Številka: Up-3451/07-20

Datum: 12. 3. 2009

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. Rudolfa Höhna Sariča, Združene države Amerike, ki ga zastopa mag. Pavla Sladič-Zemljak, odvetnica v Ljubljani, na seji 12. marca 2009

Sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 355/2007 z dne 13. 9. 2007 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Upravna enota Gornja Radgona je v postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije odločila, da se Wilhelmina Marija Sarič (tj. mati pritožnika) in dr. Rudolf Höhn Sarič (tj. pritožnik) nista štela za jugoslovanska državljana. Ministrstvo za notranje zadeve je pritožbo zoper to odločitev zavrnilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev državljanstva matere pritožnika, ugodilo pa ji je v delu, ki se nanaša na ugotovitev državljanstva pritožnika, in odločilo, da se ta od 28. 8. 1945 dalje ni štel za jugoslovanskega državljana ter da se od 25. 6. 1991 ne šteje za državljana Republike Slovenije. Zoper odločitev upravnega organa druge stopnje je pritožnik sprožil upravni spor. Upravno sodišče je tožbo pritožnika zavrnilo, z izpodbijano sodbo pa je Vrhovno sodišče zavrnilo tudi pritožnikovo revizijo zoper sodbo sodišča prve stopnje.
2. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi pritrdilo stališču Upravnega sodišča, da domneva nelojalnosti iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in nasl. – v nadaljevanju ZDrž/45) velja tudi za osebe, ki so bile v času druge svetovne vojne mladoletne, pri čemer se tudi zanje (enako kot pri polnoletnih osebah) ta domneva lahko uspešno izpodbija le z dokazi o njihovem aktivnem lojalnem ravnanju, vprašanje njihovega lojalnega ravnanja pa se presoja neodvisno od vprašanja lojalnosti njihovih staršev. Vrhovno sodišče je pritrdilo presoji Upravnega sodišča, da je pritožnik po smrti svojega očeta v narodnosti sledil svoji materi, ki se zaradi članstva v Kulturbundu šteje za osebo nemške narodnosti, ter presoji, da pritožniku niti za svojo mater niti zase ni uspelo izpodbiti domneve nelojalnosti, ki ju bremeni.
3. Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 33. člena Ustave. Meni, da je Vrhovno sodišče zaradi zmotne razlage določb ZDrž/45 in Zakona o državljanstvu kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (Službene Novine kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca z dne 1. 11. 1928, št. 245/LXXXIV, Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti z dne 19. 11. 1928, št. 109 – v nadaljevanju ZDržKSHS) pritožnika in njegovo mater obravnavalo drugače kot sicer obravnava osebe, za katere se državljanstvo ugotavlja ob upoštevanju istih predpisov. Navaja, da sta sodišči presojo, da je pritožnik po očetovi smrti leta 1933 glede narodnosti sledil svoji materi, zmotno oprli na določbo prvega odstavka paragrafa 42 ZDržKSHS.(1) Vrhovnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na revizijske navedbe glede uporabe te določbe ter da je odločalo arbitrarno, ker stališča, po katerem je za presojo državljanstva v obravnavanem primeru pomemben le ZDrž/45, ni utemeljilo s pravnimi argumenti. Meni, da Vrhovno sodišče ugotovitve nemške narodnosti njegove matere ne bi smelo opreti zgolj na njeno članstvo v Kulturbundu in da bi moralo kot dokaz o materini lojalnosti upoštevati njeno sodelovanje s svojim možem (pritožnikovim očimom) pri zdravljenju partizanov. Vrhovnemu sodišču očita, da na revizijske navedbe v zvezi s tem ni odgovorilo in da je vprašanje lojalnosti med drugo svetovno vojno mladoletnega pritožnika v nasprotju s 14. in z 22. členom Ustave navezalo na domnevo nelojalnosti, ki bremeni njegovo mater. Meni, da bi moralo Vrhovno sodišče pri presoji njegove narodnosti kot javno listino upoštevati notarsko overjeno izjavo, v kateri se je opredelil za Slovenca. Nasprotuje stališču, po katerem se osebe, ki so bile v času med drugo svetovno vojno mladoletne, glede obstoja lojalnega ravnanja obravnavajo enako kot polnoletne osebe. Meni, da bi sodišče kot dokaz o njegovi lojalnosti moralo upoštevati, da okupatorju ni naznanil svojega očima, ki je skrbel za ranjene partizane, saj je s tem »ščitil tako očima kot ranjene partizane pred gotovo smrtjo«. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da reviziji ugodi, sodbo Upravnega sodišča razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje, podrejeno pa predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
4. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-3451/07 z dne 23. 9. 2008 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana Ministrstvu za notranje zadeve, ki je v odgovoru navedlo, da se strinja z vsebino izpodbijane sodbe. Opozorilo je še, da je po vložitvi ustavne pritožbe pritožnik zoper upravno odločbo, ki je bila predmet upravnega spora, končanega z izpodbijano sodbo, vložil predlog za obnovo postopka, o katerem še ni pravnomočno odločeno.
5. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Upravnega sodišča št. U 975/2005, vodenega v zadevi, v kateri je bila izdana izpodbijana sodna odločba.

6. Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-2/02 z dne 28. 2. 2002 (Uradni list RS, št. 23/02 in OdlUS XI, 111) že razveljavilo v tem postopku izdane sodne in upravne odločbe, ker pritožnik v upravnem postopku glede ugotavljanja njegovega državljanstva in državljanstva njegove matere ni imel možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti in v ta namen predlagati dokazov. Predmet te ustavne pritožbe je tako odločitev, ki je bila sprejeta v ponovljenem postopku. Očitki v ustavni pritožbi se nanašajo tako na odločitev o pritožnikovem državljanstvu kot tudi na odločitev o državljanstvu njegove matere.
7. Izpodbijana sodba je bila izdana v postopku, uvedenem na podlagi zahteve, ki jo je skladno s tretjim odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) dal upravni organ, ki je odločal o denacionalizacijskem zahtevku. V postopku je bil tako glede pritožnika kot tudi glede njegove matere uporabljen drugi odstavek 35. člena ZDrž/45, po katerem se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so bile v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti z nelojalnimi postopki proti narodnim in državnim interesom narodov FLRJ.
8. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da domneva nelojalnosti iz drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 velja tudi za osebe, ki so bile med drugo svetovno vojno mladoletne. Pojasnilo je, da se njihova lojalnost presoja drugače od lojalnosti tedaj že polnoletnih oseb, pri čemer se lahko lojalnost otroka ugotavlja samostojno. Ob ugotovitvi, da je bil pritožnik ob začetku vojne »star 12 let, torej je bil še otrok, vendar je bil ob koncu vojne star 16 let, torej je bil delno opravilno sposoben«, je Vrhovno sodišče presodilo, da pritožniku ni uspelo ovreči domneve nelojalnosti, ki ga bremeni, ker ni dokazal svoje lojalnosti. Presojo je oprlo na stališče, po katerem je to domnevo tudi pri osebah, ki so bile v času druge svetovne vojne mladoletne, mogoče uspešno izpodbijati le z dokazi o njihovem aktivnem lojalnem ravnanju.
