcija in pranje denarja, pa tudi na tistih področjih, kjer je zaradi narave problematike potreben širši pristop (nasilje v družini, varstvo okolja, kulturne in naravne dediščine in podobno). Učinkovito sodelovanje temelji na pravočasnem obveščanju, neposredni izmenjavi podatkov in institucionalizaciji sodelovanja.
Posebno skrb je treba nameniti strokovni usposobljenosti kadrov. To je mogoče v obliki priprave, uskladitve in izvedbe programov izobraževanja, usposabljanja in specializacije z delovnega področja državnih organov in institucij, ki sodelujejo v obravnavanju kriminalitete, od predkazenskega postopka do zaključka kazenskega postopka. Velik poudarek je treba nameniti interdisciplinarnemu pristopu in se aktivno vključevati v mednarodne izobraževalne projekte.
K boljšemu preiskovanju in odkrivanju kriminalitete prispeva tudi nenehno posodabljanje taktik in metod dela, zlasti na področju preiskovanja organiziranih kriminalnih skupin, kriminalitete belega ovratnika ter kriminalitete na področju kulturne dediščine.
Delo z žrtvami kaznivih dejanj in njihova zaščita lahko pomembno pripomore k odkrivanju in zlasti preiskovanju kriminalitete. Izvajanje programov zaščite žrtev in prič je koristno zlasti v boju zoper najtežje oblike kriminala. Na tem področju je posebej pomembno spodbujanje delovanja nevladnega sektorja.
Na področju mednarodnega sodelovanja je treba zlasti okrepiti njegove neposredne oblike, vzpostaviti sistem hitrega obveščanja in izmenjave podatkov ter se vključiti v mednarodna informacijska omrežja. Krepiti in razvijati je treba sodelovanje z vsemi mednarodnimi organizacijami in institucijami s tega področja v Evropski uniji in na svetovni ravni. Nujna je tudi prisotnost v organih mednarodnih institucij, kjer morajo sodelovati vrhunski kadri in poskrbeti za kakovosten povraten prenos znanja in informacij.
Da bi lahko uspešno odkrivali kazniva dejanja, so potrebne nekatere spremembe zakonodaje. To velja zlasti za področje nasilja v družini, gospodarske kriminalitete, pranja denarja v povezavi s financiranjem terorizma in transnacionalnim organiziranim kriminalom ter za področje varovanja kulturne dediščine in okolja. Prav tako je potrebna čimprejšnja dokončna implementacija evropskih predpisov zlasti na področju gospodarske kriminalitete, pranja denarja, varovanja okolja ter varstva kulturne in naravne dediščine.
 
5.3 KAZENSKI PREGON STORILCEV KAZNIVIH DEJANJ
Na področju kazenskega pregona je treba zlasti pospešiti kazenski postopek. S selektivnim pristopom pri sprejemanju odločitev o uvedbi kazenskih postopkov je mogoče doseči, da se že pred uvedbo sodnih postopkov skozi alternativne kazenske postopke, uporabo diskrecijske pravice ter različne oblike restorativnega sodstva, odloči o precejšnjem številu vloženih kazenskih ovadb brez sodne intervencije. Skozi usmerjanje predkazenskega postopka lahko državni tožilci že ob odkritju lažjih kaznivih dejanj ob sodelovanju policije in socialnih služb odločijo o obliki in vsebini potrebnih ukrepov. Posebej je to umestno pri obravnavi mladoletniške kriminalitete. Koncentracija dokaznih predlogov, pridobitev ustreznih strokovnih mnenj že v predkazenskem in preiskovalnem postopku prispevajo k tožilčevemu odločanju. Kazenske postopke pred sodišči je mogoče pospešiti z dominantno vlogo državnega tožilca v postopku do obtožbe in z njegovim angažiranim sodelovanjem na glavni obravnavi.
Osredotočiti se je treba na kakovostno pripravo obtožnice in verodostojno zagotoviti dokaze že v fazi predhodnega postopka. Zelo pomembno je, da so v okviru usmerjanja s strani državnega tožilstva že v prvi fazi odkrivanja kaznivega dejanja vključeni strokovnjaki s specialnimi znanji. Preiskovalnemu sodniku in državnemu tožilcu bi morali dopustiti možnost, da se seznanita z vsemi izjavami in dokazi, zbranimi v predkazenskem postopku in jima prepustiti odločitev o tem, kaj od tega v nadaljnjem postopku uporabiti oziroma izločiti. Državni tožilec bi moral v dokaznem predlogu obtožbe izčrpati vse dokazno gradivo in v okviru tega že vnaprej predvideti potrebo po novih dokazih.
K skrajšanju postopkov lahko prispeva tudi zahteva po kontinuiranem vodenju glavnih obravnav in dopustitev preložitev le v natanko določenih primerih. Postopke obravnave močno podaljšujejo tudi večkratne zahteve po izločitvi sodnika in ostalih udeležencev v procesu. Da bi skrajšali postopke obravnave, bi bilo treba omejiti možnost odpovedi pooblastil zagovorniku ter v večji meri zagotoviti, da višja sodišča tudi sodijo in ne le razveljavljajo prvostopne sodbe in jih vračajo v ponovno obravnavo. Pri omejevanju pritožbenih možnosti bi morali izhajati iz zaupanja do prvostopnih sodišč. Prav tako bi lahko zožili krog upravičencev za vlaganje izrednih pravnih sredstev in omejili možnost za njihovo uporabo.
 
5.4 SANKCIONIRANJE STORILCEV KAZNIVIH DEJANJ
Eno najpomembnejših prizadevanj na področju sankcioniranja storilcev kaznivih dejanj je zmanjšanje sodnih zaostankov. V ta namen je treba posodobiti delovanje kazenskih sodišč in vzpostaviti stik s skupnostjo, v kateri delujejo, s postopnimi spremembami in dopolnitvami Zakona o kazenskem postopku ustrezno preurediti kazenski postopek ter preučiti obstoječo organizacijo kazenskih sodišč in na ta način razdeliti pristojnosti med sodišča. Kriteriji kakovosti dela kazenskih sodišč morajo biti pošteno in učinkovito vodeni postopki brez nepotrebnih sistemskih zastojev. V ta namen je smiselno razmisliti o ustanovitvi posebnega organa, ki bo spremljal delovanje organov odkrivanja in pravosodnih organov, v skladu s Sodnim redom zagotoviti doslednejše oblikovanje specializiranih oddelkov pri sodiščih ter proučiti uvedbo novih možnosti za alternativno reševanje kazenskih zadev.
Ker je med storilci kaznivih dejanj velik delež povratnikov, je treba veliko večjo pozornost nameniti programom resocializacije storilcev kaznivih dejanj. Ti morajo zajemati tudi programe postpenalnega vključevanja v delovno in življenjsko okolje, pri čemer mora biti vzpostavljeno tesno sodelovanje s socialnimi inštitucijami in institucijami civilne družbe, ki lahko pripomorejo k uspešni integraciji teh oseb.
6. URESNIČEVANJE RESOLUCIJE
Resolucija temelji na oceni stanja kriminalitete in opredeljuje splošna načela in strateške cilje, ki predstavljajo temelj za pripravo nacionalnega programa, strategij ter izvedbenih načrtov na tej podlagi. Za uresničevanje resolucije so odgovorni organi varnostnega sistema v ožjem smislu (policija, obveščevalne in varnostne službe, državno tožilstvo, pravosodni organi ter nadzorni in inšpekcijski organi), drugi državni organi ter institucije, ki z uresničevanjem dejavnosti prispevajo k notranji stabilnosti in varnosti v širšem smislu (šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo in drugo), nevladne organizacije in civilna družba (gospodarstvo, verske, kulturne, etnične in druge ustanove) ter državljani sami.
Vlada Republike Slovenije mora na podlagi 135. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 14/05) do 31. 1. 2007 poslati v obravnavo Državnemu zboru Republike Slovenije nacionalni program preprečevanja in zatiranja kriminalitete za petletno obdobje, ki bo konkretno opredelil naloge in ukrepe državnih organov, sodelovanje nevladnih organizacij in organizacij civilne družbe, določil roke za izvedbo ter naloge in ukrepe finančno ovrednotil. Usmeritve iz te resolucije so temelj za njegovo zdelavo.
Za spremljanje izvajanja resolucije Vlada Republike Slovenije v skladu z načeli učinkovite kriminalnopreventivne politike ustanovi posvetovalno koordinacijsko telo, sestavljeno iz predstavnikov državnih organov, strokovne javnosti, lokalnih skupnosti, civilne družbe in drugih. Rezultati izvajanja resolucije bodo merljivi na podlagi raziskav, anket in skupnih akcij. Po sprejemu nacionalnega programa preprečevanja in zatiranja kriminalitete Vlada Republike Slovenije enkrat letno poroča Državnemu zboru o njegovem uresničevanju.
Št. 212-05/05-52/1
Ljubljana, dne 31. marca 2006
EPA 633-IV
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr. med., l.r.
   PRILOGA 1

   OCENA STANJA NA PODROČJU PREPREČEVANJA IN ZATIRANJA KRIMINALITETE

   1. SPLOŠNA OCENA STANJA NA PODROČJU BOJA PROTI KRIMINALITETI
   Oceno stanja na področju kriminalitete je možno izdelati le na podlagi
analize več virov podatkov, in sicer uradne statistike, viktimizacijskih
študij, subjektivnih ocen ogroženosti državljanov (tako imenovanih raziskav
strahu pred kriminaliteto) in podatkov, s katerimi razpolagajo nevladne
ustanove. V Sloveniji štejemo med uradno statistiko policijsko kriminalno
statistiko in pravosodno statistiko od vložitve ovadbe do pravnomočnega
dokončanja postopka.

   1.1 URADNA STATISTIKA
   Uradni podatki kažejo naraščanje števila prijavljenih kaznivih dejanj.
Vzroke je po eni strani mogoče iskati v poslabšanju varnostnih razmer, po
drugi strani pa v večji ozaveščenosti oškodovancev in zato doslednejšem
prijavljanju kaznivih dejanj. Izrazit statistični porast kaznivih dejanj po
letu 1995 je možno deloma pojasniti tudi kot posledico različnega tolmačenja
kazenske zakonodaje predlagalnih deliktov. Po letu 1998 se je povečalo tudi
število obtoženih in obsojenih oseb.

   Tabela 1: Število evidentiranih kaznivih dejanj v obdobju 1981–2004

+----+-----------------------+
|Leto|Število kaznivih dejanj|
+----+-----------------------+
|1981|         32.377        |
+----+-----------------------+
|1982|         43.557        |
+----+-----------------------+
|1983|         51.047        |
+----+-----------------------+
|1984|         45.014        |
+----+-----------------------+
|1985|         42.776        |
+----+-----------------------+
|1986|         38.118        |
+----+-----------------------+
|1987|         35.421        |
+----+-----------------------+
|1988|         38.735        |
+----+-----------------------+
|1989|         39.967        |
+----+-----------------------+
|1990|         38.353        |
+----+-----------------------+
|1991|         42.250        |
+----+-----------------------+
|1992|         54.085        |
+----+-----------------------+
|1993|         44.278        |
+----+-----------------------+
|1994|         43.635        |
+----+-----------------------+
|1995|         38.178        |
+----+-----------------------+
|1996|         36.587        |
+----+-----------------------+
|1997|         37.173        |
+----+-----------------------+
|1998|         55.473        |
+----+-----------------------+
|1999|         61.693        |
+----+-----------------------+
|2000|         69.045        |
+----+-----------------------+
|2001|         74.795        |
+----+-----------------------+
|2002|         77.218        |
+----+-----------------------+
|2003|         76.643        |
+----+-----------------------+
|2004|         86.568        |
+----+-----------------------+


   Podrobnejša analiza podatkov kaže spreminjanje strukture kaznivih dejanj.
Naraščajo kazniva dejanja z elementi nasilja, zlasti kazniva dejanja zoper
življenje in telo ter spolno nedotakljivost. Na področju gospodarske
kriminalitete še vedno nedokončana privatizacija nekdanjih družbenih podjetij
privlači potencialne storilce kaznivih dejanj "belega ovratnika", prav tako
narašča število finančnih goljufij. Večina premoženjske kriminalitete se vse
bolj kaže kot sekundarna oziroma kot posledica širše družbene patologije, še
posebej zlorab prepovedanih drog, saj so storilci teh kaznivih dejanj pogosto
odvisniki. Povečuje se tudi število kaznivih dejanj, ki jih izvršijo
mladoletne osebe. Po podatkih tožilstva med kaznivimi dejanji, ki jih
izvedejo mladoletniki, prevladujejo kazniva dejanja zoper premoženje, temu pa
sledijo kazniva dejanja zoper življenje in telo. Naraščajočo mladoletniško
kriminaliteto je mogoče povezovati zlasti z družbeno marginalizacijo in
oteženimi možnostmi za doseganje izobrazbe ter posledično zaposlitve.

   1.2  VIKTIMIZACIJSKE ŠTUDIJE IN (SAMO)OCENE OGROŽENOSTI DRŽAVLJANOV
   Viktimizacijske raziskave pomembno dopolnjujejo uradne statistične ocene
kriminalitete, ki temeljijo izključno na ugotovljenih oziroma prijavljenih
kaznivih dejanjih. Viktimizacijske študije kažejo delež državljanov – žrtev
kaznivih dejanj. Ljudje namreč iz različnih razlogov ne prijavijo vseh
kaznivih dejanj.
   Viktimizacijska raziskava, ki je bila v Republiki Sloveniji izvedena leta
2000, je mednarodno primerljiva. V veliki meri je potrdila domnevo, da ljudje
ne prijavijo vseh kaznivih dejanj, katerih žrtve so. V letu 2000 je bilo po
podatkih raziskave neprijavljenih več kot 60% poskusov vloma, skoraj 50%
spolnih prestopkov in 47% telesnih napadov oziroma groženj z njimi. V
povprečju je bilo v raziskovanem obdobju oškodovanih kar 27% državljanov, pri
čemer je vprašalnik zajel tudi oškodovanja s področja potrošniških goljufij
in korupcije. Delež oškodovanih je velik zlasti v prestolnici, saj je bilo
40% živečih v Ljubljani žrtev kaznivega dejanja. Raziskava je pokazala, da je
kriminaliteta v Sloveniji predvsem problem urbanih središč. V mestih so
ljudje najpogosteje oškodovani zaradi tatvin iz vozil, vandalizma nad vozili
(namernega poškodovanja vozil), tatvin koles ter vlomov. Po izjavah
državljanov se več kot 40% kriminalnih dogodkov pripeti doma ali v neposredni
bližini bivališča. Tovrstne raziskave so posredno tudi kazalec (ne)zaupanja
ljudi do dela državnih organov, saj je nepripravljenost za prijavo kaznivih
dejanj lahko tudi odraz prejšnjih izkušenj z njihovim delom. Pripravljenost
državljanov za prijavo kaznivih dejanj je v omenjeni raziskavi dokaj nizka.
Celo pri kaznivih dejanjih z znaki nasilja znaša le približno 20%. V
Republiki Sloveniji kar 80% kaznivih dejanj z elementi nasilja ostaja v tako
imenovanem "temnem polju".
   Zanimive rezultate ponujajo tudi študije strahu pred kriminaliteto, ki
merijo subjektivna občutja pri zaznavanju kriminalitete. Kot take so odraz
preteklih izkušenj ljudi, vpliva medijskih informacij, širšega ali ožjega
družinskega, sosedskega, delovnega oziroma mnenjskega okolja. Študija strahu
pred kriminaliteto med prebivalci Ljubljane (Visoka policijsko-varnostna
šola, 2002) je pokazala, da se kakorkoli ogrožene zaradi kriminalitete počuti
več kot tretjina prebivalcev (36,4%). Ta podatek ne odstopa bistveno od
podobnih raziskav v tujini, kjer se samoocena ogroženosti prebivalstva prav
tako giblje v podobnem razmerju. Čeprav je na podlagi podatkov raziskave v
Ljubljani, kot največjem slovenskem urbanem središču, rezultate težko
posploševati na ozemlje celotne Slovenije, je zaradi neobstoja drugih študij
vendarle smiselno navesti njene osnovne ugotovitve. Pokazalo se je, da na
občutke ogroženosti oziroma strah pred kriminaliteto vplivajo predvsem spol
(ženske se počutijo bolj ogrožene kot moški), ekonomska sposobnost
prebivalstva (revnejši doživljajo več občutkov ogroženosti), starost (bolj
ogrožene se čutijo starejši od 56 let in mladostniki), telesne sposobnosti in
telesno zdravje, vključenost v socialna omrežja (osamljeni se čutijo bolj
ogrožene) ter zaznavanje samega sebe kot potencialne žrtve kaznivih dejanj.
Rezultati so prav tako pokazali, da prebivalci glavnega mesta tujce dojemajo
kot vir ogrožanja, ter štejejo določena območja (ulice in četrti) kot
varnostno bolj tvegana.

   2. OCENA STANJA NA PODROČJU PREPREČEVANJA KRIMINALITETE
   Preprečevanje kriminalitete zahteva dejavnosti številnih državnih
institucij in civilne družbe. Gre za dejavnosti, ki zelo kompleksno
preprečujejo razvoj deviantnega vedenja pri posamezniku, skupinah in družbi
kot celoti. Posegajo v vrednostne temelje družbe, na katerih temeljijo
sprejete pravne norme. Cilj preventivnih dejavnosti je vplivati na
državljane, da ne bodo kršili dogovorjenih norm in s svojimi dejanji ne bodo
škodili življenju, zdravju in premoženju drugih fizičnih ali pravnih oseb,
ter z nedovoljenimi posegi ogrožali žive in nežive narave. Ob tem se je treba
zavedati, da so tudi dogovorjena pravila podvržena spremembam, a imajo
vendarle nekatere trajnejše civilizacijske temelje.

   2.1 GENERALNA PREVENTIVA
   Človek je kot družbeno bitje vpet v najrazličnejše oblike socialnih
interakcij in omrežij, ki oblikujejo njegov pogled na svet. Interakcije se
odražajo tudi kot konflikti, ki so sestavina vseh družbenih odnosov, zato je
pomembno, kako se posamezniki nanje odzovejo in kako jih rešujejo. Veščine
nenasilne komunikacije in nenasilnega reševanja konfliktov morajo
predstavljati ne le integralno vsebino institucionaliziranega izobraževalnega
procesa, temveč vseživljenjskega učenja. V dobi elektronskih medijev,
množičnega institucionaliziranega izobraževanja in naraščajočega vpliva
civilne družbene sfere, je nenasilne vzorce reševanja konfliktov mogoče
približati vsakemu posamezniku. Za skupnost, ki stremi k blaginji
prebivalstva, je bistvenega pomena, da nasilje ne postane družbeno
sprejemljivo ali celo prepoznano kot legitimno sredstvo uresničevanja
interesov v družbi.
   Na proces posameznikove socializacije poleg družine in socialnih skupin
pomembno vplivajo vse institucije, s katerimi se človek srečuje od rojstva do
smrti. Socializacija je proces "podružbljanja" človeka, njegovega primarnega
(družina) in sekundarnega vraščanja (vrstniki, delovno okolje) v družbo kot
skupnost posameznikov, institucij ter kultiviranja odnosov, ki nastopajo med
njimi. Ravnanje v skladu s sprejetimi pravili ne zavezuje le posameznikov,
temveč tudi institucije oziroma državo kot celoto.
   Uspešno, učinkovito, zakonito delovanje institucij in države kot celote
predstavlja pomembno generalno preventivno pred kriminaliteto. Pravočasno
preprečevanje, odkrivanje, kazenski pregon ter sankcioniranje storilcev
kaznivih dejanj ustvarjajo splošno družbeno klimo, v kateri se kriminaliteta
preprosto "ne izplača". To pa terja kakovostno delo tako pri ugotavljanju
problemov, zbiranju dokazov, pripravi tožb kot tudi končnim sankcioniranjem
kršiteljev. V Sloveniji se nekatere institucije že vrsto let soočajo s
problemom neučinkovitosti. Predvsem to velja za pravosodje, saj dolgotrajni
postopki hromijo zaupanje ljudi v delovanje pravosodnega sistema. Treba se je
zavedati, da ljudje gradijo svoje zaupanje v pravno (in pravično) državo tudi
na podlagi sodnih razpletov zlasti kazenskih primerov.
   Zaradi tega je treba s posebno skrbjo omogočiti vse možnosti za neodvisno,
zakonito in strokovno delo vseh organov odkrivanja, pregona in sojenja, prav
tako pa z načrtno izgradnjo in uveljavitvijo ustreznih etičnih pravil za
delovanje vseh fizičnih in pravnih oseb v družbi poskrbeti za uveljavitev
načela etičnosti kot najboljše preventive pred družbeno deviantnimi pojavi, v
ta namen pa izkoristiti vse možnosti vzgojnih, šolskih in medijskih
mehanizmov.