9. Sklicujoč se na svojo mladoletnost v času med drugo svetovno vojno pritožnik meni, da je svojo lojalnost izkazal z opustitvijo sicer dolžnega ravnanja, tj. s tem, da okupatorju ni prijavil svojega očima, ki je med vojno skrbel za ranjene partizane. Zato stališču, na katerega je Vrhovno sodišče oprlo presojo o neizpodbiti domnevi nelojalnosti, očita neskladje s pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
10. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da domneva nelojalnosti, ki jo je mogoče izpodbijati v postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, velja tudi v primeru mladoletnih oseb, za katere se ugotavlja državljanstvo ob uporabi drugega odstavka 35. člen ZDrž/45. Sprejelo je stališče, da se domneva nelojalnosti staršev ne more raztezati na mladoletnega otroka, temveč mora imeti možnost izpodbijati to domnevo vsaka oseba, ne glede na svoje prednike, ter da je pri odločanju glede obstoja nelojalnosti pri mladoletni osebi treba posebej upoštevati njeno starost v času med drugo svetovno vojno (odločba št. Up-2/02). V odločbi št. Up 525/04 z dne 9. 12. 2004 (Uradni list RS, št. 138/04) je Ustavno sodišče tudi opozorilo, da se je pri ugotavljanju obstoja nelojalnosti sodišče dolžno opredeliti, ali je mladoletno osebo glede na njeno tedanjo starost sploh mogoče šteti za nelojalno in če jo je mogoče, zakaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je okoliščina, ki lahko sama po sebi izpodbije domnevo nelojalnosti, tudi starost otroka (odločba št. Up-3303/07 z dne 13. 3. 2008, Uradni list RS, št. 31/08 in OdlUS XVII, 26).
11. V odločbi št. Up-278/97 z dne 9. 10. 1997 (OdlUS VI, 189) se je Ustavno sodišče izreklo tudi o vprašanju dokazovanja lojalnosti v postopkih, v katerih se državljanstvo ugotavlja ob uporabi drugega odstavka 35. člena ZDrž/45. Sprejelo je stališče, da se stranka pri dokazovanju lojalnosti ne more opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč bo lahko pri tem uspešna le, če bo ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, ali pa bo dokazala obstoj (drugih) okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti (glej 7. točko obrazložitve navedene odločbe). To stališče je Ustavno sodišče ponovilo v več svojih odločitvah, med drugim tudi v odločbi št. Up-2/02.
12. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč preizkusi le, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ob upoštevanju navedenih stališč je Ustavno sodišče glede na pritožnikove očitke v obravnavani zadevi presojalo, ali je bila z izpodbijano odločitvijo, pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
13. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da oseb, ki so bile v času med drugo svetovno vojno mladoletne, glede njihove sposobnosti lojalnega ravnanja ni mogoče obravnavati enako kot oseb, ki so bile tedaj že polnoletne. Ker domneva nelojalnosti iz drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 velja za obdobje pred drugo svetovno vojno in med njo, je tudi sposobnost lojalnega ravnanja tedaj mladoletne osebe mogoče presojati le ob upoštevanju njene starosti v tem celotnem obdobju. Zato je treba v vsakem posameznem primeru glede na starost te osebe v celotnem medvojnem obdobju oceniti, ali je bila tedaj sploh (že) sposobna tvoriti svojo (tudi politično) voljo in ravnanje in če jo je bila, ali jo je bila (že) sposobna izraziti s svojim aktivnim ravnanjem. Nedvomno so z aktivnim ravnanjem sposobne svojo resnično (politično) voljo izraziti že polnoletne osebe (tj. osebe, stare vsaj 18 let). Upoštevaje vojnopolitične razmere med drugo svetovno vojno, predvsem pa vse druge pomembne okoliščine, bi bilo mogoče v posameznih primerih takšno sposobnost priznati tudi osebam, ki so med vojno že dopolnile 16 let. V tej starosti je namreč oseba delno (omejeno) že sposobna tvoriti svojo (tudi politično) voljo in je zato v tem obsegu tudi že sposobna aktivnega (tudi lojalnega) ravnanja. Osebe, ki med drugo svetovno vojno še niso dopolnile 16 let ali so to starost dosegle šele ob koncu vojne (primer pritožnika), pa glede na njihovo starost v celotnem medvojnem obdobju še niso bile sposobne tvoriti svoje (politične) volje v tolikšni meri, da bi jo bile že sposobne izraziti na enak način, kot so jo bile sposobne izraziti tedaj že polnoletne osebe, tj. z aktivnim (lojalnim) ravnanjem. Zato je stališče, po katerem se od teh oseb zahteva, naj svojo lojalnost izkažejo z dokazi o aktivnem lojalnem ravnanju (tj. z dokazi o ravnanju, ki ga zaradi svoje tedanje starosti še niti niso bile sposobne), v neskladju z 22. členom Ustave. Po oceni Ustavnega sodišča lahko te osebe domnevo nelojalnosti, ki jih bremeni, izpodbijajo (tudi) s sklicevanjem na svoje opustitveno ravnanje.
14. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče odločitev o neizpodbiti domnevi nelojalnosti glede pritožnika oprlo na stališče, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni skladno z 22. členom Ustave. S tem je kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja ta ustavna določba.
15. Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča tudi glede odločitve o državljanstvu njegove matere. Vrhovnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na revizijske navedbe, ki se nanašajo na ugotovitev nemške narodnosti njegove matere in na dokazovanje njene lojalnosti. Glede na to pritožnikovo trditev je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave preizkusilo tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o državljanstvu pritožnikove matere.
16. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave vključuje tudi pravico do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica do izjavljanja. Tej pravici stranke ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani, ter da se, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo (odločba št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001, Uradni list RS, št. 19/01 in OdlUS X, 108).
17. Iz ustavni pritožbi priloženih listin izhaja, da je revizijo, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje, pritožnik dopolnil z dvema vlogama. Iz listin je razvidno, da je pritožnik v reviziji in njeni prvi dopolnitvi uveljavljal ugovore v zvezi z odločitvijo o njegovem državljanstvu, odločitev o državljanstvu njegove matere pa je grajal v drugi dopolnitvi revizije. Navedb, ki se nanašajo na odločitev o materinem državljanstvu in za katere pritožnik trdi, da Vrhovno sodišče nanje ni odgovorilo, revizijsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni niti povzelo niti se do njih ni opredelilo. Iz spisa Upravnega sodišča je razvidno, da je pritožnik revizijo vložil 28. 3. 2007 ter da je istega dne pritožnik vložil tudi prvo dopolnitev revizije. Razvidno je tudi, da je drugo dopolnitev revizije (tj. vlogo, v kateri je pritožnik izrecno grajal odločitev o državljanstvu svoje matere) Upravno sodišče prejelo 30. 3. 2007. Iz spisa Upravnega sodišča izhaja še, da so bile tako revizija kot tudi obe njeni dopolnitvi vložene v roku, ki ga Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) predvideva za vložitev revizije. Vendar je iz t. i. predložitvenega poročila Upravnega sodišča z dne 2. 4. 2007 razvidno, da sta bili Vrhovnemu sodišču v odločanje predloženi le revizija in njena prva dopolnitev, ne izhaja pa, da bi bila temu sodišču v odločanje predložena tudi druga dopolnitev revizije. Iz navedenega je mogoče sklepati, da Vrhovno sodišče pri odločanju o pritožnikovi reviziji ni razpolagalo z vsemi, sicer pravočasnimi pritožnikovimi vlogami. To pomeni, da je Vrhovno sodišče o pritožnikovi reviziji odločilo, ne da bi se pred tem seznanilo z vsemi njegovimi revizijskimi navedbami. S tem je bila kršena pritožnikova pravica iz 22. člena Ustave.
18. Zaradi ugotovljenih kršitev 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ker je izpodbijano sobo razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 22. člena Ustave, Ustavno sodišče obstoja drugih zatrjevanih kršitev ni preizkušalo. V ponovljenem postopku bo moralo Vrhovno sodišče odločiti ob upoštevanju razlogov oziroma stališč, ki so narekovali sprejem te odločbe.

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1)Prvi odstavek paragrafa 42 ZDržKSHS določa: »Kolikor ni določeno s tem zakonom kaj drugega, sledi glede pridobitve ali izgube državljanstva: zakonski otrok, mlajši od 21 let, očetu ali, če očeta ni več, materi, a nezakonski otrok, mlajši od 21 let, nezakonski materi.«