   2.2 POSEBNE OBLIKE PREVENTIVE
   2.2.1 Socialna preventiva
   Družino država in družba prepoznavata kot socialno skupino, v kateri se
pridobivajo primarna občutja varnosti, zaželenosti in družbene sprejetosti. V
družini potekajo temeljni socializacijski procesi, ki so izjemno pomembna
popotnica za posameznikovo nadaljnje psihosocialno življenje. Družina je
namreč tista, v kateri otroci najprej razvijejo odnos do sebe, drugega ter
skupnosti kot celote. Vedenjski vzorci, ki jih družina posreduje posamezniku,
so pomembna osnova za razvoj osebnosti. Kadar razmere v družini ne omogočajo
ustreznih okoliščin za psihosocialni razvoj njenih članov (še zlasti otrok)
oziroma ga kakorkoli ogrožajo, je družba dolžna posredovati. Bistvenega
pomena je, da so problemi v družini pravočasno odkriti in da ustrezne službe
nastopijo pravočasno. Učinkovita preventivna dejavnost je mogoča le ob
usklajenem in tvornem sodelovanju neposrednega okolja (staršev, sorodnikov,
sosedov), vzgojno-izobraževalnih institucij, lokalne skupnosti, ustanov
socialnega dela, organov odkrivanja in kazenskega pregona ter sodstva
(mehanizmi poravnave). Pomembno vlogo pri zagotavljanju najrazličnejših oblik
pomoči družini imajo poleg države tudi institucije civilne družbe.
   Preventiva pred nasiljem v družini je v določeni meri vgrajena že v
nekatere dejavnosti zdravstva na primarni ravni, kot je npr. obisk patronažne
službe v družini z novorojenčkom ter preventivni pregledi v predšolskem in
šolskem obdobju, ki lahko služijo tudi kot psihosocialna podpora družini.
Obenem je skozi tovrstne dejavnosti zdravstvenih služb mogoče prepoznati
družine z večjim tveganjem za pojav nasilja oziroma tiste, kjer je nasilje že
prisotno. K ugotavljanju nasilja lahko prispeva tudi prijavna dolžnost
zdravnikov in zdravstvenih delavcev, čeprav to področje še ni povsem ustrezno
urejeno. Ministrstvo za zdravje ugotavlja, da je treba določiti standardne
postopke ob prijavi suma, kot je obvezno dokumentiranje, ki bi lahko bilo
uporabljeno tudi pri morebitnem sodnem postopku. Tudi dostop do ustrezne
strokovne (psihosocialne, pedopsihiatrične ali kakšne druge) pomoči žrtvam in
storilcem ni povsod ustrezen, saj primanjkuje strokovnjakov oziroma služb, ki
bi zagotavljale ustrezno pomoč.
   Državno tožilstvo ugotavlja, da je v družinskih konfliktih še vedno
premalo angažirana socialna služba tako v času pred storitvijo kaznivega
dejanja kot tudi po obravnavi dejanja na tožilstvu in sodišču, ko je treba
žrtvi ponuditi oporo in jo po potrebi namestiti v drugo okolje. Izkazalo se
je, da imajo pomembno preventivno vlogo tudi različne oblike poravnave, ki
ponujajo storilcu kaznivega dejanja in družini možnost, da se vzpostavijo
novi odnosi ob podpori strokovne (terapevtske) pomoči. Oblike ozaveščanja in
terapevtskega dela v družini se lahko izvajajo tudi, ko je neko dejanje že
storjeno (npr. v obliki odloženih pregonov). Državni tožilci pogrešajo
možnost, da bi starša, ki neprimerno ravnata z otrokom, napotili v ustrezno
posvetovalnico in po uspešno izvedenem postopku svetovanja in psihološke
pomoči ovadbo ovrgli. Analiza primerov, ki jo je izvedlo državno tožilstvo v
primeru zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja je namreč pokazala
na vrsto sprožilnih dejavnikov v družinah, ki vodijo v nasilna dejanja
(Skupno poročilo tožilstva, 2002), veliko konfliktnih stanj pa bi bilo mogoče
rešiti že s pomočjo terapevtskega pristopa. Storilci tovrstna kazniva dejanja
pogosto izvedejo pod vplivom alkohola, razlogi pa so večinoma neurejene
družinske razmere in predvsem razmere med storilcem in žrtvijo, prevelika
pričakovanja staršev od otrok ter šolski neuspeh in problemi, povezani z
odraščanjem, kot so obiskovanje zabav, nepravočasni prihodi domov ipd.
   Usmerjen vpliv na posameznikove vrednote lahko poleg družine zagotovi
šolski sistem, zlasti v obdobju obveznega šolanja, ki so ga po zakonu dolžni
absolvirati vsi otroci do 15. leta starosti. Zveza med prestopništvom in šolo
ni preprosta, zato je treba to problematiko razumeti širše, v okviru
celovitih družbenih okoliščin. Šola je okolje osebnostne rasti, kjer se z
učenci ukvarjajo usposobljeni strokovnjaki. Prestopništvo ima veliko vzrokov.
Sprožilni dejavniki zanj so lahko posledica neurejenih razmer v družini,
zlorab, ki jih je otrok doživel v otroštvu, lahko pa je povezano tudi s
pritiski v šoli, šolskim neuspehom, šolsko prakso, nerealnimi pričakovanji
staršev. Uspešno preventivno delo temelji na pravočasnem prepoznavanju težav
učenca, tesnem sodelovanju z družino ter hitri in učinkoviti intervenciji
ustreznih služb. Zelo pomembno je ustvarjanje pozitivnega ozračja v šoli,
jasnost zahtev glede pravil vedenja, motivacija manj uspešnih in manj
zainteresiranih učencev, odprava njihove morebitne marginalizacije, sprotno
reševanje medsebojnih konfliktov ob upoštevanju otrokovih pravic in
dostojanstva. Poleg programov za učence je potrebno izobraževanje učiteljev,
s posebnimi programi pa tudi staršev (šola za starše). Nekatere dejavnosti
(zlasti v obliki predavanj v vrtcih in šolah) že potekajo, iskati pa je treba
vedno nove možnosti, kako te vsebine približati staršem.
   Zlasti pomembno je, da imajo otroci in mladostniki možnost kakovostnega
preživljanja prostega časa in jim je v sodelovanju z lokalno skupnostjo in
različnimi društvi ter združenji omogočen dostop do izobraževalnih, kulturnih
in športnih vsebin tudi izven časa, ki ga preživijo v šoli. Programi
kakovostnega preživljanja prostega časa predstavljajo možni način socialne
integracije različnih socialnih skupin.
   Nekateri pedagogi opozarjajo, da je nasilje vse bolj prisotno tudi v
šolah. Nasilje med dijaki, grožnje učiteljem in dijakom, izsiljevanja,
nasilje dijakov nad učitelji, orožje, mamila so v slovenskih šolah realnost.
Raziskave kažejo, da so slovenski srednješolci tudi izrazito tvegana skupina
mladostnikov v zvezi z zlorabami drog in to celo v evropskem merilu. Po
podatkih Evropskega centra za droge v Lizboni se Slovenija po razširjenosti
drog med srednješolci nahaja med najbolj ogroženimi v Evropi. Vse bolj
narašča zlasti uživanje kanabisa in sintetičnih drog.
   Pomemben dejavnik psihosocialnega zdravja posameznika, družine in družbe v
celoti so ugodne razmere na področju socialne preventive. Zdravi ekonomski
temelji  družbe  preprečujejo revščino  in  socialno  izključenost ter  široko
paleto potencialne socialne patologije, povezane z njo. Republika Slovenija
po osamosvojitvi izvaja proces družbenoekonomskega preoblikovanja, ki je
prizadel številne zaposlene zlasti v zasebnem sektorju. Delež nezaposlenih se
je v tem obdobju gibal nad 10% aktivnega prebivalstva (leta 2000 je bila
brezposelnost 12,2%, v letu 2004 10,6% in v maju 2005 10,2%), čeprav znaša
anketna brezposelnost, ki se preverja skladno z navodili Mednarodne
organizacije dela in Statističnega urada Evropske unije, kar omogoča
primerljivost z drugimi državami, ki izvajajo takšne ankete, v letu 2000 7,7%
in v letu 2004 6,1% in je ena najnižjih v Evropski uniji. Slovenija se med
državami evropske petindvajseterice kot tudi petnajsterice uvršča med države
z nižjo – podpovprečno brezposelnostjo, saj je bila stopnja anketne
brezposelnosti v evropski petnajsterici maja 2004 8,1%, v evropski
petindvajseterici pa 9,0%. Zaradi neenake gospodarske strukture in
porazdeljenosti posameznih panog pa so se določene regije v Sloveniji znašle
v še posebej neugodnih socialnih okoliščinah ter določeni
brezperspektivnosti, ki je lahko prav tako generator različnih oblik socialne
patologije na regionalni ravni.
   Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005 (Uradni list RS, št.
31/00) in iz njega izhajajoči dokumenti so določili strategijo, osnovna
načela, izhodišča in cilje ter ukrepe in naloge posameznih akterjev za
zagotavljanje socialne varnosti posameznikov in družbenih skupin. V pripravi
pa je že nov nacionalni program socialnega varstva, ki bo opredelil ključne
probleme, naloge in ukrepe na tem področju za prihodnje obdobje.
   Republika Slovenija je leta 1999 sprejela Program boja proti revščini in
socialni izključenosti, da bi na ta način spodbudila zaposlovanje,
izobraževanje in strokovno usposabljanje prebivalstva, povečala ponudbo
socialnih in neprofitnih stanovanj ter zvišala socialnovarstvene dodatke
tistim, ki si sami ne morejo zagotoviti preživetja. Vlada RS je leta 2004
sprejela Nacionalni akcijski načrt o socialnem vključevanju za obdobje 2004
do 2006. Namen dokumenta je pospeševanje socialnega vključevanja in socialne
kohezije prebivalcev skozi zagotavljanje večje dostopnosti do storitev in
virov sredstev za življenje. Dokument obravnava socialne storitve,
zaposlovanje, stanovanjsko politiko, zdravstvo, pravno varstvo pa tudi
dostopnost do kulture in prostočasnih dejavnosti. V Republiki Sloveniji poleg
storitev mrež javne službe, ki jih zagotavlja država na področju socialnega
varstva, deluje tudi več kot 100 nevladnih organizacij ter večje število
zasebnikov s koncesijo ali dovoljenjem za delo. V tem okviru se izvajajo
storitve socialne preventive, prve socialne pomoči, osebne pomoči, pomoči
družini na domu in za dom ter institucionalno varstvo. Socialna preventiva je
namenjena preprečevanju socialnih stisk in organizaciji samopomoči socialno
ogroženih ter zajema ciljne skupine mladih, družin in ostarelih. Socialna
preventiva za mlade se izvaja v okviru mladinskih delavnic, skupin za
samopomoč, preventivnih programov v šolah, učne pomoči učencem in dijakom ter
različnih oblik letovanj otrok in mladine. Storitev prve socialne pomoči, s
katero se posamezniku ali družini pomaga prepoznati socialne stiske, zajema
osebno pomoč in pomoč družini. Osebna pomoč se izvaja v obliki svetovanja
posameznikom in družinam s težavami v odnosih, problemom zaradi vedenjskih
težav ali zasvojenosti ali zaradi nesposobnosti za samostojno življenje v
okolju. V letu 2004 je bilo te storitve deležnih 24.808 odraslih, 1.332 otrok
in mladostnikov ter 10.253 družin.
   Alkoholizem in droge predstavljajo enega pomembnih spodbujevalcev
kriminalitete. Prvi vpliva na nasilnost (v družini, na športnih in drugih
prireditvah, v prometu itd.), droge pa so v ozadju številnih oblik
"sekundarne kriminalitete" (tatvine, izsiljevanje ipd.). Zakon o omejevanju
porabe alkohola (Uradni list RS, št. 15/03) je določil ukrepe in načine
omejevanja porabe alkohola ter ukrepe za preprečevanje škodljivih
zdravstvenih, ekonomskih in socialnih posledic rabe alkohola, še posebej med
mladimi. S programom za omejevanje porabe alkohola in zmanjševanje škodljivih
posledic njegove rabe, so ustvarjene okoliščine za vplivanje na stališča
predvsem mladih ljudi do uživanja alkohola. Ukrepi za omejevanje porabe
alkohola so zlasti prepoved prodaje in ponudbe alkoholnih pijač osebam,
mlajšim od 18 let, in osebam, ki kažejo očitne znake odvisnosti od alkohola,
uvedba časovnih omejitev prodaje alkoholnih pijač in popolna prepoved prodaje
na krajih, kjer se izvajajo dejavnosti vzgoje, izobraževanja, zdravstva,
športa ter v obratih javne prehrane.
   Prvi bolj organizirani programi preventivnih dejavnosti na področju boja
zoper zlorabo drog segajo v leto 1992, ko je nastal tudi prvi strateški
dokument na tem področju. Ta je določil vrsto dejavnosti, in sicer preventivo
zasvojenosti, zdravljenje odvisnosti, socialno obravnavo odvisnih od
prepovedanih drog in zmanjševanje ponudbe prepovedanih drog. Z nacionalnim
programom so postavljeni temelji za učinkovitejšo preventivo na tem področju.
Nacionalni program na področju drog celovito in sistematično ureja področje
nelegalnih drog v Sloveniji in vključuje strategijo in akcijski načrt.
Strategija pomeni strokovno in politično vizijo razvoja različnih dejavnosti
preprečevanja zlorabe drog. S predlogom se uvajajo nova načela, kot so
multidisciplinarnost, integralnost, uravnoteženost in globalnost reševanja
problematike. Vsebinsko so opredeljena vsa področja, tako zmanjšanje
povpraševanja po drogah (s preventivnim delom v vzgoji in izobraževanju,
družinskem okolju, na delovnem mestu, v lokalnem okolju in civilni družbi)
kot zmanjšanje ponudbe drog, problematika sintetičnih drog, pospeševanje
mednarodnega sodelovanja. Opredeljen je tudi razvoj informacijskega sistema
na področju prepovedanih drog in drugih dejavnosti.
   Republiko Slovenijo je po letu 1990 zajela epidemija uporabe prepovedanih
drog, med katerimi sta bili v prvi fazi najbolj pogosti uživanje marihuane in
heroina. Šlo je za svojevrsten šok, na katerega država ni bila pripravljena
in nekaj let celo ni uspela dovolj natančno ovrednotiti pojava. Najprej je
bilo treba dokazati, da problem obstaja in da je potrebna ustrezna
intervencija. Nevladni sektor in lokalna skupnost sta se relativno hitro
odzvala s samoorganiziranjem, medsebojnim povezovanjem in prostovoljnim
delom. Strokovnjaki so še leta 1991 ocenjevali, da je v Sloveniji le 70 oseb
odvisnih od heroina. Danes epidemiologi govorijo o 6000 do 10.000 uporabnikih
heroina. Za mlade je značilno predvsem eksperimentiranje z drogo, zlasti z
marihuano in sintetičnimi drogami.
   Ključni problemi na področju preventivnega dela na področju drog so
povezani s financiranjem programov. Predvsem nevladni programi so vse do
druge polovice devetdesetih let dobesedno životarili, kasneje pa se je z
vidnim prispevkom države stanje izboljšalo, a še vedno ne v meri, ki bi
omogočila zadosten razvoj nevladnega sektorja. Poseben problem predstavlja
dejstvo, da v Sloveniji nevladni sektor ne pridobiva dodatnih denarnih
sredstev iz gospodarstva ali od drugih pravnih subjektov, kot je to značilno
za zahodno Evropo. Pereč problem na tem področju je tudi nezadostno število
programov zdravljenja in terapevtske obravnave. V začetku leta 2002 je bilo v
tujini na zdravljenju več kot 100 slovenskih državljanov.

   2.2.2 Situacijska preventiva
   Kot kažejo izkušnje drugih držav je preventiva na področju preprečevanja
kriminalitete najbolj učinkovita, če je zasnovana na lokalni ravni in če je
težišče njenega izvajanja prav tako na lokalni ravni. V dejavnosti na lokalni
ravni se zaradi narave problematike (kriminalna prevencija zadeva vse
prebivalce lokalne skupnosti) poleg institucionaliziranih oblik sodelovanja
(lokalna uprava, policija, socialne organizacije, gospodarstvo, šolstvo,
športni klubi, cerkve, politične stranke, mediji, univerza) lahko vključijo
tudi občani neposredno.
   Poleg socialne preventive se na lokalni ravni preventiva učinkovito izvaja
tudi v obliki situacijske preventive v ožjem smislu (povečanje prometne
varnosti z izgradnjo križišč, nadvozov, podvozov ureditev pločnikov, javna
razsvetljava, javno in zasebno tehnično in fizično varovanje, urbanistično
načrtovanje in gradnja stanovanjskih naselij, obnova zanemarjenih naselij in
zgradb), kar vse lahko prispeva k zmanjšanju možnosti in priložnosti za
izvajanje kaznivih dejanj. Lokalna skupnost je tudi najbolje seznanjena z
varnostno problematiko v svojem okolju, zato so formalne oblike nadzora ter
številni ukrepi za zagotovitev varnosti lahko tudi dejansko učinkoviti,
učinki pa so običajno konkretno merljivi ("cost-benefit") in opravičujejo
sredstva, vložena v preventivo. Prav tako potekajo v lokalni skupnosti
številne neformalne oblike nadzora, zaradi katerih se lahko pravočasno
prepoznajo problemi, s tem pa je mogoče tudi aktivno ukrepanje.
   Določene oblike sodelovanja države na lokalni ravni na področju varnosti
predvideva že zakonodaja. Organi lokalne skupnosti (župan) lahko ustanavljajo
varnostne svete, sosvete, komisije in druge oblike posvetovalnih teles. Po
podatkih iz leta 2002 je v Sloveniji ustanovljenih 110 tovrstnih
posvetovalnih oblik. Njihova ustanovitev in delovanje sta odvisna od
motiviranosti lokalne skupnosti, ki je premosorazmerna z intenzivnostjo
varnostne problematike. Z ustanavljanjem lokalnih izpostav sicer
centraliziranih institucij države (oddelki, postaje, uradi, agencije) se
zmanjšuje stopnja odtujenosti centralne oblasti. Zaradi bližine dojemajo
ljudje lokalne izpostave kot bolj dostopne in odprte, lokalni problemi pa se
lažje rešujejo lokalno.
   Prisotnost države in s tem oblasti mora biti jasno vidna tudi na lokalni
ravni. Pri tem ne sme biti poudarek na izkazovanju moči, temveč na kakovosti
odnosov, ki temeljijo na svetovanju, pomoči ter partnerskem sodelovanju s
prebivalci. Na lokalni ravni lahko situacijsko-preventivno deluje predvsem
policija in zasebne varnostne službe, ki na podlagi svojega delovanja
postajajo pomemben subjekt zagotavljanja notranje varnosti. Policija je že
pred leti pričela izvajati strategijo v skupnost usmerjenega policijskega
dela, ki v ospredje postavlja prav situacijsko preventivo. Poudarek je na
metodah in oblikah dela, kot so svetovanje, delo v posvetovalnih telesih,
delo v policijskih pisarnah, izobraževanje otrok in odraslih, neformalne
oblike druženja in povezovanja z državljani ipd. Pri tem je zlasti pomembna
vloga vodje policijskega okoliša. Fizična prisotnost policistov na lokalni
ravni in njihova vpetost v življenje lokalnega okolja (seznanjenost s
problemi, oseben stik s problematičnimi osebami, zlasti mladimi, ustno
svetovanje in opozarjanje) zagotavljata ne le skrb za državljane, temveč
hkrati demotivirata potencialne storilce kaznivih dejanj.

   3. OCENA STANJA NA PODROČJU ODKRIVANJA IN ZATIRANJA KRIMINALITETE
   3.1  KAZNIVA DEJANJA ZOPER ŽIVLJENJE IN TELO TER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST
   Nasilniška kriminaliteta zajema umore, poskuse umorov, hude in posebno
hude telesne poškodbe, detomore, lahke telesne poškodbe, kazniva dejanja
zoper javni red in mir ter nekatere druge vrste kaznivih dejanj. Nasilniška
kriminaliteta vzbuja strah zlasti med najbolj nemočnimi, kot so otroci,
ženske, starejši oziroma tiste osebe, ki so tudi drugače pogosteje žrtve
nasilja.
   Umori v Sloveniji v zadnjih letih ne naraščajo, a zaskrbljujejo spremembe
v njihovi strukturi. Gre zlasti za pojav umorov po naročilu ki so praviloma
neraziskani, umorov v družini in za nekatere bolj brutalne oblike umorov,
storjenih zaradi izsiljevanja ali zastraševanja.
   Po podatkih tožilstva prevladujejo umori, ki temeljijo na družinskih ali
socialnih vezeh. Vse pogostejši in vse bolj organizirani pa so umori in
poskusi umorov iz nizkotnih nagibov, največkrat premoženjskih.
   Leta 2004 je bilo manj primerov kaznivih dejanj zoper življenje in telo,
ki so bili posledica delovanja organiziranih kriminalnih združb, naraslo pa
je število primerov, ki so izvirali iz slabih odnosov v družini in sporov med
posameznimi socialnimi skupinami. Značilni so bili umori partnerjev, katerih
storilec je nato naredil samomor, in različni krvni delikti, v katerih so
bili udeleženi Romi.

   Tabela 2: Kazniva dejanja zoper življenje in telo

+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|Leto|Skupaj| Umor – |Umor –|Posebno huda |   Huda    |   Lahka   |  Druga   |
|    |      |dokončan|poskus|   telesna   |  telesna  |  telesna  | kazniva  |
|    |      |        |      |  poškodba   | poškodba  | poškodba  | dejanja  |
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1981| 1.736|      38|    38|           26|        354|        912|       368|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1982| 2.095|      37|    35|           28|        434|      1.053|       508|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1983| 2.104|      32|    48|           19|        416|      1.087|       502|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1984| 1.986|      24|    59|           27|        405|      1.013|       458|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1985| 1.681|      35|    44|           15|        334|        791|       462|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1986| 1.684|      31|    27|           26|        386|        741|       473|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1987| 1.642|      26|    51|           18|        374|        661|       512|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1988| 1.750|      35|    44|           11|        367|        634|       659|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1989| 1.607|      32|    41|           21|        337|        571|       605|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1990| 1.718|      37|    41|           13|        376|        523|       728|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1991| 1.726|      39|    39|           28|        412|        434|       774|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1992| 2.069|      43|    54|           21|        400|        577|       974|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1993| 2.132|      24|    44|           18|        450|        531|     1.065|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1994| 1.936|      33|    54|           20|        393|        518|       918|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1995| 2.107|      43|    47|           20|        457|      1.026|       514|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1996| 1.947|      34|    65|           28|        445|        970|       405|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1997| 1.918|      34|    44|           22|        406|      1.024|       388|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1998| 2.066|      13|    48|           11|        382|      1.166|       446|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|1999| 2.119|      25|    45|           22|        384|      1.222|       421|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|2000| 2.111|      22|    50|           21|        410|      1.445|       163|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|2001| 2.715|      15|    35|           18|        405|      1.785|       457|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|2002| 2.991|      25|    46|           20|        397|      2.106|       397|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|2003| 2.884|      20|    37|           18|        295|      2.087|       427|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+
|2004| 2.777|      29|    47|            8|        322|      2.049|       322|
+----+------+--------+------+-------------+-----------+-----------+----------+


   vir: Ministrstvo za notranje zadeve, Policija

   Posebna pozornost organov odkrivanja je namenjena nasilju, zlasti v
družini, nad otroci in ženskami, oblikam organiziranega nasilja, kot je
prisiljena prostitucija oziroma trgovina z ljudmi ter nasilnim spolnim
dejanjem zoper otroke in mladoletnike. V zadnjih letih je naraslo število
prijavljenih oziroma odkritih dejanj spolnega nasilja, zlasti spolnega napada
na osebe, mlajše od 15 let. Storilci teh dejanj so večinoma v sorodstvenem
razmerju z žrtvami (oče, očim, stric) oziroma imajo ekonomski in
avtoritativni vpliv (vzgojitelj, učitelj) na svoje žrtve. Povečalo se je tudi
število prijav kaznivih dejanj kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo
položaja. Število obravnavanih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost se
je v letu 2004 povečalo za 3,8%. Med njimi je poraslo zlasti število
posilstev in poskusov posilstva ter spolnih napadov na osebe, mlajše od 15
let, kaznivih dejanj spolnega nasilja in zlorabe slabotne osebe pa je bilo
manj. Preiskanih je bilo 88,5% (93,1%) kaznivih dejanj zoper spolno
nedotakljivost. Razmeroma visoka preiskanost je posledica tega, ker je žrtev
največkrat osebno poznala osumljenca.

   Tabela 3: Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost

+----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+
|Leto|Skupaj|Posilstvo|  Poskus  | Spolno  |   Kršitev   | Spolni |   Druga  |
|    |      |         | posilstva| nasilje |spolne ned. z|napad na|  kazniva |
|    |      |         |          |         |   zlorabo   | otroka |  dejanja |
|    |      |         |          |         |  položaja   |        |          |
+----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+
|1990|   213|       62|        43|       26|            8|      63|        11|
+----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+
|1991|   232|       49|        44|       30|            6|      92|        11|
+----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+
|1992|   231|       60|        39|       30|           13|      76|        13|
+----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+
|1993|   235|       69|        32|       22|           13|      83|        16|
+----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+
|1994|   259|       48|        31|       32|           18|     115|        15|
+----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+
|1995|   275|       55|        28|       28|           25|      89|        50|
+----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+
|1996|   252|       50|        18|       24|           11|      89|        60|
+----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+
|1997|   282|       57|        17|       35|           15|     117|        41|
+----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+
|1998|   409|       60|        23|       77|           21|     176|        52|
+----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+
|1999|   376|       57|        18|       78|           20|     159|        44|
+----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+
|2000|   362|       86|        14|       73|           24|     147|        18|
+----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+
|2001|   467|       90|        22|       73|           15|     221|        46|
+----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+
|2002|   498|       84|        26|       76|           28|     239|        45|
+----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+
|2003|   420|       57|        13|       75|           27|     196|        52|
+----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+
|2004|   358|       73|        14|       64|           26|     153|        28|
+----+------+---------+----------+---------+-------------+--------+----------+

   vir: Ministrstvo za notranje zadeve, Policija

   3.1.1 Nasilje v družini
   Nasilje v družini zajema v prvi vrsti nasilje nad otroki, ženskami,
ostarelimi. Pri opredelitvi pojma je problematična opredelitev družine, ki jo
zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih opredeljuje kot skupnost
staršev in otrok, ne upošteva pa razsežnosti družine, ki so lahko tudi širše.
   Pojavna oblika kriminalitete, ki se odraža kot nasilje v družini, je v
zadnjih letih deležna večje pozornosti. Strokovne službe in družba v celoti
so bolj občutljive v njegovem prepoznavanju, zato tudi ni nenavadno, da
število odkritih kaznivih dejanj in prekrškov z elementi nasilja narašča.
Resnost problema je še vedno podcenjevana, čeprav gre za kriminaliteto, pri
kateri je oškodovanec nenehno ali dlje časa izpostavljen fizičnemu,
psihičnemu ali spolnemu nasilju. Nasilje v družini se lahko stopnjuje in vodi
v najhujša kazniva dejanja, kot so umori. Zaskrbljujoči so podatki iz
policijskih evidenc, ki kažejo, da več kot 70% umorov v Sloveniji spada med
"družinske umore". Glede na pogosto znana pretekla nasilna ravnanja
storilcev, bi bilo številne tragedije s pravočasnim posredovanjem morda
mogoče preprečiti.
   Eden glavnih problemov pri oceni obsega nasilja v družini izhaja iz narave
dejanj, saj se ta dogajajo v zasebnem okolju. Žrtev tovrstnih nasilnih dejanj
je cela družina, ne glede na to, ali mu je izpostavljen posameznik ali vsi
člani. Običajno so družine, v katerih se pojavlja nasilje, zaprte, okolje pa
le redko posega vanje. Posebej problematično je, da je kot nasilje
najpogosteje prepoznano le nasilje z vidnimi (fizičnimi) posledicami, ne pa
tudi psihično nasilje in spolne zlorabe. Zato obstajajo le posredne ocene
nasilja na podlagi podatkov o žrtvah. Prav tako je o nasilju v družini na
podlagi zbranih podatkov policije in tožilstva mogoče sklepati le posredno,
saj so skrita v ozadju drugih kaznivih dejanj in kršitev. Po ocenah nekaterih
nevladnih organizacij je nasilje prisotno v vsaki četrti družini. Podatki
tudi kažejo, da se največje število kaznivih dejanj zgodi v stanovanjskih
poslopjih. Najbolj ogrožena je starostna skupina od 34 do 44 let. V zadnjem
času posebej izstopa problematika nasilja po razvezah in stikih razvezanih
staršev z otroki.
   V letu 2004 se je po večletnem naraščanju zmanjšalo število kaznivih
dejanj nasilja v družini s 5.224 v letu 2003 na 5.066 ali za 3,0%. Največ
tovrstnih kaznivih dejanj je bilo zoper človekove pravice in svoboščine ter
zoper življenje in telo, sledila so jim kazniva dejanja zoper javni red in
mir, zoper družino, zakonsko zvezo in mladino ter zoper spolno
nedotakljivost.
   V letu 2004 je bilo 40 primerov "družinskih umorov" oziroma poskusov
umora, ki so se v osemnajstih primerih končali s smrtjo, med motivi pa sta
prevladovala ljubosumje in sovraštvo.
   Kazenski zakonik ne opredeljuje nasilja v družini kot posebnega kaznivega
dejanja. Del ravnanj z obeležji nasilja je inkriminiran v 21. poglavju
kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, ostala pa so
navedena glede na posledico v okviru drugih kaznivih dejanj. Pojem družine
kot objekta napada oziroma nasilja v sedanjem kazenskem zakoniku opredeljuje
le dopolnitev 299. člena KZ, ki govori o nasilništvu (sprememba v letu 1999).
Ob proučevanju možnosti za sistemsko ureditev področja preprečevanja nasilja
v družini bo treba proučiti tudi ustreznost ureditve kaznivih dejanj zoper
zakonsko zvezo, družino in mladino v kazenskem zakoniku.Podobno tudi zakon o
prekrških zoper javni red in mir primere družinskega nasilja obravnava le
posredno (nasilje kot prekršek), in še to v primeru motenja okolja zaradi
hrupa, ropota ali razgrajanja, ogrožanja varnosti v zasebnem prostoru ali
motenja nočnega miru in počitka. Novi predlog zakona bo to natančneje uredil.
   Poglavitni problem je še vedno prevelika družbena toleranca do nasilja,
iskanje vzrokov za nasilje pri žrtvah nasilja in nezadosten preventivni
pristop (odprava vzrokov družinskega nasilja).

   3.1.2 Nasilje nad otroki
   Iz poročil tožilstva je razvidno, da so otroci in mladostniki najbolj
ogrožena skupina prebivalstva v Republiki Sloveniji. Zaradi kaznivih dejanj
zanemarjanja mladoletne osebe in spolnega napada na otroka, mlajšega od 15
let, je bilo v letu 2002 obravnavanih 495 oseb, kar je za kaznivimi dejanji
zoper gospodarstvo (2090), mamili (1125) ter prepovedanimi prehodi čez
državno mejo (745) četrta največja skupina ovadb, ki jih je obravnavalo
tožilstvo. Podatek je posebej zaskrbljujoč zaradi izjemno škodljivih
psihosocialnih posledic nasilja nad mlado žrtvijo. Zlorabe moči se lahko pri
otroku in kasneje odrasli osebi odražajo kot psihosocialna motnja ter
deviantno vedenje. Analiza primerov, ki jo je izvedlo tožilstvo v primeru
zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja z njo, je pokazala, da je
spremljevalec teh kaznivih dejanj v veliki meri alkoholizem.
   Z vsemi obravnavanimi kaznivimi dejanji je bilo poškodovanih ali
oškodovanih 3.046 (3.229) otrok in mladoletnikov, kar je predstavljalo 5,9%
(7,1%) vseh oškodovancev. Otroci in mladoletniki so bili najpogosteje žrtev
kaznivih dejanj zoper premoženje. Policija je obravnavala tudi 210 (241)
kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja ter 218
(196) kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let.

   3.2 KLASIČNA PREMOŽENJSKA KRIMINALITETA
   Klasična premoženjska kriminaliteta zajema različna kazniva dejanja zoper
premoženje, kot so vlomi, tatvine, ropi, drzne in roparske tatvine,
poškodovanje tuje stvari, klasične goljufije, požigi ipd. Dejanja
predstavljajo največjo skupino statistično zabeleženih kaznivih dejanj, zato
vsake spremembe v načinu beleženja, pripravljenosti prijavljanja,
kazenskopravni ureditvi ali politiki pregona pomembno vplivajo na statistična
gibanja in stanje celotne registrirane kriminalitete. Gre za dejanja, ki
poleg nasilnih in spolnih kaznivih dejanj najbolj prizadenejo državljane in
močno vplivajo na subjektivni občutek varnosti, zaradi obsega primerov pa
tudi na oceno uspešnosti delovanja policije, tožilstva in sodstva.

   Tabela 4: Kazniva dejanja zoper premoženje

+----------+-------+-------+------+-------+------+------+-------+------+------+
|Leto      |  1996 |  1997 | 1998 |  1999 | 2000 | 2001 |  2002 | 2003 | 2004 |
+----------+-------+-------+------+-------+------+------+-------+------+------+
|štev. k.  | 23.645| 22.698| 7.441| 45.342|48.157|53.527| 54.835|55.983|66.303|
|d. zoper  |       |       |      |       |      |      |       |      |      |
|premoženje|       |       |      |       |      |      |       |      |      |
+----------+-------+-------+------+-------+------+------+-------+------+------+

   vir: Ministrstvo za notranje zadeve, Policija

   V Republiki Sloveniji v zadnjih letih število statistično zabeleženih
kaznivih dejanj premoženjske kriminalitete močno narašča. Spremembe so v
precejšnji meri posledica različnega obravnavanja teh dejanj s strani
policije in državnega tožilstva.

   Tabela 5: Vrste premoženjskih kaznivih dejanj

+---------------+-----+-----+------+------+------+------+------+------+------+
|K. d.          |1996 |1997 | 1998 | 1999 | 2000 | 2001 | 2002 | 2003 | 2004 |
+---------------+-----+-----+------+------+------+------+------+------+------+
|tatvine        |9.885|9.660|14.659|17.192|18.597|23.806|23.803|24.770|28.176|
+---------------+-----+-----+------+------+------+------+------+------+------+
|vlomi          |7.729|7.359|13.492|16.187|15.962|15.617|16.431|16.947|22.460|
+---------------+-----+-----+------+------+------+------+------+------+------+
|ropi           |  507|  341|   379|   463|   474|   503|   449|   349|   398|
+---------------+-----+-----+------+------+------+------+------+------+------+
|drzne tatvine  |  353|  327|   754|   783|   811|   811|   816|   839|   788|
+---------------+-----+-----+------+------+------+------+------+------+------+
|rop. tatvine   |   26|   37|    51|    52|    58|    76|    78|    82|    83|
+---------------+-----+-----+------+------+------+------+------+------+------+
|pošk. t.       |1.637|1.701| 3.787| 4.449| 5.015| 5.986| 6.356| 5.758| 6.963|
|stvari         |     |     |      |      |      |      |      |      |      |
+---------------+-----+-----+------+------+------+------+------+------+------+
|požigi         |   64|   75|    84|    61|    78|    67|    69|   101|    65|
+---------------+-----+-----+------+------+------+------+------+------+------+


   vir: Ministrstvo za notranje zadeve, Policija

   Klasična premoženjska kriminaliteta prevladuje predvsem pri povratnikih in
pri mladoletnih storilcih kaznivih dejanj. Policija ocenjuje, da predvsem
hujša premoženjska kazniva dejanja izvajajo specialni povratniki,
organizirane kriminalne združbe ter odvisniki od prepovedanih drog.
   Iz leta v leto se povečuje število premoženjskih kaznivih dejanj z veliko
materialno škodo, kamor sodijo tudi kazniva dejanja "avtomobilske
kriminalitete". Storilci teh kaznivih dejanj so vse bolj drzni, organizirani
in povezani s tujimi kriminalnimi združbami. Združujejo se v organizirane
skupine, opremljeni so s sodobno tehniko za tatvine vozil (specialno orodje
in elektronski pripomočki za tatvine vozil, pripomočki za nočno opazovanje).
Obremenjenost slovenskega prostora z avtomobilsko kriminaliteto se je po
osamosvojitvi Republike Slovenije toliko povečala, da jo je mogoče
obravnavati kot posebno obliko premoženjske kriminalitete.

   Tabela 6: Tatvine in odvzemi vozil

+-------+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+----+----+
|Leto   | 1991| 1992| 1993| 1994| 1995| 1996| 1997| 1998| 1999| 2000| 2001| 2002|2003|2004|
+-------+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+----+----+
|tatvine|1.159|1.138|1.210|1.217|1.389|1.360|1.058|1.353|1.310|1.151|1.214|1.355| 945|1035|
|in     |     |     |     |     |     |     |     |     |     |     |     |     |    |    |
|odvzemi|     |     |     |     |     |     |     |     |     |     |     |     |    |    |
+-------+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+-----+----+----+


   vir: Ministrstvo za notranje zadeve, Policija

   Posebna oblika je kriminaliteta, ki jo omogoča računalniška tehnologija.
Gre za različne oblike vdorov v računalniške sisteme oziroma baze podatkov
ter različne oblike kršenja avtorskih pravic. Materialna škoda je v primeru
tovrstnih zlorab lahko ogromna.

   Tabela   7:   Evidentirana  kazniva   dejanja   na  področju   računalniške
kriminalitete

+------------------------------------+----+----+----+----+----+----+----+----+
|kaznivo dejanje                     |1997|1998|1999|2000|2001|2002|2003|2004|
+------------------------------------+----+----+----+----+----+----+----+----+
|Izdelovanje in pridobivanje         |   1|   3|   2|   0|   0|   6|   0|   2|
|pripomočkov, namenjenih za kaznivo  |    |    |    |    |    |    |    |    |
|dejanje vdora v računalniški sistem |    |    |    |    |    |    |    |    |
+------------------------------------+----+----+----+----+----+----+----+----+
|Neupravičen vstop v zaščiteno       |    |    |   9|  12|   2|   6|   2|   8|
|računalniško bazo podatkov          |    |    |    |    |    |    |    |    |
+------------------------------------+----+----+----+----+----+----+----+----+
|Neupravičeno izkoriščanje           |   1|   2|  14|  11|  23|  17|  12|  16|
|avtorskega dela                     |    |    |    |    |    |    |    |    |
+------------------------------------+----+----+----+----+----+----+----+----+
|Vdor v računalniški sistem          |   1|   3|  13|  15|   6|   1|   0|   0|
+------------------------------------+----+----+----+----+----+----+----+----+


   vir: Ministrstvo za notranje zadeve, Policija

   3.3 ORGANIZIRANA KRIMINALITETA
   Kazenski zakonik v petnajstem odstavku 126. člena določa definicijo
hudodelske združbe, v 297. členu pa kaznivo dejanje hudodelskega združevanja,
ki ga v temeljni obliki stori tisti, ki v taki združbi sodeluje, v
kvalificirani obliki pa tisti, ki tako združbo vodi ali organizira. V zvezi s
kaznivimi dejanji, ki so značilna v okviru organiziranega kriminala, pa so v
skladu s sistematiko kazenskega zakonika predvidene kvalificirane oblike, če
so storjena v hudodelski združbi (127., 185., 187., 196., 252., 255., 302.,
310., 311., 387.a in 388.a člen).
   Zaradi potreb po enotnem in sistematičnem spremljanju organizirane
kriminalitete je Svet Evropske unije v letu 1997 sprejel dokument(*1), ki v
točki IV. navaja 11 karakteristik oziroma elementov organizirane
kriminalitete.
   V skladu z navedenim konceptom govorimo o organizirani kriminaliteti
tedaj, ko so izpolnjeni štirje obvezni kriteriji:
   – združba vsaj treh ljudi
   – deluje v daljšem časovnem obdobju
   – cilj je premoženjska korist (dobiček) ali družbena moč
   – izvrševanje težjih kaznivih dejanj (uradno pregonljivih kaznivih dejanj)
in dva od sedmih neobveznih kriterijev:
   – uporaba nasilja in /ali korupcije
   – delovanje na mednarodni ravni
   – vpletenost v pranje denarja
   – uporaba notranjih pravil ravnanja
   – točno določena delitev vlog in nalog za člane
   – uporaba podjetniškega načina delovanja
   – vplivanje na medije, gospodarstvo, državno upravo, politiko.
   Gre za celovito opredelitev z vsemi značilnostmi organizirane
kriminalitete, ki za Evropski policijski urad (Europol) in slovensko policijo
predstavlja ustrezen okvir za ugotavljanje in evidentiranje organizirane
kriminalitete in s tem tudi za razmejevanje z drugimi oblikami kriminalitete
.(2)
   Republika Slovenija se je v obdobju po osamosvojitvi soočila z naraščanjem
organiziranega kriminala, kar se je kazalo v povečanju kaznivih dejanj
nezakonite trgovine s prepovedanimi drogami, ljudmi in orožjem ter
naraščanjem števila organiziranih kriminalnih združb. Zaradi geografske lege
je Republika Slovenija neposredno izpostavljena tako imenovani balkanski
poti, ki predstavlja vir ogrožanja varnosti ne le Republike Slovenije, temveč
tudi držav regije in Evropske skupnosti. Po relativni umiritvi razmer na
Balkanu je oživelo zlasti nedovoljeno trgovanje s prepovedanimi drogami,
ljudmi in orožjem ter tihotapljenje visoko obdavčljivega blaga. Trgovina z
drogami, ljudmi in orožjem poteka predvsem v smeri vzhod-zahod, v nasprotni
smeri pa se tihotapijo ukradena vozila.

   Tabela 8: Kazniva dejanja organizirane kriminalitete

+----+-------------+
|Leto|Število k. d.|
+----+-------------+
|1997|    1.038    |
+----+-------------+
|1998|    1.136    |
+----+-------------+
|1999|    1.116    |
+----+-------------+
|2000|     898     |
+----+-------------+
|2001|     924     |
+----+-------------+
|2002|     551     |
+----+-------------+
|2003|     388     |
+----+-------------+
|2004|     225     |
+----+-------------+


   vir: Ministrstvo za notranje zadeve, Policija
   Z vključitvijo Slovenije v Evropsko unijo je še pomembnejše mednarodno
sodelovanje na področju boja zoper organizirano kriminaliteto. Slovenija je
sklenila vrsto dvostranskih sporazumov o sodelovanju, sodelovanje pa je še
posebej intenzivno na operativni ravni ter pri izobraževanju, ki ga ponujajo
različne mednarodne organizacije skozi projekte PHARE (za droge, pranje
denarja), UNDCP (droge, prikriti ukrepi), OCTOPUS, PACO (organiziran kriminal
in korupcija). Slovenski predstavniki sodelujejo v vrsti mednarodnih teles
EU, kot je delovna skupina izvedencev držav podpisnic predpristopnega pakta o
organiziranem kriminalu (PAPEG), delovna skupina za boj proti organiziranemu
kriminalu držav Srednjeevropske pobude, ocenjevalna komisija Sveta Evrope za
države kandidatke za vstop v EU glede pranja denarja (PC-R-EV), Skupina držav
Sveta Evrope za boj proti korupciji (GRECO). Pomembno je sodelovanje
Slovenije v regiji znotraj Pakta stabilnosti za Jugovzhodno Evropo in v
dvostranskih odnosih z državami nekdanje Jugoslavije.

   3.3.1 Kriminaliteta v zvezi s prepovedanimi drogami
   Prepovedane droge so zelo kompleksen družbeni problem, saj generirajo
druge oblike socialne patologije in kriminalitete (nasilje v družini,
klasična kriminaliteta, prometna varnost, varnost javnega reda in miru).
Raziskave in podatki kažejo, da problematika prepovedanih drog v slovenskem
prostoru narašča, in sicer se povečuje tako povpraševanje kot tudi njihova
ponudba. Po ocenah naj bi bilo v Sloveniji med 10.000 in 15.000 uživalcev
prepovedanih drog, po oceni evropskega spremljanja (monitoringa) v Lizboni pa
je Slovenija po razširjenosti drog med srednješolci med najbolj ogroženimi
državami v Evropi. Narašča zlasti uživanje kanabisa (marihuano je po
raziskavi Espad iz leta 1999 poskusilo kar 26% dijakov 1. letnikov) in
sintetičnih drog, zloraba heroina pa se umirja. Vse bolj so razširjene
"designer droge", po katerih posegajo predvsem občasni uporabniki.
   Letna rast odkritih kaznivih dejanj s področja prepovedanih drog je med 10
in 25%, število odkritih kršitev neupravičene posesti pa letno naraste za
četrtino. Po podatkih tožilstva za leto 2002 so se storilci ukvarjali s
preprodajo večjih količin heroina, kokaina, ekstazija in marihuane, drogo pa
so tihotapili iz Turčije in Makedonije preko Slovenije v zahodno Evropo.
Poseben problem predstavljajo posli s predhodnimi sestavinami, ki se
uporabljajo za ilegalno proizvodnjo heroina. Zaradi velikih dobičkov se z
izvajanjem tovrstnih dejanj ukvarja vse več oseb.
   Na področju prepovedanih drog je policija v letu 2004 obravnavala 997 ali
28,7% več kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili kot
leta 2003, med katerimi je bilo po oceni 92 ali 9,2% kaznivih dejanj
posledica organizirane kriminalne dejavnosti. Obravnavala je tudi 234
kaznivih dejanj omogočanja uživanja mamil. Policisti so zaradi obeh vrst
kaznivih dejanj ovadili osumljence 1.374-krat. Obravnavanih je bilo tudi
2.755 ali 26,4% manj kršitev zakona o prometu s prepovedanimi drogami kot
leta 2003. Upad odkritih kaznivih dejanj omogočanja uživanja mamil in
prekrškov zakona o prometu s prepovedanimi drogami je posledica večje
učinkovitosti dela policije pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj
neupravičene proizvodnje in prometa z mamili, s čimer je prispevala k
zmanjševanju njihove ponudbe na ilegalnem trgu.

   Tabela 9: Kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili
+----+-------------+
|Leto|Število k. d.|
+----+-------------+
|1997|     964     |
+----+-------------+
|1998|     998     |
+----+-------------+
|1999|    1.370    |
+----+-------------+
|2000|    1.121    |
+----+-------------+
|2001|    1.164    |
+----+-------------+
|2002|    1.140    |
+----+-------------+
|2003|    1.046    |
+----+-------------+
|2004|    1.231    |
+----+-------------+


   vir: Ministrstvo za notranje zadeve, Policija


   3.3.2 Ilegalne migracije (tihotapljenje ljudi)
   Slovenija se zaradi tranzitne lege pogosto srečuje s problematiko
ilegalnih migracij. Število ilegalnih migrantov se letno spreminja. Kot
kažejo podatki, so zelo pomembni vplivi političnih in gospodarskih razmer na
Balkanu, državah vzhodne Evrope in Bližnjega ter Daljnega vzhoda. Ocene o
tem, kolikšno je dejansko število ilegalnih migrantov, so zgolj približne. Po
ugodnem gibanju v letih 1998 in 1999 se je število prijetih ilegalnih
migrantov izrazito povečevalo v letu 2000, po letu 2000 pa se je število
ponovno umirilo, saj je bilo zadnja tri leta zabeleženo skoraj enako število
ilegalnih migracij.

   Graf 1: Nedovoljeni prehodi čez državno mejo v letih 1998–2004

   Kazniva dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo kot posledica
organizirane kriminalitete, predstavljajo tretjinski delež v skupnem številu
vseh kaznivih dejanj organizirane kriminalitete. Podatki o naraščanju števila
dejanj organizirane kriminalitete, ob sicer zmanjšanem skupnem številu
kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo, kažejo tudi na vse
boljšo organiziranost kriminalnih združb pri tihotapljenju ilegalcev. V letu
2004 je bilo odkritih 389 kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali
ozemlja države, od tega sta bili 102 kaznivi dejanji posledica organizirane
kriminalitete. Preiskanih je bilo 237 ali 60,9% kaznivih dejanj, osumljenci
pa so bili ovadeni 606-krat.
   Po podatkih tožilstva so glavni organizatorji največkrat povezani s
kriminalnimi organizacijami v tujini (Hrvaška, Bosna in Hercegovina,
Italija). Ta kazniva dejanja so za storilce kaznivih dejanj še vedno
privlačna zaradi velikih zaslužkov in relativno nizkih kazni v primerjavi s
tistimi v sosednjih državah. Večina ilegalnih prebežnikov prihaja iz Srbije
in Črne gore ter Albanije.

   3.3.3 Trgovina z ljudmi
   Kazniva dejanja trgovanja z ljudmi so največkrat tesno povezana s
problematiko prostitucije. Policija obravnava letno med 20 do 40 tovrstnih
primerov. Zaskrbljujoče je zlasti dejstvo, da so žrtve tudi mladoletne osebe
in da se pri izvajanju kaznivih dejanj uporabljajo tudi najhujše oblike
nasilja (spravljanje v suženjsko razmerje).
   Slovenija je ciljna, tranzitna in izvorna država trgovanja z ljudmi.
Kazniva dejanja trgovanja z ljudmi se v precej prikriti obliki kažejo kot
prepovedani prehodi, kar onemogoča njihovo učinkovito odkrivanje in
preiskovanje. Organom odkrivanja, preiskovanja in kazenskega pregona uspe
največkrat dokazati le prepovedan prehod državne meje. Žrtve kaznivih dejanj
iz najrazličnejših razlogov niso pripravljene posredovati informacij o
organizacijah in organizatorjih trgovanja.
   Nadaljnje razsežnosti ilegalnih migracij so odvisne od širših migracijskih
pritiskov na celotno zahodno Evropo. Migracijska, vizumska in azilantska
politika Slovenije in držav v bližnji soseščini pomembno vplivajo na
organiziranje prepovedanih prehodov državne meje. Kljub splošnemu upadanju
nedovoljenih migracij ni pričakovati zmanjšanja dejavnosti kriminalnih skupin
organiziratorjev prepovedanih prehodov državne meje in trgovanje z ljudmi.
Kot ciljna država je Slovenija aktualna tudi zaradi izvajanja prostitucije, v
prihodnje pa bo verjetno postala še bolj pomembna izvorna država trgovanja z
ženskami in otroki (mladoletnicami oziroma mladoletniki) z namenom spolnega
izkoriščanja.
   V letu 2004 so bile uveljavljene spremembe kazenskega zakonika, ki na novo
urejajo področje prostitucije in trgovine z ljudmi. Zaradi spremenjenih
znakov kaznivega dejanja je bilo oteženo utemeljevanje suma zlorabe
prostitucije. Policija je obravnavala 8 kaznivih dejanj prostitucije,
osumljenci pa so bili ovadeni 11-krat. Pri preiskovanju 2 kaznivih dejanj
spravljanja v suženjsko razmerje je bilo odkritih 5 žrtev teh dejanj.

   Tabela 10: Kazniva dejanja na področju prostitucije in trgovanja z ljudmi

+----+----------+-------------------------------+----------------------------+
|Leto|Zvodništvo|    Spravljanje v suženjsko    |      Posredovanje pri      |
|    |          |           razmerje            |        prostituciji        |
+----+----------+-------------------------------+----------------------------+
|1997|         4|                               |                          22|
+----+----------+-------------------------------+----------------------------+
|1998|         3|                               |                          22|
+----+----------+-------------------------------+----------------------------+
|1999|          |                              4|                          20|
+----+----------+-------------------------------+----------------------------+
|2000|         1|                              2|                          10|
+----+----------+-------------------------------+----------------------------+
|2001|          |                              2|                          17|
+----+----------+-------------------------------+----------------------------+
|2002|          |                             10|                          21|
+----+----------+-------------------------------+----------------------------+
|2003|         1|                              2|                          13|
+----+----------+-------------------------------+----------------------------+
|2004|         5|                              2|                           3|
+----+----------+-------------------------------+----------------------------+


   vir: Ministrstvo za notranje zadeve, Policija

   3.3.4 Trgovanje z ukradenimi vozili
   Tatvine vozil so velik problem držav Evropske unije, kjer je letno
ukradenih več kot milijon vozil. Po analizah Interpola je trgovina z
ukradenimi vozili po številu kaznivih dejanj in problematiki na drugem mestu
dejanj organiziranega kriminala (za drogami). Ukradena vozila običajno
zapustijo ozemlje Republike Slovenije in se legalizirajo v nekaterih državah
nekdanje Jugoslavije ali pa so prodana naprej proti Vzhodu. Zaradi geografske
lege je Republika Slovenija vezni člen med zahodnim in vzhodnim delom Evrope.
Vozila, ukradena v državah zahodne Evrope, predvsem v Italiji, Franciji in
Španiji, v Republiko Slovenijo vstopijo zlasti iz Republike Italije.
   Policija je v letu 2004 obravnavala 704 tatvin motornih vozil, s katerimi
so bili lastniki oškodovani za 1,6 milijarde tolarjev. Ukradena vozila
višjega cenovnega razreda so bila največkrat odpeljana v tujino, zlasti v
vzhodne države, vozila srednjega in nižjega cenovnega razreda pa so bila
uporabljena za popravilo poškodovanih vozil v Sloveniji.
   Policija je odkrila in zasegla 93 vozil, ukradenih v tujini, največ na
mejnih prehodih. Odkriti so bili primeri, ko so storilci v tujini ukradena
vozila srednjega in višjega razreda pri nas registrirali na podlagi
ponarejenih dokumentov o vozilu in dokazil o plačanih dajatvah, nato pa so
jih prodajali po tržnih cenah. Storilci se vse bolj povezujejo in pri
izvrševanju kaznivih dejanj uporabljajo moderne mehanske in elektronske
pripomočke, zaradi česar imajo tatvine motornih vozil čedalje več značilnosti
mednarodne organizirane kriminalitete.

   3.4 GOSPODARSKA KRIMINALITETA
   Gospodarska kriminaliteta je pojav, ki se kvantitativno in kvalitativno
spreminja. Njene pojavne oblike so odvisne od družbenega in gospodarskega
sistema, v katerem se pojavljajo, od veljavne zakonodaje, razvoja novih
tehnologij in drugih dejavnikov, ki vplivajo na poslovanje. Značilnost
gospodarske kriminalitete je ne glede na okolje v katerem se pojavlja,
precejšnje "temno polje", saj posledice tovrstnih kaznivih dejanj največkrat
niso neposredno vidne, še posebej pri kaznivih dejanjih, pri katerih
oškodovanec ni fizična ali pravna oseba, ampak država ali njene pravne norme.
Obseg odkrite gospodarske kriminalitete je tako odvisen od sposobnosti in
zmožnosti organov odkrivanja, zakonodaje, pripravljenosti oškodovancev in
drugih za prijavljanje kaznivih dejanj, interesov nosilcev oblasti.
   Po spremembi družbeno-gospodarskega sistema v Sloveniji je prišlo do
spremembe strukture in pojavnih oblik gospodarske kriminalitete. Pojavila so
se kazniva dejanja, povezana z lastninskim preoblikovanjem družbenih
podjetij, in dejanja, povezana z ustanavljanjem zasebnih gospodarskih družb,
kot so različne oblike poslovnih in finančnih goljufij, lažnih stečajev ter
povzročitev stečajev z nevestnim gospodarjenjem. S sprejetjem novega
kazenskega zakonika se je področje gospodarske kriminalitete razširilo tudi
na kazniva dejanja pranja denarja, zlorabe avtorskih pravic in intelektualne
lastnine ter na kazniva dejanja, povezana s trgom vrednostnih papirjev,
igralništvom in varovanjem okolja. Ob nastanku novih pojavnih oblik so se
začele spreminjati tudi oblike tradicionalne gospodarske kriminalitete, v
katero sodijo korupcijska kazniva dejanja, tihotapstvo, zlorabe položajev ali
pravic in davčne zatajitve.
   Težave pri preiskovanju gospodarske kriminalitete so se začele s
privatizacijo družbenega premoženja, ustanavljanjem velikega števila novih
gospodarskih družb, večinoma z omejeno odgovornostjo in minimalnim
ustanovitvenim kapitalom. S prehodom na tržno ekonomijo so nastale številne
nove finančne institucije, finančni instrumenti in storitve, ki jih pred tem
nismo poznali. Začeli so se množični stečaji gospodarskih družb,
preoblikovanje podjetij v delniške družbe in s tem povezan nastanek borze in
trga vrednostnih papirjev. Zato so se pojavile specifične oblike gospodarske
kriminalitete, kot so kazniva dejanja v povezavi s kapitalskim trgom, bankami
in hranilnicami, davčnimi zatajitvami in stečaji velikih gospodarskih družb.
   Iz statističnih podatkov je razvidno, da se je število evidentiranih
kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete v zadnjih osmih letih
povečalo za več kot 100%, prav tako se je za več kot 100% povečala nastala
škoda. Poleg tega se v strukturi celotne kriminalitete delež gospodarske
kriminalitete giblje okoli 10%, medtem ko je delež škode, povzročene s
gospodarskimi kaznivimi dejanji nad 50%.
   V letu 2004 je policija obravnavala 5.825 gospodarskih kaznivih dejanj ali
18,7% manj kot leto prej. Na zmanjšanje je najbolj vplival upad števila
poslovnih goljufij (s 1.672 na 1.054) in kaznivih dejanj izdaje nekritega
čeka ter zlorabe bančne ali kreditne kartice (z 2.687 na 1.465). Povečalo pa
se je število tipičnih gospodarskih kaznivih dejanj, kot so kazniva dejanja
goljufije, pri katerih so bile uporabljene poslovne listine (s 539 na 710),
ponareditve ali uničenja poslovnih listin (z 202 na 461), poneverbe (s 477 na
581) ter zlorabe uradnega položaja ali pravic (s 67 na 151). Med netipičnimi
kaznivimi dejanji zoper gospodarstvo se je najbolj povečalo število kaznivih
dejanj neupravičene uporabe tuje firme, vzorca ali modela (s 5 na 50).
Struktura gospodarske kriminalitete se ni bistveno spremenila, še vedno so
prevladovala kazniva dejanja z goljufivim namenom (različne vrste goljufij,
ponarejanja in preslepitve). Po oceni policije se je višina škode, povzročene
z gospodarsko kriminaliteto, povečala s 14,3 v letu 2003 na 24,2 milijarde
tolarjev ali za 69,2% v letu 2004.

   Tabela  11: Število  vseh kaznivih  dejanj in  kaznivih dejanj  gospodarske
kriminalitete ter pripadajoča škoda 1995–2004
+----+-----------------+-------------------+-----------+---------------------+
|Leto| Število vseh k. | Vsa škoda (v mio  |  Število  | Gosp. škoda (v mio  |
|    |       d.        |       SIT)        |   k. d.   |        SIT)         |
|    |                 |                   |   gosp.   |                     |
+----+-----------------+-------------------+-----------+---------------------+
|1995|           38.178|          13.500,00|      4.162|             8.700,50|
+----+-----------------+-------------------+-----------+---------------------+
|1996|           36.587|          23.700,00|      4.976|            18.400,00|
+----+-----------------+-------------------+-----------+---------------------+
|1997|           37.451|          18.582,56|      4.860|            11.756,00|
+----+-----------------+-------------------+-----------+---------------------+
|1998|           55.259|          26.794,70|      5.719|            19.823,50|
+----+-----------------+-------------------+-----------+---------------------+
|1999|           61.693|          19.910,56|      5.128|            10.812,00|
+----+-----------------+-------------------+-----------+---------------------+
|2000|           67.617|          29.311,00|      6.337|            13.045,00|
+----+-----------------+-------------------+-----------+---------------------+
|2001|           74.759|          34.263,00|      7.215|            16.815,00|
+----+-----------------+-------------------+-----------+---------------------+
|2002|           77.218|          33.524,00|      8.527|            19.815,00|
+----+-----------------+-------------------+-----------+---------------------+
|2003|           76.643|          27.640,38|      7.168|            14.268,51|
+----+-----------------+-------------------+-----------+---------------------+
|2004|           86.568|          39.051,74|      5.825|            24.157,61|
+----+-----------------+-------------------+-----------+---------------------+


   vir: Ministrstvo za notranje zadeve, Policija

   Odkrivanje in preiskovanje gospodarske kriminalitete je zahtevno in
odgovorno opravilo, ki zahteva kakovosten kader z dolgoletnimi delovnimi
izkušnjami, saj so storilci večinoma odgovorne osebe pravnih oseb, ki imajo
praviloma visoko izobrazbo in vsa potrebna znanja. Za uspešno odkrivanje in
dokazovanje gospodarskih kaznivih dejanj je poleg poznavanja kriminalistične
stroke treba obvladati še vrsto dodatnih specifičnih znanj, kot npr.
poznavanje finančnih predpisov, borznega poslovanja, statusnega prava, davčne
zakonodaje, ekonomike poslovanja, računovodstva, računalništva ter carinskih
in drugih predpisov. Visoka stopnja fluktuacije med kriminalisti, ki
preiskujejo gospodarsko kriminaliteto, je povzročila pomanjkanje kadra z
zadostnimi delovnimi izkušnjami ter ustrezno izobrazbo in usposobljenostjo.
Fluktuacija je v glavnem posledica nižje ovrednotenih delovnih mest v enotah
za preiskovanje gospodarske kriminalitete glede na primerljiva delovna mesta
v državni upravi in gospodarstvu. Problem predstavljajo tudi neustrezne
delovne razmere in pomanjkanje tehnične opreme.
   Nove oblike gospodarske kriminalitete so zahtevale drugačno organiziranje
nadzornih institucij, ustanovitev novih institucij in preoblikovanje starih,
vendar je koordinacija med njimi ponekod pomanjkljiva ali pa je sploh ni.
Pomanjkanje strokovnjakov, njihova razpršenost po posameznih organih in
institucijah ter počasna izmenjava informacij še dodatno zmanjšuje uspešnost
in učinkovitost obvladovanja gospodarske kriminalitete. Težave pri odkrivanju
in preiskovanju gospodarske kriminalitete nastajajo tudi zaradi pogosto
pomanjkljivih predpisov, ki urejajo določeno poslovanje gospodarskih
subjektov, ter nepravočasnega prilagajanja kazenske zakonodaje novim pojavnim
oblikam tovrstne kriminalitete. Dokončanje lastninjenja družbenega
premoženja, spreminjanje vloge države na gospodarskem področju in začetek
delovanja integralnega in globalnega trga bo zelo verjetno prinesel nove
možnosti za razraščanje sodobne gospodarske kriminalitete. Poleg porasta
tradicionalnih gospodarskih kaznivih dejanj je pričakovati tudi porast
organizirane gospodarske kriminalitete in kaznivih dejanj na škodo
proračunskih sredstev in oškodovanj subvencijskih sredstev.
   Nove naloge, ki jih je treba izvajati po vstopu v Evropsko unijo, so
povezane predvsem z nadzorom nad nepravilnostmi in goljufijami na področju
skupne kmetijske politike in nadzorom nad gibanjem blaga, zlasti visoko
obdavčenega. Pričakovati je podobne težave, kot jih imajo druge države
članice Evropske unije, ki so zaradi goljufij pri subvencioniranju kmetijske
politike že utrpele veliko škodo, zaradi izogibanja plačevanja davka na
dodano vrednost pa so izpadli prihodki proračuna. Po nekaterih predvidevanjih
bi lahko izpad prihodkov proračuna po vstopu zaradi davčnih zatajitev in
izogibanja plačevanju davčnih obveznosti znašal lahko tudi do 40%, kar
pomeni, da bo treba vložiti več sredstev v zaščito finančnih interesov
države.
   Zaradi naraščanja števila kaznivih dejanj pri nas in v drugih državah, še
zlasti kaznivih dejanj, ki prinašajo veliko premoženjsko korist, se bo
povečevala tudi nevarnost pranja denarja. Storilci kaznivih dejanj iz tujine
bodo Slovenijo in njen finančni ter gospodarski sistem skušali uporabljati za
izvajanje kaznivih dejanj pranja denarja, pri čemer nekateri podatki kažejo,
da bo Slovenija postajala bolj zanimiva tudi kot končna destinacija, v katero
bo investiran umazan denar. Poleg preprečevanja pranja denarja in korupcije,
preprečevanja goljufij in drugih kaznivih dejanj, ki ogrožajo finančne
interese EU, bo treba v prihodnje veliko pozornost nameniti preprečevanju
financiranja terorizma in terorističnih skupin.

   3.4.1 Ponarejanje gotovine in drugih plačilnih instrumentov
   Problematika ponarejanja gotovine in drugih plačilnih instrumentov je že
vrsto let nespremenjena. Odstopanja nastajajo ob preiskovanju obsežnejših
zadev. Kazenskopravno področje urejata 249. in 251. člen Kazenskega zakonika.
Preiskovanje tovrstnih kaznivih dejanj je dovoljeno s pomočjo posebnih metod
in sredstev. Kljub jasni zakonodaji in relativno visokim predpisanim kaznim,
so izrečene kazni pogosto mile, storilci so kaznovani le pogojno ali
oproščeni in le malo je obsodilnih sodb.
   Policija pri preprečevanju in zatiranju tovrstne kriminalitete dobro
sodeluje z Banko Slovenije, ki edina v državi opravlja strokovne ekspertize
sumljivih bankovcev. Policisti in kriminalisti so relativno dobro
usposobljeni za preiskovanje tovrstnih kaznivih dejanj.
   Januarja 2002 je Evropska unija uvedla evro in s tem nadomestila 12
obstoječih valut, med drugimi italijansko liro in nemško marko, ki sta
predstavljali kar 50% vseh zaseženih ponaredkov v Sloveniji. Napoved Unije,
da bo po uvedbi nove valute prišlo do porasta kaznivih dejanj, kot so drzne
tatvine, ropi, goljufije ipd., se je uresničila tudi v Sloveniji. Ker je
ameriški dolar valuta, ki že dlje časa ne dosega potrebnih varnostnih
standardov in kakovosti, bo tudi v prihodnosti verjetno večkrat ponarejana
valuta. Po letu 2006 se bo zaradi napovedanega prostega pretoka delovne sile,
blaga in storitev problematika na področju ponarejanja denarja izenačila s
problemi v ostalih državah članicah. Tehnologija bo omogočila razvoj izredno
kakovostnih in popolnih ponaredkov, s čimer se bodo ukvarjale zlasti
organizirane kriminalne združbe. Policija je v letu 2004 obravnavala tudi
1.772 kaznivih dejanj ponarejanja denarja, osumljence pa je ovadila 401-krat.
Zaseženih je bilo 2.426 ponaredkov, od tega 1.188 slovenskih tolarjev, 1.152
evrov, 68 ameriških dolarjev in 18 ponaredkov ostalih valut. Ponaredki domače
valute so bili razmeroma slabi, ponaredki evrov pa boljši.

   3.4.2 Pranje denarja
   Pranje denarja sodi med tiste organizirane oblike kriminalitete, za katero
velja, da jo je toliko, kolikor so pristojne institucije za njihovo
odkrivanje dejavne.
   Pranje denarja je bilo v Republiki Sloveniji prvič opredeljeno kot kaznivo
dejanje v Kazenskem zakoniku leta 1994 (252. člen). Gre za kazniva dejanja
prikrivanja premoženjske koristi, ki izvira iz predhodno storjenih kaznivih
dejanj. Slovenija je celovito zakonsko uredila to področje (Zakon o
preprečevanju pranja denarja in na njegovi podlagi izdani podzakonski akti,
Kazenski zakonik, Zakon o kazenskem postopku, Zakon o odgovornosti pravnih
oseb za kazniva dejanja) ter ratificirala vse pomembnejše mednarodne
konvencije Sveta Evrope, OECD in OZN, zakonodajo pa je uskladila tudi z obema
Direktivama EU. Zakonodaja je v zadnjih štirih letih doživela nekaj pomembnih
dopolnitev, v pravni red pa so bili vnešeni nekateri novi mednarodni
standardi.
   Kot kažejo podatki, je pranje denarja v Sloveniji večinoma posledica
predhodne storitve kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic, neupravičene
proizvodnje in prometa z mamili, davčnih zatajitev, goljufij, tihotapstva in
kaznivih dejanj, povezanih z ilegalnimi migracijami. V zadnjih štirih letih
se med predhodnimi kaznivimi dejanji pogosteje pojavljajo tudi korupcijska
kazniva dejanja v ožjem smislu. Zaradi nenehnega povečevanja števila
premoženjskih kaznivih dejanj in nekaterih kaznivih dejanj organiziranega
kriminala (promet z nedovoljenimi mamili, ilegalne migracije, poslovne in
davčne goljufije ter tihotapstvo cigaret in alkoholnih pijač), je mogoče
pričakovati, da se bo s povečano količino nezakonitega denarja povečala tudi
potreba po njegovem pranju. Zaradi vključevanja v evropske finančne in
kapitalske tokove bo slovenski finančni sistem še bolj privlačen za izvajanje
tovrstnih kaznivih dejanj.
   Skoraj polovica vseh obvestil o sumljivih transakcijah, ki jih je urad za
preprečevanje pranja denarja posredoval policiji in državnemu tožilstvu, se
je nanašala na pranje denarja iz kaznivih dejanj, storjenih v tujini, oziroma
na pranje denarja, ki so ga slovenski državljani izvedli v tujini.
   Policija in tožilstvo sta v letih 1995–2004 prejela obvestila o 129
primerih  sumljivih transakcij. V istem obdobju je policija na pristojna
državna tožilstva podala 47 kazenskih ovadb zoper 129 fizičnih oseb zaradi
utemeljenega suma storitve 70 kaznivih dejanj pranja denarja.
   Število kaznivih dejanj pranja denarja je glede na celotno število
kaznivih dejanj zanemarljivo. Popolnoma drugače pa kažejo podatki o zneskih
protipravne premoženjske koristi oziroma količini "umazanega denarja", saj
gre letno večinoma za nominalne zneske, ki presegajo 4 milijone evrov.

   Tabela  12: Število kazenskih ovadb  in kaznivih dejanj pranja  denarja ter
zneski "umazanega denarja" od 1995–2004

+-------+------------------+-----------------+-------------------------------+
|Leto   | Številokazenskih | Številokaznivih | Protipravnapremoženjskakorist |
|       |      ovadb       |     dejanj      |             v SIT             |
+-------+------------------+-----------------+-------------------------------+
|1995   |                 1|                2|                              -|
+-------+------------------+-----------------+-------------------------------+
|1996   |                 1|                7|                  1.100.000.000|
+-------+------------------+-----------------+-------------------------------+
|1997   |                 3|                5|                     23.600.000|
+-------+------------------+-----------------+-------------------------------+
|1998   |                12|               13|                    690.000.000|
+-------+------------------+-----------------+-------------------------------+
|1999   |                 3|                3|                     12.000.000|
+-------+------------------+-----------------+-------------------------------+
|2000   |                 9|               15|                    154.170.000|
+-------+------------------+-----------------+-------------------------------+
|2001   |                 6|               11|                    166.540.000|
+-------+------------------+-----------------+-------------------------------+
|2002   |                 5|                5|                    219.000.000|
+-------+------------------+-----------------+-------------------------------+
|2003   |                 4|                5|                    253.175.000|
+-------+------------------+-----------------+-------------------------------+
|2004   |                 3|                4|                    172.300.000|
+-------+------------------+-----------------+-------------------------------+
|Skupaj:|                47|               70|                  2.790.785.000|
+-------+------------------+-----------------+-------------------------------+


   vir: Urad za preprečevanje pranja denarja

   Bančni sektor je dobro usposobljen za ugotavljanje sumov pranja denarja,
to pa ne velja za zavezance iz kapitalskega, zavarovalniškega in
nepremičninskega sektorja. Tudi poslovanje menjalnic in igralnic ustreza
formalnim zakonskim zahtevam, vendar te ne kažejo dovolj pripravljenosti za
sodelovanje pri odkrivanju in sporočanju sumljivih transakcij. Število
sporočenih sumljivih transakcij uradu za preprečevanje pranja denarja se je
leta 2004 povečalo, kar bo posledično vodilo tudi do povečanega števila
odkritih kaznivih dejanj. Razlog za to je leta 2002 razširjen krog zavezancev
za sporočanje sumljivih transakcij in tudi jasna določitev odgovornosti Banke
Slovenije, ATVP, AZN, UNPIS in drugih primarnih nadzornikov za izvajanje
nadzora nad zavezanci. Vzpostavitev odgovornosti primarnih nadzornikov (Banke
Slovenije, ATVP, AZN, UNPIS in drugih) tudi za nadzor nad izvajanjem nalog na
področju preprečevanja pranja denarja in doslednejša uveljavitev odgovornosti
zavezancev za kršitve predpisov, dodatna pooblastila organom na področju
nadzora, zaostritev zahtev po obvezni identifikaciji pri poslovanju s
knjižicami na geslo ali prinositelja in dosledno ugotavljanje dejanskega
lastnika tujih fiduciarnih in "off shore" podjetij, zmanjšujejo tveganje, da
bi Slovenija postala "pralnica denarja".
   Z vstopom Slovenije v EU so se spremenili mejni režimi. Nekateri
vzpostavljeni mehanizmi spremljanja prenosov gotovine in vrednostnih papirjev
na prinosnika pri prehodu državne meje (razen na meji s Hrvaško in na
letališčih ter pristaniščih) so bili opuščeni že sredi leta 2004. EU bo do
konca 2005 sprejela predpis, s katerim bo vzpostavila režim spremljanja
prenosov gotovine in vrednostnih papirjev na prinosnika (v vrednosti nad
10.000 evrov) preko schengenske meje, vendar še ni znano, kdaj bo ta dejansko
vzpostavljen. Slovenija bo zaradi članstva v EU postala bolj zanimiva tudi za
tiste organizirane kriminalne skupine, ki so jo doslej uporabljale zgolj kot
tranzitno državo in pri nas niso kupovale nepremičnin, ustanavljale ali
dokapitalizirale podjetij ali se stalno ali začasno naseljevale. Razmere se
že spreminjajo, saj nekatere kriminalne skupine in posamezniki z območja
držav naslednic nekdanje Zveze sovjetskih socialističnih republik že
"investirajo" denar sumljivega izvora. Zaradi lažjega dostopa do različnih
skladov EU je mogoče pričakovati tudi povečanje števila goljufij in
posledično pranja na ta način pridobljenega denarja. Odpravljanje omejitev
pri finančnem in deviznem poslovanju rezidentov v tujini, popolno odpiranje
finančnega in kapitalskega trga tujim investitorjem, privatizacija bank in
zavarovalnic, še vedno neurejeno poslovanje davčnih svetovalcev ter odpiranje
Slovenije tujini za opravljanje odvetniških storitev prav tako povečuje
tveganja na področju pranja denarja.
   Poleg spremenjenih mednarodnih okoliščin otežujejo učinkovit boj zoper
kriminaliteto tudi nekatere notranje okoliščine, in sicer:
   – v Sloveniji se soočamo s preobremenjenostjo sodišč in delno zastarelim
in neučinkovitim kazenskim postopkom, kjer prihaja do nepotrebnega podvajanja
procesnih opravil. Kljub nekaterim projektom, s katerimi se poskuša povečati
učinkovitost sodstva, je to tudi po oceni tujih strokovnjakov še vedno
počasno in za obravnavo problematike pranja denarja strokovno in
organizacijsko premalo usposobljeno. Za več postopkov je bilo v preteklih
letih na podlagi analize statističnih podatkov ugotovljeno, da tudi po
vloženi in pravnomočni obtožnici več let ni bila razpisana glavna obravnava
ali pa se o pritožbi dlje časa ni izreklo pristojno višje sodišče. Več kot
50% predlogov za uvedbo postopka o prekršku na podlagi zakona o preprečevanju
pranja denarja, je zastaralo. Sprejete so bile spremembe in dopolnitve Zakona
o kazenskem postopku (ZKP-G, Uradni list RS, št. 101/05), ki bolje ureja
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi pridobljene s
kaznivim dejanjem;
   – nepotrebno škodo oziroma izgubljeni prihodek za proračun predstavlja
tudi prepogosto izrekanje pogojnih namesto denarnih kazni in odstopanje od
kazenskih postopkov, v katerih so bila začasno zasežena ali zavarovana velika
denarna sredstva, skupaj z denarjem tujim državam;
   – finančno preiskovanje zahteva visoko usposobljene kadre in prav neznanje
je pogosto razlog za zanemarjanje kazenskih postopkov v zvezi s kaznivim
dejanjem pranja denarja.
   Zaradi junija 2003 sprejetih novih mednarodnih standardov mednarodne
skupine Financial Action Task Force (FATF), za junij 2005 predvidenega
sprejema nove, že tretje Direktive EU na področju preprečevanja pranja
denarja in financiranja terorizma ter zaradi maja 2005 sprejete nove
Konvencije Sveta Evrope o pranju denarja, financiranju terorizma, odkrivanju,
zasegu in zaplembi premoženjske koristi iz kaznivih dejanj, bo treba leta
2005 in 2006 dopolniti zakon o preprečevanju pranja denarja, kazenski zakonik
in zakon o kazenskem postopku.
   3.4.3 Carinske kršitve
   Za zaščito finančnih interesov Republike Slovenije (RS) je pomembno
področje nadzora pretoka blaga ter odkrivanje in zatiranje tihotapstva preko
državne meje. S povezovanjem držav v skupni gospodarski prostor na področju
nadzora pretoka blaga bo postopoma prenehala vloga uvoznih dajatev kot
finančnih ovir pri trgovanju, v ospredju pa bodo predvsem naloge na področju
izvajanja prepovedi in omejitev vnosa in iznosa blaga v interesu zdravja in
življenja ljudi, živali in rastlin, varstva okolja in narave, javnega reda,
morale itd. Carina izvaja naloge preventivne zaščite potrošnika (slabi,
nekakovostni ali nevarni izdelki) in zaščite pravic intelektualne lastnine
ter odkriva kazniva dejanja, s katerimi se skuša nezakonito ustvarjati
premoženjsko korist na račun oškodovanja finančnih interesov RS, ki so z
integracijo v EU postali skupni interesi držav Evropske unije. Nove naloge,
ki se bodo pričele izvajati po zakonodaji Evropske unije, so povezane z
nadzorom nad subvencijami za izvožene kmetijske izdelke, nadzorom nad temi
izdelki in njihovim gibanjem ter gibanjem visoko obdavčenega blaga na
celotnem območju RS. Po vstopu RS v Evropsko unijo se je carinska služba
morala umakniti z notranjih meja med državami članicami. S tem je zelo
oslabljen nadzor nad prostim pretokom blaga med državami članicami še zlasti
za nekatere visoko obdavčene vrste blaga. Presplošno dorečeni postopki in
predpisi EU na področju nadzora prenosa trošarinskih izdelkov preko notranjih
meja med državami članicami so veliko potencialno področje za izigravanje
trošarinske in davčne zakonodaje v smislu izogibanja carinskega nadzora in s
tem utaje plačila predpisanih dajatev v proračun. Carinski nadzor je možno
izvajati na celotnem območju RS in pri ugotovljenih nepravilnostih proti
pooblaščenim trošarinskim prejemnikom voditi ustrezne upravne postopke. V
notranjem prometu med državami članicami in RS je možen vnos trošarinskih
izdelkov na območje RS tudi s strani drugih podjetij ali posameznikov, ki
poskušajo izigravati carinski nadzor in se izogniti plačilu dajatev. Brez
ustreznega nadzora je odkrivanje tovrstnega kriminala zelo oteženo. Večja
učinkovitost pri nadzoru pretoka trošarinskega blaga in odkrivanju goljufij
na tem področju je možna z vpeljavo učinkovitejših postopkov v delovanje
carinske službe.To pa zahteva povečanje pooblastil uradnikom, ki nadzirajo
pretok blaga in seveda ustrezno spremembo zakonodaje.
   Pri nadzoru pretoka blaga ter odkrivanju in zatiranju tihotapstva ni
mogoče govoriti o konstantni nominalni vrednosti kršitev, saj sta njihovo
število in vrednost odvisna od vrste dejavnikov. Gospodarska kriminaliteta je
področje, kjer prihaja do velikih razlik med podatki o odkritih kaznivih
dejanjih ter storilcih in njihovim dejanskim številom. Ponarejanje, pranje
denarja in korupcija so področja, kjer je vloga carine velika in prispeva k
njihovemu zmanjševanju, saj spremlja gibanje blaga, ki mu sledijo denarni
tokovi. Tesna povezanost obeh tokov pogosto pripelje na sled zelo prikritim
kaznivim dejanjem.

   Tabela  13:  Kršitve, ki  jih je  odkrila carina  na mejnih  prehodih in  v
naknadnih kontrolah
+-----------------+-----+-----+-----+----+----+
|                 | 2000| 2001| 2002|2003|2004|
+-----------------+-----+-----+-----+----+----+
|carinski prekrški|2.319|3.028|1.951|1548| 976|
+-----------------+-----+-----+-----+----+----+
|kazniva dejanja  |     |    6|    2|   2|   2|
+-----------------+-----+-----+-----+----+----+


   vir: Carinska uprava RS

   V tabeli so prikazana kazniva dejanja, za katera je Carinska uprava
Republike Slovenije podala ovadbo na pristojno državno tožilstvo, odkritih
primerov pa je več.
   Posebej pomembno področje je odkrivanje tihotapljenja prepovedanih drog in
orožja. Število odkritih primerov v zadnjih letih kaže, da se ta problematika
ne povečuje. Svetovna carinska organizacija ocenjuje, da je prišlo do
določene preusmeritve tihotapstva z balkanske poti, spremembe tihotapskih
poti pa so v veliki meri odvisne tudi od uspešnosti mejnih služb posameznih
držav.

   Tabela 14: Poskusi tihotapljenja drog, orožja in streliva čez državno mejo

+------------------+----+----+----+----+----+
|                  |2000|2001|2002|2003|2004|
+------------------+----+----+----+----+----+
|droge             | 30 | 24 | 27 | 21 | 19 |
+------------------+----+----+----+----+----+
|orožje in strelivo| 21 | 28 | 21 | 25 | 22 |
+------------------+----+----+----+----+----+


   Vir: Carinska uprava RS

   Število kršitev na gospodarskem področju se po ugotovitvah pristojnih
organov zmanjšuje, vendar postajajo primeri strokovno vse zahtevnejši.
Narašča zlasti število primerov, ki zaradi ozkosti ali nedorečenosti
zakonodaje sodijo v "sivo polje". Slabosti na zakonodajem področju otežujejo
delo, posebna ovira pa so pristojnosti pri odkrivanju in preiskovanju.
Pooblastila za izvedbo posameznih dejanj v predkazenskem postopku ima le
policija, zaradi česar se delo carine in policije pogosto podvaja. Podvajanje
je obremenjujoče v primerih, ko zadostuje že administrativni postopek
pridobivanja podatkov in dokumentov. Poseben problem predstavlja pomanjkanje
usposobljenih strokovnjakov. Ker imajo carinski delavci specifična znanja za
nadzor pretoka blaga, lahko preiskovalnemu sodniku izdatno strokovno
pomagajo. Učinkovito delo organov, ki se ukvarjajo z zaščito finančnih
interesov, hromi tudi pomanjkljivo medinstitucionalno sodelovanje, saj ni
izdelanih učinkovitih mehanizmov za skupno delovanje. Oviro predstavlja
nezmožnost neposrednega dostopa do posameznih podatkovnih baz ter neizdelani
standardi za ustanavljanje in delovanje multidisciplinarnih skupin
strokovnjakov različnih organov pri razkrivanju nepravilnosti na področju
zaščite finančnih interesov. Problemi so posebej pereči pri preiskovanju bolj
zapletenih primerov gospodarskega kriminala z elementi organiziranosti in
korupcije v državnih organih in povezanih gospodarskih subjektih, kjer je za
preiskavo potrebno daljše časovno obdobje, večje število strokovnjakov z
multidisciplinarnim znanjem in večja materialno-tehnična in finančna podpora.

   3.4.4 Davčne zatajitve
   V okoliščinah družbene lastnine so na področju gospodarskega kriminala
prevladovala kazniva dejanja zlorab, v času lastninskega preoblikovanja
podjetij pa so se razširila predvsem kazniva dejanja goljufij. Z
olastninjenjem se gospodarski kriminal postopno usmerja na oškodovanje
proračuna, in sicer tako pri "vhodu" (davčne zatajitve) kot pri transferjih
denarnih sredstev iz proračuna (zlorabe uradnega položaja). Gre za kazniva
dejanja, ki neposredno napadajo zavarovane dobrine na fiskalnem področju.
Število kaznivih dejanj davčne zatajitve se je od leta 1998 močno povečalo.

   Tabela 15: Kazniva dejanja davčne zatajitve
+----+-----------------------+---------------------+
|Leto|Število kaznivih dejanj|Škoda v milijonih SIT|
+----+-----------------------+---------------------+
|1998|                     47|             1.923,00|
+----+-----------------------+---------------------+
|1999|                     61|             1.734,00|
+----+-----------------------+---------------------+
|2000|                     83|             1.486,57|
+----+-----------------------+---------------------+
|2001|                    121|             3.168,34|
+----+-----------------------+---------------------+
|2002|                     99|             1.753,58|
+----+-----------------------+---------------------+
|2003|                     83|             1.081,06|
+----+-----------------------+---------------------+
|2004|                     87|             2.225,70|
+----+-----------------------+---------------------+


   vir: Ministrstvo za finance – DURS

   Davčni nadzor je pomemben dejavnik v boju zoper gospodarsko kriminaliteto.
Ta nastaja pri gospodarskem poslovanju, katerega sestavni del je davčno
načrtovanje, obračunavanje in plačevanje davkov. Pri preverjanju poslovanja
davčnih zavezancev pa nadzorniki odkrivajo tudi druga kazniva dejanja, kot so
ponarejanje in uničenje poslovnih listin, oškodovanje upnikov, poslovne
goljufije, preslepitve pri pridobitvi posojila idr.
   Ker zahteva davčno področje ozko specializacijo in visoko strokovno
znanje, bi se morale preiskave s tega področja izvajati znotraj
specializiranega organa z določenimi preiskovalnimi pooblastili. S tem bi
omogočili večjo učinkovitost inšpekcije v predkazenskem postopku, kar bi
imelo velik preventivni učinek. To potrjujejo tudi izkušnje drugih evropskih
držav, ki imajo davčno preiskavo že organizirano v sistemu davčne službe.
Specializacija organa z določenimi preiskovalnimi pooblastili je potrebna
tudi zaradi vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Pojavile se bodo nove možnosti
davčnih zlorab, in sicer utaje davka na dodano vrednost (DDV) z "davčnimi
vrtiljaki", saj pri intrakomunitarnem prometu med državami članicami Evropske
unije ne bo več carinske kontrole, davčni zavezanci pa bodo morali pri nabavi
blaga sami obračunati DDV. Področja poslovanja, ki so v državah Evropske
unije deležna posebno kritične obravnave, so: promet z mobilnimi telefoni
(kurantno blago), promet s plemenitimi izdelki (zlato, platina, briljanti),
promet z računalniškimi komponentami in dejavnosti na področju gradbeništva.
Republika Slovenija lahko v boju zoper utaje sledi izkušnjam držav članic
Evropske unije. Na področju predregistracijskih dejavnosti, to je
operativnega preverjanja informacij, ki izhajajo iz podatkov, podanih ob
prijavi, lahko določi rizične zavezance, razkrije njihova ozadja (v povezavi
z VIES in sodelovanju med državami EU), zahteva finančno garancijo itd.

   3.5 KORUPCIJA
   Policija in organi kazenskega pregona skladno z določbami kazenskega
zakonika pod pojem korupcije prištevajo kazniva dejanja kršitve proste
odločitve volivcev, sprejemanje podkupnine pri volitvah, nedovoljeno
sprejemanje daril, nedovoljeno dajanje daril, jemanje podkupnine, dajanje
podkupnine, sprejemanje daril za nezakonito posredovanje in dajanje daril za
nezakonito posredovanje. Število kaznivih dejanj, ki jih je obravnavala
policija od osamosvojitve dalje, niha med 20 in 60 primerov letno. V zadnjem
obdobju se je razumevanje pojma korupcije razširilo tudi na zlorabo uradnega
položaja  in pravic  in podobna  kazniva dejanja. Kot  kažejo podatki za  leto
2002, so med kaznivimi dejanji korupcije narasla zlasti kazniva dejanja
neupravičenega dajanja daril, poleg tega pa tudi zlorabe uradnega položaja in
pravic ter kazniva dejanja zlorabe položaja ali pravic, ki jih štejemo med
korupcijska dejanja v širšem smislu.
   Področje korupcije je v zadnjem času eno bolj raziskovanih
socialnopatoloških pojavov v Sloveniji, država pa je vključena tudi v
mednarodne raziskovalne projekte na tem področju. Uradna statistika vendarle
ne kaže, da je korupcija v Sloveniji poseben varnostni problem. Ta ocena se
bistveno razlikuje od ocen, pridobljenih na podlagi viktimizacijskih študij,
ocen ogroženosti in javnomnenjskih raziskav. Čeprav uradni podatki državnih
organov o stanju korupcije niso posebej zaskrbljujoči, javnomnenjske
raziskave kažejo, da je obseg temnega polja tovrstne kriminalitete lahko tudi
nekajkrat večji. Prva splošna raziskava o korupciji v Republiki Sloveniji iz
leta 2002 je pokazala, da so državljani prepričani o veliki razširjenosti
korupcije (kar 44,2% anketirancev je sodilo, da javni uslužbenci sprejemajo
podkupnino), da pa imajo s korupcijo manj neposrednih izkušenj (32,3% je
imelo izkušnje s tem pojavom). Domnevati je mogoče, da je strah pred
korupcijo v dobršni meri tudi posledica medijske odmevnosti posameznih
primerov zlorab ali domnevnih zlorab. Rezultati raziskav tako lahko kažejo
bolj na povečanje občutljivosti državljanov za to problematiko kot pa na
dejansko povečanje števila kaznivih dejanj.

   Tabela 16: Število korupcijskih kaznivih dejanj (v ožjem smislu)

+----+----------------+
|Leto|Štev. vseh k. d.|
+----+----------------+
|1991|       21       |
+----+----------------+
|1992|       39       |
+----+----------------+
|1993|       51       |
+----+----------------+
|1994|       55       |
+----+----------------+
|1995|       35       |
+----+----------------+
|1996|       32       |
+----+----------------+
|1997|       19       |
+----+----------------+
|1998|       33       |
+----+----------------+
|1999|       56       |
+----+----------------+
|2000|       43       |
+----+----------------+
|2001|       58       |
+----+----------------+
|2002|       51       |
+----+----------------+
|2003|       54       |
+----+----------------+
|2004|       18       |
+----+----------------+


   vir: Ministrstvo za notranje zadeve, Policija

   Ob očitnem nezaupanju državljanov v delo uradnih institucij so
zaskrbljujoči predvsem podatki o nizki stopnji protikorupcijske osveščenosti
v zasebnem sektorju, o prisotni patronaži in nepotizmu ter o nakazanih
številnih kršitvah zakonodaje in etike na področjih zdravstva in javnega
naročanja. Iz raziskav v gospodarstvu je razvidno, da se cca. 43% slovenskim
menedžerjem korupcija v državi zdi velik problem. Kot največjo oviro pri
delovanju njihovega podjetja štejejo sodstvo (48%) in davki. 22% podjetij
vsaj včasih neuradno nagradi javne uslužbence in funkcionarje, na poslovanje
podjetij pa v največji meri vplivata patronaža in nepotizem (36%). Kar 31%
anketiranih manedžerjev meni, da lahko korupcija vsaj do neke mere pripomore
k razvoju in rasti njihovega podjetja in slovenskega ekonomskega sistema
nasploh, kar 48% pa jih meni, da je korupcija neizbežen del slovenskega
ekonomskega sistema. 52% vseh manedžerjev meni, da v njihovem podjetju ne
potrebujejo etičnega kodeksa.
   Med mnenjskimi raziskavami je v svetu najbolj znan indeks (CPI)
Transparency International, ki odraža mnenje državljanov posamezne države o
stopnji in obsegu korupcije v njihovi državi. Slovenija se v raziskavi iz
leta 2004 skupaj z Estonijo uvršča med korupcijsko manj obremenjene države
Srednje in Vzhodne Evrope. Zaskrbljuje dejstvo, da se je položaj države na
lestvici v zadnjih nekaj letih poslabšal, poslabšala pa se je tudi njena
ocena.
   Leta 2000 je skupina držav proti korupciji (GRECO) Sveta Evrope Slovenijo
opozorila na nekatere pomanjkljivosti. Problematizirala je zlasti način
imenovanja tožilcev in sodnikov, pomanjkljivo spremljanje njihovega
premoženjskega stanja, neustrezno ureditev predkazenskega postopka, preveliko
možnost uporabe političnih kriterijev pri odločanju o kršitvah predpisov o
nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo in pri
odločanju o imuniteti poslancev, nezadostno zaščito policije pred političnim
vmešavanjem v konkretne postopke, kot osnovni problem pa pomanjkanje
nacionalne strategije na področju preprečevanja korupcije in neobstoj organa,
ki bi skrbel za usklajeno in koordinirano akcijo vseh državnih in nedržavnih
institucij na tem področju.
   V drugem krogu ocenjevanja je GRECO opozoril predvsem na potrebo po
dodatnem usposabljanju na področju odgovornosti pravnih oseb za kazniva
dejanja, na neustrezno organiziranost policijskih protikorupcijskih enot in
na spremljanje učinkov izvajanja novih predpisov na področju sistema javnih
uslužbencev in dostopa do informacij javnega značaja.
   Po letu 2000 je Slovenija postala članica GRECO in posebne delovne skupine
OECD za preprečevanje korupcije, ustanovljene so bile specializirane
policijske enote, Urad vlade RS za preprečevanje korupcije in leta 2004
Komisija za preprečevanje korupcije, določena je bila kontaktna točka za
sodelovanje z Evropskim uradom za goljufije (OLAF), zakonodaja je večinoma
usklajena z zakonodajo EU.
   Ekonomske, politične in druge razmere lahko vplivajo na razvoj korupcije v
širšem smislu. Dejavniki, kot so recesija v gospodarstvu, nelojalna
konkurenca in monopoli, nepotizem in favoriziranje osebnih zvez idr., lahko
pripomorejo k razraščanju korupcije. Z vstopom Slovenije v EU in s tem v
širši evropski politični ter gospodarski prostor utegnejo razmere na področju
korupcije dobiti tudi širše razsežnosti. Hitrejše medsebojne politične ter
gospodarske povezave in s tem tudi dostop do različnih političnih ter
finančnih ugodnosti bodo prav tako razširile možnosti koruptivnih ravnanj.

   3.6 TERORIZEM IN EKSTREMNO NASILJE
   Terorizem, kakršnega poznamo danes, ni več pretežno ozko politično
motiviran, temveč je vzroke zanj treba iskati v verskih, ideoloških in
številnih drugih ozadjih. Pri obravnavi mednarodnega terorizma in
ekstremizmov vseh vrst je treba upoštevati procese globalizacije, v katerih
je Slovenija vse bolj dejavna.
   Za varnostni položaj Slovenije so pomembni zlasti pojavi krepitve
islamskega radikalizma na Balkanu in v širše. Z vključevanjem v zahodne
integracije, zlasti v NATO, postaja Slovenija ena izmed možnih tarč islamskih
ekstremistov. Terorizmu bi morali v bodoče nameniti več pozornosti in ga
obravnavati ločeno od ostalih nasilnih dejanj. Mednarodni terorizem je eno
izmed varnostnih področij, ki zahteva učinkovito koordinacijo predvsem
določenih institucij na nacionalni ravni, saj gre za varnostno izjemno
občutljivo področje, katerega uspešno preprečevanje in zatiranje je odvisno
zlasti od kakovostnega obveščevalnega dela in spremljanja finančnih
transakcij varnostno zanimivih oseb.
   Poseben problem v razmerah sproščenega in odprtega gospodarskega razvoja
predstavlja trgovanje gospodarskih subjektov, saj lahko dobički presežejo
varnostne interese. Takšen problem se pojavlja pri izvozu blaga za dvojno
rabo, ki ga lahko "malopridne države" ali posamezniki uporabijo v
teroristične namene. Gospodarski subjekti lahko nastopajo kot proizvajalci
ali posredniki pri prodaji sestavnih delov vojaškega orožja in opreme oziroma
delov in opreme pri izdelavi orožja.
   V Republiki Sloveniji v zadnjih desetih letih ni bilo ugotovljenih
kaznivih dejanj s področja terorizma. Pojavljali so se posamezni primeri
bombnih eksplozij in groženj z njimi, ki so bili povezani z osamosvojitveno
vojno. Po letu 1993 podobnih kaznivih dejanj ni bilo. Bombne eksplozije in
grožnje z eksplozijo, ki jih je obravnavala policija, so bile posledica
delovanja organiziranih kriminalnih združb brez terorističnega ozadja.
Policija je v letu 2004 obravnavala 143 kaznivih dejanj nedovoljene
proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi, od tega so bila 4
kazniva dejanja posledica organizirane kriminalne dejavnosti. Policija je
ugotovila, da storilci tihotapijo orožje predvsem iz držav nekdanje
Jugoslavije v države zahodne Evrope.
   Problematika orožja in eksplozivnih snovi je izrazito kompleksna in
zahteva sodelovanje različnih državnih institucij (in še posebej policije)
pri pripravi vseh zakonskih in podzakonskih aktov s tega področja. Glede
trgovine z orožjem in eksplozivnimi snovmi ter sredstvi za množično
uničevanje in blagom za dvojno uporabo, je mogoče oceniti, da se tovrstna
kriminaliteta ne bo zmanjševala, dokler se razmere v regiji ne bodo povsem
uredile. Z vstopom v EU bo Slovenija postala kvečjemu še bolj zanimiva kot
ciljna država za tovrstne tihotapske mreže. Obstaja realna nevarnost, da bo
Slovenija z vstopom v EU postala pomembna vstopna točka in odskočna deska za
tihotapce orožja, eksplozivnih snovi, sredstev za množično uničevanje ali
sredstev z dvojno rabo, ki ga bodo kriminalne združbe želele tržiti na
kriminalnem ali terorističnem trgu v državah Evropske unije.

   3.7 DRUGE OBLIKE KRIMINALITETE
   3.7.1 Varovanje kulturne dediščine
   Republika Slovenija ima izredno bogato kulturno dediščino, saj je bila,
zgodovinsko gledano, vpeta v kulturno zelo raznolik prostor. Na majhnem
ozemlju tako srečujemo kulturne vplive različnih civilizacij. Rezultat je
bogastvo premične in nepremične kulturne dediščine, ki je nastajala od
naselitve prvih ljudstev na tem območju.
   Kriminaliteta na področju kulturne dediščine zajema številna nedovoljena
dejanja. Med kaznivimi dejanji na področju premične kulturne dediščine so
najpogostejše tatvine predmetov iz sakralnih objektov, galerij, muzejev
oziroma posameznih umetniških predmetov in delov arhitekture. Precej je
namernih poškodb (vandalizma), ki prispevajo k propadanju dediščine. K
odtujevanju dediščine prištevamo tudi nenadzorovana arheološka izkopavanja. V
Sloveniji izginjajo predvsem zavarovani muzejski in zasebni eksponati. Zelo
pogoste so tatvine marmornatih kamnin iz baročnega obdobja, kamnitih portalov
in okenskih okvirjev, kiparskih izdelkov (doprsni kipi ali male plastike),
lesenih stropnih ali stenskih oblog, skulptur ali njihovih delov in podobno.
Iz galerij oziroma muzejev storilci najraje odnašajo slike in kipce. Med
ukradenimi predmeti iz sakralnih objektov prevladujejo kipci angelov in
svetnikov, svečniki, kelihi, monštrance in ciboriji ter umetniške slike.
Zaradi povečane možnosti terorističnih napadov so v zadnjem času ogroženi
nekateri osrednji nacionalni zavodi, ki se nahajajo v neposredni bližini
ameriške ambasade (Narodni muzej, Narodna in Moderna galerija).
   Dediščina, ki jo prištevamo med premično kuturno dediščino, se večinoma
nahaja v muzejih, galerijah in arhivih. Zakon določa, da so muzejski predmeti
in galerijski eksponati, ki se hranijo v zbirkah, kulturni spomenik. Ti
predmeti (gre za približno 1.360.000 enot) so vključeni v nacionalno muzejsko
mrežo in shranjeni v posebnih depojih oziroma skladiščih. Kar tretjina
skladišč (s 500.000 muzejskimi predmeti) v Sloveniji ni ustrezno tehnično
varovana. Manjši in vrednejši del eksponatov je celo stalno razstavljen v
prostorih, ki so večinoma nezaščiteni oziroma pomanjkljivo zaščiteni
(steklene vitrine in fizični oziroma videonadzor). Kako zelo je pomembno
tehnično varovanje, pove podatek, da je od osamosvojitve Slovenije do danes
prišlo le do enega vloma v muzej in ene tatvine vrednejše slike v prostorih,
kjer so bile nameščene alarmne naprave. V Sloveniji ni niti enega
razstavišča, ki bi premoglo zaščito v obliki infrardeče zavese. Če pride do
kaznivega dejanja nad predmeti kulturne dediščine, je pomembno, da so ta
ustrezno fotografsko dokumentirana, kar sploh omogoči nadaljnje
poizvedovanje. Izdaja mednarodne tiralice ni možna brez vseh relevantnih
podatkov. Ob prijavi kaznivega dejanja tatvine predmeta se pogosto izkaže, da
obstaja o njem pomanjkljiva dokumentacija. Največkrat ni znana njegova
velikost, neznan je material izdelave, način obdelave, ni fotografske
dokumentacije, pogosto je neznano tudi avtorstvo.
   Vse arhivsko gradivo je po zakonu kulturni spomenik. Shranjeno je v sedmih
državnih in treh cerkvenih arhivih. Večina gradiva v državnih arhivih je
ustrezno fizično in tehnično varovana, desetina gradiva pa je še vedno
shranjena v depojih, ki niso opremljeni s protivlomnimi napravami. Gradivo v
cerkvenih arhivih ni varovano s protivlomnimi napravami.
   V register nepremične kulturne dediščine je vpisanih 12751 enot, poleg
tega pa obstaja še 7523 kulturnih spomenikov, ki so razglašeni za stalni
spomenik ter 196 enot s statusom začasnih spomenikov. Inventar v nepremičnem
kulturnem spomeniku tvori celoto s spomenikom in zato predstavlja njegov
integralni del. Stanje kulturne dediščine je včasih ogroženo tudi zaradi
malomarnosti institucij, ki bi morale zanjo skrbeti (pravna praznina v
primeru izteka začasne razglasitve za kulturni spomenik).
   Izvajanje preventivnih dejavnosti za zaščito nepremične kulturne dediščine
je zelo težko izvedljivo, saj gre pogosto za nezavarovane objekte, ki stojijo
na samem (na primer odročne podružnične cerkve). Tatvine in vlomi so pogosto
prijavljeni prepozno, ko so ukradeni predmeti že odnešeni, prodani ali celo
uničeni, največkrat celo pretihotapljeni čez mejo. Občasno prihaja tudi do
primerov namernega fizičnega uničevanja spomenikov.
   Statistični podatki o številu kaznivih dejanj na področju kulturne
dediščine se zbirajo šele od leta 1999.

   Tabela  17:  Evidentirana kazniva  dejanja na  področju varovanja  kulturne
dediščine

+----+-----------------------+
|Leto|Število kaznivih dejanj|
+----+-----------------------+
|1999|           45          |
+----+-----------------------+
|2000|          240          |
+----+-----------------------+
|2001|          257          |
+----+-----------------------+
|2002|          243          |
+----+-----------------------+
|2003|          258          |
+----+-----------------------+
|2004|          241          |
+----+-----------------------+


   vir: Ministrstvo za notranje zadevem, Policija

   Po oceni policije navedeni podatki predstavljajo le okoli 60–70%
dejanskega števila kaznivih dejanj na tem področju. Med kaznivimi dejanji v
zadnjih štirih letih so prevladovale tatvine oziroma velike tatvine,
poškodovanja tuje stvari, v manjši meri tudi goljufije (ponaredki). V zadnjih
letih se je pri nas pojavilo veliko zelo dobrih ponaredkov slik znanih
avtorjev iz zahodne Evrope. Na trgu se je pojavilo tudi veliko umetnin, ki
izvirajo iz kaznivih dejanj, storjenih na območju republik nekdanje
Jugoslavije. V omenjenem obdobju je bilo ugotovljenih tudi precej primerov
poškodovanja ali uničenja stvari posebnega kulturnega ali zgodovinskega
pomena, a le trije primeri nedovoljenega izvoza in uvoza stvari posebnega
kulturnega ali zgodovinskega pomena.
   Ključni problemi pri varovanju kulturne dediščine so nezadostno fizično in
elektronsko varovanje ter pomanjkljiv nadzor nad prometom s kulturno
dediščino. Na tem področju obstajajo tudi določene zakonske pomanjkljivosti.
Ker gre za področje, katerega preiskovanje zahteva specifična znanja, se
organi odkrivanja in preiskovanja srečujejo s problemom pomanjkljive
usposobljenosti, neustrezne organiziranosti, posebno oviro pa predstavlja
tudi neusklajenost dela carine, policije in drugih ustanov, odgovornih za
varovanje kulturne dediščine, kar prispeva k nezadostnemu nadzoru prometa nad
predmeti, ki so razglašeni za kulturni spomenik. Zakonodaja je pomanjkljiva
tudi pri opredelitvi kaznivih dejanj, saj se, na primer, večina poskusov
nedovoljenega izvoza obravnava le kot prekršek.


   3.7.2 Varovanje okolja in naravnih dobrin
   Pojem varstva okolja v najširšem pomenu zajema varovanje ljudi, živali,
rastlin in naravnih ter drugih virov. Ker gre za omejene dobrine, lahko
njihovo strokovno nenadzorovano in nezakonito izkoriščanje poruši občutljivo
ravnovesje v naravi in povzroči neprecenljivo škodo, številne družbene
konflikte in celo vojne. Zdravo življenjsko okolje je temeljni pogoj za
preživetje ekosistemov, človeka in družbe nasploh.
   Zaradi industrijskega načina proizvodnje, izključno profitne ekonomske
usmerjenosti in množične potrošnje, so naravne dobrine, ki omogočajo
življenje na planetu, ogrožene. S povečano obremenjenostjo okolja narašča
tudi zavest o nujnosti racionalne rabe naravnih virov in predvsem njihove
zaščite. Učinkovito varovanje okolja zajema odkrivanje in preprečevanje
ravnanj, ki imajo ali bi lahko imele negativne posledice.
   Zaradi velikih stroškov, ki nastajajo kot posledica varovanja okolja, je
vse več gospodarskih subjektov in posameznikov pripravljenih zavestno
obremenjevati in uničevati okolje ter s tem kršiti zakonodajo. Neposredni
stroški zaradi kršitev so pogosto manjši kot stroški ekološkega poslovanja.
Izkušnje nekaterih visoko industrijsko razvitih držav kažejo, da so
odstranjevanje nevarnih odpadkov prevzele organizirane kriminalne združbe, ki
jih odlagajo ali uničujejo na nedovoljene načine. Tihotapljenje nevarnih
snovi, odlaganje nevarnih odpadkov, trgovanje s prepovedanimi kemikalijami so
samo nekatere oblike organiziranega okoljskega kriminala. Boj proti okoljski
kriminaliteti je veliko zahtevnejši kot npr. boj zoper nedovoljeno trgovino s
prepovedano drogo, saj so v ozadju pogosto interesi velikih kapitalskih
lobijev, ki lahko vplivajo na odločitve nosilcev oblasti.
   Pravno podlago za ukrepanje v Republiki Sloveniji predstavljajo zakon o
varstvu okolja, zakon o ohranjanju narave, zakon o vodah in zakon o gensko
spremenjenih organizmih in številni podzakonski akti. Na področju varovanja
okolja je Slovenija v zadnjih letih prilagodila zakonodajo evropskim
standardom. V Sloveniji se število kaznivih dejanj v zvezi z varovanjem
okolja iz leta v leto povečuje. To kažejo statistični podatki o evidentiranih
kaznivih dejanjih.

   Tabela 18: Število kaznivih dejanj ekološke kriminalitete
+-------------+----+----+----+----+----+----+----+
|Leto         |1998|1999|2000|2001|2002|2003|2004|
+-------------+----+----+----+----+----+----+----+
|Število k. d.| 100| 133| 128| 131| 155| 152| 136|
+-------------+----+----+----+----+----+----+----+


   vir: Ministrstvo za notranje zadeve, Policija

   Statistično povečanje števila kaznivih dejanj ni le posledica večje
ozaveščenosti o nujnosti varovanja okolja, temveč gre za dejansko povečanje
hujših kaznivih dejanj te vrste, pri čemer ni upoštevano veliko temno polje
(neprijavljena dejanja) in še večje sivo polje (ugotovljena, toda neraziskana
kazniva dejanja). Policijske statistike zato ne odražajo dejanskega stanja in
jih je treba dopolniti s podatki inšpekcijskih služb in drugimi podatki.
Okoljska inšpekcija, ki deluje v okviru Inšpektorata RS za okolje in prostor
(organ v sestavi Ministrstva za okolje, prostor in energijo), je npr. v letu
2002 izdala skupno 3461 odločb ter podala 196 predlogov sodnikom za prekrške
in 4 ovadbe za kazniva dejanja. Po podatkih pristojnih inšpekcij na področju
ravnanja z odpadki gospodarstvo v Sloveniji večinoma izpolnjuje zahteve
zakonodaje. Še vedno je neurejeno odlaganje gradbenih odpadkov ter azbestno-
cementnih odpadkov. V Republiki Sloveniji je le okoli 60% zavezancev, katerih
delovanje je popolnoma usklajeno z vsemi predpisi s področja varstva voda.
Večina industrijskih objektov ima čiščenje tehnoloških odpadnih voda urejeno,
poseben problem pa je nezadostno število zgrajenih komunalnih čistilnih
naprav, kar je povezano s finančno sposobnostjo države in lokalnih skupnosti.
Po podatkih tožilstva narašča število nedovoljenih posegov v okolje v obliki
nezakonitih izkopov gramoza, proda in mivke, pri čemer poleg kaznivega
dejanja tatvine in velike tatvine, nastaja velika ekološka škoda zaradi
razvrednotenja naravnega okolja.
   Temeljni problemi na področju varovanja okolja v Republiki Sloveniji je
obsežno "temno polje" na področju odkrivanja kršiteljev, realna (ne)moč kazni
za kršitelje, kadrovske težave institucij, pristojnih za odkrivanje in
splošna raven ozaveščenosti o varovanju okolja.

   3.7.3 Varnost v cestnem prometu
   Prometna varnost v Sloveniji že dlje časa izrazito zmanjšuje kakovost
življenja državljanov. Od leta 1995 do vključno leta 2000 je v Sloveniji
zaradi posledic prometnih nesreč po nekaterih ocenah nastalo 358 milijard
tolarjev škode.
   Slovenija je leta 2002 sprejela Nacionalni program varnosti cestnega
prometa v Republiki Sloveniji, katerega cilj je zmanjšanje števila umrlih na
cestah (na 210 v letu 2005) ter vzpostavitev sistematičnega, strokovnega,
usklajenega in učinkovitega dela na področju prometne varnosti. Nov Zakon o
varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), ki se je začel uporabljati 1. 1. 2005
prav tako določa temelje za nadaljnje organizirane in koordinirane ukrepe na
področju varnosti cestnega prometa, ki sledijo ciljem Programa varnosti EU do
leta 2010.
   Nacionalni program je usmerjen v zagotavljanje varnosti trem najbolj
ogroženim skupinam udeležencev, in sicer pešcem, kolesarjem in mladim
voznikom osebnih vozil, ki so obravnavani kot potencialne žrtve prometnih
nesreč. Poleg tega se program usmerja tudi na dva najpogostejša vzroka
prometnih nesreč, to je na hitrost in alkohol.

   Tabela 19:  Prometne nesreče z mrtvimi in telesno poškodovanimi ter njihove
posledice v letih 1995–2004

+----+--------------------------------------+--------------------------------+
|Leto|           Prometne nesreče           |           Posledice            |
+----+------+---------------+---------------+-----+------------+-------------+
|    |skupaj|   nesreče s   |   nesreče s   |mrtvi|    hudo    |    lahko    |
|    |      | smrtnimizidom |   telesnimi   |     | poškodovani| poškodovani |
|    |      |               |   poškodbami  |     |            |             |
+----+------+---------------+---------------+-----+------------+-------------+
|1995| 6.936|            369|          6.567|  415|       2.537|        5.440|
+----+------+---------------+---------------+-----+------------+-------------+
|1996| 6.648|            332|          6.316|  389|       2.190|        5.568|
+----+------+---------------+---------------+-----+------------+-------------+
|1997| 7.244|            323|          6.921|  357|       2.150|        6.459|
+----+------+---------------+---------------+-----+------------+-------------+
|1998| 5.837|            272|          5.565|  311|       1.685|        5.687|
+----+------+---------------+---------------+-----+------------+-------------+
|1999| 7.009|            307|          6.702|  335|       2.074|        7.010|
+----+------+---------------+---------------+-----+------------+-------------+
|2000| 8.469|            289|          8.180|  313|       2.995|        8.579|
+----+------+---------------+---------------+-----+------------+-------------+
|2001| 9.199|            243|          8.956|  278|       2.689|        9.984|
+----+------+---------------+---------------+-----+------------+-------------+
|2002|10.199|            239|          9.960|  269|       1.571|       12.359|
+----+------+---------------+---------------+-----+------------+-------------+
|2003|11.815|            220|         11.595|  242|       1.411|       15.487|
+----+------+---------------+---------------+-----+------------+-------------+
|2004|12.721|            254|         12.467|  274|       1.391|       17.332|
+----+------+---------------+---------------+-----+------------+-------------+


   vir: Ministrstvo za notranje zadeve, Policija

   Graf 2: Mrtvi v prometnih nesrečah v letih 1995–2004

   Ocenjena škoda zaradi žrtev v prometu znaša letno približno 64 milijard
tolarjev. Za dosego zastavljenih ciljev bi morala Republika Slovenija letno
vložiti v ukrepe za zagotavljanje varnosti cestnega prometa od 5 do 8%
sredstev od višine škode, ki nastaja kot posledica nesreč v prometu.

   3.7.4 Kazniva dejanja zoper vojaško dolžnost
   Med kazniva dejanja na področju vojaške dolžnosti spadajo neizpolnitev
ukaza in odrekanje poslušnosti, upiranje nadrejenemu, odklonitev sprejema ali
uporabe orožja, lažni raporti in lažna poročila, samovoljna odstranitev in
beg iz obrambnih sil, grdo ravnanje s podrejenim, kršitev predpisov o
stražarjenju, opustitev ukrepov za varnost ljudi in premoženja v vojaški
enoti, opustitev zavarovanja pri vojaških vajah, izdaja vojaške tajnosti,
odgovornost za kaznivo dejanje, storjeno na ukaz nadrejenega.
   Pristojnost za preiskovanje kaznivih dejanj v predkazenskem postopku imata
v skladu z zakonom o obrambi Obveščevalno-varnostna služba ministrstva za
obrambo (OVS) OVS in vojaška policija.
   Kazniva dejanja zoper vojaško dolžnost številčno ne predstavljajo
pomembnega deleža vseh kaznivih dejanj. V letu 2002 so predstavljala le 6%
vseh obravnavanih kaznivih dejanj. V več kot 98% je šlo za kazniva dejanja
samovoljne odstranitve in bega iz obrambnih sil. Pri ostalih je šlo za
dejanja, storjena iz malomarnosti, in sicer za opustitev ukrepov za varnost
ljudi in premoženja v vojaški enoti ter za opustitev zavarovanja pri vojaških
vajah. Glavna značilnost kaznivih dejanj po 277. členu Kazenskega zakonika
je, da so storilci izključno naborniki na služenju vojaškega roka. Izvajanje
vseh bistvenih elementov vojaške dolžnosti v miru (vojaški rok ipd.) se je
prenehalo izvajati v oktobru 2003. Gre za prenehanje izvajanja vojaške
dolžnosti v miru, zato lahko predvidevamo, da se bo število določenih
kaznivih dejanj zmanjšalo, nekaterih drugih pa povečalo.
   V letih 2003 in 2004 ni zabeleženih kaznivih dejanj po 277. členu
Kazenskega zakonika.

   4. OCENA STANJA NA PODROČJU KAZENSKEGA PREGONA STORILCEV KAZNIVIH DEJANJ
   Državnim tožilstvom je uspelo v preteklih letih zaostanke, kljub
vsakoletnemu povečevanju pripadlih zadev, v precejšnji meri zmanjšala. Že od
srede 90. let se zaostanki zmanjšujejo tudi kot posledica uporabe
alternativnih načinov reševanja sporov, zlasti uvedbe instrumenta poravnave
ter odložitve pregona. S tem je razbremenjen kazenski postopek v t.i.
bagatelnih kaznivih dejanjih, tožilci pa se lažje osredotočijo na pregon
težjih kaznivih dejanj. Tožilstva prejmejo letno tudi do 70% zadev, ki bi jih
lahko uvrstili med t.i. bagatelno kriminaliteto. Gre za kazniva dejanja, za
katera je zagrožena kazen do treh let zapora in jih obravnavajo okrajna
sodišča.
   Število ovadb se v zadnjih letih zelo povečuje. Od leta 1996 je skupno
število ovadb naraslo za četrtino. Pojav je po mnenju tožilstva obvladljiv,
saj sta v razmerju do celotnega prebivalstva v kazniva dejanja vpletena manj
kot 2% prebivalstva.

   Tabela  20:  Število  ovadb,  sproženih  kazenskih  postopkov  in  vloženih
obtožnih aktov od leta 1999 do 2004

+----+------------+--------------------------+----------------+--------------+
|    | Vse prejete|    Obravnavane ovadbe    |    Sproženi    |    Vloženi   |
|    |   ovadbe   |   (polnoletni storilci)  |    kazenski    | obtožni akti |
|    |            |                          |    postopki    |              |
+----+------------+--------------------------+----------------+--------------+
|1999|      61.673|                    41.207|                |              |
+----+------------+--------------------------+----------------+--------------+
|2000|      70.585|                    41.697|          15.965|        12.387|
+----+------------+--------------------------+----------------+--------------+
|2001|      76.471|                    41.711|          15.254|        14.445|
+----+------------+--------------------------+----------------+--------------+
|2002|      76.884|                    43.112|          15.484|        14.384|
+----+------------+--------------------------+----------------+--------------+
|2003|      76.484|                    43.646|          14.752|        13.852|
+----+------------+--------------------------+----------------+--------------+
|2004|      86.585|                    43.707|          14.480|        13.586|
+----+------------+--------------------------+----------------+--------------+


   vir: Skupno poročilo o delu državnih tožilstev za leto 2004

   Državna tožilstva so v letu 2004 zavrgla ovadbe zoper 13.824 oseb (32%
obravnavanih ovadenih polnoletnih storilcev), kar je bila posledica uporabe
alternativnih kazenskih postopkov, ocene o neznatni družbeni nevarnosti
dejanj ali drugih vzrokov. Po uspešnem postopku poravnanja so bile zavržene
ovadbe zoper 705 oseb in po odloženem pregonu zoper 1533 oseb. V letu 2004 je
bilo pred sodiščem spoznanih za krive 8.189 oseb, oproščenih obtožbe je bilo
788 oseb, za 1930 oseb pa je bila izdana zavrnilna sodba. S pomočjo
alternativnih oblik obravnavanja bagatelnih kaznivih dejanj je bilo torej
zavrženih skupno 2.238 ovadb. Poleg tega so bile po poravnavi in odloženem
pregonu zavržene ovadbe zoper 539 ovadenih mladoletnih storilcev kaznivih
dejanj, kar predstavlja 33% vseh zavrženih ovadb zoper mladoletnike.
   Ob koncu leta 2004 so ostale nerešene ovadbe zoper 10.261 oseb, kar je za
659 oseb manj kot v letu 2003.
   V prihodnosti se bo še bolj okrepila uporaba raznih oblik restorativnega
(poravnalnega) sodstva. Gre za koncept poravnalne pravice, ki temelji na
storilčevi poravnavi in popravku škode, povzročene s kaznivim dejanjem. Pri
tem je poudarek predvsem na odgovornosti storilca do žrtve. V sodelovanju med
storilcem, žrtvijo in družbeno skupnostjo se uporabljajo najrazličnejši
načini in sredstva za povrnitev stvari v prejšnje stanje ali nadomestitve
povzročene škode.

   4.1 PREDKAZENSKI POSTOPEK
   Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (v
nadaljevanju ZKP-E; Uradni list RS, št. 56/03) je bil uveljavljen novi 160.a
člen Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 116/03 – uradno
prečiščeno besedilo). Navedeni člen določa, da državni tožilec pri
izvrševanju svojih pooblastil po tem zakonu lahko usmerja delo policije z
obveznimi navodili, strokovnimi mnenji in predlogi za zbiranje obvestil in
izvedbo drugih ukrepov, za katere je pristojna policija, z namenom, da se
odkrijeta kaznivo dejanje in storilec oziroma da se zberejo podatki, potrebni
za odločitev državnega tožilca. Zakon o kazenskem postopku v 160.a členu tudi
določa, da postopek, primere, roke in način usmerjanja in obveščanja predpiše
Vlada Republike Slovenije.
   Uredba o sodelovanju državnega tožilstva in policije pri odkrivanju in
pregonu storilcev kaznivih dejanj (v nadaljnjem besedilu: Uredba; Uradni list
RS, št. 52/04) na podlagi določbe drugega odstavka 160.a člena Zakona o
kazenskem postopku natančneje določa postopek, primere, roke in način
medsebojnega obveščanja med policijo in državnim tožilstvom ter usmerjanja
predkazenskih postopkov v konkretnih zadevah s strani pristojnih državnih
tožilcev.
   Namen Uredbe je natančnejša določitev sodelovanja policije in državnih
tožilstev pri odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev, ki ga na splošnejši in
bolj načelni ravni določa Zakon o kazenskem postopku.
   V skladu z Uredbo bo lahko državni tožilec usmerjal delo policije s
strokovnimi mnenji, navodili in predlogi za zbiranje obvestil in izvedbo
drugih ukrepov, da se odkrijeta kaznivo dejanje in storilec, oziroma, da se
zberejo podatki, pomembni za odločitev državnega tožilca, ter s svojo
udeležbo pri procesnih dejanjih in drugih opravilih v predkazenskem postopku.
Gre predvsem za natančnejšo podzakonsko določitev v praksi že tekočih
postopkov sodelovanja policije in državnega tožilstva pri odkrivanju in
pregonu storilcev kaznivih dejanj. Zaradi omogočanja usmerjanja poteka
predkazenskega postopka s strani državnega tožilca so v Uredbo vključene tudi
določbe o medsebojnem obveščanju med policijo in državnim tožilstvom. Zaradi
posebnosti predkazenskih postopkov v zadevah, kjer so podani pogoji za
uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, je obveščanje in usmerjanje za take
primere urejeno v posebnem poglavju.
   V predkazenskem postopku poleg tožilstva sodelujejo policija in drugi
državni organi, katerih vloga je zaradi posebnih znanj in pooblastil
ključnega pomena pri odkrivanju in preiskovanju nekaterih kaznivih dejanj (na
primer pranja denarja, davčnih zatajitev, trgovanja z notranjimi
informacijami in podobno). Pomanjkljiva koordinacija, medsebojno obveščanje
in sodelovanje navedenih organov v predkazenskem postopku je ob formalno
nejasni vlogi državnega tožilca pri vodenju takih medresorskih skupin pogosto
razlog za nepotrebno podvajanje nalog in izvedenih ukrepov.
   Podatki kažejo, da se na področju odkrivanja in preiskovanja nekaterih
kaznivih dejanj, kjer gre za veliko premoženjsko korist, v zadnjem letu
povečuje število izrečenih začasnih ukrepov za zavarovanje odvzema
premoženjske koristi že v predkazenskem postopku. Zaradi pred kratkim
sprejetih predpisov, ki podrobno urejajo okoliščine ravnanja z začasno
zaseženimi predmeti in denarjem, ter zaradi vse večjega števila držav, s
katerimi lahko Slovenija sodeluje na tem področju, se bo število začasnih
ukrepov v tej fazi postopka še povečalo.

   4.2 PREISKAVA IN PREISKOVALNA DEJANJA
   Tožilstva vlagajo sorazmerno veliko število zahtev za preiskavo (približno
zoper 15% vseh ovadenih oseb). Pri tem gre večinoma za "generalne" zahteve za
preiskavo, od zaslišanja obdolženca do izvedbe vseh drugih dokazov. Na
sodiščih trajajo preiskave dolgo, v zahtevnih primerih tudi tri leta. Dokazna
vrednost zbranega gradiva zato sčasoma izgublja na pomenu in aktualnosti.
Pripor in drugi alternativni ukrepi se uporabljajo pri težjih kaznivih
dejanjih. Pri tem so "drugi ukrepi" za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti
uporabljeni v izjemno redkih primerih.
   Preiskovalni sodniki v večini preiskovanih primerov le registrirajo
izvajanje dokazov, ki jih predlagajo stranke. Ostajajo namreč brez motiva po
zagotovitvi trdne dejanske podlage za obtožbo. Ukvarjajo se s parcialnim
delom kazenskega postopka brez soodgovornosti za končni uspeh.

   4.3 OBTOŽBA
   Obtožbe državnih tožilcev so preveč formalne. Zato so izreki nejasni in
zaradi številnih podrobnosti v opisu nepregledni. Obrazložitve obtožnih aktov
so pogosto nepotrebne.

   4.4 GLAVNA OBRAVNAVA
   Glavne obravnave so zaradi številnih preložitev izjemno dolge. Tudi v
pripornih primerih trajajo več kot dve leti. Ureditev nekaterih institutov v
Zakonu o kazenskem postopku omogoča njihovo zlorabo in s tem zavlačevanje.

   4.5 PRITOŽBA IN IZREDNA PRAVNA SREDSTVA
   Pritožbeni postopek je zaradi dopuščanja široke možnosti uporabe tega
pravnega sredstva vplival na zaupanje v trdnost pravnega sistema. Vendar pa
številne razveljavitve prvostopenjskih sodb nenormalno podaljšujejo kazenske
postopke. Ob tem višja sodišča ne izrabljajo možnosti za spremembo
prvostopenjskih sodb, ki jih omogoča zakonodaja. Izredna pravna sredstva se
lahko vlagajo tako zaradi napačnih ugotovitev dejanskega stanja (obnova) kot
tudi zaradi kršitev zakona. Krog upravičencev je zelo širok.

   5. OCENA STANJA NA PODROČJU SANKCIONIRANJA STORILCEV KAZNIVIH DEJANJ
   5.1 KAZENSKA SODIŠČA
   Sodišča so v preteklem desetletju doživela reformo celotnega sodnega
sistema, kar je povzročilo velike normativne in organizacijske spremembe
Spremenila se je procesna zakonodaja, prišlo pa je tudi do izredne kadrovske
fluktuacije v sodniških vrstah, kar je bistveno zmanjšalo učinkovitost
kazenskega sodstva. Reforma sodstva v letih 1994 in 1995 je zaradi
organizacijskih in kadrovskih sprememb vplivala na storilnost pred in po
izvedbi sodne reforme. Kot ugotavlja analiza Vrhovnega sodišča (2002), je šlo
za izjemen splet številnih okoliščin, ki so vplivale na negativno delo in
učinkovitost sodišč in sodnikov (neprimerna organizacija sodišč, pomanjkljiva
in neustrezna procesna zakonodaja, nezadostni nadzorni mehanizmi, slaba
informatizacija, neustrezne kadrovske, materialne, prostorske okoliščine in
drugo).
   Kazenska sodišča v Sloveniji so pred letom 1990 letno izrekla obsodilne
sodbe približno 12.000 polnoletnim osebam, po 1990. letu pa se je to število
manjšalo in doseglo najnižjo točko leta 1995, ko so sodišča izrekla le še
3.462 obsodb. Število obsojenih je po letu 1995 pričelo naraščati in leta
2002 že doseglo raven izpred desetletja (7.646 obsojenih oseb). V letu 2003
je bilo zaključenih 13.193 kazenskih zadev; od tega: 2.049 zavrženih obtožnih
aktov, 1.916 ustavljenih postopkov, 836 oproščenih obtožb, 1.621 zavrnjenih
obtožb, 33 izrečenih varnostnih ukrepov brez izreka kazni, 6.736 obsodb in 2
odstopa v tujino.
   Kazenske zadeve okrožnih sodišč so ena redkih vrst zadev, kjer je število
sodnih zaostankov v primerjavi z letom 2000 naraslo. Okrožna sodišča šele
zadnji dve leti uspejo rešiti več zadev, kot jih pripade, prav tako se je
število sodnih zaostankov v letu 2004 v primerjavi s prejšnjim letom
zmanjšalo za 3%. Zaskrbljujoče pa je zmanjševanje deleža zadev, ki so rešene
prej kot v enem letu in naraščanje deleža najdolgotrajnejših postopkov.
   Dolgotrajni kazenski postopki, še zlasti če gre za pomembne odmevne
zadeve, povzročajo nezaupanje v sodne organe tako obtožencev kot tudi
oškodovancev. Prav zaradi tega je bilo danih več pobud za njihovo skrajšanje.
Z zaostanki se v največji meri spopada največje, ljubljansko okrožno sodišče.
Racionalnejše postopanje v kazenskih zadevah bi bilo mogoče z ustanovitvijo
specializiranih oddelkov kazenskih sodišč, v katerih bi opravljali delo
najbolj izkušeni sodniki.
   V zadnjih letih je prišlo tudi do sprememb na področju kaznovalne
politike. V drugi polovici 80. let so sodišča izrekala do 37% denarne kazni,
od konca osemdesetih let pa se je ta delež začel zniževati; leta 1994 (torej
pred začetkom veljavnosti nove zakonodaje) je znašal le 11%, v letih
veljavnosti sistema denarnih zneskov (od 1. 1. 1995 do 29. 1. 1999) se je
zmanjšalo celo na 7,4%. Tega leta uveljavljen novi/stari način izrekanja
denarne kazni (v določenem znesku, brez določanja dnevnih zneskov) ni
prinesel sprememb, saj se je delež denarne kazni tudi v naslednjih letih
zniževal in dosegel leta 2000 komaj 5,9%. Delež kazni zapora, ki je leta 1990
znašal 16,6%, se je zniževal in je znašal leta 1997 12,7%, leta 2000 se je
ponovno povzpel na 17,6%. Takšen delež je precej nad evropskimi standardi, ki
se gibljejo okrog 5-10%. V zadnjih letih je opaziti spremembo kaznovalne
politike, kar zadeva višino izrečene kazni zapora. Opazna je tendenca
izrekanja daljših kazni, sodišča uporabljajo tudi maksimum kazni zapora, ki
je bil z novelo Kazenskega zakonika iz leta 1999 še zvišan. Dolžina povprečne
kazni zapora, ki jo izrekajo sodišča, je v Sloveniji precej nad evropskim
povprečjem.
   Na področju mednarodne pravne pomoči v kazenskih zadevah gre vsebinsko za
zadeve male pravne pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (vročanje pisanj in
posredovanje zaprosil), posredovanje v postopkih priznanja in izvrševanja
tujih sodnih odločb, priprava pojasnil o pravu RS za tuje organe in pojasnil
o pravu tujih držav za organe RS, odstope oziroma prevzeme kazenskih
pregonov, izročitve, tranzite in prenose izvršitev kazni.

   Tabela 21: Vse zadeve mednarodne pravne pomoči v letih 2003/04

+----+---------------------+----+-------------------+------+----------------+
|Leto|Nerešene 1. 1. v letu|Nove|Skupaj zadev v delu|Rešene|Nerešene 31. 12.|
|    |                     |    |                   |      |     v letu     |
+----+---------------------+----+-------------------+------+----------------+
|2003|                 2249|5944|               8193|  5624|            2569|
+----+---------------------+----+-------------------+------+----------------+
|2004|                 2569|4370|               6939|  4600|            2339|
+----+---------------------+----+-------------------+------+----------------+


   vir: Ministrstvo za pravosodje

   Zadeve sodelovanja z Mednarodnim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo se ne
vodijo v splošni statistiki, ampak posebej. Teh zadev je bilo v letu 2001
osem, v letu 2002 in 2003 pa po pet. Izvedena je bila tudi ena predaja osebe.
   Republika Slovenija je po osamosvojitvi ratificirala številne večstranske
mednarodne pogodbe, ki urejajo mednarodno pravno pomoč v kazenskih zadevah
oziroma posamezne institute s tega področja, in sicer: Evropsko konvencijo o
izročitvi z obema dodatnima protokoloma (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe,
št. 22/94), Konvencijo o transferju obsojenih oseb (Uradni list RS –
Mednarodne pogodbe, št. 13/93) in Evropsko konvencijo o medsebojni pravni
pomoči v kazenskih zadevah z dodatnim protokolom (Uradni list RS – Mednarodne
pogodbe, št. 25/99). Poleg navedenih je Republika Slovenija ratificirala tudi
več mednarodnih pogodb, ki se vsebinsko nanašajo le na posamezna kazniva
dejanja ali skupine kaznivih dejanj in vsebujejo določbe o mednarodni pravni
pomoči v kazenskih zadevah in izročitvi ter tako predstavljajo posebne pravne
vire za to področje. Nekatere pomembnejše konvencije so Konvencija o pranju,
odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim
dejanjem (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 11/97), Evropska
konvencija o zatiranju terorizma (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št.
27/00), Kazenskopravna konvencija o korupciji (Uradni list RS – Mednarodne
pogodbe, št. 7/00), Konvencija o boju proti podkupovanju tujih javnih
uslužbencev v mednarodnem poslovanju (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe,
št. 1/01) in Sporazum o nedovoljenem prometu po morju za izvajanje 17. člena
Konvencije Združenih narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih
snovi (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 27/00). Konvencijo Združenih
narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi (Uradni list SFRJ
– Mednarodne pogodbe, št. 14/90) je Slovenija nasledila z Aktom o
notifikaciji nasledstva glede konvencij OZN in konvencij, sprejetih v
Mednarodni agenciji za atomsko energijo (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe,
št. 9/92). Republika Slovenija je ratificirala Konvencijo ZN proti
mednarodnemu organiziranemu kriminalu s Protokoli in Konvencijo o prenosu
postopkov v kazenskih zadevah (Strasbourg, 15. 5. 1972).
   Republika Slovenija je pristopila h Konvenciji o medsebojni pravni pomoči
v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije in Protokolu,
zavezuje pa jo tudi 36 dvostranskih pogodb do 25 držav. Po letu 1991 je bilo
sklenjenih šest pogodb (s Hrvaško Pogodba o pravni pomoči v civilnih in
kazenskih zadevah, Pogodba o izročitvi in Pogodba o medsebojnem izvrševanju
sodnih odločb v kazenskih zadevah ter z Makedonijo Pogodba o pravni pomoči v
civilnih in kazenskih zadevah, Pogodba o izročitvi in Pogodba o medsebojnem
izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah), za ostale pogodbe pa je
Slovenija z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o
samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 1/91
in 45/94) ohranila pravno kontinuiteto ter s tako imenovano klavzulo o
generalni sukcesiji pogodb deklarirala nasledstvo mednarodnih pogodb, ki jih
je sklenila Jugoslavija in ki so bile v veljavi za Slovenijo na dan sukcesije
(do drugačnega dogovora s posameznimi državami). Z večino držav so bile tudi
že izmenjane note, na podlagi katerih so akti o nasledstvu posamično začeli
veljati.
   Mednarodna pravna pomoč v kazenskih zadevah vsebinsko zajema zadeve male
pravne pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (vročanje pisanj in
posredovanje zaprosil), priznanje in izvrševanje tujih sodnih odločb, odstope
oziroma prevzeme kazenskih pregonov, izročitve, tranzite in prenose izvršitev
kazni. V letu 2002 je bilo vseh novosprejetih zadev (civilnih in kazenskih)
4530. V tem obdobju je bilo rešenih 4295 zadev. V letu 2002 je pristojno
ministrstvo vodilo 69 postopkov izročitev, od tega jih je bilo 22 končanih z
izročitvijo. Razlogi, da izročitve niso bile izvršene, so bili različni. V
sedmih primerih je bila izročitev le začasno odložena, v več primerih pa je
bila zavrnjena, in sicer zaradi preklica tiralice, zastaranja kazenskega
pregona, ustavitve postopka, ker je bila prijeta napačna oseba, zaradi
pomanjkljivih dokazov, zakasnitve predvidenega roka, neobstoja dvostranske
pogodbe oziroma drugih razlogov. V letu 2002 je Ministrstvo za pravosodje RS
prejelo 18 prošenj za prenos izvršitve kazni. V letu 2002 so se pristojni
organi ukvarjali z 282 postopki za odstop in prevzem kazenskih pregonov, in
sicer so prejeli 241 zaprosil slovenskih sodišč in 40 zaprosil tujih sodišč.

   5.2 ODVETNIŠTVO IN PRAVNA POMOČ
   Odvetništvo in pravna pomoč sta v preteklem desetletnem obdobju prav tako
doživela dinamične spremembe. Po letu 1991 se je število odvetnikov v
Sloveniji v nekaj letih povečalo s približno 400 na 1.000. Večje število bi
lahko pomenilo, da so se s tem povečale tudi možnosti za kakovostno pravno
pomoč v kazenskih zadevah, vendar temu ni mogoče povsem pritrditi. V tem
obdobju je sodišče prenehalo z izvajanjem brezplačne pravne pomoči, prav tako
so s to prakso praktično prenehale odvetniške pisarne, ki so do takrat takšno
pomoč izvajale na podlagi posebnega dogovora s (tedanjimi) sindikati.
   Brezplačna pravna pomoč se lahko odobri za pravno svetovanje, pravno
zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike
sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi
sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in
pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so
pristojne za izvensodno poravnavanje sporov, ter kot oprostitev plačila
stroškov sodnega postopka.

   Tabela 22: Pregled brezplačne pravne pomoči v obdobju 2001/04

+----+---------+----------+-----------+-----------+-------------+------------+
|Leto|  Nove   |  V delu  |  Rešene   | Nerešene  | Prošnje za  |  Odobrena  |
|    |  (NO)   |   (VD)   |   (RE)    |  31.12.   |     BPP     |    BPP     |
|    |         |          |           |   (NE)    |             |            |
+----+---------+----------+-----------+-----------+-------------+------------+
|2001|      557|       557|        291|        266|          520|         195|
+----+---------+----------+-----------+-----------+-------------+------------+
|2002|     3595|      3861|       3300|        544|         2973|        1862|
+----+---------+----------+-----------+-----------+-------------+------------+
|2003|     9052|      9596|       9909|        687|         6060|        3124|
+----+---------+----------+-----------+-----------+-------------+------------+
|2004|    11086|     11773|      10741|       1021|         8355|        6156|
+----+---------+----------+-----------+-----------+-------------+------------+


   vir: Poročilo o delu Vrhovnega sodišča RS za leto 2004

   Statistični podatki v zgornji tabeli se nanašajo na delo sodišč in ne
vključujejo dela koncesionarjev, ki nudijo pravno svetovanje v obliki prvega
pravnega nasveta.

   5.3 ORGANI ZA ODLOČANJE O PREKRŠKIH
   V nasprotju s sodišči splošne pristojnosti se je število kaznovanih oseb
pri občinskih sodnikih za prekrške vseskozi povečevalo. Od leta 1985 se je
število obsojenih polnoletnih oseb povečalo za več kot enkrat, medtem ko je
število obsojenih mladoletnih oseb naraslo kar za trikrat (s 7.855 na
26.224).
   Po vsebinski plati se je na delovnem področju sodišč za prekrške zelo
povečalo število zadev, kar je bila posledica odprave kategorije gospodarskih
prestopkov kot oblike kaznivih ravnanj, prestopki pa so dobili pravno naravo
prekrškov. Sodniki za prekrške so se že vrsto let soočali s problemom velike
neučinkovitosti. Tako so se npr. v letu 2000 sodišča ukvarjala z 212.030
prekrški; v dobri petini primerov je postopek zastaral, v nezastaranih
zadevah pa je bila kazen dejansko izterjana v manj kot 10% zadev.
   Zakon o prekrških (ZP-1,uporabljati se je začel 1. 1. 2005) je uvedel
nekaj pomembnih novosti, tako pri izrekanju kazni za prekrške kot tudi pri
organizaciji sodnikov za prekrške oziroma prekrškovnih organov. Zakon ukinja
zaporno kazen, kaznovanje z globo vzpostavlja kot pravilo. Zakon v
organizacijskem smislu vzpostavlja prekrškovne organe (policija, inšpekcije)
in določa za odločanje o prekrških pristojnost okrajnih sodišč kot sodišč
prve stopnje ter višjih sodišč kot sodišč druge stopnje. Novost je tudi t. i.
uklonilni pripor, ki bo lahko uveden v primeru, če kršitelj kazni ne bo
plačal in bo lahko trajal do 30 dni.

   5.4 IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
   Leta 2000 sprejeti zakon o izvrševanju kazenskih sankcij je celovito
uredil področje izvrševanja kazenskih sankcij, in sicer tako tistih,
izrečenih v kazenskem postopku (tako za fizične polnoletne in mladoletne
osebe kot za pravne osebe), kot glede kazni, izrečenih v postopku o prekršku.
V letu 2000 in 2001 so bili sprejeti tudi podzakonski akti, ki regulatorno
zaokrožajo to področje. Republika Slovenija bi morala kot ena izmed držav z
najmanjšim številom zapornikov na 100.000 prebivalcev, ohraniti dosedanjo
usmeritev minimalne uporabe zaporne kazni. Deloma bo k temu pripomogel tudi
novi Zakon o prekrških (ZP-1), ki se uporablja od 1. januarja 2005 in ki ne
predpisuje več zaporne kazni. V čim večji meri bi bilo treba v praksi
uveljavljati uspešne alternative kazni odvzema prostosti in drugih sankcij.

   Tabela 23: Povprečno število zaprtih v obdobju od 1995 do 2004
   vir:  Uprava RS  za izvrševanje  kazenskih sankcij: 1995–2005,  publikacija
2005

   Od leta 1996, ko je bilo število zaprtih oseb najnižje po osamosvojitvi,
pa vse do leta 2001 je število zaprtih oseb stalno naraščalo in se je do leta
2001 skoraj podvojilo. V zadnjih letih se je število ustalilo oziroma celo
nekoliko zmanjšalo.
   V letu 2004 je bilo v povprečju zaprtih 1132 oseb (783 obsojencev, 279
pripornikov, 42 kaznovanih pri sodniku za prekrške in 28 mladoletnikov v
prevzgojnem domu).


   (*1) Dokument št. 6204/2/9  ENFOPOL 35 REV 2 – Poročanje o organizirani
kriminaliteti v EU je bilo obravnavano  v delovni skupini za “policijsko
sodelovanje” Sveta EU v okviru pravosodja in notranjih zadev.

   (*2) Pri obravnavi problematike organizirane kriminalitete s policijskega
vidika je  pojem organizirane kriminalitete opredeljen v skladu s sprejetim
pojmovanjem, ki je hkrati tudi osnova za evidentiranje kaznivih dejanj
organizirane kriminalitete ter organiziranih kriminalnih združb in tudi
osnova  za statistični prikaz,   ki torej ne temelji samo na kazenskopravni
opredelitvi hudodelske združbe, kot je to opisano v prvem odstavku.